Super bogata nadškofija v luči papeževe revne cerkve za revne

Pred kratkim (20.6.2016) sta na tiskovni konferenci münchenske nadškofije generalni vikar Beer in finančni direktor Reif javno predstavila premoženje te nadškofije. Premoženje Nadškofije München in Freising (površina 11.998 km²) s sedežem v Münchnu na Bavarskem v Nemčiji, ustanovljena je bila leta 739 v Freisingu, leta 1821 pa je bil škofijski sedež prenesen v München, znaša skupno »neverjetnih« 6,3 milijarde evrov. Ta nadškofija je najbogatejša v Nemčiji in je po vrednosti premoženja primerljiva s čikaško nadškofijo, ki velja za najbogatejšo škofijo na svetu.

Kaj sestavlja premoženje münchenske nadškofije? Po pisanju katoliškega tednika Družina (17.7.2016, avtor članka Slavko Kessler) ima nadškofija 352 stavb, 1500 umetnostnih objektov in 805 zemljišč. Bilanca za leto 2015 je pokazala, da:
- je vrednost nepremičnin 1,25 milijard evrov
- je vrednost naložb 1,46 milijarde
- je na različnih bančnih računih 640 milijonov sredstev
- je vrednost premoženja treh nadškofijskih skladov 2 milijardi
- finančne rezerve znašajo 500 milijonov evrov
- je vrednost sklada za pokojnine duhovnikov 236 milijona evrov
- je premoženje škofijskega sedeža 56 milijonov
- so tekoči prihodki 782 milijonov
- je cerkveni davek 570 milijonov
- so državne dotacije 106 milijonov, za plače škofov in stolnih kanonikov 22 milijonov
- je približno polovica prihodkov namenjena plačam uslužbencem
- gre za socialne projekte 60 milijonov
- gre za novogradnje in vzdrževanje stavb 100 milijonov
- gre za pobratene katoliške škofije v Ekvadorju 2 milijona
- gre za različne projekte v misijonih 4 milijone.

To pa ni vse premoženje nadškofije. Vanj spada še nekaj sto nadarbin in premoženje stolnega kapitlja, deškega semenišča in bogoslovja. To naj bi bilo po besedah generalnega vikarja ovrednoteno v naslednjih letih.

V premoženje Nadškofije München in Freising pa ni zajeto premoženje župnij na območju nadškofije, saj premoženje župnij, teh je v münchenski nadškofiji 752, ne spada neposredno v premoženjsko bilanco nadškofije.

Po pisanju tednika Družina predstavljajo posebnost upravljanja nadškofije »trije skladi, ki naj bi zagotovili nemoteno financiranje dušnega pastirstva, vzgoje in šolstva ter dobrodelnosti. Leta 1995 je bil ustanovljen sklad sv. Antona, ki razpolaga s 680 milijoni evrov. Denar je namenjen za Karitas ter druge dobrodelne ustanove, bolnišnice, domove za starostnike in mladino. Že v 8. stoletju je bil ustanovljen sklad sv. Arbea, ki gospodari s 633 milijoni evrov. Z njimi vzdržujejo 421 vrtcev, 1 osnovno šolo, 14 realk, 5 gimnazij in 2 višji strokovni šoli ter 14 izobraževalnih centrov. Lani ustanovljeni sklad sv. Korbinijana ima 620 milijonov evrov za dušno pastirstvo. V nadškofiji je vsak teden 1700 maš, ki jih obišče 173.000 vernikov.«

