Izgon nadškofa Urana iz domovine

Vatikan je preko svoje kongregacije za škofe upokojenega nadškofa Urana kaznoval z »izgonom« iz domovine, kot so zapisal nekateri mediji. Kakšni so razlogi za kaznovanje nadškofa, katoliška cerkev noče pojasniti, čeprav jih dobro pozna. V javnosti se domneva, da je vzrok za kazen domnevno očetovstvo, uradna cerkev o vzrokih molči.

»Izgon« nadškofa je v Sloveniji dvignil veliko prahu. V bran so se mu postavili mnogi verniki, ki so v ta namen oblikovali celo posebno pobudo na facebooku, na njegovo stran se je postavila tudi Liberalna akademija. Ta je v svojem sporočilu za javnost med drugim zapisala, da ima nadškof Uran kot slovenski državljan ustavno zajamčeno pravico, da si sam izbira kraj bivanja in da ima, ne glede na to, za kaj vse bi bil po cerkvenih predpisih odgovor, še vedno vse temeljne človekove in državljanske pravice, to pravico pa mu Vatikan odreka.

Mnogi menijo, podobno kot Liberalna akademija, da imajo kleriki človekove pravice, ki jih sicer priznava ustava. To je zmota oz. samo navidezno. »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi (...)«, piše v Katekizmu katoliške Cerkve. Že krščeni laiki po cerkvenem nauku nimajo več človekovih pravic, ki jih priznava posvetna ustava, temveč imajo samo tiste pravice, ki jih priznava katoliška cerkev. Seveda to velja tudi za klerike, zanje velja to še bolj »strogo«. Predvsem zanje velja, da morajo biti poslušni cerkvenim dostojanstvenikom, jih ubogati, upoštevati in jim služiti s spoštovanjem. »V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni izkazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo,« piše v kanonu 212 Zakonika cerkvenega prava. Jasno je, da to še bolj velja za klerike. Vsi verniki, torej tudi kleriki, so dolžni na podlagi katoliškega nauka po svoji vesti, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, kadar ti nasprotujejo tudi naukom evangelija in zahtevam nravnega reda, še izhaja iz Katekizma katoliške Cerkve. Zadeva je torej jasna: nadškof Uran je svoje ustavne človekove pravice predal cerkvi in se zato nanje ne more več sklicevati (razen seveda če bi mu jih cerkev iz taktičnih razlogov ponovno priznala). To bi lahko naredil samo v primeru, če bi izstopil iz cerkve. Zato se boriti za nadškofove posvetne ustavne človekove pravice pomeni boriti se za nekaj, kar ne obstaja. Liberalna akademija, pa tudi drugi, se torej bori za nekaj, česar ni več, bori se za nekaj, česar Uran sploh nima več, bori se za nekaj, čemur se je nadškof sam svobodno in prostovoljno odrekel. Velika večina ne pozna tega, kar je 18.9.1930 rekel (nezmotljivi) papež Pij XI.: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« (Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek) Kje so tu pravice? Ali pa: »Boga je treba bolj poslušati kot ljudi,« še piše v Katekizmu katoliške Cerkve.

V medijih se pojavlja tudi navedba, da je cerkev nadškofa Urana izgnala iz domovine. To ne drži. Cerkev kot domovino ne smatra Republike Slovenije, temveč cerkev kot takšno, torej sama sebe. Domovina katolikov ni npr. Slovenija, temveč cerkev. To potrjuje tudi Katekizem katoliške Cerkve, kjer je zapisano: »Kristjani prebivajo vsak v svoji domovini, vendar kot nastanjeni tujci. Izvršujejo vse dolžnosti državljanov in prenašajo vsa svoja bremena kot tujci ...«. In še enkrat katekizem: »Po krstu (...) postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu (...). Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas.« Stvari so jasne.

Za konec še nekaj: zakaj bi se borili za ustavne pravice nekoga, tudi če bi jih imel, če je ta celotno svojo duhovniško, seveda tudi škofovsko, obdobje na veliko kratil človekove pravice otrok in odraslih. V svoji duhovniški dobi je krstil na tisoče otrok brez njihovega privoljenja in jih s tem »prisilno vrgel« v cerkev, jim s tem odvzel svobodo vesti, saj cerkev le-te ne priznava ter že vnaprej določil boga otroku. Kako lahko nekdo veruje v boga, ki mu ga določil drug, ni znano. Seveda pa s svobodo vesti, ki jo priznava ustava, to nima nobene zveze. Jasno je, da s svobodo vesti tudi nima nobene zveze ureditev, ki jo je podpiral »izgnani« nadškof o tem, da iz cerkve ni celovitega izstopa, temveč samo formalen. Kako se lahko boriš za ustavne pravice nekoga, ki je prostovoljno član organizacije, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner rekel: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del)

