Predsednik Slovenije Borut Pahor se je 17. oktobra 2016 na povabilo papeža Frančiška mudil na uradnem obisku pri Svetem sedežu. Poleg Pahorja je bil pri papežu tudi zunanji minister Erjavec.
Kot je bilo zapisano v sporočilu za javnost, sta predsednik in papež pozitivno ocenila odnose med Slovenijo in Svetim sedežem, saj temeljijo na globokem prijateljstvu in medsebojnem spoštovanju. Ali katoliška cerkev res spoštuje Republiko Slovenijo, kot naj bi menila papež in predsednik Pahor? Jasno je, da ne. Slovenija je za Vatikan drugorazredna provinca, ki služi kot »surovinska in finančna baza« za povečanje števila vernikov preko neustavnih krstov dojenčkov in izsesavanje javnih financ in preusmeritev le-teh v zasebne cerkvene žepe (dolg holdinga mariborske nadškofije, državno financiranje cerkvenih dejavnosti in klera …). Pri vsem tem pa katoliška cerkev tudi ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z evangeliji. To je cerkveno spoštovanje Slovenije.
Predsednik Pahor je tudi dejal, da katoliška cerkev opravlja v Sloveniji svoje poslanstvo v dobro državljank in državljanov. Ali res? Cerkev v Sloveniji deluje izključno za svoje koristi in interese. Če trdi, da dela v korist državljanov, potem je navadna piarovska poteza, s katero prikrije svoje pravo početje. In njeno pravo početje je širjenje katoliške vere, večanje vpliva v družbi in kopičenje bogastva. Ljudje so zanjo pomembni samo toliko, da jih lahko uporabi za svoje interese. Torej so ljudje samo objekti in ne subjekti. Na to kaže tudi dejstvo, da po cerkvenem nauku krščenec s krstom postane last cerkve in se mora v vsem podrejati kleru ter mu služiti. Za katoliško cerkev se mora celo žrtvovati in umreti v za cerkev pravični vojni.
Predsednik Pahor je ponovil vabilo, da bi papež prihodnje leto obiskal Slovenijo. V čigavem imenu je Pahor povabil papeža v Slovenijo? V svojem osebnem? Ali v imenu državljanov? Če jih je v imenu zadnjih, ali je to sploh lahko naredil? Kajti državljani so tudi prakristjani, judi, muslimani, budisti, protestanti, ateisti … Ali je imel njihov mandat? Kako lahko v Slovenijo na državni obisk predsednik Pahor povabi verskega voditelja neke verske skupnosti, ki omenjenim kategorijam državljanov sploh ne priznava pravice do obstoja, saj jih s svojim naukom pošilja v večni pekel? In za katero je eden izmed predhodnikov sedanjega papeža nedaleč nazaj rekel, da je totalitarna, eden pa da gre za militantno organizacijo. Pa še misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev. Verskega vodjo takšne organizacije vabi predsednik Republike Pahor v Slovenijo. Nerazumno!
Predsednik Pahor je tudi dejal, da ima papež Frančišek danes v mednarodnih odnosih posebno vlogo, saj ni samo verski voditelj, ampak tudi pomemben državnik, ki se zavzema za spravo, sožitje in mir. Dejstvo je, da ima papež posebno vlogo v mednarodnih odnosih, saj k njemu kot verskemu voditelju stalno romajo razni predsedniki držav, vlad in drugi politiki. In to vseh nazorov in ver. Ali mu z romanjem ne priznavajo primata v mednarodnih odnosih oz. poslušnost? Seveda ne formalne, temveč ideološke! Pa še glede sprave: Ali ni pogoj za spravo s cerkvene strani, da nasprotna stran prizna katoliškega boga?
Papež naj bi se po Pahorjevih besedah zavzemal za mir in sožitje. Če bi to bilo res, potem bi papež npr. ukazal, in ne predlagal, vsem katolikom, ki so kakorkoli vpleteni v nasilje in vojne na Bližnjem vzhodu, da takoj prenehajo s tem in se umaknejo. In če ga ne bi ubogali (proti njegovim ukazom ni pritožbe), bi jih izobčil in poslal v večni pekel. Javno, v poduk ostalim nepokornim. Ker je veliko politikov, ki so vpleteni v vojne in nasilje na Bližnjem vzhodu, katolikov (npr. ameriški zunanji minister Kery, ki občuduje papeža in je že bil pri njemu na obisku), bi se bližnjevzhodni konflikt lahko hitro končal, kar seveda velja tudi za krizna žarišča po svetu. Pa papež tega ne naredi. Jasno je, zakaj? Ker podpira mir samo v besedah, v dejanjih oz. opustitvah pa je proti njemu. Nenazadnje je katoliška cerkev podprla napad na Islamsko državo in s tem pobijanje otrok, žena, invalidov … Cerkveni zahod uničuje islamski svet in ubija muslimane, kar je za papeža pravično, saj je po nauku cerkve islam zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Papeževa besedna podpora miru in sožitju je tako samo navaden blef.
