nedelja, 18. julij 2021

Joseph Ratzinger – eden izmed vrhovnih šefov prikrivanja pedofilije

Življenjepis »zaslužnega« oz. upokojenega papeža je pester in bogat. Joseph Ratzinger se je rodil 16. aprila 1927 v kraju Marktl ob reki Inn v škofiji Passau v Nemčiji. Proti koncu 2. svetovne vojne je kot vojak nacistične Nemčije tako ali drugače sodeloval v največji klavnici v znani zgodovini. Ali je mogoče kot vojak ubil kakšnega nekatolika ali katolika? Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika, leta 1969 je postal redni profesor dogmatike in zgodovine dogem na univerzi v Regensburgu. Papež Pavel VI. ga je marca 1977 imenoval za nadškofa v Münchnu in Freisingu, maja istega leta pa je prejel škofovsko posvečenje. Papež Pavel VI. ga je junija 1977 imenoval za kardinala, papež Janez Pavel II. pa novembra 1981 za prefekta kongregacije za doktrino vere (to je bil do smrti papeža Janeza Pavla II.), predsednika papeške biblične komisije in papeške mednarodne teološke komisije. Novembra 1998 je postal poddekan kardinalskega zbora, novembra 2002 pa je papež potrdil njegovo izvolitev za dekana kardinalskega zbora. Predsedoval je komisiji za pripravo katoliškega katekizma, ki je bil zaključena po šestih letih dela (1986–1992). Od leta 2000 je častni akademik papeške akademije znanosti. Bil je tudi član sveta II. sekcije državnega tajništva in raznih vatikanskih kongregacij. Dne 19. aprila 2005 je bil na konklavu izvoljen za rimskega škofa in tako postal 265. papež katoliške cerkve. 28. februarja 2013 ob 20.00 pa je kot papež odstopil.[i]

Dr. Ratzinger ima »impresivno« kariero. Bil je tudi papež in se, simbolno rečeno, po Jakobovi lestvi povzpel na sam vrh, saj je bil, in še vedno je, čeprav je odstopil, papež – papež emeritus, »zaslužni« ali pa upokojeni papež. Po cerkvenem nauku je celo sveti oče. Vprašanje pa je, na kakšen vrh se je povzpel: ali so bila ta vrh nebesa ali kaj drugega? Ali je bil ta vrh pekel? Že samo njegova vloga v prikrivanju cerkvene pedofilije je dovolj zgovorna in kaže, v kakšne globine zla se je spustil Joseph Ratzinger. Praktično na sam vrh zemeljske demonske Jakobove lestve!

Po navedbah odvetnikov Sailerja in Hetzla, avtorjev knjige Afera papež, »je Joseph Ratzinger med leti 1981 in 2005 kot prefekt kongregacije za doktrino vero in nato kot papež po vsem svetu vodil sistem prikrivanja, ki je cerkvene posiljevalce otrok ščitil pred kazenskim pregonom državnih sodišč in so se namesto tega soočili izključno z ukrepi kanonskega prava, ki niso nikogar prizadeli in privedli do tega, da so posiljevalci otrok praviloma ostali v službi ter dobili in izrabili nadaljnje možnosti za spolno nasilje. Toda s prikrivanjem zločinov se dr. Ratzinger ni zadovoljil. Če je prišlo do obtožb znotraj cerkve, je vedno znova posredoval v korist posiljevalcev otrok, zaustavil postopke, ki so bili v teku, razveljavil obsodbe ali na drug način skrbel za storilce.«[ii]

Njune navedbe so zanimive tudi v luči izjave irskega škofa Duffya, ki je dejal, da je bil Benedikt XVI. dobro seznanjen s tematiko spolnih zlorab na Irskem, saj je imel dostop do vse dokumentacije, povezane s tem, še preden je postal papež.[iii] Po mnenju ameriškega novinarja Johna Allena je Ratzinger natančno prebiral vsa škofijska poročila, ki so v zvezi s spolnimi zlorabami otrok prihajala v Vatikan. Tako je podrobno poznal mračne razmere, ki so vladale v cerkvi glede pedofilije, vendar je zadevo reševal tako, da je škofijam odredil premestitev okoli 500 duhovnikov.[iv]

