nedelja, 20. november 2016

Svetnica mati Terezija: samo na enem bančnem računu 50 milijonov $

Četrtega septembra 2016 je papež Frančišek proglasil mater Terezijo za svetnico. Na Trgu sv. Petra v Vatikanu, kjer je potekala razglasitev, se je zbralo preko 120.000 ljudi, mašno slovesnost pa je vodil papež Frančišek ob somaševanju 70 kardinalov, 400 škofov in nad 1700 duhovnikov. Papež Frančišek je glede matere Terezije naročil: »Danes izročam to značilno podobo žene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo vaš zgled svetosti! Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je naše edino merilo za delovanje zastonjska ljubezen, brez vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero.«[1] Vprašanje je, ali je bila mati Terezija res tako »sveta«, kot jo prikazuje papež?

Življenje matere Terezije je bilo pod drobnogledom kar nekaj ljudi. Njeno življenje je »preiskoval« pokojni novinar Christopher Hitchens pa tudi nekateri kanadski akademiki, ki so svoje ugotovitve izdali v dokumentu Temna stran matere Terezije (2013), o njej pa je v svojih spominih pisala tudi nuna Colette Livermone. Ugotovitve preiskav so za mati Terezijo in katoliško cerkev porazne. Najpomembnejše ugotovitve glede matere Terezije:
- bila je verska fanatičarka, političarka, moralna pridigarka, pomočnica posvetnih vladarjev, prevarantka;
- njen namen ni bila pomoč ljudem, temveč širiti katoliško vero;
- njen cilj ni bil lajšanje revščine, temveč povečati število katolikov, ni socialna delavka, je rekla Christopherju Hitchensu, ne dela iz tega razloga;
- bila je prijateljica revščine in ne revnih;
- v resnici bolnim ni pomagala, ker je menila, da jih njihovo trpljenje približuje Bogu;
- bolnikom niso dajali sredstev proti bolečinam;
- skrb za higieno je bila pod takratnimi standardi;
- igel niso razkuževali;
- ljudi niso zdravili, poskrbeli so samo za to, da so se pred mučno smrtjo spokorili;
- kljub milijonskim donacijam se je varčevalo pri najbolj osnovni opremi;
- donatorjem naj bi lagala o tem, kako porablja njihov denar;
- milijone denarne pomoči je spravljala na bančne račune v tujini, saj je Indija zahtevala vpogled v račune humanitarnih organizacij;
- samo na eni od newyorških bank je imela 50 milijonov dolarjev;
- njene klinike in domovi so prejeli na milijone dolarjev donacij, pogosto od ljudi skrajno sumljivega slovesa, med drugim tudi haitijskega diktatorja Duvalierja. Kaj se je zgodilo z milijoni, ni bilo nikoli pojasnjeno, v njene hospice naj ne bi bili vloženi;
- ena izmed nekdanjih občudovalk je Christopherju Hitchensu povedala, da je mati Terezija nune v hospicu učila, kako naj umirajoče skrivaj krstijo. Skrivaj zato, da ne bi prišlo na dan, da v hospicu krščujejo muslimane in hindujce;
- ob poplavah, ob eksploziji strupenega plina v Bhopalu in drugih katastrofah je bila zelo darežljiva z molitvami in medaljoni s podobicami, denarne podpore preživelim pa ni ponudila;
- po podatkih nemškega Sterna je bilo vseh donacij, zbrani v Veliki Britaniji, samo 7% porabljenih neposredno za pomoč revnim.

Kanadski akademiki so tudi zapisali, da je bila podoba matere Terezije kot brezmadežne humanitarke umetno ustvarjena kot rezultat učinkovite medijske kampanje in ni v skladu z dejstvi. In še: v 517-ih Terezijinih misijonih v 100-iz državah se dejansko ni pomagalo bolnim, temveč se jih je zgolj strpalo smrdljive sobane, kjer so hirali, med tem pa so nune molile zanje. [2] [3] [4]

Ko je mati Terezija zbolela, se ni zdravila v svojih ustanovah, kot bi bilo za pričakovati in kjer bi nune zanjo molile, namesto da bi dobivala zdravila, temveč se je zdravila v najuglednejših in najdražjih zahodnih bolnišnicah. In še ena zanimivost: z letalom je potovala v prvem razredu.
Eden izmed največjih oboževalcev matere Terezije je bil bankir Charles Keating, tudi nepremičninski mogotec, sicer goreč katolik. Ta je redu nakazal več kot milijon dolarjev. Ko so ga obtožili prevare, poneverbe in finančnih spletk se je mati Terezija pri tožilstvu zavzela zanj. Ko jo je tožilstvo pozvalo, naj vrne »mafijski« denar, se ni več oglasila. Keating je bil kasneje obsojen na večletno ječo. Njen spovednik je bil jezuit Donald McGuire, serijski pedofil, ki je bil leta 2009 zaradi spolnih zlorab otrok obsojen na 25 let zapora. Izrazila mu je podporo.[4] Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si, je zelo zanimiv stavek iz zakona, po katerem enako privlači enako. Denar matere Terezije je bil shranjen tudi v vatikanski banki (IOR), po navedbah belgijskega kardinala Leona Suenensa leta 1979 pa ga je del uporabil takratni papež Janez Pavel II. za gradnjo razkošnega plavalnega bazena  v papeški rezidenci v Castel Gandolfu. Kakšna je bila usoda omenjenega kardinala? Papež ga je takoj odstavil.[5]

Ali je bila mati Terezija res »sveta«, kot jo je označil papež Frančišek? Da, bila je. Toda »sveta« po merilih katoliške cerkve. Zagovarjala je prepoved splava, kontracepcije in ločitve (za princeso Diano in princa Charlesa pa je našlo opravičilo za ločitev, češ da je njun zakon nesrečen), kopičila je bogastvo, bila prijateljica revščine in ne revnih ter darežljiva z molitvami in ne denarno podporo, podpirala je pedofila in prevaranta, dobrodelnost je uporabila za krinko širjenja vere in spreobračanja muslimanov in hindujcev v katolištvo … Vse to pa so lastnosti katoliške cerkve. Mati Terezija je bila odlična katoličanka, saj je vse delala v korist katoliške cerkve in praktično nič ali pa zelo malo v korist revnih in bolnih, čeprav je imela zanje na voljo velikanska sredstva. Revni so bili zanjo tako samo sredstvo za doseganje ciljev katoliške cerkve, ki je njeno dobrodelnost odlično »vnovčila«, saj je mati Terezija leta 1979 prejela celo Nobelovo nagrado za mir, leta 2013 pa je OZN dan smrti matere Terezije, 5. september, razglasil za mednarodni dan dobrodelnosti. Očitno sta obe organizaciji nasedli cerkvenemu piaru in tako izpadli kot naivni. Ali pa sta obe podaljšana roka cerkvene nasilne in sovražne ideologije?!

S pravo »svetostjo«, torej tisto v smislu 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori pa »svetost« matere Terezije nima nič skupnega. Njeno delovanje ni bilo krščansko, temveč katoliško, kar je bistveno, saj je krščanstvo nekaj drugega kot katolištvo. Kristjani sledijo Jezusu Kristusu, katoliki papežu, med njima pa je nepremostljiva razlika. Mati Terezija je bila sveta v negativnem smislu. Mnoge ljudi je tako ali drugače prevarala, samo nekoga ne. To je bila katoliška cerkev. Njej je služila skorajda popolno.

Ona naj bo vaš zgled svetosti, je dejal papež. Prav ima. Ona mora biti zgled katolikom. Tudi ti morajo zagovarjati prepoved splava, kontracepcije in ločitve, kopičiti cerkveno bogastvo, biti prijatelji revščine in ne revnih, darežljivi z molitvami in ne denarno podporo, za širjenje katoliške vere uporabiti razne krinke kot npr. dobrodelnost (karitas) … Torej delati to, kar je delala mati Terezija. In tako biti cerkveno (katoliško) svet. Bolj kot nekdo dela v korist katoliške cerkve in ne ljudi, živali in narave, bolj je katoliško svet. Ali je »svet« tudi v smislu 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori?
______________________________
[1] Ognjišče, 10/2016.
[2] Aljaž Pogorelčnik: http://moski.hudo.com/aktualno/grda-resnica-o-mati-tereziji-o-kateri-se-ne-sme-govoriti/ (20.11.2016).
[3] Jelka Sežun: Zarja, 5.4.2016.
[4] Jure Trampuš: Mladina, 9.9.2016.
[5] Gregoire Lucien: Umor v Vatikanu, str. 291.

sobota, 5. november 2016

Cerkev in denacionalizacijska odškodnina

  
V članku z naslovom Ni pravne podlage za to, da Cerkev ne bi dobila odškodnine, ki je bil objavljen v ljubljanskem Dnevniku (22.10.2016) je bilo navedeno, da nekdanja  premierka Alenak Bratušek vlado poziva, naj cerkvi ne izplača odškodnine za podržavljene gozdove, pri čemer se sklicuje na dejstvo, da so bančno luknjo pomagale vrtati tudi cerkvene družbe Zvon Ena, Zvon Dva in T2. Po mnenju A. Bratušek nosi cerkev desetino krivde za petmilijardno bančno luknjo, ki so jo morali pokrpati slovenski davkoplačevalci. Navedeno je še stališče pravnika dr. Udeta, da ni pravne podlage za neizplačilo odškodnin. Pomembno pa je, ali sploh obstaja »prava« pravna podlaga za izplačilo odškodnin?
Kot piše v članku, je sodišče v Ljubljani o enem zahtevku ljubljanske nadškofije odločilo pred slabim letom in ji prisodilo 11,4 milijona odškodnine, skupaj z zamudnimi obrestmi pa je to že več kot 16 milijonov evrov. Iz članka izhaja tudi to, da Zakon o denacionalizaciji (ZDen) ne daje neposredne podlage za odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja, drugi odstavek 72. člena ZDen namreč določa samo to, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe (…) v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona ne priznavajo. Kljub tako jasni zakonski določbi, ki ne omogoča plačila omenjenih odškodnin po uveljavitvi zakona, pa je sodišče odločilo, da odškodnina denacionalizacijskemu upravičencu kljub temu pripada, pa čeprav v tej določbi nikjer ne piše, da se odškodnine priznajo po uveljavitvi zakona. Na kaj je sodišče oprlo svojo odločitev? Izhajajoč iz članka na sodno prakso! Ali je lahko sodna praksa podlaga za odločanje? Po ustavi ne, kajti v 153. členu piše, da morajo posamični akti državnih organov, torej tudi sodišč, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Podobno je zapisano v Zakonu o sodiščih, kjer v 3. členu piše, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V obeh pravnih aktih torej ni govora o sodni praksi. Podlaga za odločanje so lahko samo ustava, zakon ali zakonit predpis. Zakaj potem sodišča niso zavrnila zahtevkov za plačilo odškodnin za nezmožnost uporabe v denacionalizaciji vrnjenih cerkvenih nepremičnin, če ne obstaja zakonska oz. zakonita pravna podlaga?
Poleg osnovnega zahtevka pa cerkev zahteva še zamudne obresti. Ali je upravičena do njih, tudi če odmislimo prej napisano? Po Zakonu o pravdnem postopku sodišče ne sme priznati razpolaganj strank, ki nasprotujejo moralnim pravilom. Morala je torej bistven element pravosodnega sistema. Ali je cerkveni obrestni zahtevek v skladu z moralnimi načeli? Logično je, da lahko obresti, pa tudi če so te zamudne, zahteva, ne glede na to, da jih pravni red dopušča, samo tisti, ki v principu ni proti obrestim. Kakšno je stališče cerkve do obresti? V njenem temeljnem verskem spisu, bibliji, je mnogo mest, kjer se je cerkveni bog izrazil proti obrestim. Cerkveni učitelj in svetnik T. Akvinski je glede obresti dejal, da je služiti denar brez dela, samo na račun časa, v nasprotju z božjo voljo. Glede na nauk in besede svojega boga bi morala biti cerkev tudi v praksi proti obrestim. To pa pomeni, da na sodišču ni upravičena zahtevati zamudnih obresti odškodnin za nezmožnost uporabe. Ker je to storila, gre za nemoralo, saj eno uči oz. govori, drugo pa dela. Skladnost govora in delovanja je namreč, vsaj po mojem mnenju, eden bistvenih temeljev morale. Zakaj je sodišče temu zahtevku ugodilo, če nasprotuje moralnim pravilom?
Cerkev je zelo vplivna, njene lovke, vsaj preko cerkveno indoktriniranih sodnikov, segajo tudi v pravosodje. To je dobro vidno na primeru ustavnega sodišča prvega sklica, ki je cerkvi priznalo poseben položaj, iz katerega izhaja tudi to, da se ji vrača premoženje fevdalnega izvora. Ustavno sodišče je potrdilo tudi neobstoječo oz. izmišljeno pravno podlago za plačilo spornih odškodnin po načelu a contrario, kar bo neupravičeno močno udarilo davkoplačevalce in to v korist že itak izjemno bogate katoliške cerkve.

