Obrezovanje dečkov – telesna poškodba otroka ali verska pravica staršev?

Nemške jude in muslimane je »šokirala« odločitev sodišča v Kölnu, ki je razsodilo, da pomeni obrezovanje otrok iz verskih razlogov telesno poškodbo. Obe skupnosti sta pozvali nemške poslance, naj zaščitijo njihovo pravico do obrezovanja dečkov. Judi in muslimani pravijo, da je obrezovanje »starodaven obred, ki je ključen za vero posameznikov« (Delo, 13.7.2012) in da gre za napad na njihove pravice. Proti odločitvi sodišča je protestiral celo Izrael, nekatere judovske skupine pa so Nemčijo celo obtožile antisemitizma. Kako je na omenjeno odločitev sodišča v Nemčiji reagirala katoliška cerkev, mi v tem trenutku ni znano.

Podobno se je dogajalo v Sloveniji, ko je potekala razprava glede obrezovanja dečkov. Varuhinja človekovih pravic je sprejela stališče, da obrezovanje iz nemedicinskih razlogov predstavlja protipraven poseg v otrokovo telo, kar pomeni tudi kršitev pravice do telesne nedotakljivosti. Pravi še, da pravica do verske svobode ne more upravičevati posega v pravico do telesne integritete drugega, zato je obrezovanje otrok dopustno le z otrokovim soglasjem, praviloma po 15. letu starosti.

Na to mnenje so se odzvale tudi judovska in islamska skupnost ter katoliška cerkev. Prva poudarja, da je obrezovanje dečkov pomemben del izražanja judovske vere, islamska skupnost meni, da je varuhovo stališče kršitev verske pravice muslimanov. Po mnenju katoliške cerkve je stališče varuhinje v nasprotju z zakonodajo in pomeni kršitev človekovih pravic, predvsem verske svobode, zaradi česar izraža podporo judom in muslimanom.

Rezultat obrezovanja je, da otrok izgubi del svojega telesa. Njegovo telo ni več takšno, kot je bilo prej, saj mu manjka del. Ali ni telo zato iznakaženo oz. poškodovano? Ker k temu posegu v večini primerov otroci ne dajo soglasja, pomeni to hud poseg v njihovo telesno, lahko pa tudi v duševno nedotakljivost, odvisno od tega, kako bo otrok to doživljal kasneje.

Nerazumljivo je, da takšno krvavo prakso prakticirajo nekatere verske skupnosti. Te otroke očitno smatrajo za svojo „last“ in menijo, da lahko z njimi delajo, kar hočejo, tudi da jim odvzamejo del telesa. Otroci so tako objekt verske prakse svojih staršev oz. verske skupnosti, v kateri so starši. Nerazumljivo je tudi, da starši svojemu otroku, za katerega večinoma trdijo, da ga ljubijo, odvzamejo del telesa in ga s tem zaznamujejo! Kje je tu ljubezen, če poškoduješ oz. iznakaziš lastnega otroka? Kakšna vera je to, ki zahteva, da se otroku odvzame del telesa, ki ima svojo funkcijo, sicer ga sploh ne bi bilo? Kakšen bog je to, ki to zahteva oz. dopušča? Ali ima lahko takšen bog „domovinsko pravico“ v Sloveniji in drugod, če poziva k iznakaženju otrok in kršenju najelementarnejše otrokove pravice, pravice do telesne nedotakljivosti? Ali je obrezovanje del vere, ali pa nevera, ki ima lahko hude posledice za otroka?

Cerkev pravi, da je obrezovanje del verske svobode. Kakšna svoboda je to, če namerno iznakaziš oz. poškoduješ lastnega otroka? Prakticirati lastno versko »svobodo« oz. prakso na telesu drugega človeka, ki se temu niti upreti ne more in ga pri tem celo iznakaziti, ne more imeti z Bogom nobene zveze. Lahko pa jo seveda ima s cerkvenim bogom podzemlja!

Pri vprašanju otrok so katoliki, judi in muslimani podobnega mnenja: otroka si lastijo in mu ne priznavajo njegovih osnovnih pravic, npr. pravice do svobode vesti, telesne in duševne celovitosti … Kako dolgo še bosta tradicija in nevera nad svobodo vesti in duševno ter telesno integriteto otrok? Kje je država, ki mora poskrbeti za koristi otrok?