Drago Pilsel, publicist in teolog iz Zagreba, pravi: »Papeževa peta obletnica sovpada s kritičnimi tokovi in v nebo vpijočimi škandali: predvsem razkritjem duhovniškega spolnega zlorabljanja na tisoče otrok in mladostnikov v ZDA, na Irskem, v Nemčiji in še kje, vse to pa je povezano z neverjetno krizo vodenja in zaupanja v Katoliški cerkvi. Torej ne smemo prikriti, da je sistem zamolčevanja spolnih zlorab po vsem svetu usmerjala vatikanska kongregacija za nauk vere pod vodstvom kardinala Ratzingerja (v letih 1981–2005) in da so takšne primere že pod prejšnjim papežem Janezom Pavlom II. zadrževali v skrajni tajnosti.«[v] Kdo bi lahko v katoliški cerkvi vedel več o spolnih in drugih zlorabah klerikov kot Joseph Ratzinger, saj je bil kakšnih 30 let »veliki inkvizitor«, sprva kot prefekt kongregacije za doktrino vere in zatem kot papež?


[i] https://katoliska-cerkev.si/biografija-josepha-ratzingerja-papeza-benedikta-xvi (18.1.2019).
[ii] Afera papež, str. 54 in 55.
[iii] Dnevnik, 16.2.2010.
[iv] Objektiv (priloga Dnevnika), 30.3.2010.
[v] Večer, 18.5.2010.


To je odlomek iz nove knjige:
 
KATOLIŠKA CERKEV:
RAJ ZA PEDOFILE IN PEKEL ZA NJIHOVE ŽRTVE?
Ali je tudi papež Frančišek prikrival spolne zlorabe otrok?

Več o knjigi na www.began.si

nedelja, 4. julij 2021

Cerkev uničevala otroke staroselcev - papež pa se noče opravičiti

Na plano prihajajo novi cerkveni zločini. Po razkritju množice spolnih zlorab otrok in tudi odraslih so sedaj prišla na vrsto razkritja o cerkvenem uničevanju staroselskih otrok v Kanadi. V zadnjem času so namreč odkrili nekaj množičnih grobišč otrok pri šolah oz. internatih v Kanadi, v katerih so bivali otroci staroselcev. Nazadnje so v bližini stavbe (nedaleč od kanadskega mesta Cranbrook v provinci Britanska Kolumbija), ki je bila v letih 1912-1970 katoliški internat, odkrili 182 grobov otrok staroselcev. Nekaj dni prej so v provinci Saskatchewan odkrili kar 751 grobov, maja 2021 pa prav tako v Britanski Kolumbiji 215 grobov otrok. Tudi ti dve grobišči sta poleg dveh nekdanjih katoliških internatov. Več tisoč otrok naj bi umrlo zaradi nasilja v internatih, teh je bilo 139, ki so bili del kanadskega programa asimilacije staroselcev. V okviru tega programa so med letoma 1836 in 1996 več kot 150.000 otrocih staroselcev nasilno ločili od staršev in jih v šolah začeli asimilirati. Otroke so nasilno spreobrnili v katoliško, protestantsko ali drugo biblijsko vero, odvisno od tega, katera verska skupnost je vodila program asimilacije, odreči pa so se morali tudi svojemu jeziku in kulturi. Otroci so bili žrtve trpinčenja, stradanja, posilstev in drugih spolnih zlorab, nekatere otroke so celo ubili, zelo veliko otrok pa je umrlo zaradi tuberkuloze ali drugih bolezni. Program asimilacije je bil sicer državni projekt, vendar pa so ga vodile verske skupnosti, večinoma je bila to katoliška cerkev (skoraj tri četrtine). Državna komisija za iskanje resnice in spravo, ki je preiskovala omenjeni program, je dejala, da je Kanada nad staroselci izvajala kulturni genocid. Kanadska vlada se je staroselcem uradno upravičila in jih prosila odpuščanja, s preživelimi staroselci pa sklenila dogovor o plačilu skoraj dveh milijard dolarjev odškodnine. Devet strokovnjakov ZN za človekove pravice je od kanadske vlade zahtevalo, da opravi preiskave v vseh nekdanjih internatih v državi, ki so v preteklosti služili za prisilno asimilacijo otrok staroselcev.