Vatikan v davčni oazi

Konec leta 2010 je bilo v davčnih oazah po svetu skritih med 17.000 in 25.000 milijard evrov. Gre za denarna sredstva na računih, ki so jih v teh oazah pred davkarijo skrili bogataši tega sveta, ta vsota pa ne obsega nepremičnin in drugih dobrin bogatašev. Vrednost neobdavčenega denarja je primerljiva s skupno vrednostjo ameriškega in japonskega gospodarstva; če bi to bogastvo uporabili, bi lahko spremenili finančno stanje mnogih držav. (www.siol.net)

Na tem svetu je veliko bogatašev, največji med njimi pa je vsekakor katoliška cerkev. Njeno premoženje se ocenjuje na več tisoč milijard evrov in obsega poleg nepremičnin (katoliška cerkev je največji nedržavni posestnik na zahodu in v Sloveniji, samo v Italiji je približno 1/3 Rima v njeni lasti, vrednost njenih nepremičnin v Italiji pa je neverjetnih 1.200 milijard evrov, v lasti pa ima skoraj 1/4 Italije, v Sloveniji pa je vrednost njenih nepremičnin približno 800 milijonov evrov, ima pa še več kot 30.000 nepremičnin v lasti ali solastnini) še izjemno vrednost v zlatu, vrednostnih papirjih, bančnem kapitalu, umetninah, arhivskem gradivu …, ima pa tudi desetine milijard gotovine. Po po mnenju nekaterih naj bi papeška banka vsak trenutek razpolagala s sto milijardami evrov gotovine (Jure Ernožnik, Mladina, 17.7.2009). Več o bogastvu katoliške cerkve na http://www.bogastvo-cerkve.org/

Ob šokantnem razkritju o skritem denarju bogatašev v davčnih oazah (vsaj za javnost, saj politika davčne oaze dobro pozna), se postavi vprašanje, koliko denarja in drugih vrednosti je cerkev skrila v davčnih oazah in se s tem izognila plačilu davkov? Koliko milijard so njene banke skrile v davčnih oazah? Ima jih namreč kar mnogo, samo v Nemčiji vsaj pet. Koliko denarja je tam skril Inštitut za verska dela (IOR), kot se to imenjuje vatikanska banka pri Svetem sedežu, torej v samem cerkvenem središču? Da se ne pozabi: dobiček te banke gre neposredno papežu! Kjer je denar, tam je cerkev, kajti denar je cerkveni bog. Denar, denar, denar – to je prva in zadnja cerkvena zapoved. Za denar je cerkev prodala celo samega Jezusa!

Zato ni čudno, da je Vatikan znani davčni raj na Kajmanskem otočju izvzel iz škofije Kingston na Jamajki in tam ustanovil novo škofijo ter jo podredil neposredno svetemu sedežu, njeno vodenje pa zaupal nekemu kardinalu, sicer članu kolegija IOR. (Curzio Maltese, Nabirka) Že ve zakaj! „Božje“ skrivnosti morajo ostati „božje“ skrivnosti. Mogoče zato, da se ne bi razkrili črni posli vatikanske hierarhije? Koliko denarja je Vatikan skril na Kajmanskem otočju? Koliko denarja je tam skrila katoliška cerkev v Sloveniji? Koliko denarja je tja prenesel mariborski nadškofijski holding, ki je za sabo pustil okoli 800 milijonov evrov dolgov?

Vatikanska banka IOR še vedno ni na belem seznam, torej na seznamu držav, ki izpolnjujejo mednarodna pravila finančnega poslovanje (transparentnost ...) IOR je namreč osumljena pranja denarja, povezav z mafijo, financiranja terorizma … Vprašanje je, kdaj bo Inštitut za nabožna dela sploh prišel na beli seznam, kajti v njegovi naravi je sumljivo poslovanje, zlorabe, povezave z mafijo in politiko … Če dela kaj zakonitega, dela to zaradi tega, da se dela lepega, da zakrije sledi. Bolj ali manj je že jasno, da bo Inštitut za nabožna dela tako dolgo na »črnem« sezmamu, dokler bo obstojal. Ali so nabožna dela pranje denarja, izmišljeni računi, financiranje terorizma …?

Kaj na vse to pravi Jezus? Znano je, da je rekel, da lažje pride kamela skozi šivankino uho, kot bogataš v nebesa in da ne zbirajte bogastva na zemlji, da vam ga ne požre rja … Ve pa se tudi, kako je ravnal v templju z preprodajalci denarja! Ali so davčne oaze, v katerih cerkev skriva svoj denar tudi v nebesih?