sreda, 19. oktober 2016

Predsednik Pahor – papežev pribočnik?

Predsednik Slovenije Borut Pahor se je 17. oktobra 2016 na povabilo papeža Frančiška mudil na uradnem obisku pri Svetem sedežu. Poleg Pahorja je bil pri papežu tudi zunanji minister Erjavec.
Kot je bilo zapisano v sporočilu za javnost, sta predsednik in papež pozitivno ocenila odnose med Slovenijo in Svetim sedežem, saj temeljijo na globokem prijateljstvu in medsebojnem spoštovanju. Ali katoliška cerkev res spoštuje Republiko Slovenijo, kot naj bi menila papež in predsednik Pahor? Jasno je, da ne. Slovenija je za Vatikan drugorazredna provinca, ki služi kot »surovinska in finančna baza« za povečanje števila vernikov preko neustavnih krstov dojenčkov in izsesavanje javnih financ in preusmeritev le-teh v zasebne cerkvene žepe (dolg holdinga mariborske nadškofije, državno financiranje cerkvenih dejavnosti in klera …). Pri vsem tem pa katoliška cerkev tudi ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z evangeliji. To je cerkveno spoštovanje Slovenije.
Predsednik Pahor je tudi dejal, da katoliška cerkev opravlja v Sloveniji svoje poslanstvo v dobro državljank in državljanov. Ali res? Cerkev v Sloveniji deluje izključno za svoje koristi in interese. Če trdi, da dela v korist državljanov, potem je navadna piarovska poteza, s katero prikrije svoje pravo početje. In njeno pravo početje je širjenje katoliške vere, večanje vpliva v družbi in kopičenje bogastva. Ljudje so zanjo pomembni samo toliko, da jih lahko uporabi za svoje interese. Torej so ljudje samo objekti in ne subjekti. Na to kaže tudi dejstvo, da po cerkvenem nauku krščenec s krstom postane last cerkve in se mora v vsem podrejati kleru ter mu služiti. Za katoliško cerkev se mora celo žrtvovati in umreti v za cerkev pravični vojni.
Predsednik Pahor je ponovil vabilo, da bi papež prihodnje leto obiskal Slovenijo. V čigavem imenu je Pahor povabil papeža v Slovenijo? V svojem osebnem? Ali v imenu državljanov? Če jih je v imenu zadnjih, ali je to sploh lahko naredil? Kajti državljani so tudi prakristjani, judi, muslimani, budisti, protestanti, ateisti … Ali je imel njihov mandat? Kako lahko v Slovenijo na državni obisk predsednik Pahor povabi verskega voditelja neke verske skupnosti, ki omenjenim kategorijam državljanov sploh ne priznava pravice do obstoja, saj jih s svojim naukom pošilja v večni pekel? In za katero je eden izmed predhodnikov sedanjega papeža nedaleč nazaj rekel, da je totalitarna, eden pa da gre za militantno organizacijo. Pa še misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev. Verskega vodjo takšne organizacije vabi predsednik Republike Pahor v Slovenijo. Nerazumno!
Predsednik Pahor je tudi dejal, da ima papež Frančišek danes v mednarodnih odnosih posebno vlogo, saj ni samo verski voditelj, ampak tudi pomemben državnik, ki se zavzema za spravo, sožitje in mir. Dejstvo je, da ima papež posebno vlogo v mednarodnih odnosih, saj k njemu kot verskemu voditelju stalno romajo razni predsedniki držav, vlad in drugi politiki. In to vseh nazorov in ver. Ali mu z romanjem ne priznavajo primata v mednarodnih odnosih oz. poslušnost? Seveda ne formalne, temveč ideološke! Pa še glede sprave: Ali ni pogoj za spravo s cerkvene strani, da nasprotna stran prizna katoliškega boga?
Papež naj bi se po Pahorjevih besedah zavzemal za mir in sožitje. Če bi to bilo res, potem bi papež npr. ukazal, in ne predlagal, vsem katolikom, ki so kakorkoli vpleteni v nasilje in vojne na Bližnjem vzhodu, da takoj prenehajo s tem in se umaknejo. In če ga ne bi ubogali (proti njegovim ukazom ni pritožbe), bi jih izobčil in poslal v večni pekel. Javno, v poduk ostalim nepokornim. Ker je veliko politikov, ki so vpleteni v vojne in nasilje na Bližnjem vzhodu, katolikov (npr. ameriški zunanji minister Kery, ki občuduje papeža in je že bil pri njemu na obisku), bi se bližnjevzhodni konflikt lahko hitro končal, kar seveda velja tudi za krizna žarišča po svetu. Pa papež tega ne naredi. Jasno je, zakaj? Ker podpira mir samo v besedah, v dejanjih oz. opustitvah pa je proti njemu. Nenazadnje je katoliška cerkev podprla napad na Islamsko državo in s tem pobijanje otrok, žena, invalidov … Cerkveni zahod uničuje islamski svet in ubija muslimane, kar je za papeža pravično, saj je po nauku cerkve islam zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Papeževa besedna podpora miru in sožitju je tako samo navaden blef.
Žalostno je, da ima Slovenija predsednika, ki ali ne pozna nauka in zgodovine cerkve in zato govori stvari, ki niso resnične ali pa to pozna pa kljub temu navaja stvari, ki ne držijo. Ali dela predsednik Slovenije za papeža, torej za versko skupnost, in ne za Slovenijo? Ali ni predsednik Pahor v bistvu papežev pribočnik, torej nekdo, ki je papežu podrejen, vsaj ideološko, in mu pomaga pri njegovih dejavnostih? Predvsem pri lepšanju cerkvene podobe v javnosti?

sobota, 8. oktober 2016

Dvolična cerkvena borba proti splavu

Film Čudež življenja, ki ga na pročelju frančiškanske cerkve pri ljubljanskem tromostovju ob soglasju frančiškanov javno predvaja Zavod Živim bolj ali manj razburja javnost. Mnogi vidijo ta film kot cerkveni napad na 55. člen slovenske ustave, ki omogoča svobodno odločanje o rojstvu otrok in prikrit poziv na prepoved splava, katoliška cerkev v Sloveniji pa meni, da gre v tem primeru za izvrševanje ustavno garantirane svobode izražanja in verske svobode.

Katoliška cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved, vsem ženskam, ki splavijo pa grozi s prekletstvom in večnim peklom. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti.

Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom torej reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v sedanjih vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države zahodne poloble proti islamu. Tega je namreč katoliška cerkev opredelila kot zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame! To je svetost življenja po cerkveno!

Slovenska škofovska konferenca (SŠK) v zvezi s predvajanjem filma Čudež življenja še pravi, da podpira vse dogodke v podporo spoštovanju človeškega življenja. Ali katoliška cerkev res spoštuje človeško življenje, kot to pravi SŠK? Uradni katoliški nauk ne potrjuje besed Slovenske škofovske konference, saj ta nauk vsebuje mnogo pozivov oz. celo ukazov, ki so proti človeškemu življenju. Biblija, ki je temeljni cerkveni verski spis, namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Dva primera: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) ali Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15). Kako je potrebno razložiti te pozive, je odgovoril sam katoliški bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Gre torej za dobesedno izvrševanje pozivov k ubijanju. Biblija v celoti velja še danes, kar izhaja iz točk 121 in 123 Katekizma katoliške cerkve (KKC). Iz Zakonika cerkvenega prava (kan. 211) izhaja tudi, da imajo vsi verniki dolžnost prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. Jasno je torej, da biblijski pozivi k ubijanju veljajo še danes in to dobesedno, katoliški vernik pa jih je dolžan vedno in povsod izpolnjevati. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje ljudi spoštovanje človeškega življenja, za kar naj bi se po besedah SŠK zavzemala katoliška cerkev? Jasno je, da ne. Še več: uradni katoliški nauk predvideva smrtno kazen za storilce moralnih prekrškov in ne samo, da ne spoštuje človeškega življenja. Cerkev torej zagovarja ubijanje ljudi, čeprav kleriki s papežem na čelu s prižnic grmijo Ne ubijaj! Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega življenja, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi. Poleg tega pa cerkev podpira smrtno kazen, ki jo lahko izrekajo zakonite javne oblasti, kar izhaja iz točk 2266 in 2267 KKC. Cerkvena dvoličnost na kvadrat!

Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so važni samo njeni interesi. Zanje žrtvuje vse. Zato je njeno govorjenje o svetosti in nedotakljivosti življenja navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu. O svetosti in nedotakljivosti življenja katoliške cerkve marsikaj pove tudi naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev.

nedelja, 4. september 2016

Izločitev teološke fakultete iz ljubljanske univerze

Po pisanju novinarjev ljubljanskega Dnevnika (2. in 3. septembra 2016) Ranke Ivelja in Uroša Škerla Krambergerja je ljubljanska univerza zaradi domnevnega nezakonitega zaposlovanja, klientelističnega najemanja računovodskih storitev in domnevnega ponarejanja naročilnic za gradbeni poseg kazensko ovadila teološko fakulteto v Ljubljani. Univerza vodstvu teološke fakultete očita zlorabo položaja in ponarejanja listin. Dekan teološke fakultete duhovnik Christian Gostečnik krivdo zanika. Po informacijah omenjenega časnika naj bi univerza, da bi sanirala nezakonitosti, uvedla na teološki fakulteti v neke vrste »prisilno upravljanje«.
Teološka fakulteta je sicer v primerjavi z drugimi fakultetami v posebnem, »dvojnem« položaju, saj sodi tako pod ljubljansko univerzo kot pod Sveti sedež, še piše v članku. To je vsekakor res. Teološka fakulteta je namreč po eni strani del javnega zavoda Univerza v Ljubljani, po drugi strani pa ustanova katoliške cerkve in s tem del te cerkve. Čeprav je ta fakulteta šola katoliške cerkve, pa je njen ustanovitelj preko javne univerze tudi Republika Slovenija. Že s tem, ko je del katoliške cerkve postal tudi del univerze, ki spada v javno sfero, je prišlo do kršitve načela ločenosti države in cerkve. Gre za hudo kršitev načela ločitve države in verskih skupnosti iz 7. člena slovenske ustave, saj je prišlo do »zlitja« cerkve in države, kajti tudi javna sfera, ki jo sestavljajo pravne osebe javnega prava, je del države – država je namreč ustanoviteljica teh oseb. Prof. dr. Boštjan Zupančič je leta 1990 o tej problematiki dejal: »Vsaka monoreligiozna teologija na državni univerzi je kršenje ustavnih pravic vseh tistih, ki verjamejo v drugačnega boga -  ali pa sploh nobenega. Pri tem se sploh ne spuščam v nesprejemljivost hierarhične povezanosti teološke fakultete, katere veliki »kancler« (karkoli že to pomeni) je sam nadškof: tu je situacija povsem analogna tisti, pri kateri bi visoko partijsko šolo razglasili za članico univerze. Česa takega si še komunisti niso privoščili.«[1]
Učitelji na fakulteti so v glavnem teologi, večina izmed njih je celo duhovnikov, ki so dolžni braniti in širiti katoliško vero. Študijski program je sestavljen iz kopice predmetov, ki so tipično verski oz. konfesionalni. To so predmeti, preko katerih katoliška cerkev posreduje svoj nauk študentom. To so očitno tudi predmeti, ki jih Republika Slovenija kot država, ker je teološka fakulteta njen del, posreduje svojim študentom. Država tako posreduje v javni prostor vero neke verske skupnosti in na ta način tudi podpira to versko skupnost, zaradi česar je izgubila svojo versko nevtralnost. Država se je zelo jasno postavila na stran katoliške cerkve in ji tako pomaga pri širjenju njene vere. Seveda država financira delovanje te fakultete in tako tudi na ta način sodeluje pri širjenju katoliške vere. Država v okviru te fakultete izobražuje celo za duhovnike. Z enopredmetnim študijem na teološki fakulteti »izobražujemo bodoče duhovnike, ki bodo v prihodnosti evangelizirali ta svet,« pravi dekan fakultete dr. Gostečnik, ki je tudi katoliški duhovnik. »Fakulteta (edina v slovenskem prostoru) ponuja katoliško ozadje vrednot, principov, drž,« še navaja duhovnik dr. Gostečnik. »Na fakulteti ne gre samo za oznanjevanje vere ...«, trdi dr. Janez Vodičar, takratni prodekan fakultete.[2] Bolj jasnega cerkvenega priznanja, čemu je namenjena teološka fakulteta, kot so navedeni citati, skorajda ni mogoče najti.
Mnogi duhovniki, ki učijo na teološki fakulteti, so na njej zaposleni, kar pomeni, da so državni uslužbenci in plačani s strani države. Čeprav so državni uslužbenci, pa so se kot duhovniki v okviru svoje službe na državni univerzi dolžni ravnati po nauku katoliške cerkve in zavrniti vse tiste določbe pravnega reda Republike Slovenije, ki so v nasprotju z nauki evangelija. Prav tako so dolžni širiti in braniti katoliški nauk. Če ne ravnajo v skladu s katoliškim naukom, jim grozijo celo cerkvene kazni. To tudi pomeni, da uslužbencem Republike Slovenije grozijo cerkvene kazni, če ravnajo po predpisih Republike Slovenije, ki nasprotujejo naukom evangelija. Absurdno. »Včasih nam tudi očitajo, da je naša teologija popolnoma katoliška. Seveda, saj mora biti, a kaj bomo tukaj prodajali neko močvaro? Ne bi bilo pošteno niti do nas niti do ljudi,« je dejal takratni prodekan fakultete dr. Janez Vodičar.[3] Jasne besede! Vse za cerkvenega boga, boga, ki z Jezusom nima nič skupnega, kajti Ta ni bil teolog, niti ni učil teologije. Tudi ni rekel, da se naj ustanovi teološka fakulteta in da se naj preučuje Boga. Ali je Boga sploh mogoče preučevati? Čigav nauk uči teološka fakulteta? Jezusa, Kristusa ali boga podzemlja? In pri čem sodeluje Republika Slovenija? Pa njeni davkoplačevalci!
Stara zaveza je eden temeljnih doktrinarnih tekstov katoliške cerkve in je v celoti, seveda po nauku te cerkve, božja beseda.[4] To besedo je potrebno po katoliškem nauku (kanon 211 ZCP), ob upoštevanju starozaveznega božjega navodila, kot ga seveda prikazuje katoliška cerkev, in ki se glasi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1), upoštevati dobesedno, saj ni bila preklicana. Zato je potrebno v celoti izpolnjevati navodila iz stare zaveze, kar pomeni, da je katolik dolžan usmrtiti vse tiste, za katere cerkev zahteva smrt (prešuštniki, homoseksualci, čarovnice, trmoglavi in uporni sinovi ...). To tudi pomeni, da mora tako ravnati tudi učitelj na teološki fakulteti. Državni uslužbenec, ki je istočasno katolik klerik in dela na tej fakulteti, je tako dolžan usmrtiti ljudi, ki zagrešijo določene moralne prestopke, kot to izhaja iz biblije. Ali on to dejansko stori, v tem trenutku ni pomembno, pomembno je to, da je to njegova dolžnost, ki izhaja iz cerkvenega nauka. In takšen krvavi nauk širi katoliška cerkev preko Univerze v Ljubljani, torej je mogoče reči: preko države. Država je tukaj orodje za širjenje nauka, ki je protiustaven. Namreč, po 17. členu slovenske ustave je človekovo življenje nedotakljivo, kar pomeni, da v Sloveniji ni dovoljeno ubijanje, niti v miru niti v vojni, saj se ta pravica po 16. členu ustave ne more omejiti ali odvzeti niti v vojnem času. Ker pa katoliška cerkev ne priznava pravnega reda Republike Slovenije, ki je v nasprotju z evangelijem, nauki biblije pa so del evangelija, je jasno, da so v nevarnosti vsi tisti, ki naredijo prekrške, ki so po nauku katoliške cerkve kaznivi tako ali drugače, ne glede na to, da po pravnem redu Slovenije to niso nikakršni prekrški ali kazniva dejanja. Tako bi bilo mogoče celo reči, da je za homoseksualce bolje, da ne študirajo teologije na teološki fakulteti na državni Univerzi v Ljubljani, saj so njihova življenja zaradi katoliškega nauka ogrožena, čeprav zaradi svojega spolnega nagnjenja niso storili nobenega državnega prekrška. To velja tudi za naslednje: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica« (3 Mz 20,10). In ti so celo ogroženi od državnih uslužbencev, torej uslužbencev Republike Slovenije. Podobno velja tudi za ostale po bibliji ogrožene kategorije ljudi, npr. tiste, ki ne poslušajo duhovnika, sodnike ... Vse to je nesprejemljivo, protiustavno in zelo žaljivo za mnoge državljane Slovenije, ki morajo vse to preko davkov plačevati, saj država v veliki meri financira teološko fakulteto. Republika Slovenija je v tem pogledu očitno služkinja katoliške cerkve, ki si jo je podredila v svoje namene. Kdaj se bo to končalo?
Teološka fakulteta izobražuje tudi za duhovnike. Tisti, ki bodo postali duhovniki, bodo nove krščence učili slovenski ustavi nasproten nauk, širili ga bodo v javnosti, z njim, npr. večnim trpljenjem v peklu, bodo grozili vsem tistim, ki ne sledijo cerkvenim ukazom – vse to pa podpira Republika Slovenija preko Univerze v Ljubljani, katere članica je cerkvena teološka fakulteta. Izobraževanje duhovnikov poteka v veliki meri z denarjem davkoplačevalcev. Tako katoliške duhovnike posredno šolajo tudi ateisti in pripadniki drugih ver, tisti, ki jih mogoče katoliška cerkev, katere nauk zvesto posreduje javnosti tudi teološka fakulteta in s tem Republika Slovenija, označuje npr. za sektaše, kar je negativna oznaka za vse tiste, ki jim katoliška cerkev ne priznava pravice do obstoja. Vse to z asistenco Republike Slovenije, ki bi morala biti nevtralna in ne bi smela podpirati nobene vere ali verske skupnosti, zaščititi pa bi morala vse tiste, ki jim s svojim naukom grozi katoliška cerkev. Republika Slovenija tako tudi sodeluje pri novi evangelizaciji, kar je popolnoma nesprejemljivo. Katoliška cerkev je pri evangelizaciji Slovenije podprta s strani države, ta to celo financira. Država Slovenija si s tem koplje lastni grob.
Teološka fakulteta ima tudi fakultetno kapelo, kjer potekajo cerkvene maše. V njej so npr. potekale maše v čast sv. Viktorinu Ptujskemu, sv. Kromaciju Oglejskemu, sv. Baziliju Velikemu in sv. Gregoriju Nazianškemu.[5] Ker je fakulteta del države, je tudi kapela del države in to velja tudi za mašo. To pa pomeni, da so se v imenu države opravile maše za omenjene svetnike. Zelo žalostno je, da se v imenu države izvajajo katoliške maše, saj je to huda kršitev načela ločitve države in verskih skupnosti. S tem, ko je država »izvedla« katoliške maše, jih ni izvedla samo v imenu katolikov, temveč tudi v imenu protestantov, prakristjanov, judov, budistov ..., ki sestavljajo slovensko državo. Ali je imela njihovo privoljenje za kaj takega? Če ne, ali jih ni skrajno ponižala in kršila njihovo svobodo vesti, saj so bili na prisilen način, kot državljani, vsaj simbolno udeleženi v nekem obredu katoliške cerkve, torej organizacije, ki jim sploh ne priznava pravice obstoja. Za državo so omenjeni nekatoliki očitno samo sredstvo za »prilizovanje« cerkvi in »topovska hrana«, ki jo politiki »žrtvujejo na svojem oltarju», oltarju, ki naj bi bil ločen od cerkve, v resnici pa je zelo »črn.«
Med letoma 2000 in 2003 je v Sloveniji veljal moratorij na področju »registracije« novih verskih skupnosti. V tem času nobena nova verska skupnost namreč ni mogla pridobiti statusa pravne osebe, »ker je pristojni državni organ samovoljno tolmačil zakon«. V letih 2004 in 2007 je pristojni državni organ spraševal teološko fakulteto katoliške cerkve »po mnenju o religijskosti nekaterih skupin, ki so na Uradu za verske skupnosti prijavile svoje delovanje«. Država je s tem ugotavljala, ali je nauk skupin, ki so prijavile svoje delovanje, vera oz. ali je njihova dejavnost verska. Kaj je tukaj narobe, bi nekdo vprašal? Vsaj to, da je država spraševala katoliško cerkev, kaj je vera, s čimer »je vzbudila sum pristranosti« in uveljavila primat katoliške cerkve »v razsojanju o tem, kaj je vera in verska skupnost«, kot o vsem tem meni sociolog dr. Gregor Lesjak.[6] Kako je mogoče, da je država tako odkrito favorizirala katoliško cerkev? Odgovor je preprost: takrat je Urad za verske skupnosti vodil pomemben in vpliven član katoliške cerkve, ki je bil leta 2010 celo odlikovan s strani papeža.[7] Verjetno ni bil odlikovan zaradi svojih molitev, temveč zaradi svoje vloge v delovanju omenjenega urada. Cerkev je izkoristila darilo hlapčevske politike in preko omenjenega katolika zelo spretno branila svoj nauk in institucijo. Nenazadnje to ni nič čudnega, saj morajo biti cerkveni laiki v prvi liniji obrambe katoliške cerkve. Država je v vsem tem hudo kršila načelo ločitve države in verskih skupnosti, saj je eno izmed verskih skupnosti spraševala, ali je nauk neke druge skupnosti vera ali ne. Jasno je, da bo cerkev tako ali drugače rekla ne, saj njen nauk ne prenese drugih verskih skupnosti.
Uvodoma je bilo navedeno, da naj bi ljubljanska univerza, da bi sanirala nezakonitosti, uvedla na teološki fakulteti v neke vrste »prisilno upravljanje«. Ali je to prava pot? Vsekakor ne. Teološko fakulteto bi bilo potrebno izločiti iz ljubljanske univerze, saj je s svojimi dejanji očrnila univerzo in vrgla temno senco nanjo. Po drugi strani pa se postavi vprašanje, kako je mogla teološka fakulteta sploh postati del ljubljanske univerze, ki je del javnega sektorja, če gre za del totalitarne organizacije, kot je katoliško cerkev označil papež Pij XI. leta 1930? Ali odgovorni niso poznali bistva te fakultete in cerkve, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner dejal: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«? Ali niso vedeli, da je njena glavna naloga širjenje in obramba katoliške vere? Vere, ki je zelo nasilna in krvava, kar dokazujeta zgodovina in še sedaj veljavni nauk! Vere, ki nekatolikom sploh ne priznava pravice do obstoja! Vere, ki je odgovorna za klimatske spremembe, saj trdi, da je človek gospodar narave in tako lahko dela, kar hoče! Ali odgovorni politiki niso vedeli, kaj pomeni ustavno načelo ločitve države in verskih skupnosti? Ali je šlo za poravnavo dolgov slovenske politike do Vatikana? Ali so bili odgovorni politiki člani cerkve, torej katoliki? Če da, je jasno, da so morali sprejeti teološko fakulteto v okvir javne univerze, saj je bil to cerkveni ukaz. Neizpolnjevanje cerkvenih ukazov pa je pot v večni pekel. Papež Pij XII. leta 1953 dejal: Pripadamo militantni cerkvi …[8] Takšno cerkev torej podpirajo slovenski politiki in državni organi. Žalostno.
________________
[1] Sodobnost, 1990, št. 11.
[2] Družina, 3.2.2013.
[3] Družina, 3.2.2013.
[4] Katekizem katoliške Cerkve, str. 48.
[5] http://www.teof.uni­lj.si/?viewPage=255&highlite=maše (11.1.2014).
[6] Teorija in praksa, 3­4/2013, str. 551 (vsi citati dr. Gregor Lesjak).
[7] http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/59­26­CerkevDoma­19 (29.12.2013).
[8] Zadnji trije citati: http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (3.9.2016).