Kot že navedeno, je skoraj tri četrtine šol oz. internatov v imenu države vodila katoliška cerkev. Ta se za dogajanje ni opravičila, papež Frančišek je ob najdbi enega izmed grobišč dejal, da je »užaloščen«. Čeprav je bil pozvan, da se v imenu cerkve opraviči, pa papež tega ni storil. Papež Frančišek je po neki molitvi na Trgu svetega Petra v Vatikanu v zvezi s tem dejal: »Z bolečino spremljam novice, ki prihajajo iz Kanade o šokantnem odkritju ostankov 215 otrok«. Dejal je še, da se pridružuje kanadskim škofom in celotni tamkajšnji katoliški cerkvi v izrazu solidarnosti s Kanadčani ter poziva kanadske politične in verske voditelje, naj skupaj »osvetlijo to žalostno zadevo« in začnejo proces »sprave in celjenja ran«. Opravičil se tudi ni papež Benedikt, ki je tudi poznal zadevo. Opravičilo v imenu katoliške cerkve je sicer ponudil vancouvrski nadškof J. Michael Miller, vendar tudi člani kanadske vlade pravijo, da to ni dovolj in da se mora opravičiti sam papež. Predsednik kanadske vlade pravi, da mora cerkev prevzeti svojo odgovornost pri smrti otrok staroselcev. »Še preden bomo morali začeti vlagati tožbe proti katoliški cerkvi, resnično upam, da bodo verski voditelji razumeli, da je to nekaj, pri čemer preprosto morajo sodelovati,« je dodal. Katoliška cerkev namreč sprva ni hotela predati raznih dokumentov v zvezi s svojo vlogo pri prisilni asimilacijo otrok staroselcev.

Ni čudno, da je katoliška cerkev sodelovala pri prisilni asimilaciji otrok staroselcev, saj je v tem videla priložnost za pokatoličevanje drugovercev in povečevanje števila vernikov ter seveda za širitev svojega vpliva v Kanadi. Za mnoge katolike, ki so sodelovali v nasilni asimilaciji je bila to priložnost, da so se nad nedolžnimi otroki izživljali, jih kaznovali, maltretirali, spolno ali drugače zlorabljali, celo ubijali. V čigavem imenu je cerkev vse to počela? V imenu Jezusa, Kristusa ali v imenu njegovega nasprotnika? Torej boga podzemlja, imenovanega tudi satan! V čigavem imenu so vse ta grozodejstva počenjali katoliki, ki so tako ali drugače zlorabljali otroke? V imenu Boga ali satana? Ali je Bog rekel, naj se zlorablja otroke ali se jih nasilno spreobrne v katolicizem? Jasno je, da tega ni rekel. Mogoče je to rekel bog podzemlja? Ali je Božja volja, da se otroke staroselcev asimilira?

Katoliška cerkev v svojem nauku govori o zadoščevanju. Krivico je potrebno popraviti, pravi cerkev, saj to zahteva že preprosta pravičnost. Potrebno je povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime obrekovanega, dati odškodnino za poškodbe ... Ali bo cerkev dala odškodnino vsem žrtvam, ki še živijo in staršem umrlih otrok, ki jih je cerkev zlorabljala? Kot je to storila v primeru pedofilije. Ali bo to naredila prostovoljno? Ali bodo potrebne tožbe? In o teh je že govoril kanadski predsednik vlade.

Papež se noče opravičiti za cerkvene grozote nad otroki staroselcev, ki so jih storili katoliki v imenu delov katoliške cerkve, kot so to storile druge verske skupnosti, ki so v imenu kanadske države vodile šole oz. internate za asimilacijo otrok. S tem dokazuje, kdo je in koga zastopa!

Cerkveni zločin nad otroki staroselcev v Kanadi je eden izmed številnih zločinov, ki jih je storila katoliška cerkev v svoji zgodovini. Spomniti se je potrebno inkvizicije, križarskih vojn, pomora judov in poganov, osvajanja Amerike, trgovine s sužnji, preganjanja čarovnic, sodelovanja s fašisti, nacisti in raznimi diktatorskimi režimi, množično morjenje pravoslavcev na Hrvaškem, genocid v Ruandi, uničevanje živali in narave … Zato ni čudno, da je znani nemški zgodovinar, Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot katoliška cerkev. Zato bi se lahko vprašali, ali ni celotna zgodovina cerkve bolj ali manj en sam zločin in s tem cerkev kot zločinska organizacija. Kar seješ, to žanješ! Seveda velja to tudi za katoliško cerkev. Zato je njen konec vedno bližje.