Papeževa poslanica ob svetovnem dnevu miru

V novoletni poslanici ob svetovnem dnevu miru je papež v ospredje postavil versko svobodo, tudi v povezavi z zagotavljanjem miru v svetu. Dejal je, da so kristjani tista verska skupnost, ki doživlja največ preganjanj zaradi svoje vere, pri čemer omenja nasilje na kristjani v Iraku in drugod po svetu. Verska svoboda, pravi papež, ni obrobna pravica, pač pa sodi med temeljne pravice. Je kot lakmusov papir, kjer se preverja upoštevanje vseh drugih človekovih pravic, je po pisanju medijev med drugim dejal duhovnik Stres na predstavitvi papeževe poslanice.

Res je, da je verska svoboda temeljna človekova pravica, vendar to pravico katoliška cerkev priznava samo sebi, drugim pa ne. Zase zahteva to pravico v Iraku in drugod po svetu, kjer ni večinska, ne priznava pa je otrokom, saj jih ponavadi krsti še kot dojenčke, staršem, ki tega ne želijo dopustiti, pa grozi z večnim peklom. Stotinam milijonov je cerkev na ta način odvzela versko svobodo, saj ti ljudje niso dali svojega pristanka za krst in s tem vstop v cerkev. Ko takšen prisilni krščenec hoče izstopiti, pa še tega ne more storiti, saj cerkev ne priznava celovitih izstopov. Izstop je lahko samo formalen, pa še pri tem ponavadi tako ali drugače zavlačuje, obenem pa izstopnike izobči, torej pošlje v večni pekel. Lakmusov papir pokaže pravo cerkveno barvo glede verske svobode, zaradi česar so papeževe besede o verski svobodo dokaz o neverjetni cerkveni sprevrženosti. Kar zase zahtevaš, drugim ne priznavaš! Kaj ima to zveze z Jezusom ni jasno, saj je ta rekel, da je potrebno prvo učiti in šele nato krščevati – to pa je cerkvi zelo dobro znano, saj piše v bibliji.

Papež je v poslanici govoril tudi o miru. Ali ima papež sploh pravico govoriti o miru na svetu, če sam podpira vojne (prejšnji papež je npr. podprl napad na Irak), v svojem nauku ima predpisano smrtno kazen za mnoge moralne prekrške, prav tako pa v določenih primerih podpira smrtno kazen, ki jo imajo nekatere države, kar jasno izhaja iz katoliškega katekizma. Po dejanjih jih boste spoznali. Cerkev je podpirala in še podpira mnoge svetovne tirane, ki se nasilno vedejo do ljudi in jih ubijajo. Kje je tu mir? Zopet cerkvena sprevrženost!

Papež se pritožuje tudi nad preganjanjem kristjanov po svetu. Verjetno je mislil na katolike, kajti člani njegove cerkve so katoliki in ne kristjani, kar med drugim pove že samo ime. Kristjani so tisti, ki sledijo nauku Jezusa iz Nazareta ne samo v besedah, temveč tudi v dejanjih. To pa za cerkev sigurno ne velja, kar dokazljivo izhaja iz cerkvene zgodovine in še sedaj veljavnega nauka. Sicer pa, zakaj bi nekdo preganjal tiste, ki ne ubijajo, ne kradejo, se ne lažejo …, kot to delajo kristjani, ki živijo po najvišjih moralno-etičnih načelih. Ponavadi preganjajo tiste, ki misijonirajo v deželah, kjer večinsko živijo pripadniki drugih ver – ko mnogi od teh spoznajo bit cerkve, se uprejo in pride do preganjanja. Preganjani so torej lahko katoliki in to po zakonu, kar seješ, to žanješ, ne pa kristjani, saj ti ne misijonirajo – drugim namreč puščajo versko svobodo.

Res pa je, da so tudi kristjani preganjani – glavni, ki to počne pa je ravno katoliška cerkev. To dela zaradi tega, ker življenje po nauku Jezusa iz Nazareta izključuje cerkev – po tem nauku je namreč povezava med Bogom in človekom neposredna v človekovi notranjosti. Če bi ljudje sledili Jezusu, Kristusu, bi izključili cerkev in ta bi zaradi tega propadla. Zato cerkev že vso zgodovino preganja kristjane, npr. bogomile, katare, prakristjane sedaj …, včasih jih je pobila, sedaj jih „samo“ obrekuje, zaničuje …, ker jih pobijati več ne more.