sobota, 13. avgust 2016

Auschwitz: papež Frančišek obiskal kraj grozljivega cerkvenega zločina

Papež Frančišek je med obiskom na Poljskem julija 2016 obiskal tudi koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno umorila več kot milijon ljudi, od tega veliko večino judov. Papež je v častno knjigo taborišča zapisal: »Gospod, usmili se svojega ljudstva; Gospod, odpusti tolikšno krutost.«[1] Taborišče sta obiskala tudi Frančiškova predhodnika, papež Janez Pavel II. leta 1979 in papež Benedikt XVI. leta 2006. Papež Janez Pavel II. je dejal: »Auschwitz skupaj z drugimi koncentracijskimi taborišči ostaja grozljiv simbol totalitarizma. Naša dolžnost je ob 50-letnici romati na te kraje, v mislih in srcih. Kot sem dejal na maši 1979. v Brzezinki blizu Auschwitza – poklekam pri Golgoti modernega sveta.« Papež Benedikt XVI. pa je po molitvi povedal: »Na kraju, kot je ta, ostaneš brez besed. Ostane le strašljiva tišina, ki je iskreni jok bogu. Zakaj si ostal tiho, bog? Kako si lahko to dopustil?«[2] Nacistična Nemčija pa ni pobijala judov samo v Auschwitzu, temveč tudi v drugih koncentracijskih taboriščih. Skupno so jih pobili okoli 6 milijonov. Od kod takšno sovraštvo nacistične Nemčije do judov?
Cerkev ves čas bolj ali manj zavzeto preganja jude, na tretjem lateranskem koncilu (1179) celo preklela oziroma izobčila kristjane, ki si drznejo živeti z judi. Nekaj cerkvenih izjav v zvezi z judi:
  • Judi morajo na svojih oblačilih nositi razpoznavni znak.
  • Judi morajo nositi posebno obleko, da bi bil nezmernosti te tako gnusne mešanice mesa v prihodnje onemogočen vsak izgovor za zmoto (4. lateranski koncil, 1215).
  • Judi smejo stanovati samo še v judovski četrti (Breslavska sinoda, 1267).
  • Judovske terjatve proti krščanskim dolžnikom bodo zasežene (Nürnberg, 14. stoletje).
  • Cerkev tudi v tem ne zagreši krivice, ko lahko razpolaga z njihovo posestjo, ker so judi cerkveni sužnji (Tomaž Akvinski, Summa theologiae).
  • Judi so suženjske narave, blazneži, hudičevi služabniki, morilci, njihovi voditelji so zločinci, njihovi sodniki podleži, »so devetindevetdesetkrat tako slabi kot nejudi« (Cerkveni učitelj Ephraim).
  • Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo (Škof Göllner iz Linza, 20. stoletje).[3]
Prve žrtve prve križarske vojne so bili judi v Porenju, ki so jih na tisoče pobili sfanatizirani »romarji«. Nahujskal jih je neki menih. Leta 1298 je bilo pri tako imenovanem »govedina-pogromu« v Frankenu ubitih od 4.000 do 5.000 judov: 700 v Nürnbergu, 841 v Würzburgu ... V letih 1348-1350 je bilo v celotnem nemško govorečem prostoru popolnoma izbrisanih okoli 300 judovskih skupnosti. Judom so pripisovali krivdo za kugo ali druge dogodke. Tla so pripravila dolgoletna obrekovanja in pravna diskriminacija judov na pobudo cerkve (na primer nošenje »judovskega znaka« na oblačilu). V križarskih vojnah naj bi bilo ubitih več kot 3 milijone Judov. V srednjem veku so jih pregnali iz Španije (po 1492) in Anglije (samo iz Španije je bilo izgnanih skoraj 200.000 Judov). Na prehodu v 20. stol. so se dogajali pogromi, sledil je holokavst, sistematični genocid nad judi, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno.[4] Glavni cilj holokavsta je bilo iztrebljenje evropskih Judov, kar so nacisti imenovali »dokončna rešitev«.
Nemčija je že zelo dolgo pod vplivom cerkve, v zadnjem času katoliške in protestantske, še prej do reformacije pa enotne. Obe biblijski cerkvi sta proti judom. Zato je to cerkveno sovraštvo do judov postalo del »nemške družbene zavesti« in je bilo podlaga za holokavst. Julius Streicher se je na nurberških procesih v opravičilo holokavstva izrecno skliceval na hujskaške govore Martina Luthra proti judom. Iz te do judov sovražne nemške cerkvene ideologije so zrastla tudi koncentracijska taborišča, kot Hitlerjevo sredstvo za »dokončno rešitev« judovskega vprašanja. To potrjuje tudi Hitlerjeva izjava: »Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem, ko se obranim judov, se bojujem za Gospodovo delo,« je izjavil Adolf Hitler. »Svojo dolžnost opravljam s čisto vestjo in z vernim srcem,« je dejal Adolf Eichmann (1906-1962), SS-Obersturmbannfuehrer, ki je v teku »dokončne rešitve« organiziral transport judov v uničevalna taborišča. In še ena Hitlerjeva, izjava: »Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje.«[5] V zvezi s Hitlerjem je zanimivo to, da je bil katolik, na oblast je prišel s pomočjo cerkve, po smrti pa ni bil izobčen iz cerkve, čeprav je pobil več milijonov ljudi, med njimi zelo veliko judov. Očitno je bil cerkveno orodje za cerkveno »dokončno rešitev« judovskega vprašanja. Auschwitz, Buchenwald, Dachau, Mauthausen, Majdanek in druga koncentracijska taborišča so torej bolj ali manj proizvod cerkvene biblijske ideologije in so zato na vesti katoliške in protestantske pa mogoče še katere druge biblijske cerkve.
Kot uvodoma navedeno, so koncentracijsko taborišče Auschwitz obiskali zadnji trije papeži. Dobro je ugotovil papež Frančišek, ko je prosil svojega boga, naj se usmili svojega ljudstva, kajti zločine so izvajali večinoma katoliki, protestanti in drugi pripadniki biblijskih cerkva – ti so bili namreč na strani zločincev. Ne moti se papež Janez Pavel II., ko je dejal, da je »Auschwitz skupaj z drugimi koncentracijskimi taborišči ostaja grozljiv simbol totalitarizma«. Seveda je ta totalitarizem cerkveni totalitarizem, saj je proizvod cerkvene ideologije, večinsko pa so ga izvajali člani katoliške in protestantske cerkve. Izvajala ga je torej v bistvu cerkev, saj so cerkveni laiki tudi cerkev, čeprav navzven to ni bilo vidno, ker je holokavst uradno izvajala nemška država. Takratni papež Pij XII., ki je vedel za holokavst, je molčal, s čimer je vsaj posredno dal vedeti nacistom, da je zadeva OK. »Zakaj si ostal tiho, bog? Kako si lahko to dopustil?,« se je spraševal papež Benedikt XVI. Dokončna rešitev judovskega vprašanja je želja oz. ukaz cerkvenega boga, ki mu cerkev sledi. Seveda pa ta bog ni Bog Stvarnik, temveč bog vojne, nasilja, bog podzemlja, drugače rečeno: satan. Bog Stvarnik pa je Bog, ki je ljudem dal svobodno voljo in se v to voljo ne vmešava. Seveda pa tisti, ki kršijo zapovedi, ki jih je dal Bog Stvarnik, npr. 10 Božjih zapovedi, po zakonu vzroka in učinka dobijo nazaj to, kar so dali. Takšni ali drugačni izvajalci holokavsta bodo zato dobili nazaj vse negativno, kar so v okviru »dokončne rešitve« povzročili negativnega. V tem ali kakšnem drugem življenju. Če ne bodo pravočasno očistili svojega zločinskega ravnanja, se jim bodo vrnili zločini, ki so jih povzročili drugim. Če so druge mučili, bodo sami mučeni, če so druge ubijali, bodo sami ubiti in podobno.
Papež Frančišek: »Ali veste, da so velesile natančno poznale železniško omrežje za odvoz Judov v koncentracijska taborišča? Imele so fotografije. Pa kljub temu niso bombardirale teh prog. Zakaj? Dobro bi se bilo pogovoriti o tem.«[6] Zakaj velesile niso reagirale, je bolj ali manj jasno: tudi one so del biblijskega zahoda in tako cerkveno indoktrinirane ter prežete s sovraštvom do judov. Zato niso povzele akcij, s katerimi bi preprečile holokavst. Ta je očitno bil tudi v njihovem interesu. Še posebej, ker so bile povezane s papežem, ki je glede holokavsta molčal.
In za konec. Papež Janez Pavel II. je omenjal Golgoto, to je hrib, kjer je bil križan Jezus. Auschwitz pa je kraj, kjer je cerkev, preoblečena v nacistične uniforme in to zato, da bi zakrila sledove svojega zločina, »križala« jude. Pa še nekaj. Kaj je o totalitarizmu, ki ga je omenjal papež Janez Pavel II., rekel nezmotljivi papež Pij XI.? Dne 18.9.1930 je dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«[7]
_________________
[1] Družina, 7.8.2016.
[2] Mladina, 5.8.2016.
[3] Resnica in cerkev se izključujeta, str. 31.
[4] https://sl.wikipedia.org/wiki/Judje (11.8.2016).
[5] http://www.cerkev-ne.net/liska-cerkev-je-najvecji-totalitarni-sistem-vseh-casov-drugic/ (11.8.2016).
[6] Sobotna priloga Dela, 21.6.2014.
[7] http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (12.8.2016).