Komandant Stane ali komandant papež

Nedaleč nazaj je obrambni minister Hojs odredil, da se ljubljanska vojašnica, ki se je doslej imenovala po partizanskem komandantu Francu Rozmanu – Stanetu preimenuje in sicer v vojašnico Edvarda Peperka. Edvard Peperko je padli pripadnik TO iz osamosvojitvene vojne leta 1991.

V katoliškem tedniku Družina (15.7.2012) je v članku Zločini in hudodelstva avtor Ivo Žajdela prikazal Franca Rozmana kot velikega zločinca. Kot komandant glavnega štaba partizanske vojske je sodeloval pri velikih partizanskih zločinih, npr. pri Turjaku in Žužemberku, njegovi partizani pa so za seboj puščali opustošenje, žrtve in gorje, med drugim piše I. Žajdela. Pravi tudi, da je bil slepi izvrševalec zločinske revolucionarne politike komunistov. Kolikor je razumeti pisanje I. Žajdele, je prišlo do preimenovanja ljubljanske vojašnice zaradi tega, ker je bil Franc Rozman velik komunistični zločinec. Ali je omenjeni to res bil, v tem trenutku niti ni pomembno.

Zanimivo bi bilo, če bi se ljubljanska vojašnica preimenovala in dobila ime kakšnega papeža, saj so vsi papeži podpirali vojne. Kaj bi se o njih lahko pisalo oz. govorilo v različnih medijih? Npr:

- če bi se vojašnica imenovala po sedanjem papežu Benediktu XVI. bi mogoče kje pisalo, da se vojašnica imenuje po osebi, ki je skrivala kleriško pedofilijo,
- če bi se imenovala po Janezu Pavlu II., bi mogoče pisalo, da si je ta papež, po Lucienu Gregoireju, kupil papeški tron s podkupninami kardinalom v višini več 100 milijonov dolarjev in da je del denarja, ki je bil namenjen revežem uporabil za prenovo papeške palače v Vatikanu in poletne rezidence v Castel Gandolfu, pri čemer je dal za svoje osebne potrebe zgraditi veličasten plavalni bazen,
- če bi se imenovala po Piju XII., bi lahko pisalo, da je ob smrti leta 1958 zapustil svojim dedičem 80 milijonov nemških mark, med 2. svetovno vojno pa je s svojim molkom prepustil svojemu pomočniku Hitlerju v pogubljenje jude,
- če bi se imenovala po Inocentu III., bi zgodovinarji govorili o tem, da je pobil deset in deset tisoče albižanov na jugu Francije in da je potrebno brez usmiljenja sežgati vsakogar, ki skuša oblikovati osebni pogled na Boga, ki je v konfliktu s cerkveno dogmo,
- če bi se imenovala po Urbanu II., bi se ga lahko ljudje spominjali po tem, da je odredil, da morajo biti krivoverci mučeni in usmrčeni,
- če bi se imenovala po Gregorju VII., bi bilo govora tudi o skupini ponarejevalcev, ki jo je imel in ki je kot po tekočem traku ponarejala dokumente, ki jih je papež potrjeval s svojim pečatom,
- če bi se imenovala po Bonifaciju IX., bi bilo govora o morilcu, ki je s prodajo funkcij polnil papeško blagajno,
- če bi se imenovala po ….

Tudi če je komandant Stane komunistični zločinec, se njegovi grehi ne morejo primerjati z grehi papežev, glede katerih je lord Acton izjavil: »Papeži niso bili le množični morilci; ubijanje so spremenili v zakoniti temelj katoliške cerkve in postalo je pogoj odrešitve.« (knjiga Peter De Rosa: Kristusovi namestniki)

In še nekaj iz biblije: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, si bodo nakopali obsodbo.« (Rim 13,1-2) Ker je po bibliji vsaka oblast poslana od katoliškega boga, torej tudi komunizem, je komunistični komandant Stane ubijal in uničeval, če je to res delal, v imenu katoliškega boga – kajti ta je poslal komunizem in s tem tudi ubijanje in uničevanje. Komandant Stane je torej izvrševal voljo katoliškega boga in zato je zelo čudno, da ga sedaj cerkev sploh napada, saj imata skupnega boga. Seveda pa katoliški bog nima ničesar skupnega z Bogom Stvarnikom, da ne bo pomote.

Obrezovanje dečkov – telesna poškodba otroka ali verska pravica staršev?