Ni bogata samo Nadškofija München in Freising, temveč so to tudi ostale škofije. Npr. škofija Padeborn ima premoženje v vrednosti 4 milijarde evrov, škofija Köln pa za 3,4 milijarde. Pa to ni vse premoženje škofij, vsaj münchenske nadškofije ne. Celotno premoženje vseh treh škofij, tudi tisto, ki je še skrito oz. še ni ovrednoteno, je primerljivo celotni javni porabi v Sloveniji za eno leto. V Nemčiji pa je nekaj več kot 20 škofij. Ali je vrednost premoženja nemških škofij oz. nemške katoliške cerkve več kot je vrednost premoženja celotne Slovenije. O tem ni dvomiti vsaj za vrednost premoženja celotne nemške katoliške cerkve.
Kot že navedeno, premoženje Nadškofije München in Freising ne obsega tudi premoženja župnij, ki so na njem ozemlju. Če bi upoštevali še te, kar bi bilo potrebno in pošteno, bi bilo mogoče premoženje te nadškofije še enkrat večje, torej kakšnih 12 ali 13 milijard evrov, seveda brez tega, kar še ni bilo všteto v nadškofijsko premoženje. Kajti pričakovati je, da so tudi župnije zelo bogate. Če ima vsaka župnija premoženje v vrednosti samo 1 milijon evrov, je to skupaj slabih 800 milijonov. To je zelo malo verjetno, kajti en milijon evrov v nemški katoliški cerkvi ni kakšna posebna vsota. Če je vrednost premoženja povprečne župnije pet milijonov evrov, naraste vrednost celotnega župnijskega premoženja na kakšne 4 milijarde evrov. Velika verjetnost je, da je vrednost premoženja povprečne župnije še večja, pri čemer je seveda potrebno upoštevati, da je na območju nadškofije približno 7000 nepremičnin, ki so v lasti župnij. Tukaj bi bilo treba kot primer, kako bogate so lahko župnije, omeniti primer iz Hamburga, in sicer župnijo sv. Petra. Ta je lastnik sedemnadstropne zgradbe na glavni hamburški trgovski cesti v vrednosti 10 milijonov evrov, pri čemer župnija daje to zgradbo v najem radijski postaji in drugim podjetjem in iz tega pobira ekstra profit. Koliko je takšnih župnij na področju Nadškofije München in Freising? Po vsej verjetnosti mnogo. In kolikšno je njihovo premoženje in iz njega izvirajoč profit? Kaj ima to opraviti z Jezusom, tesarjem in ne bankirjem, ni znano! Koliko je vrednost slovenskega državnega proračuna? Slabih 10 milijard evrov! Ali je münchenska nadškofija premoženjsko močnejša od slovenskega državnega proračuna?
»Ali bomo služili Bogu ali mamonu?« je ob koncu tiskovne konference navzoče vprašal generalni vikar Beer. Odgovor je jasen. Katoliška cerkev že služi mamonu in to vse čas. Super bogata nadškofija München in Freising je tipičen primer tega in z Jezusom iz Nazareta nima nič skupnega, kajti Jezus ni imel nekega posebnega premoženja, če je sploh imel kakšnega. Jezus je bil tesar in se je preživljal s svojim delom. Ni živel na račun države, kot to večinoma dela cerkev, tudi predmetna nadškofija. Jezus je rekel (citati so iz www.biblija.net): »Laže gre namreč kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Lk 18,25) Ali: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6,24) In še: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.« (Mt 6,19-21) Ali bo münchenska nadškofija s svojim super ekstremnim premoženjem in svojimi bogatimi kleriki, škof oz. kardinal zasluži mesečno okoli 10.000 evrov nemškega davkoplačevalskega denarja, prišla v nebesa? Ali bo vanj prišla cerkev? Odgovor je zelo jasen! Ali so v nebesih finančni ali drugi premoženjski bogataši?
»Ali veste, kaj je največji problem cerkve v Nemčiji? Ima preveč denarja,« je izjavil papež Ratzinger, ko je bil še kardinal. (http://www.theologe.de/kirchensubventionen_stopp.htm, 21.4.2013). In kaj je kardinal Ratzinger naredil, da bi se ta problem rešil? Torej, da bi imela cerkev v Nemčiji manj denarja? Kaj je naredil Ratzinger kot papež, da bi se ta problem rešil? Nič. Če bi kaj naredil, bi o tem z velikim pompom poročali vsaj cerkveni mediji! Pa ni bilo zaznati. Je pa naredil nekaj drugega. S svojo neaktivnostjo je dopustil, da se je premoženje nemške cerkve povečevalo. Kajti splošno znano dejstvo je, da so bogati vedno bolj bogati in to seveda velja tudi za cerkev. Ta je namreč izredno bogata, saj je njeno premoženje po vsem svetu vredno več tisoč milijard dolarjev, kar pomeni, da je najbogatejša zasebna organizacija na svetu.