torek, 26. julij 2016

Super bogata nadškofija v luči papeževe revne cerkve za revne

Pred kratkim (20.6.2016) sta na tiskovni konferenci münchenske nadškofije generalni vikar Beer in finančni direktor Reif javno predstavila premoženje te nadškofije. Premoženje Nadškofije München in Freising (površina 11.998 km²) s sedežem v Münchnu na Bavarskem v Nemčiji, ustanovljena je bila leta 739 v Freisingu, leta 1821 pa je bil škofijski sedež prenesen v München, znaša skupno »neverjetnih« 6,3 milijarde evrov. Ta nadškofija je najbogatejša v Nemčiji in je po vrednosti premoženja primerljiva s čikaško nadškofijo, ki velja za najbogatejšo škofijo na svetu.

Kaj sestavlja premoženje münchenske nadškofije? Po pisanju katoliškega tednika Družina (17.7.2016, avtor članka Slavko Kessler) ima nadškofija 352 stavb, 1500 umetnostnih objektov in 805 zemljišč. Bilanca za leto 2015 je pokazala, da:
- je vrednost nepremičnin 1,25 milijard evrov
- je vrednost naložb 1,46 milijarde
- je na različnih bančnih računih 640 milijonov sredstev
- je vrednost premoženja treh nadškofijskih skladov 2 milijardi
- finančne rezerve znašajo 500 milijonov evrov
- je vrednost sklada za pokojnine duhovnikov 236 milijona evrov
- je premoženje škofijskega sedeža 56 milijonov
- so tekoči prihodki 782 milijonov
- je cerkveni davek 570 milijonov
- so državne dotacije 106 milijonov, za plače škofov in stolnih kanonikov 22 milijonov
- je približno polovica prihodkov namenjena plačam uslužbencem
- gre za socialne projekte 60 milijonov
- gre za novogradnje in vzdrževanje stavb 100 milijonov
- gre za pobratene katoliške škofije v Ekvadorju 2 milijona
- gre za različne projekte v misijonih 4 milijone.

To pa ni vse premoženje nadškofije. Vanj spada še nekaj sto nadarbin in premoženje stolnega kapitlja, deškega semenišča in bogoslovja. To naj bi bilo po besedah generalnega vikarja ovrednoteno v naslednjih letih.

V premoženje Nadškofije München in Freising pa ni zajeto premoženje župnij na območju nadškofije, saj premoženje župnij, teh je v münchenski nadškofiji 752, ne spada neposredno v premoženjsko bilanco nadškofije.

Po pisanju tednika Družina predstavljajo posebnost upravljanja nadškofije »trije skladi, ki naj bi zagotovili nemoteno financiranje dušnega pastirstva, vzgoje in šolstva ter dobrodelnosti. Leta 1995 je bil ustanovljen sklad sv. Antona, ki razpolaga s 680 milijoni evrov. Denar je namenjen za Karitas ter druge dobrodelne ustanove, bolnišnice, domove za starostnike in mladino. Že v 8. stoletju je bil ustanovljen sklad sv. Arbea, ki gospodari s 633 milijoni evrov. Z njimi vzdržujejo 421 vrtcev, 1 osnovno šolo, 14 realk, 5 gimnazij in 2 višji strokovni šoli ter 14 izobraževalnih centrov. Lani ustanovljeni sklad sv. Korbinijana ima 620 milijonov evrov za dušno pastirstvo. V nadškofiji je vsak teden 1700 maš, ki jih obišče 173.000 vernikov.«

Ni bogata samo Nadškofija München in Freising, temveč so to tudi ostale škofije. Npr. škofija Padeborn ima premoženje v vrednosti 4 milijarde evrov, škofija Köln pa za 3,4 milijarde. Pa to ni vse premoženje škofij, vsaj münchenske nadškofije ne. Celotno premoženje vseh treh škofij, tudi tisto, ki je še skrito oz. še ni ovrednoteno, je primerljivo celotni javni porabi v Sloveniji za eno leto. V Nemčiji pa je nekaj več kot 20 škofij. Ali je vrednost premoženja nemških škofij oz. nemške katoliške cerkve več kot je vrednost premoženja celotne Slovenije. O tem ni dvomiti vsaj za vrednost premoženja celotne nemške katoliške cerkve.
Kot že navedeno, premoženje Nadškofije München in Freising ne obsega tudi premoženja župnij, ki so na njem ozemlju. Če bi upoštevali še te, kar bi bilo potrebno in pošteno, bi bilo mogoče premoženje te nadškofije še enkrat večje, torej kakšnih 12 ali 13 milijard evrov, seveda brez tega, kar še ni bilo všteto v nadškofijsko premoženje. Kajti pričakovati je, da so tudi župnije zelo bogate. Če ima vsaka župnija premoženje v vrednosti samo 1 milijon evrov, je to skupaj slabih 800 milijonov. To je zelo malo verjetno, kajti en milijon evrov v nemški katoliški cerkvi ni kakšna posebna vsota. Če je vrednost premoženja povprečne župnije pet milijonov evrov, naraste vrednost celotnega župnijskega premoženja na kakšne 4 milijarde evrov. Velika verjetnost je, da je vrednost premoženja povprečne župnije še večja, pri čemer je seveda potrebno upoštevati, da je na območju nadškofije približno 7000 nepremičnin, ki so v lasti župnij. Tukaj bi bilo treba kot primer, kako bogate so lahko župnije, omeniti primer iz Hamburga, in sicer župnijo sv. Petra. Ta je lastnik sedemnadstropne zgradbe na glavni hamburški trgovski cesti v vrednosti 10 milijonov evrov, pri čemer župnija daje to zgradbo v najem radijski postaji in drugim podjetjem in iz tega pobira ekstra profit. Koliko je takšnih župnij na področju Nadškofije München in Freising? Po vsej verjetnosti mnogo. In kolikšno je njihovo premoženje in iz njega izvirajoč profit? Kaj ima to opraviti z Jezusom, tesarjem in ne bankirjem, ni znano! Koliko je vrednost slovenskega državnega proračuna? Slabih 10 milijard evrov! Ali je münchenska nadškofija premoženjsko močnejša od slovenskega državnega proračuna?
»Ali bomo služili Bogu ali mamonu?« je ob koncu tiskovne konference navzoče vprašal generalni vikar Beer. Odgovor je jasen. Katoliška cerkev že služi mamonu in to vse čas. Super bogata nadškofija München in Freising je tipičen primer tega in z Jezusom iz Nazareta nima nič skupnega, kajti Jezus ni imel nekega posebnega premoženja, če je sploh imel kakšnega. Jezus je bil tesar in se je preživljal s svojim delom. Ni živel na račun države, kot to večinoma dela cerkev, tudi predmetna nadškofija. Jezus je rekel (citati so iz www.biblija.net): »Laže gre namreč kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Lk 18,25) Ali: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6,24) In še: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.« (Mt 6,19-21) Ali bo münchenska nadškofija s svojim super ekstremnim premoženjem in svojimi bogatimi kleriki, škof oz. kardinal zasluži mesečno okoli 10.000 evrov nemškega davkoplačevalskega denarja, prišla v nebesa? Ali bo vanj prišla cerkev? Odgovor je zelo jasen! Ali so v nebesih finančni ali drugi premoženjski bogataši?
»Ali veste, kaj je največji problem cerkve v Nemčiji? Ima preveč denarja,« je izjavil papež Ratzinger, ko je bil še kardinal. (http://www.theologe.de/kirchensubventionen_stopp.htm, 21.4.2013). In kaj je kardinal Ratzinger naredil, da bi se ta problem rešil? Torej, da bi imela cerkev v Nemčiji manj denarja? Kaj je naredil Ratzinger kot papež, da bi se ta problem rešil? Nič. Če bi kaj naredil, bi o tem z velikim pompom poročali vsaj cerkveni mediji! Pa ni bilo zaznati. Je pa naredil nekaj drugega. S svojo neaktivnostjo je dopustil, da se je premoženje nemške cerkve povečevalo. Kajti splošno znano dejstvo je, da so bogati vedno bolj bogati in to seveda velja tudi za cerkev. Ta je namreč izredno bogata, saj je njeno premoženje po vsem svetu vredno več tisoč milijard dolarjev, kar pomeni, da je najbogatejša zasebna organizacija na svetu.

Leta 2013 je papež Frančišek izjavil, da si želi revno cerkev za revne ljudi. Kaj je od tega leta naredil, da bi se njegova želja uresničila? Ni znano. Če bi kaj naredil, bi cerkveni mediji pa še kdo drug z velikim pompom poročali o tem. Pa ni poročil. Seveda jih ni, ker ni nič naredil. Zakaj nič ne naredi? Ker je revna cerkev za revne samo njegova želja. In nič drugega. Revna cerkev bo tako ostala samo na ravni želje, torej nečesa, kar se ne bo uresničilo. Papež Frančišek bi namreč lahko takoj po izreku teh besed prešel k dejanjem in bi kot vrhovni upravitelj in oskrbnik celotnega cerkvenega premoženja (kanon 1273 Zakonika cerkvenega prava), torej tudi premoženja nemške katoliške cerkve (škofij, župnij, redov …) ukazal, da se začne s prodajo cerkvenega premoženja. Konkretno bi lahko Nadškofiji München in Freising ukazal, da mora takoj prodati svoje premoženje in postati revna. Če ga odgovorni ne bi ubogali, bi jih zamenjal in jih izobčil. Pa tega ni storil. Zakaj? Ker je revna cerkev samo njegova želja in nič drugega. Besede o revni cerkvi niso bile mišljene resno. Zato je ta njegova izjava velik blef in pesek oči javnosti, ki nasede praktično vsem papeževim visoko donečim besedam. In ga hvali, hvali … in misli, da je papež za revne. Resnica je drugačna: papež je za bogate in tisti, ki je na čelu najbogatejše zasebne organizacije na svetu ni bil nikoli za revne. Če bi bil, verjetno revnih ne bi bilo pa tudi njega ne. Papeževe besede o revni cerkvi za revne imajo tako namen, da polepšajo podobo katoliške cerkve in nič drugega. In dejstvo, da je revna cerkev samo želja papeža Frančiška in nič drugega, dokazuje, da papež želi, da so ljudje še naprej revni. Zakaj? Mogoče zato, ker so reveži lahko baza za takšno ali drugačno cerkveno izkoriščanje.