Nemške jude in muslimane je »šokirala« odločitev sodišča v Kölnu, ki je razsodilo, da pomeni obrezovanje otrok iz verskih razlogov telesno poškodbo. Obe skupnosti sta pozvali nemške poslance, naj zaščitijo njihovo pravico do obrezovanja dečkov. Judi in muslimani pravijo, da je obrezovanje »starodaven obred, ki je ključen za vero posameznikov« (Delo, 13.7.2012) in da gre za napad na njihove pravice. Proti odločitvi sodišča je protestiral celo Izrael, nekatere judovske skupine pa so Nemčijo celo obtožile antisemitizma. Kako je na omenjeno odločitev sodišča v Nemčiji reagirala katoliška cerkev, mi v tem trenutku ni znano.

Podobno se je dogajalo v Sloveniji, ko je potekala razprava glede obrezovanja dečkov. Varuhinja človekovih pravic je sprejela stališče, da obrezovanje iz nemedicinskih razlogov predstavlja protipraven poseg v otrokovo telo, kar pomeni tudi kršitev pravice do telesne nedotakljivosti. Pravi še, da pravica do verske svobode ne more upravičevati posega v pravico do telesne integritete drugega, zato je obrezovanje otrok dopustno le z otrokovim soglasjem, praviloma po 15. letu starosti.

Na to mnenje so se odzvale tudi judovska in islamska skupnost ter katoliška cerkev. Prva poudarja, da je obrezovanje dečkov pomemben del izražanja judovske vere, islamska skupnost meni, da je varuhovo stališče kršitev verske pravice muslimanov. Po mnenju katoliške cerkve je stališče varuhinje v nasprotju z zakonodajo in pomeni kršitev človekovih pravic, predvsem verske svobode, zaradi česar izraža podporo judom in muslimanom.

Rezultat obrezovanja je, da otrok izgubi del svojega telesa. Njegovo telo ni več takšno, kot je bilo prej, saj mu manjka del. Ali ni telo zato iznakaženo oz. poškodovano? Ker k temu posegu v večini primerov otroci ne dajo soglasja, pomeni to hud poseg v njihovo telesno, lahko pa tudi v duševno nedotakljivost, odvisno od tega, kako bo otrok to doživljal kasneje.

Nerazumljivo je, da takšno krvavo prakso prakticirajo nekatere verske skupnosti. Te otroke očitno smatrajo za svojo „last“ in menijo, da lahko z njimi delajo, kar hočejo, tudi da jim odvzamejo del telesa. Otroci so tako objekt verske prakse svojih staršev oz. verske skupnosti, v kateri so starši. Nerazumljivo je tudi, da starši svojemu otroku, za katerega večinoma trdijo, da ga ljubijo, odvzamejo del telesa in ga s tem zaznamujejo! Kje je tu ljubezen, če poškoduješ oz. iznakaziš lastnega otroka? Kakšna vera je to, ki zahteva, da se otroku odvzame del telesa, ki ima svojo funkcijo, sicer ga sploh ne bi bilo? Kakšen bog je to, ki to zahteva oz. dopušča? Ali ima lahko takšen bog „domovinsko pravico“ v Sloveniji in drugod, če poziva k iznakaženju otrok in kršenju najelementarnejše otrokove pravice, pravice do telesne nedotakljivosti? Ali je obrezovanje del vere, ali pa nevera, ki ima lahko hude posledice za otroka?

Cerkev pravi, da je obrezovanje del verske svobode. Kakšna svoboda je to, če namerno iznakaziš oz. poškoduješ lastnega otroka? Prakticirati lastno versko »svobodo« oz. prakso na telesu drugega človeka, ki se temu niti upreti ne more in ga pri tem celo iznakaziti, ne more imeti z Bogom nobene zveze. Lahko pa jo seveda ima s cerkvenim bogom podzemlja!

Pri vprašanju otrok so katoliki, judi in muslimani podobnega mnenja: otroka si lastijo in mu ne priznavajo njegovih osnovnih pravic, npr. pravice do svobode vesti, telesne in duševne celovitosti … Kako dolgo še bosta tradicija in nevera nad svobodo vesti in duševno ter telesno integriteto otrok? Kje je država, ki mora poskrbeti za koristi otrok?