Leta 2013 je papež Frančišek izjavil, da si želi revno cerkev za revne ljudi. Kaj je od tega leta naredil, da bi se njegova želja uresničila? Ni znano. Če bi kaj naredil, bi cerkveni mediji pa še kdo drug z velikim pompom poročali o tem. Pa ni poročil. Seveda jih ni, ker ni nič naredil. Zakaj nič ne naredi? Ker je revna cerkev za revne samo njegova želja. In nič drugega. Revna cerkev bo tako ostala samo na ravni želje, torej nečesa, kar se ne bo uresničilo. Papež Frančišek bi namreč lahko takoj po izreku teh besed prešel k dejanjem in bi kot vrhovni upravitelj in oskrbnik celotnega cerkvenega premoženja (kanon 1273 Zakonika cerkvenega prava), torej tudi premoženja nemške katoliške cerkve (škofij, župnij, redov …) ukazal, da se začne s prodajo cerkvenega premoženja. Konkretno bi lahko Nadškofiji München in Freising ukazal, da mora takoj prodati svoje premoženje in postati revna. Če ga odgovorni ne bi ubogali, bi jih zamenjal in jih izobčil. Pa tega ni storil. Zakaj? Ker je revna cerkev samo njegova želja in nič drugega. Besede o revni cerkvi niso bile mišljene resno. Zato je ta njegova izjava velik blef in pesek oči javnosti, ki nasede praktično vsem papeževim visoko donečim besedam. In ga hvali, hvali … in misli, da je papež za revne. Resnica je drugačna: papež je za bogate in tisti, ki je na čelu najbogatejše zasebne organizacije na svetu ni bil nikoli za revne. Če bi bil, verjetno revnih ne bi bilo pa tudi njega ne. Papeževe besede o revni cerkvi za revne imajo tako namen, da polepšajo podobo katoliške cerkve in nič drugega. In dejstvo, da je revna cerkev samo želja papeža Frančiška in nič drugega, dokazuje, da papež želi, da so ljudje še naprej revni. Zakaj? Mogoče zato, ker so reveži lahko baza za takšno ali drugačno cerkveno izkoriščanje.

Če bi cerkev prodala svoje premoženje in postala revna, bi papež bil vodja revne cerkve. Papež, kardinali, škofje in drugi kleriki bi postali revni. Komu od njih je do tega? Zato papež družno s svojimi podrejenimi kleriki deluje v smeri, da bi cerkev ostala še naprej bogata. Govorjenje o revni cerkvi se bo nadaljevalo, večalo pa tudi cerkveno premoženje. Vprašanje je, kako dolgo bo to še trajalo, kajti propad cerkve je oznanjen že v bibliji. V Razodetju v zvezi s padcem Babilona piše: »Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge!« (Raz 18,4) Koga je mislil Janez z Babilonom, je jasno.

Papež Frančišek zopet blesti v blefiranju

Ko se je papež Frančišek vračal iz obiska v Armeniji, je na poti iz Erevana v Rim dejal: »Cerkev se mora opravičiti ne le homoseksualcem, ampak tudi revnim, izkoriščanim ženskam, otrokom, ki jih izkoriščajo za delo, in zato, ker je blagoslovila mnoga orožja.« (Dnevnik, 28.6.2016)

Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti. Postavi se vprašanje, zakaj tega že ni storila. Zakaj tega ni storil papež Frančišek, saj je že več let papež. Zakaj zdaj govori, da se mora cerkev opravičiti. Ali ni on tisti, ki je najbolj poklican, da se opraviči v imenu katoliške cerkve? Zakaj tega niso storili že prejšnji papeži, če cerkev ni ravnala pravilno do homoseksualcev, revnih, izkoriščanih žensk …, saj katoliška cerkev že praktično od vsega začetka ravna do omenjenih kategorij napačno in nepošteno, do mnogih celo zločinsko. In to dobro ve, saj je to v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta.

Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi, ker je blagoslavljala mnoga orožja. Če ne bi blagoslavljala mnoga orožja, temveč manj (od mnoga) orožja, ali bi bilo to v redu in blagoslov pravilen? Kajti papež je govoril o mnogih orožjih in ne orožjih, torej je razlika v kvantiteti. Če bi katoliška cerkev blagoslavljala manj orožja, pa očitno opravičilo ne bi bilo potrebno, ker bi bili ti blagoslovi pravilni. Če je pobitih mnogo ljudi, za papeža to ni pravilno, če pa jih je manj, pa ni »problema« – bi bilo mogoče simbolno reči glede na cerkvene blagoslove orožja. Ali ni to krvava logika? V Delu (28.6.2016) pa je bilo glede blagoslavljanja orožja zapisano drugače: papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi žrtvam vojn zaradi blagoslavljanja orožja. Razlika je bistvena. Še komentar na ta zapis. S strani cerkve blagoslovljeno orožje je pustilo za sabo milijone mrtvih živih bitij in uničeno naravo, mnogo ranjencev, sirot, revežev …, z zemljo so bila zravnana mnoga naselja. Katoliška cerkev uči Božjo zapoved Ne ubijaj, hkrati pa blagoslavlja orodje za ubijanje in uničevanje! Absurdno. Kot da bi bila katoliška cerkev povezana s satanom, saj je ubijanje satanska in ne Božja volja. Ljubezen ne ubija, ubija samo sovraštvo – to pa je lastnost satanskega. Jezus je rekel: ljubite svoje sovražnike, cerkev pa jih je pobijala – včasih neposredno, včasih posredno. Katoliška cerkev še vedno ubija. Kako ubija npr. muslimane, ki jih je opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti? Preko svojih podložnikov, ki se imenujejo ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Rusija, Slovenija, NATO …, saj ti delujejo na podlagi krvave cerkvene ideologije, ki ima svoj izvor v stari zavezi. Kateri prevod je pravilen? V Dnevniku ali Delu? V bistvu to sploh ni pomembno, saj je katoliška cerkev vedno podpirala vojne ne glede na to, ali je blagoslavljala vse orožje ali pa samo del. Koga s podporo vojn zastopa katoliška cerkev: Boga Stvarnika, ki pravi Ne ubijaj ali boga podzemlja, ki pravi ubijaj?

Res je, katoliška cerkev se mora za marsikaj opravičiti. Pa ne samo opravičiti, prositi mora odpuščanja (kaj se bo zgodilo s cerkvijo, če od svojih žrtev ne dobi odpuščanja?), popraviti krivico ter povrniti škodo, ki jo je storila, saj je to del pravičnosti. To tudi izhaja iz njenega katekizma. Škodo mora povrniti homoseksualcem, revnim, izkoriščanim ženskam, otrokom, ki jih izkoriščajo za delo, in seveda tudi žrtvam blagoslovljenega in neblagoslovljenega orožja. Če teh ni več med živimi pa njihovim dedičem. Če pa to ni mogoče, naj cerkev ustanovi poseben sklad in vanj nakaže odškodnine ter nato se naj iz njega financirajo splošno koristne projekte, predvsem v deželah, kjer je cerkev storila največ krivic in škode in kjer je revščina največja. Ker je katoliška cerkev izjemno bogata organizacija, njeno premoženje po svetu je namreč vredno več 1000 milijard evrov, z izplačilom odškodnin ne bo imela težav.

Zelo pomembno je tudi, da katoliška cerkev odstrani vzroke, ki so pripeljali do s strani papeža omenjenih krivičnih ravnanj katoliške cerkve. Tako mora iz svoje biblije npr. odstraniti naslednji »ukaz« svojim članom: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je namreč ena izmed podlag za preganjanje homoseksualnih moških v preteklosti in je tudi sedaj. Včasih jih je cerkev pobijala, danes pa jih diskriminira, ker jih pobijati ne more več. Nadalje mora katoliška cerkev izpolnjevati naslednje biblijske besede: »Ne izkoriščaj svojega bližnjega in ne ropaj ga.« (3 MZ 19,13) in »Nikar ne izkoriščajte drug drugega.« (3 Mz 52,10-21) Torej ne sme nikogar izkoriščati ali podpirati izkoriščanje. Zavrniti mora izkoriščevalski družbeni sistem, npr. kapitalizem, in se boriti za pravičen sistem in to za tisti, ki temelji na izpolnjevanju 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori, saj je to temelj Jezusovega nauka – Nanj pa katoliška cerkev ves čas prisega. Seveda pa mora biti cerkev s svojimi kleriki in laiki na vrhu izpolnjevanja teh visokih moralno-etičnih norm, ki so iz pravičnosti. To pa bo slej ali prej pripeljalo do odprave revščine.

Ali se bo katoliška cerkev opravičila in povrnila škodo, ki jo je storila ter odpravila vzroke, ki so pripeljali do s strani cerkve povzročenega krivičnega stanja in s tem početjem nehala? Verjetnost je zelo majhna, praktično je ni. Zato je jasno, da so papeževe besede samo predstava za javnost in naivne ter briljanten blef. Kot ponavadi in nič drugega. Stvari pa bodo potekale po starem naprej: diskriminacija gejev se bo nadaljevala, izkoriščanje bo teklo dalje, bogastvo cerkve se bo povečevalo, kar velja tudi za revščino, vojne se bodo nadaljevale in živa bitja umirala, svet bo vedno bolj propadal, trpljenje bo še hujše …

Dobrodelnost z napako

V Dnevniku (21.6.2016) je bil opisan primer verne matere geja, sicer upokojene okrožne sodnice in 19 let prostovoljke karitas ter tudi predstavnice te organizacije v katoliškem župnijskem pastoralnem svetu, ki je zaradi svojega javnega zavzemanja za pravice gejev postala nezaželena v lokalni organizaciji karitas. Katoliška cerkev ji je namreč dala vedeti, da ji v tej ni mesta, ker je z javnim nasprotovanjem katoliškemu nauku kršila zakonik cerkvenega prava, ko se je javno zavzemala za pravice gejev.