Žalostno je, da ima Slovenija predsednika, ki ali ne pozna nauka in zgodovine cerkve in zato govori stvari, ki niso resnične ali pa to pozna pa kljub temu navaja stvari, ki ne držijo. Ali dela predsednik Slovenije za papeža, torej za versko skupnost, in ne za Slovenijo? Ali ni predsednik Pahor v bistvu papežev pribočnik, torej nekdo, ki je papežu podrejen, vsaj ideološko, in mu pomaga pri njegovih dejavnostih? Predvsem pri lepšanju cerkvene podobe v javnosti?
sreda, 19. oktober 2016
sobota, 8. oktober 2016
Dvolična cerkvena borba proti splavu
Film Čudež življenja, ki ga na pročelju frančiškanske cerkve pri ljubljanskem tromostovju ob soglasju frančiškanov javno predvaja Zavod Živim bolj ali manj razburja javnost. Mnogi vidijo ta film kot cerkveni napad na 55. člen slovenske ustave, ki omogoča svobodno odločanje o rojstvu otrok in prikrit poziv na prepoved splava, katoliška cerkev v Sloveniji pa meni, da gre v tem primeru za izvrševanje ustavno garantirane svobode izražanja in verske svobode.
Katoliška cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved, vsem ženskam, ki splavijo pa grozi s prekletstvom in večnim peklom. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti.
Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom torej reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v sedanjih vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države zahodne poloble proti islamu. Tega je namreč katoliška cerkev opredelila kot zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame! To je svetost življenja po cerkveno!
Slovenska škofovska konferenca (SŠK) v zvezi s predvajanjem filma Čudež življenja še pravi, da podpira vse dogodke v podporo spoštovanju človeškega življenja. Ali katoliška cerkev res spoštuje človeško življenje, kot to pravi SŠK? Uradni katoliški nauk ne potrjuje besed Slovenske škofovske konference, saj ta nauk vsebuje mnogo pozivov oz. celo ukazov, ki so proti človeškemu življenju. Biblija, ki je temeljni cerkveni verski spis, namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Dva primera: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) ali Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15). Kako je potrebno razložiti te pozive, je odgovoril sam katoliški bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Gre torej za dobesedno izvrševanje pozivov k ubijanju. Biblija v celoti velja še danes, kar izhaja iz točk 121 in 123 Katekizma katoliške cerkve (KKC). Iz Zakonika cerkvenega prava (kan. 211) izhaja tudi, da imajo vsi verniki dolžnost prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. Jasno je torej, da biblijski pozivi k ubijanju veljajo še danes in to dobesedno, katoliški vernik pa jih je dolžan vedno in povsod izpolnjevati. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje ljudi spoštovanje človeškega življenja, za kar naj bi se po besedah SŠK zavzemala katoliška cerkev? Jasno je, da ne. Še več: uradni katoliški nauk predvideva smrtno kazen za storilce moralnih prekrškov in ne samo, da ne spoštuje človeškega življenja. Cerkev torej zagovarja ubijanje ljudi, čeprav kleriki s papežem na čelu s prižnic grmijo Ne ubijaj! Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega življenja, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi. Poleg tega pa cerkev podpira smrtno kazen, ki jo lahko izrekajo zakonite javne oblasti, kar izhaja iz točk 2266 in 2267 KKC. Cerkvena dvoličnost na kvadrat!
Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so važni samo njeni interesi. Zanje žrtvuje vse. Zato je njeno govorjenje o svetosti in nedotakljivosti življenja navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu. O svetosti in nedotakljivosti življenja katoliške cerkve marsikaj pove tudi naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev.
Katoliška cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved, vsem ženskam, ki splavijo pa grozi s prekletstvom in večnim peklom. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti.
Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom torej reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v sedanjih vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države zahodne poloble proti islamu. Tega je namreč katoliška cerkev opredelila kot zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame! To je svetost življenja po cerkveno!
Slovenska škofovska konferenca (SŠK) v zvezi s predvajanjem filma Čudež življenja še pravi, da podpira vse dogodke v podporo spoštovanju človeškega življenja. Ali katoliška cerkev res spoštuje človeško življenje, kot to pravi SŠK? Uradni katoliški nauk ne potrjuje besed Slovenske škofovske konference, saj ta nauk vsebuje mnogo pozivov oz. celo ukazov, ki so proti človeškemu življenju. Biblija, ki je temeljni cerkveni verski spis, namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Dva primera: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) ali Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15). Kako je potrebno razložiti te pozive, je odgovoril sam katoliški bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Gre torej za dobesedno izvrševanje pozivov k ubijanju. Biblija v celoti velja še danes, kar izhaja iz točk 121 in 123 Katekizma katoliške cerkve (KKC). Iz Zakonika cerkvenega prava (kan. 211) izhaja tudi, da imajo vsi verniki dolžnost prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. Jasno je torej, da biblijski pozivi k ubijanju veljajo še danes in to dobesedno, katoliški vernik pa jih je dolžan vedno in povsod izpolnjevati. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje ljudi spoštovanje človeškega življenja, za kar naj bi se po besedah SŠK zavzemala katoliška cerkev? Jasno je, da ne. Še več: uradni katoliški nauk predvideva smrtno kazen za storilce moralnih prekrškov in ne samo, da ne spoštuje človeškega življenja. Cerkev torej zagovarja ubijanje ljudi, čeprav kleriki s papežem na čelu s prižnic grmijo Ne ubijaj! Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega življenja, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi. Poleg tega pa cerkev podpira smrtno kazen, ki jo lahko izrekajo zakonite javne oblasti, kar izhaja iz točk 2266 in 2267 KKC. Cerkvena dvoličnost na kvadrat!
Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so važni samo njeni interesi. Zanje žrtvuje vse. Zato je njeno govorjenje o svetosti in nedotakljivosti življenja navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu. O svetosti in nedotakljivosti življenja katoliške cerkve marsikaj pove tudi naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev.
Naročite se na:
Objave (Atom)