Višje sodišče v Mariboru je razveljavilo sodbo okrožnega sodišča, s katero je to prisodilo eni izmed žrtev pedofilskega katoliškega duhovnika Jošta, ki je sicer med kazenskim postopkom umrl, 50.000 evrov. Odškodnino bi po prvostopenjski sodbi morale plačati mariborska nadškofija, celjska škofija in župnija Artiče. Kakšni razlogi so vodili višje sodišče, da je sodbo razveljavilo in odredilo ponoven postopek, trenutno še niso znani. Vendar pa to niti ni pomembno, pomembno je namreč to, zakaj se je cerkev sploh pritožila, saj je bilo dejansko stanje nesporno. Kot izhaja iz medijev, naj bi cerkev trdila, da po avtonomnem cerkvenem pravu škofija in župnija ne odgovarjata za dejanja duhovnika, ker da med njim in škofom ne obstaja razmerje delodajalec – delojemalec.

Stališče cerkve o odgovornosti je zelo zanimivo. Ne samo zanimivo, temveč tudi zelo dvolično.

Cerkev namreč trdi, da krščenec pripada njej, saj v Katekizmu katoliške Cerkve, (št. 1213 in naslednje, str. 331-345) piše:

• Krst ne očisti človeka le vseh grehov, marveč tudi napravi iz novokrščenca novo stvar (...).
• Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi (...).
• Tisti, ki so s krstom prerojeni v božje otroke, so dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva.

Še nekaj nadaljnjih dolžnosti krščencev iz zakonika cerkvenega prava:

• S samim svojim načinom delovanja so dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor tudi do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo (kanon 209).
• Po svoji zmožnosti morajo sveto živeti in z vsemi močmi prispevati k rasti in nenehnemu posvečevanju Cerkve (kanon 210).
• Prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kanon 211).
• V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni izkazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo (kanon 212).

Omenjena cerkvena dokumenta torej določata status in dolžnosti vsakega krščenca. Iz tega je razvidno, da vsak krščenec pripada cerkvi. Zelo jasen je bil nezmotljivi papež Pij XI., ki je 18.9.1930 rekel: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« (Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek)

Krščenec torej pripada cerkvi na totalen način. Seveda to velja tudi za duhovnika, saj je tudi on krščenec. Krščenec, seveda tudi duhovnik, nima več svobodne volje, saj v celoti pripada cerkvi in mora širiti in braniti njen nauk. Je v neki vrsti sužnjelastniškega razmerja, še posebej, če se upošteva še dejstvo, da iz katoliške cerkve v bistvu ni mogoč izstop (samo formalen). Iz tega bi se lahko potegnil zaključek, da za krščenca odgovarja njegova cerkev, saj je njen »delavec«, ki sploh nima svobode ravnanja, temveč mora v celoti delovati po navodilih predstojnikov oz. po katoliški veri. To še v večji meri velja za duhovnika, ki je še v tesnejšem razmerju do svoje cerkve. Zato tudi za duhovnika odgovarja njegova cerkev. Odgovarja seveda tudi za njegova hudodelstva. Da katoliška cerkev odgovarja za zla dela svojih duhovnikov, je pred kratkim odločilo tudi pritožbeno sodišče v Portsmouthu. Navedlo je, da je odnos škofa in duhovnika podoben delovnem razmerju oz. razmerju šef – zaposleni, predmet sodnega postopka pa je bila spolna zloraba duhovnika.

Katoliška cerkev v svojem nauku govori o zadoščevanju. (Katekizem katoliške Cerkve, št. 1459, str. 386) Krivico je potrebno popraviti, pravi cerkev, saj to zahteva že preprosta pravičnost. Potrebno je povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime obrekovanega, dati odškodnino za poškodbe ... Zakaj torej sedaj cerkev noče popraviti krivice, ki jo je storil njen klerik in izplačati odškodnine? Ali so njene besede o zadoščevanju samo blef in zanjo kot takšno ne veljajo? Ali se boji, da bi izplačana odškodnina za seboj potegnila plaz podobnih odškodninskih zahtevkov? Tudi če bi jih, to ni pomembno, saj cerkev sama pravi, da je potrebno krivice popraviti, razen tega pa pravi, da je spolnih zlorab v cerkvi zelo malo. Če jih je malo, potem tudi denarja za odškodnine ne bo šlo veliko. Ali je razlog za izmikanje plačilu odškodnine zato kje drugje? Ali nima denarja za izplačilo odškodnin? Temu bi bilo težko verjeti, saj je izjemno bogata. V svetu se njeno premoženje ocenjuje na več 1000 milijard evrov, tudi v Sloveniji je zelo bogata, saj je vrednost njenega nepremičnega premoženje po uradnih državnih podatkih okoli 800 milijonov evrov, v zadnjem času pa cerkvena sfera letno dobi iz javnih sredstev več kot 20 milijonov evrov.

Slej ali prej bodo cerkveni pravni triki odpovedali. Škodo bo morala povrniti. Prej ko bo to storila, bolje bo zanjo in za žrtv.