Če bi cerkev prodala svoje premoženje in postala revna, bi papež bil vodja revne cerkve. Papež, kardinali, škofje in drugi kleriki bi postali revni. Komu od njih je do tega? Zato papež družno s svojimi podrejenimi kleriki deluje v smeri, da bi cerkev ostala še naprej bogata. Govorjenje o revni cerkvi se bo nadaljevalo, večalo pa tudi cerkveno premoženje. Vprašanje je, kako dolgo bo to še trajalo, kajti propad cerkve je oznanjen že v bibliji. V Razodetju v zvezi s padcem Babilona piše: »Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge!« (Raz 18,4) Koga je mislil Janez z Babilonom, je jasno.

sreda, 13. julij 2016

Papež Frančišek zopet blesti v blefiranju

Ko se je papež Frančišek vračal iz obiska v Armeniji, je na poti iz Erevana v Rim dejal: »Cerkev se mora opravičiti ne le homoseksualcem, ampak tudi revnim, izkoriščanim ženskam, otrokom, ki jih izkoriščajo za delo, in zato, ker je blagoslovila mnoga orožja.« (Dnevnik, 28.6.2016)

Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti. Postavi se vprašanje, zakaj tega že ni storila. Zakaj tega ni storil papež Frančišek, saj je že več let papež. Zakaj zdaj govori, da se mora cerkev opravičiti. Ali ni on tisti, ki je najbolj poklican, da se opraviči v imenu katoliške cerkve? Zakaj tega niso storili že prejšnji papeži, če cerkev ni ravnala pravilno do homoseksualcev, revnih, izkoriščanih žensk …, saj katoliška cerkev že praktično od vsega začetka ravna do omenjenih kategorij napačno in nepošteno, do mnogih celo zločinsko. In to dobro ve, saj je to v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta.

Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi, ker je blagoslavljala mnoga orožja. Če ne bi blagoslavljala mnoga orožja, temveč manj (od mnoga) orožja, ali bi bilo to v redu in blagoslov pravilen? Kajti papež je govoril o mnogih orožjih in ne orožjih, torej je razlika v kvantiteti. Če bi katoliška cerkev blagoslavljala manj orožja, pa očitno opravičilo ne bi bilo potrebno, ker bi bili ti blagoslovi pravilni. Če je pobitih mnogo ljudi, za papeža to ni pravilno, če pa jih je manj, pa ni »problema« – bi bilo mogoče simbolno reči glede na cerkvene blagoslove orožja. Ali ni to krvava logika? V Delu (28.6.2016) pa je bilo glede blagoslavljanja orožja zapisano drugače: papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi žrtvam vojn zaradi blagoslavljanja orožja. Razlika je bistvena. Še komentar na ta zapis. S strani cerkve blagoslovljeno orožje je pustilo za sabo milijone mrtvih živih bitij in uničeno naravo, mnogo ranjencev, sirot, revežev …, z zemljo so bila zravnana mnoga naselja. Katoliška cerkev uči Božjo zapoved Ne ubijaj, hkrati pa blagoslavlja orodje za ubijanje in uničevanje! Absurdno. Kot da bi bila katoliška cerkev povezana s satanom, saj je ubijanje satanska in ne Božja volja. Ljubezen ne ubija, ubija samo sovraštvo – to pa je lastnost satanskega. Jezus je rekel: ljubite svoje sovražnike, cerkev pa jih je pobijala – včasih neposredno, včasih posredno. Katoliška cerkev še vedno ubija. Kako ubija npr. muslimane, ki jih je opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti? Preko svojih podložnikov, ki se imenujejo ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Rusija, Slovenija, NATO …, saj ti delujejo na podlagi krvave cerkvene ideologije, ki ima svoj izvor v stari zavezi. Kateri prevod je pravilen? V Dnevniku ali Delu? V bistvu to sploh ni pomembno, saj je katoliška cerkev vedno podpirala vojne ne glede na to, ali je blagoslavljala vse orožje ali pa samo del. Koga s podporo vojn zastopa katoliška cerkev: Boga Stvarnika, ki pravi Ne ubijaj ali boga podzemlja, ki pravi ubijaj?

Res je, katoliška cerkev se mora za marsikaj opravičiti. Pa ne samo opravičiti, prositi mora odpuščanja (kaj se bo zgodilo s cerkvijo, če od svojih žrtev ne dobi odpuščanja?), popraviti krivico ter povrniti škodo, ki jo je storila, saj je to del pravičnosti. To tudi izhaja iz njenega katekizma. Škodo mora povrniti homoseksualcem, revnim, izkoriščanim ženskam, otrokom, ki jih izkoriščajo za delo, in seveda tudi žrtvam blagoslovljenega in neblagoslovljenega orožja. Če teh ni več med živimi pa njihovim dedičem. Če pa to ni mogoče, naj cerkev ustanovi poseben sklad in vanj nakaže odškodnine ter nato se naj iz njega financirajo splošno koristne projekte, predvsem v deželah, kjer je cerkev storila največ krivic in škode in kjer je revščina največja. Ker je katoliška cerkev izjemno bogata organizacija, njeno premoženje po svetu je namreč vredno več 1000 milijard evrov, z izplačilom odškodnin ne bo imela težav.

Zelo pomembno je tudi, da katoliška cerkev odstrani vzroke, ki so pripeljali do s strani papeža omenjenih krivičnih ravnanj katoliške cerkve. Tako mora iz svoje biblije npr. odstraniti naslednji »ukaz« svojim članom: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je namreč ena izmed podlag za preganjanje homoseksualnih moških v preteklosti in je tudi sedaj. Včasih jih je cerkev pobijala, danes pa jih diskriminira, ker jih pobijati ne more več. Nadalje mora katoliška cerkev izpolnjevati naslednje biblijske besede: »Ne izkoriščaj svojega bližnjega in ne ropaj ga.« (3 MZ 19,13) in »Nikar ne izkoriščajte drug drugega.« (3 Mz 52,10-21) Torej ne sme nikogar izkoriščati ali podpirati izkoriščanje. Zavrniti mora izkoriščevalski družbeni sistem, npr. kapitalizem, in se boriti za pravičen sistem in to za tisti, ki temelji na izpolnjevanju 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori, saj je to temelj Jezusovega nauka – Nanj pa katoliška cerkev ves čas prisega. Seveda pa mora biti cerkev s svojimi kleriki in laiki na vrhu izpolnjevanja teh visokih moralno-etičnih norm, ki so iz pravičnosti. To pa bo slej ali prej pripeljalo do odprave revščine.

Ali se bo katoliška cerkev opravičila in povrnila škodo, ki jo je storila ter odpravila vzroke, ki so pripeljali do s strani cerkve povzročenega krivičnega stanja in s tem početjem nehala? Verjetnost je zelo majhna, praktično je ni. Zato je jasno, da so papeževe besede samo predstava za javnost in naivne ter briljanten blef. Kot ponavadi in nič drugega. Stvari pa bodo potekale po starem naprej: diskriminacija gejev se bo nadaljevala, izkoriščanje bo teklo dalje, bogastvo cerkve se bo povečevalo, kar velja tudi za revščino, vojne se bodo nadaljevale in živa bitja umirala, svet bo vedno bolj propadal, trpljenje bo še hujše …

sobota, 2. julij 2016

Dobrodelnost z napako

V Dnevniku (21.6.2016) je bil opisan primer verne matere geja, sicer upokojene okrožne sodnice in 19 let prostovoljke karitas ter tudi predstavnice te organizacije v katoliškem župnijskem pastoralnem svetu, ki je zaradi svojega javnega zavzemanja za pravice gejev postala nezaželena v lokalni organizaciji karitas. Katoliška cerkev ji je namreč dala vedeti, da ji v tej ni mesta, ker je z javnim nasprotovanjem katoliškemu nauku kršila zakonik cerkvenega prava, ko se je javno zavzemala za pravice gejev.
V omenjenem primeru je katoliška cerkev še enkrat pokazala svojo dvoličnost. Po eni strani trdi, da spoštuje človekove pravice, po drugi strani pa tistega, ki se je javno zavzel za pravico manjšine, konkretno za istospolne, razglasi za nezaželenega v svoji dobrodelni organizaciji karitas. Ta primer tudi dokazuje, da je karitas ustanovljena za širjenje katoliškega nauka in da je dobrodelnost drugotnega pomena. Dobrodelnost je očitno samo krinka za širjenje katoliškega nauka, nauka, ki nasprotuje mnogim človekovim pravicam, npr. pravici do življenja, verski svobodi … Ker je glavni cerkveni cilj evangelizacija družbe, torej obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere. In vse to podpira slovenska država, ki leto za letom cerkvenim organizacijam karitas, čeprav je po ustavi ločena od cerkve in njenih institucij ter tudi od vere, namenja kar zajetno vsoto davkoplačevalskega denarja. Tako je Slovenska karitas dobila že več milijonov davkoplačevalskega denarja, kar velja tudi Nadškofijsko karitas Maribor, med prejemniki denarja davkoplačevalcev pa so še mnoge druge organizacije karitas. Milijoni davkoplačevalskega denarja se tako stekajo v roke izjemno bogate organizacije, organizacije, ki bi lahko dobrodelnost financirala s svojimi sredstvi pa to raje dela s tujimi. In nato se hvali s svojo dobrodelnostjo, v kateri je njenih sredstev bolj malo.
Cerkev je o verni materi geja sicer dejala, da je bila požrtvovalna, da je lepo sodelovala s karitas, da jo imajo radi in jo cenijo – sama katoliška cerkev torej priznava, da gre za pozitivno osebo. In takšna pozitivna oseba v karitas ni več zaželena, ker je javno nasprotovala katoliškemu nauku glede istospolnih. Ni pa ovire, da bi bil v organizaciji karitas član cerkve, ki bi sicer spoštoval cerkveni nauk o istospolnih, po drugi strani pa bi bil vojak in ubijal v skladu s katoliško doktrino o pravični vojni. Npr. vojak v zahodni koaliciji, ki bi metal bombe in ubijal ljudi, tudi otroke, v Siriji, kar je v boju proti Islamski državi podprla tudi katoliška cerkev. Ali pa upravljalec vojaškega drona, ki v smrt pošilja voditelje IS, torej zahodu in cerkvi sovražne organizacije, npr. muslimane, in njihove spremljevalce, tudi otroke. Oba sta sicer krvavih rok, ker pa sta člana cerkve in spoštujeta ter izvajata njen, tudi krvavi, nauk, sta primerna za karitas. To je pač katoliška cerkev. Ljudje s krvavimi rokami so lahko v organizacijah karitas, tisti, ki se pa zavzemajo za pravice manjšine istospolnih pa ne. S takšnim ravnanjem katoliška cerkev jasno kaže, kdo je in koga zastopa. Ali zastopa Kristusa, ki je bil absoluten pacifist ali zastopa boga vojne in nasilja?
Ima pa verna mati geja srečo, da njen sin gej ne živi v prejšnjih časih, saj bi obstajala velika verjetnost, da bi ga cerkev ubila. Kajti katoliška cerkev istospolnim moškim ne priznava pravice do življenja, saj uči: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je še vedno veljaven cerkveni nauk, ki izhaja iz biblije in po cerkvi naj bi smrt gejev ukazal njen bog. Vprašanje pa je, kateri bog: Bog Stvarnik, ki pravi Ne ubijaj, ali bog podzemlja, ki uči nasprotno? Jasno je, da bi cerkev, če bi le lahko, izvrševala svoj krvavi nauk glede gejev tudi v sedanjem času. Ker tega ne more, pa na drug način preganja geje.