Mogoče smo se malo varali

Nadškof Stres je v intervjuju, objavljenem v časopisu Večer (v Soboto, 24.12.2011), izjavil, da je ustavno sodišče jasno zapisalo, da finančna pomoč cerkvam ni v nasprotju z ustavo. Vprašanje je, ali je temu res tako.

Iz odločbe ustavnega sodišča z dne 15.4.2011, ki jo je duhovnik Stres verjetno imel v mislih, izhaja (točka 130), da je omenjeno sodišče med drugim zapisalo, da financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države (...), vendar pa takšno financiranje, če ga država kljub temu omogoča, samo po sebi ni ustavno nedopustno, vendar ne sme nasprotovati načelu o ločenosti države in verskih skupnosti in iz tega načela izvirajoči zahtevi po verski oz. nazorski nevtralnosti države. Ustavno sodišče je torej finančno pomoč verskim skupnostim vezalo na določene pogoje in zato ne drži trditev duh. Stresa, da je državna finančna pomoč cerkvam v vsakem primeru v skladu z ustavo, kot to smiselno izhaja iz njegovih besed. Mogoče bi bila državna finančna pomoč kakšni verski skupnosti skladna s pogoji iz citirane odločbe, protiustavna pa je, ali pa vsaj zelo vprašljiva, državna finančna pomoč, ki jo dobi katoliška cerkev. Zakaj?

Vsi katoliški verniki imajo dolžnost prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje, izhaja iz kan. 211 Zakonika cerkvenega prava. Kar velja za vse katolike, velja seveda tudi za institucije katoliške cerkve (KC), v katerih verniki delujejo, npr. župnije, katoliške šole in vrtci, teološka fakulteta, karitas, društva, politične stranke ... Bit te cerkve (njenih vernikov in organizacij) je torej širjenje in obramba katoliške vere oz. evangelizacija, o kateri KC ves čas govori, vse njeno delovanje mora biti tako ali drugače prepredeno s širjenjem vere. Za ta namen cerkev uporablja vsa sredstva, tudi tista, ki jih dobi od države. Iz tega pa sledi, da država ni več versko nevtralna, saj se tudi z njenimi sredstvi širi katoliška vera. To pa je v nasprotju z ustavnim načelom ločenosti države in verskih skupnosti, kajti država se je tako postavila na stran katoliške cerkve, saj s svojimi sredstvi tako ali drugače sodeluje pri širjenju vere. Pogoji za državno finančno pomoč cerkvi, ki jih je navedlo ustavno sodišče, torej niso izpolnjeni. Država krši lastno ustavo! Zakaj? Mogoče tudi zato, ker politiki niso tako močni, da bi se uprli cerkvenemu diktatu in raje kršijo ustavo, da imajo „mir v hiši“.

Država v zadnjem času nameni za širjenje katoliške vere kakšnih 20 milijonov evrov letno, kar izhaja iz podatkov Supervizorja. Nekaj prejemnikov (2003-2011): Slovenska škofovska konferenca 1,2 milijona, Zavod sv. Stanislava 25 milijonov, Zavod Antona Martina Slomška 12,2, milijona, Zavod sv. Frančiška Šaleškega 9,4 milijona, Nadškofija Maribor 15 milijonov, Nadškofija Ljubljana 7,4 milijona, Konferenca redovnih ustanov Slovenije 4,2 milijona, Združenje slovenskih katoliških skavtov in skavtinj 1,2 milijona, Slovenska karitas 4 milijone, Zavod Pelikan (karitas) 3,7 milijona, Zavod Salesianum 3 milijone, Družina d.o.o. 1,8 milijona … (stanje 29.11.2011). Vsota sredstev, ki jo je država na kakršni koli pravni podlagi nakazala KC in njenim satelitom, se v času, ki ga pokriva Supervizor, vedno hitreje približuje 200 milijonom evrov. Mogoče se vsota, ki jo je KC dobila od davkoplačevalcev samostojne Slovenije, vključno z vračilom nepremičnin fevdalnega in drugega izvora, že približuje 500 milijonom evrov. Revna Slovenija financira super bogato cerkev, katere bogastvo po vsem svetu znaša več tisoč milijard evrov, samo v Italiji naj bi bile cerkvene nepremičnine vredne kakšnih 1.200 milijard evrov, kar je skoraj 10-krat več kot je vrednost vseh nepremičnin v Sloveniji. Zanimivo je, da je karitas leta 2002 od nemške države dobila 25 milijard evrov, sedaj je ta številka po vsej verjetnosti še večja.