Cerkveni blagoslovi državnih objektov se nadaljujejo

Pred kratkim je predstavnik katoliške cerkve nadškof Hočevar blagoslovil spomenik letalcu Rusjanu, ki ga je v Beogradu postavila naša država, celjski škof Lipovšek pa kapelico in kip sv. Barbare pri izvoznem jašku velenjskega premogovnika, ki je preko HSE v večinski lasti Republike Slovenije. To nista prva cerkvena blagoslova državnih objektov, blagoslovov je mnogo. Spomnimo se samo katoliškega blagoslova vojaške ladje Triglav, ki je v javnosti dvignil mnogo prahu, pa blagoslovov javnih objektov, kot so ceste, šole, bolnišnice … Cerkveni blagoslovi potekajo praktično že od osamosvojitve Slovenije dalje.

Ob teh blagoslovih se postavlja vprašanje, ali so blagoslovi v skladu z ustavo RS?

Ustava v 7. členu govori o enakopravnosti verskih skupnosti. Ali so spomenik letalcu Rusjanu, kapelico sv. Barbare, vojaško ladjo Triglav, ceste, šole ... blagoslovili tudi predstavniki drugih verskih skupnosti, registriranih v Sloveniji? Če ne, zakaj ne? Ali zato, ker niso hoteli ali zato, ker niso imeli možnosti? Skoraj gotovo je, to pa izhaja iz izkušenj ob podobnih dogodkih, da druge verske skupnosti, ali pa vsaj večina med njimi, te možnosti ni imela. In če je ni imela, potem so bile te verske skupnosti v neenakopravnem položaju s katoliško cerkev, ki je ta to možnost imela. Zato je bil pri teh blagoslovih kršen 7. člen ustave v delu, ki govori o enakopravnosti verskih skupnosti.

Glede na to, da so javne institucije, kot so šole, spomeniki, ceste … ustanove vseh državljanov in državljank, nevernih in vernih, pripadnikov različnih verskih skupnosti, se postavlja vprašanje, ali je v skladu s pravnim redom Republike Slovenije dejstvo, da je Republika Slovenija kot država dopušča zasebni organizaciji, kot je to katoliška cerkev, da opravi na oz. okviru javnega objekta verski obred blagoslavljanja. V ustavi je v 7. členu jasno napisano, da so država in verske skupnosti ločene. To pomeni, da mora biti država nevtralna do teh skupnosti oz. njihovih ver. Nobene ne sme podpirati, nobene ovirati, z nobeno se ne sme identificirati in podobno. In če so ločene, ali lahko država preko svojih organizacij dopusti blagoslov, katerega eden izmed najglobljih aspektov pomeni, da si cerkev blagoslovljeni predmet v versko duhovnem smislu pridrži oz. prilasti – v bistvu postane tako ali drugače last cerkve. In če si ga pridrži oz. prilasti, ali je še možnost za resnično enakopravno delovanje drugih verskih skupnosti, saj so po že citiranem določilu ustave enakopravne s katoliško cerkvijo? Država se je s tem postavila na cerkveno stran, jo podprla in s tem izgubila svojo versko nevtralnost. Ker so vsi verski obredi katoliške cerkve namenjeni obrambi in širjenju katoliške vere, je država s tem, ko je dopustila verski obred v okviru javne državne sfere, tako ali drugače sodelovala pri obrambi in širjenju te vere. Država je tako izgubila svojo versko nevtralnost, postavila se je na stran cerkve, kot že navedeno, kar pomeni kršitev ustavnega načela ločenosti države in katoliške cerkve.

Katoliški blagoslov vojaške ladje Triglav je zanimiv še po eni strani. Cerkev uči Božjo zapoved Ne ubijaj. To pomeni, da ni dovoljeno ubijanje ljudi in drugih živih bitij. Iz zapovedi ne izhaja nobena izjema. Njena kršitev je po nauku cerkve smrtni greh. Katoliški duhovnik je blagoslovil vojaško ladjo, torej ladjo, katere deli (orožje, npr. top, raketni sistemi, mitraljezi) so namenjeni za ubijanje ljudi in drugih živih bitij ter uničevanje materialnih dobrin. Ali ni s tem prekršil zapovedi Ne ubijaj? Kajti, če ni dovoljeno ubijanje, ali ni torej prepovedano tudi potrjevanje vsega tistega, kar pomaga in služi ubijanju, npr. ladje in orožja? Vojaški vikar, ki je blagoslovil ladjo Triglav, je duhovnik, ki po katoliškem nauku deluje kot nosilec Kristusove avtoritete, torej v imenu Jezusa Kristusa. To pomeni, da je blagoslovil vojaško ladjo v imenu Jezusa iz Nazareta. Ker pa je bil Jezus proti ubijanju in pacifist, rekel pa je tudi, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan, se postavi vprašanje, ali bi tudi Jezus blagoslovil slovensko vojaško ladjo, ki je namenjena za ubijanje in uničevanje živih bitij, bitij, ki jih je po cerkvenem nauku ustvaril Bog? Če Jezus tega ne bi storil, ali ni potem katoliški duhovnik deloval proti Jezusu iz Nazareta? Če je temu tako, ali ni potem Jezus žrtev katoliškega vikarja slovenske vojske? In njegovih nadrejenih, združenih v cerkvi? Torej same katoliške cerkve?