nedelja, 19. junij 2016

Onečaščeni stolnica in družba

Pred nekaj dnevi so neznanci poškodovali cerkev sv. Danijela v Celju. Na pročelju cerkve je bilo namreč več žaljivih napisov in protiverskih simbolov. Omenjeno početje je obsodila tudi Slovenska škofovska konferenca. Ta zavrača vse oblike sovražnega govora in dejanj, ki so usmerjena proti delovanju verskih skupnosti, onečaščenje omenjene cerkve pa je le še en primer v vrsti žaljivih grafitov, ki se pojavljajo na slovenskih cerkvah, še meni SŠK.
Vsekakor je  onečaščenja cerkve sv. Danijela v Celju zavržno dejanje, kar velja tudi za onečaščenje drugih cerkva oz. verskih objektov v Sloveniji in širše. S takšnimi dejanji se seveda ni mogoče strinjati. Vprašanje, ki se pojavi pri vsem tem, pa je naslednje: kako pa katoliška cerkev onečaščuje druge. In: ali se ji sedaj ne vrača to, kar je prej dala?
Kaj je npr. rekel kardinal Rode: »Imam kaj bolj pametnega početi kot pa se ukvarjati s to prekleto slovensko politiko.«[1]»Tu je tisti sramotni 55. člen Ustave, ki je dejansko nečast naši deželi …«[2] Ali niso te besede hud napad na Slovenijo? Ali ne gre za žalitev slovenske ustave in slovenske politike? To je celo preklel, torej poslal v večni pekel. Ali ni duhovnik Rode s temi besedami onečastil slovensko državo? In s tem vse državljane! In kaj je še rekel duhovnik Rode? Za tiste, ki ne hodijo v cerkev, je izjavil, da so »nemški ovčarji« oziroma za tiste, ki nimajo krščanske izobrazbe, pa da v muzejih »strmijo kot idioti, kar v resnici tudi so«.[3] Ali je Slovenska škofovska konferenca reagirala na Rodetove žalitve in jih obsodila, kot je to storila v primeru onečaščenja celjske stolnice? Še nekaj izjav visokih cerkvenih dostojanstvenikov. Papež Ratzinger: »Neverujoči so sile teme in zla.« Nadškof Perko: »Za zakrknjene nevernike ne more biti milosti.« Dominikanca Sprenger in Institoris o ženski: »Pogled nanjo je lep, dotik strupen in druženje z njo smrtonosno.« Francoski kardinal Lepicier: »Če kdo javno priznava, da je heretik, ali če poskuša koga spreobrniti z nagovarjanjem ali lastnim vzorom, ne bo le izobčen, temveč je upravičeno lahko tudi ubit …«[4] Kaj je mogoče reči za te izjave? Ne gre samo za žalitve, temveč tudi za sovraštvo do neverujočih in žensk. Ali niso te izjave hudo onečaščenje družbene klime? Ali ne vnašajo razdor med ljudi?
Mogoče je iti še dalje. Kaj piše v bibliji? Nekaj odlomkov: »Kdor koga udari do smrti, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,12) »Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti.« (5 Mz 17,12) »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15) »Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,16) »Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,17)[5] Ukazov cerkvenega boga (seveda to ni Bog Stvarnik ali Kristus), ko le-ta zahteva smrt za razne prekrške, je v bibliji na desetine in na podlagi teh ukazov je cerkev pobila mnogo ljudi. Kri je tekla in še vedno teče v potokih. Vse to ni samo »onečaščanje« družbe, temveč njeno uničevanje.
»Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju,« piše v tretji Mojzesovi knjigi. Ali ni to podlaga za sovražen cerkveni odnos do istospolnih? In stalna diskreditacija teh ljudi? Diskreditacija in preganjanje trajata že od vsega začetka, torej več tisoč let, in oboje je celo prešlo v družbeno zavest.
Kot že navedeno, onečaščenje celjske stolnice je nedopustno. Toda ali je to sploh mogoče primerjati z onečaščenjem, ki ga povzroča katoliška cerkev na praktično vseh segmentih družbe? Gre za kapljo v morje. Kar seješ, to žanješ, uči tudi katoliška cerkev. To načelo velja za vse, tudi zanjo. Zato je jasno, da dobiva nazaj tisto, kar je dala. Kdor druge onečaščuje, je lahko sam slej ali prej onečaščen. Celjska stolnica je primer tega. Zato je reakcija SŠK ob onečaščenju celjske stolnice pričakovana, vendar svetohlinska, saj je ravno katoliška cerkev eden največjih generatorjev sovražnega govora in sovražnih dejanj. Ne samo v preteklosti, temveč tudi sedaj.
___________
[1] Dnevnik, 10. 4. 2007.
[2] Mladina, 25. 11. 2006.
[3] Jana, 24. 10. 2006.
[4] Vsi citati so iz http://www.izstop-iz-cerkve.org
[5] Vsi odlomki so iz http://www.biblija.net

ponedeljek, 30. maj 2016

Papež sprejel "krvavo" nagrado

Papež Frančišek je 6. maja 2016 prejel mednarodno nagrado Karla Velikega. Podelitve nagrade, ki je potekala v apostolski palači v Vatikanu, se je udeležil sam vrh EU: predsednik EU parlamenta Martin Schulz, predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker in predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, navzoča pa sta bila tudi nemška kanclerka Angela Merkel in španski kralj Filip. Nagrado Karla Velikega je papež prejel za posebne zasluge pri združevanju in povezovanju v Evropi.
Kdo je bil Karel Veliki? Karel Veliki je bil vojskovodja, ki je v 8. in 9. stoletju združil večino Zahodne Evrope. Premagal je Langobarde v severni Italiji, boril se je proti muslimanom na Iberskem polotoku, na vzhodu pa se je vojskoval s Sasi. Te je začel pod grožnjo smrtne kazni pokristjanjevati, kar je privedlo do pokola v Verdenu. Bil je tudi zaščitnik papežev, papež Leon III. ga je leta 800 celo kronal za cesarja Rimljanov, to je za naslednika vladarjev Rimskega imperija. Karla Velikega so imenovali tudi oče Evrope, saj je prvi po propadu Rimskega cesarstva združil večino Zahodne Evrope.
Kako je Karel Veliki združil večino Zahodne Evrope? Kako je potekala ta združitev: mirno ali nasilno in z vojnami? Jasno je, kako! Karel Veliki je večino Zahodne Evrope združil z nasiljem in vojnami! Zato je bila ta združitev zelo krvava. V vojnah je umrlo tisoče in tisoče vojakov ter civilistov pa tudi živali, saj je Karel Veliki med drugim v svoji vojski uporabljal veliko konj.
Kot že navedeno, je Karel Veliki združeval ozemlja in narode v Evropi z nasiljem in vojnami, torej s krvjo. Njegova vladavina je bila krvava, kar velja tudi za njegovo kraljestvo. Zato lahko rečemo tudi za Karlovo nagrado, torej nagrado, ki se imenuje po Karlu Velikemu in se sedaj podeljuje za prispevek k evropskemu povezovanju oz. združevanju, da ima krvavo »vsebino«. V nagradi so združene smrti mnogih ljudi, živali in rastlin. V njej je kri velikega števila ljudi in živali. Gre torej za »krvavo« nagrado. Enako privlači enako. Kri h krvi. Zato ni čudno, da je Karlovo nagrado dobil papež Frančišek, saj zagovarja vojne in nasilje. Torej, dejanja, ki so polna krvi ljudi in živali. Nauk, ki ga zagovarjata papež in njegova cerkev, je zelo nasilen in krvav. Dokazov o tem je polna zgodovina in veljavni cerkveni nauk, ki vsebuje polno pozivov k ubijanju ljudi in živali.
Ali bi tudi Jezus sprejel Karlovo nagrado? Jasno je, da ne, saj je bil absolutni pacifist in je bil proti vsaki vojni in nasilju. Ali papež Frančišek sledi Jezusu iz Nazareta? Ne. Ne sledi mu. Če bi bil papež Frančišek kristjan, torej tisti, ki sledi Jezusu, bi Karlovo nagrado zavrnil. Zavrnil bi nagrado, ki je polna krvi. To bi seveda storil tudi papež Janez Pavel II., ki je to nagrado dobil leta 2004, če bi bil kristjan. Če nista kristjana, kaj sta potem? Sta katolika, katolištvo pa nima nobene zveze s krščanstvom. Da je nekdo kristjan ni dovolj, da reče, da je kristjan, temveč mora v dejanjih sledi pacifistu Jezusu, Kristusu.
Zanimivo je tudi, da je večina nagrajencev Karlove nagrade, gledano iz politične perspektive, iz krščansko-konservativne sfere. Gre torej za nagrajence, ki spadajo v krog krvave biblijske ideologije in ki misli, da bo lahko Evropo združila z nasiljem. Če ne z vojaškim pa z ekonomskim, finančnim, političnim ali kakšnim drugačnim nasiljem. Krščanska združitev oz. povezovanje poteka drugače. Poteka preko izpolnjevanja 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori. Kdor želi, se lahko pridruži, kdor ne želi pa ne. Vedno svobodno in brez kakršne koli prisile.
In za konec. Predsednik EU parlamenta Martin Schulz in predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker pravita, da si je papež »zaslužil nagrado za svoje sporočilo upanja, ki ga je naslovil na Evropo«. (Delo, 6.5.2016) Dejstvo je, da papež Frančišek bolj ali manj stalno govori o upanju na to in to. Zakaj papež ne da ljudem nekaj konkretnega, zakaj samo govori o upanju, torej o možnosti, da se nekaj uresniči? Zakaj ne proda izjemno velikega cerkvenega bogastva in denar razdeli revežem ter jim tako namesto upanja, da bodo nekoč prenehali biti revni, že sedaj da sredstva, da se lahko dvignejo iz revščine? Torej upanje na bogastvo spremeni v bogastvo sedaj. Raj na zemlji, ne še le v nebesih, bi lahko rekli simbolno. Ker je veliki blefer in ker mu ni v interesu, da so ljudje bogati. Če so ljudje bogati, bi bila cerkev revna. To pa cerkveni in klerikalni eliti, ki se koplje v zlatu in privilegijih, ne ustreza, saj bi si zopet morala služiti kruh v potu svojega obraza.

petek, 8. april 2016

Franc kardinal Rode proti beguncem?!