V omenjenem primeru je katoliška cerkev še enkrat pokazala svojo dvoličnost. Po eni strani trdi, da spoštuje človekove pravice, po drugi strani pa tistega, ki se je javno zavzel za pravico manjšine, konkretno za istospolne, razglasi za nezaželenega v svoji dobrodelni organizaciji karitas. Ta primer tudi dokazuje, da je karitas ustanovljena za širjenje katoliškega nauka in da je dobrodelnost drugotnega pomena. Dobrodelnost je očitno samo krinka za širjenje katoliškega nauka, nauka, ki nasprotuje mnogim človekovim pravicam, npr. pravici do življenja, verski svobodi … Ker je glavni cerkveni cilj evangelizacija družbe, torej obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere. In vse to podpira slovenska država, ki leto za letom cerkvenim organizacijam karitas, čeprav je po ustavi ločena od cerkve in njenih institucij ter tudi od vere, namenja kar zajetno vsoto davkoplačevalskega denarja. Tako je Slovenska karitas dobila že več milijonov davkoplačevalskega denarja, kar velja tudi Nadškofijsko karitas Maribor, med prejemniki denarja davkoplačevalcev pa so še mnoge druge organizacije karitas. Milijoni davkoplačevalskega denarja se tako stekajo v roke izjemno bogate organizacije, organizacije, ki bi lahko dobrodelnost financirala s svojimi sredstvi pa to raje dela s tujimi. In nato se hvali s svojo dobrodelnostjo, v kateri je njenih sredstev bolj malo.

Cerkev je o verni materi geja sicer dejala, da je bila požrtvovalna, da je lepo sodelovala s karitas, da jo imajo radi in jo cenijo – sama katoliška cerkev torej priznava, da gre za pozitivno osebo. In takšna pozitivna oseba v karitas ni več zaželena, ker je javno nasprotovala katoliškemu nauku glede istospolnih. Ni pa ovire, da bi bil v organizaciji karitas član cerkve, ki bi sicer spoštoval cerkveni nauk o istospolnih, po drugi strani pa bi bil vojak in ubijal v skladu s katoliško doktrino o pravični vojni. Npr. vojak v zahodni koaliciji, ki bi metal bombe in ubijal ljudi, tudi otroke, v Siriji, kar je v boju proti Islamski državi podprla tudi katoliška cerkev. Ali pa upravljalec vojaškega drona, ki v smrt pošilja voditelje IS, torej zahodu in cerkvi sovražne organizacije, npr. muslimane, in njihove spremljevalce, tudi otroke. Oba sta sicer krvavih rok, ker pa sta člana cerkve in spoštujeta ter izvajata njen, tudi krvavi, nauk, sta primerna za karitas. To je pač katoliška cerkev. Ljudje s krvavimi rokami so lahko v organizacijah karitas, tisti, ki se pa zavzemajo za pravice manjšine istospolnih pa ne. S takšnim ravnanjem katoliška cerkev jasno kaže, kdo je in koga zastopa. Ali zastopa Kristusa, ki je bil absoluten pacifist ali zastopa boga vojne in nasilja?

Ima pa verna mati geja srečo, da njen sin gej ne živi v prejšnjih časih, saj bi obstajala velika verjetnost, da bi ga cerkev ubila. Kajti katoliška cerkev istospolnim moškim ne priznava pravice do življenja, saj uči: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je še vedno veljaven cerkveni nauk, ki izhaja iz biblije in po cerkvi naj bi smrt gejev ukazal njen bog. Vprašanje pa je, kateri bog: Bog Stvarnik, ki pravi Ne ubijaj, ali bog podzemlja, ki uči nasprotno? Jasno je, da bi cerkev, če bi le lahko, izvrševala svoj krvavi nauk glede gejev tudi v sedanjem času. Ker tega ne more, pa na drug način preganja geje.