Maša za domovino

Pri maši za domovino, ki jo je v petek, 22.6.2012 v ljubljanski stolnici vodil duhovnik Stres, se je zbralo večje število predstavnikov slovenske države. Poleg vojaških oseb, je bilo v cerkvi pri maši videti predsednika vlade in ustavnega sodišča, slovenske in evropske poslance ter druge. Pri maši je bil tudi visoki predstavnik slovenske vojske.

Po ustavi je država ločena od cerkve. Zato je nerazumljivo, da so šli k verskemu obredu neke cerkve predstavniki ljudstva in predstavniki posvetne oblasti. V čigavem imenu so bili tam? V svojem ali v imenu vseh državljanov? Ali so bili tam tudi v imenu nekatolikov, ateistov … Na podlagi česa lahko predstavnik države predstavlja npr. vernika neke nekatoliške verske skupnosti pri verskem obredu katoliške cerkve, ki npr. trdi, da je ta verska skupnost sekta. Ali ni to poniževalno do te verske skupnosti in njenih vernikov?

Država mora biti glede na 7. člen ustave versko nevtralna. Ne sme podpirati nobene verske skupnosti, nobene vere, do vseh mora imeti enak odnos. Ali je država versko nevtralna, če se njeni predstavniki udeležujejo verskih obredov neke verske skupnosti? Ali so predstavniki države na katoliški maši tudi molili, peli, šli k obhajilu? Če so, v čigavem imenu? V imenu judov, muslimanov …? So se pri maši tudi klanjali cerkvi? Predsednik Ustavnega sodišča se klanja duhovniku? Enako tudi vojak!

Posebej zaskrbljujoče je, da je bil pri maši tudi predsednik ustavnega sodišča. Ali ni s svojo navzočnostjo pri maši priznal primat cerkve nad posvetno oblastjo? Ali ni s tem priznal primat kanonskega prava nad ustavnim pravom Republike Slovenije? Ali ni s tem priznal cerkveno pravilo, da so evangeliji nad ustavo, če je med njima nasprotje? Kako bo odločal, če bo obravnaval zadevo, ki se tiče cerkve? Se bo izločil, kajti ali je lahko nepristranski, če se udeležuje katoliških verskih obredov? Pa to ni bilo prvič: tudi lansko leto je bil predsednik ustavnega sodišča pri maši za domovino.

Ustavno sodišče je izdalo več odločb, ki so bile za katoliško cerkev zelo ugodne. Katoliško cerkev je v eni izmed njih proglasilo za splošno koristno organizacijo, kar je popolnoma nerazumljivo in po vsej verjetnosti kaže na nepoznavanje zgodovine in nauka te cerkve. Kako je lahko splošno koristna organizacija, ki ne priznava primata slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z njenim evangelijem, ki ljudem ne priznava pravice do življenja in še vedno ima smrtno kazen, ki ne priznava svobode vesti, saj še vedno krsti dojenčke in ne pozna celovitega izstopa, ki ženskam, judom … ne priznava dostojanstva, ki v svojem nauku poziva na ubijanje drugače spolno usmerjenih, prešuštnikov …, ki je izjemno obremenjena s krvjo in zločini vseh vrst … (Zgodovinar Karlheinz Deschner: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del))

Pri maši so bili tudi predstavniki vojske. Kaj so tam počeli, ni jasno. Ali je mogoče vrhovni poveljnik slovenske vojske katoliška cerkev? Ali so vojaki molili katoliške molitve? Ali so mogoče katoliškega boga kaj prosili? Da bi bog pomagal pobiti čim več talibanov, glede na to, da je slovenska vojska v Afganistanu? V slovenski ustavi pa je zapisano, da je človekovo življenje nedotakljivo. Torej tudi življenje vseh talibanov, proti katerim se bori slovenska politika, ki je v ta namen zlorabila tudi vojsko. Seveda pa tudi cerkev podpira pobijanje talibanov, saj so nekatoliki, ti pa po katoliškem nauku sploh nimajo pravice do življenja.