Gost večera na Škrabčevi domačiji je bil kardinal Rode. Eno izmed mnogih vprašanj, ki mu jih je zastavila voditeljica pogovora Manca G. Renko je bilo, kako bi se moral danes kristjan odzvati na begunce, ki iščejo varnost v Evropi. Kardinal Rode je odgovoril, da sta najprej pomembni predvsem dve vprašanji. Prvo je, kako, da nikomur od beguncev ne pade na pamet, da bi se odpravil v bogate arabske emirate, zakaj jih ne vleče tja, ampak v Evropo? Drugo vprašanje, ki seveda mora biti dovoljeno, pa je še, ali je zdajšnji tok beguncev spontan ali na neki način celo organiziran z nekim namenom. Duhovnik Rode je zatem še navrgel, da je človeku v stiski seveda treba pomagati. (Delo, 31.3.2016)

Kako bi na vprašanje, ki ga je postavila moderatorka, odgovoril Jezus iz Nazareta? Mogoče bi odgovoril v smislu biblijske zgodbe o dobrem in usmiljenem Samarijanu: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: 'Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.' Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?' Oni je dejal: 'Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.' In Jezus mu je rekel: 'Pojdi in ti delaj prav tako!'« (Lk 10,30­37, www.biblija.net)

In kako je odgovoril Franc kardinal dr. Rode? Odgovoril je z dvema nasprotnima vprašanjema. Namesto, da bi odgovoril v slogu preprostega nauka Jezusa iz Nazareta, odgovarja, seveda smiselno, da naj bi begunci šli v bogate arabske emirate, še posebej zaradi tega, ker je tok beguncev organiziran z nekim namenom. Čeprav je sicer potem še navrgel, da je človeku v stiski treba pomagati, je zanj bistveno to, da begunci v Evropi nimajo kaj iskati, še posebej zaradi tega, ker so poslani z nekim namenom. Kar bi lahko pomenilo, da sploh niso v stiski! In kot taki pomoči ne potrebujejo. Zadnji del njegovega odgovora je potem zato samo leporečje. Seveda pa je pomemben še en vidik in to je, da so begunci v glavnem muslimanske vere. Gre za pripadnike religije, ki jo katoliška cerkev zavrača in opredeljujejo kot zlo.

Zakaj katoliški kardinal med vrsticami sporoča, da naj begunci ne hodijo v Evropo – raje naj "navalijo" na bogate arabske emirate? Torej zakaj: Da ga mogoče ne bi motili pri njegovem »zasluženem« počitku, ali da mu ne bo potrebno dati zanje dela bogastva, ki ga poseduje on ali njegova cerkev. Ali pa ker se boji, da bi ga nadomestil kakšen múfti. …, kajti katoliška cerkev se zelo boji islama. Ali bi si lahko privoščil, da jasno pove, da je proti temu, da begunci pridejo v Evropo? Jasno da ne, saj bi se s tem razkrinkal. Ne samo sebe, temveč tudi lastno cerkev. Zato je svoje zavračanje skril v nasprotna vprašanja! Da je človeku v stiski potrebno pomagati, kot je dejal, je tako samo celofan, s katerim je prekril svoje zavračanje beguncev.

Jezus je v priliki rekel: 'Pojdi in ti delaj prav tako! To torej velja tudi za kardinala Rodeta, saj naj bi ta po svojih lastnih besedah sledil Jezusu. Ali Franc kardinal Rode izpolnjuje Jezusove besede o pomoči pomoči potrebnim? Ni znano! Če bi, bi to verjetno »obesil na velik zvon«! Kakšna bi lahko bila ta pomoč? V svojo kardinalsko rezidenco, če jo seveda ima, bi lahko naselil nekaj begunskih družin, sam pa bi se preselil v manjše stanovanje. Mogoče bi lahko tudi poskrbel, da se begunci naselijo v luksuzni dvorec Goričane, ki so ga obnavljali po njegovih navodilih, saj se je v nekem trenutku želel vseliti vanj. Ali: Del svoje pokojnine bi lahko namenil tistim beguncem, ki so brez lastnih sredstev za preživljanje. Možnosti je veliko.

Kaj je med drugim tudi bit zgodbe o Samarijanu: Revežu ni hotel pomagati duhovnik, saj se mu je izognil, čeprav ga je videl. Takšno duhovnikovo ravnanje simbolizira delovanje sedanje katoliške cerkve, saj le-­ta revežem, kot so npr. begunci v bistvu ne pomaga, čeprav na veliko govori o pomoči. Tisto malo pomoči, ki jo cerkev daje, ni vredna besede, pa še ta pomoč je samo zato, da lahko reče, da je pomagala. Ne pomaga zaradi tega, ker so ljudje pomoči potrebni, temveč zaradi tega, da lahko govori, da je beguncem pomagala in da bi jih mogoče spreobrnila v svojo vero. Namesto, da bi tista, ki bi bila na čelu »fronte« za pomoč begunem, druge kliče h pomoči.

Jezus: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ (…) Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46) Kam bo uvrščen Franc kardinal Rode? Kakšna so njegova dejanja glede beguncev pa tudi druga? Ali je bil v prvi liniji pomoči beguncev in jim pomagal, kot to izhaja iz Jezusovih besed? Kot kardinal bi to moral biti! In biti za vzgled ostalim cerkvenim vernikom.

»Človek se povsod privadi, a posebej dobrega mnenja o Argentincih nimam, dežela je lepa, folk pa zanič,« je še dejal Franc kardinal Rode v skednju Škrabčeve domačije. Ker je njegov šef Argentinec, ali potem velja to tudi za papeža? Ker ga ni izvzel iz argentinskega folka, vsaj v časopisnem članku tega ni bilo, očitno to velja tudi za vrhovnega poglavarja cerkve – samega svetega očeta, seveda po nauku katoliške cerkve. Ali je za kardinala Rodeta papež Frančišek zanič? Cerkveni sveti oče pa zanič! Ali spada kardinal Rode v tisto strujo rimske kurije, ki je proti papežu?

torek, 15. marec 2016

Grafit na ljubljanski stolnici

Na fasadi ljubljanske stolnice sv. Nikolaja so v torek (8.3.2016) opazili velik grafit z napisom: »Cerkev, marš iz moje maternice.« Škof Franc Šuštar iz ljubljanske nadškofije je med drugim za Radio Ognjišče dejal: »Z žalostjo smo opazili danes zjutraj grafit na steni ljubljanske stolnice. (…) Upam, da to ni izraz koga, ki se zaveda kaj dela, saj je to res sovražni govor in izraz osebne stiske ter tudi izraz lastnega umazanega srca, sovražnega do kristjanov.« (http://radio.ognjisce.si/sl/176/slovenija/20028) Oglasil se je tudi Svet katoliških laikov Slovenije (SKLS), ki »izraža zaskrbljenost zaradi napadov na miroljubno javno izpovedovanje vere v Sloveniji«, saj so neznanci z grafiti popisali fasado ljubljanske stolnice z napisom: »Cerkev marš iz moje maternice,« frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja z grafitom: »RKC ven iz naših vagin,« in zid nasproti Ginekološke klinike UKC z napisom: »Omejimo moč RKC ne pravic žensk.« Po mnenju SKLS »vsebina grafitov kaže na nasprotovanje stališču Katoliške Cerkve, ki zagovarja spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti«. (http://katoliska-cerkev.si/odzivi-na-versko-nestrpnost-v-ljubljani)

Zakaj cerkev spoštuje človekovo življenje od naravnega spočetja do naravne smrti, kot to trdi SKLS? Iz spoštovanja do človekovega življenja kot vrednote same po sebi ali zaradi česa drugega? Jasno je, da katoliške cerkve življenje kot vrednota sama po sebi v principu sploh ne zanima. Če bi spoštovala človekovo življenje zaradi človeka samega, potem ne bi zagovarjala ubijanja v »pravičnih vojnah«, ki so seveda pravične, če so v interesu cerkve, ali smrtne kazni, ki jo še izrekajo številne države. Ki tudi kršita s strani cerkve zatrjevano spoštovanje pravice do naravne smrti. Mnogo vojakov katoliške vere v tem času na Bližnjem vzhodu ali drugje pobija ljudi pa je papež tiho. Za cerkev je pomembno samo to, da se rodi čimveč ljudi. Da čimveč ljudi postane član cerkve in deluje za njene interese – torej, da širi in brani katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času. Samo to je zanjo pomembno. Spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti je za katoliško cerkev samo krinka, v katero zavije oz. skrije svoje prave interese. To pa sta oblast in bogastvo. Bog je ne zanima. Tudi njega uporablja za svoje satanske cilje. Če bi se cerkvi res šlo za človekovo življenje od naravnega spočetja dalje do naravne smrti, potem bi k splavu pristopila na povsem drugačen način in ne z grožnjo izobčenja, torej z odhodom v večni pekel, kjer vladata večno trpljenje in večna ločenost od Boga. Seveda bi vsem katolikom tudi prepovedala sodelovanje v kakršni koli vojni, iz svojega katekizma bi odstranila podporo smrtni kazni, ki jo še imajo nekatere države, biblijo pa bi očistila nasilja, sovraštva in pozivov k ubijanju.

Škof Šuštar je v zvezi z grafitom na ljubljanski stolnici menil, da gre za sovražni govor in sovraštvo do kristjanov. Ali gre res za sovražni govor ali ne, je stvar ocene posameznika, nesporno pa je, da je prvak v sovražnem govoru in sovraštvu do drugače mislečih in drugače verujočih ravno katoliška cerkev. V njenem temeljnem verskem spisu, to je bibliji, kar mrgoli pozivov k pobijanju drugačnih. In to velja še danes. Še danes je potrebno pobijati geje, prešuštnike in prešuštnice, krivoverce, tiste, ki udarijo ali preklinjajo svoje starše, čarovnice, tiste, ki ne poslušajo duhovnikov … Cerkveni bog namreč pravi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) In temu sledijo kleriki. Npr. papež Leon I., papež pa je po cerkvenem nauku praktično nezmotljiv, je katolikom prepovedal vsakršno druženje z nekatoliki in zahteval, da jih uničujejo. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je rekel. In še eden najpomembnejših cerkvenih učiteljev Tomaž Akvinski, ki je dejal: »V takšni vojni sovražnike z mirno vestjo daviti, ropati, žgati je krščansko in delo ljubezni.« Da ne bi kdo mislil, da je to samo priporočilo, je katoliška cerkev med izobčence uvrstila tudi tiste, ki ne sprejmejo celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega. (Vera cerkve, str. 56) Ne gre torej za priporočila, temveč za ukaze!

Tudi če so grafiti na cerkvenih stavbah sovražni govor, to sploh ni primerljivo s sovražnim govorom katoliške cerkve, ki je celo del njenega verskega nauka. Avtor tega sovražnega govora je po cerkvenem nauku bog. Katoliška cerkev ima prav. Seveda gre za boga, toda boga podzemlja in ne Boga Stvarnika, Boga ljubezni in miru. Bog podzemlja pa je satan. In temu cerkev s svojim sovražnim govorom, in seveda tudi sovražnimi dejanji, služi. Od vsega začetka, torej kakšnih 1500 let.

Žalostno je, da država ne zahteva od katoliške cerkve, da iz svojega nauka odstrani sovražni govor oz. sovraštvo do drugače mislečih in verujočih. Žalostno je tudi, da jo celo financira, se z njo »brati« in ji v bistvu streže spredaj in zadaj. Kako dolgo bo država še hlapec cerkve?

Še nekaj: Kakšen je odnos katoliške cerkve do islama? Sovražen ali ljubezenski? Papež Benedikt XVI., sedaj zaslužni papež, je leta 2005 na predavanju na univerzi v Regensburgu citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« (Delo, 16.9 2006) Odnos cerkve do islama je to torej jasen. Gre za sovraštvo! Pa seveda ne od leta 2005 dalje, temveč to traja že stoletja. Posledice tega sovraštva so vidne tudi v današnjem času: moderne križarske vojne na Bližnjem vzhodu s posledico begunsko krizo. Uničevanje islamskega sveta na praktično vsakem koraku. Ker pa se nobena energija ne izgubi, se vse vrača in plača.