Katoliška cerkev je pripravila mašo za domovino in ne za državo Slovenijo. S pojmom domovina cerkev namreč ne misli slovenske države, temveč gre za katoliško domovino, kar pa ni enako državi. In temu so se poklonili slovenski državniki. Poklonili so se katoliški domovini, Vatikanu in ne slovenski državi. Ali ni to žalostno?

Verniki obrnili hrbet svoji cerkvi

Davčna uprava je objavila preliminarne podatke o prejetih donacijah verskih skupnostih oz. njihovih organizacij iz dohodnine za leto 2011 (Delo, 13.6.2012). Med prejemniki teh donacij so tudi razne organizacije katoliške cerkve. Na seznamu največjih dvajsetih prejemnikov donacij sta se znašli samo dve cerkveni organizaciji in sicer Slovenska Karitas in ljubljanska nadškofija. Prva naj bi dobila od slovenskih davkoplačevalcev okoli 160.000 evrov, druga pa približno 25.000 evrov. Bolj ali manj enako je bilo tudi za leto 2010, staj sta obe organizaciji prejeli podobno vsoto. Slovenska Karitas je od vseh upravičencev prejela največ donacij, sledijo jih z mnogo manjšo vsoto Rdeči noski (84.970,22 evrov). Slovensko karitas je podprlo 12.745 donatorjev, nadškofijo Ljubljana pa 2.157.

Veliko ali malo?

Po lastnih podatkih ima ljubljanska nadškofija okoli 760.000 prebivalcev in slabih 600.000 katoličanov oz. vernikov, 17 dekanij, 234 župnij in 270 škofijskih duhovnikov (1.1.2012). Razteza se na površini več kot 6.000 km^2, kar je okoli 1/3 Slovenije. Ta nadškofija je po vsej verjetnosti gospodarsko najmočnejša in je večina njenih za delo sposobnih vernikov zaposlena. Kljub takšnim številkam pa je samo 2.157 ljudi, po vsej verjetnosti njenih vernikov, finančno preko dohodninskih donacij podprlo (svojo) ljubljansko nadškofijo. To je po vsej verjetnosti samo kakšnih 10% njenih zaposlenih vernikov. Podobno je tudi s Slovenskim Karitasom. Dobrodelnost, ki jo izvaja omenjena organizacija je preko dohodninskih donacij podprlo samo 12.745 ljudi.

Veliko ali malo?

Odgovor je jasen. Zelo malo ljubljanskih vernikov je doniralo ljubljanski nadškofiji, podobno velja za karitas. Očitno so verniki izrazili nezaupanje v svojo cerkev. Tako malo donacij, ki jih je cerkev dobila od svojih članov ni presenečenje. Cerkev vedno hitreje propada. Njena krvava zgodovina in njen krvavi nauk delujeta in jo vedno hitreje potapljata. Finančni in moralni bankrot mariborske nadškofije, pedofilija, finančni škandali po svetu, kraje dojenčkov, blagoslovi orožja, podpiranje vojn ... Kar seješ, to žanješ, velja za vse. Tudi za katoliško cerkev, pa ne samo zanjo, še za kakšno drugo cerkev tudi. Njeni verniki, večinoma prisilno krščeni, to vedno bolj in vedno hitreje spoznavajo. In se odvračajo od nje. Vedno več je izstopov iz nje. Kljub svobodi vesti oz. veroizpovedi, ki jo ima cerkev polna usta, izstope zelo ovira. Zaveda se, da se njena ladja potaplja. Zato se vedno bolj oprijemlje zadnje bilke – države. In vedno bolj pritiska nanjo.

Očitno je tudi, da cerkveni verniki slabo finančno podpirajo cerkveno dobrodelnost, ki jo izvaja Slovenska Karitas. Ni čudno, kajti mnogi so dojeli, da je cerkvena dobrodelnost drugotnega pomena in samo krinka za širjenje vere. Bistvo karitasa je torej širjenje vere s pomočjo dobrodelnosti in ne dobrodelnost sama po sebi. Poleg tega pa karitas širi dobrodelnost v glavnem s tujimi in ne cerkvenimi sredstvi – med prvimi je tudi mnogo državnih sredstev. Čeprav je cerkev izjemno bogata, saj se njeno premoženje ocenjuje na več tisoč milijard evrov, pa se gre dobrodelnost s tujim denarjem. Kakšna dvoličnost.