Višje sodišče v Mariboru je razveljavilo sodbo okrožnega sodišča, s katero je to prisodilo eni izmed žrtev pedofilskega katoliškega duhovnika Jošta, ki je sicer med kazenskim postopkom umrl, 50.000 evrov. Odškodnino bi po prvostopenjski sodbi morale plačati mariborska nadškofija, celjska škofija in župnija Artiče. Kakšni razlogi so vodili višje sodišče, da je sodbo razveljavilo in odredilo ponoven postopek, trenutno še niso znani. Vendar pa to niti ni pomembno, pomembno je namreč to, zakaj se je cerkev sploh pritožila, saj je bilo dejansko stanje nesporno. Kot izhaja iz medijev, naj bi cerkev trdila, da po avtonomnem cerkvenem pravu škofija in župnija ne odgovarjata za dejanja duhovnika, ker da med njim in škofom ne obstaja razmerje delodajalec – delojemalec.

Stališče cerkve o odgovornosti je zelo zanimivo. Ne samo zanimivo, temveč tudi zelo dvolično.

Cerkev namreč trdi, da krščenec pripada njej, saj v Katekizmu katoliške Cerkve, (št. 1213 in naslednje, str. 331-345) piše:

• Krst ne očisti človeka le vseh grehov, marveč tudi napravi iz novokrščenca novo stvar (...).
• Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi (...).
• Tisti, ki so s krstom prerojeni v božje otroke, so dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva.

Še nekaj nadaljnjih dolžnosti krščencev iz zakonika cerkvenega prava:

• S samim svojim načinom delovanja so dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor tudi do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo (kanon 209).
• Po svoji zmožnosti morajo sveto živeti in z vsemi močmi prispevati k rasti in nenehnemu posvečevanju Cerkve (kanon 210).
• Prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kanon 211).
• V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni izkazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo (kanon 212).

Omenjena cerkvena dokumenta torej določata status in dolžnosti vsakega krščenca. Iz tega je razvidno, da vsak krščenec pripada cerkvi. Zelo jasen je bil nezmotljivi papež Pij XI., ki je 18.9.1930 rekel: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« (Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek)

Krščenec torej pripada cerkvi na totalen način. Seveda to velja tudi za duhovnika, saj je tudi on krščenec. Krščenec, seveda tudi duhovnik, nima več svobodne volje, saj v celoti pripada cerkvi in mora širiti in braniti njen nauk. Je v neki vrsti sužnjelastniškega razmerja, še posebej, če se upošteva še dejstvo, da iz katoliške cerkve v bistvu ni mogoč izstop (samo formalen). Iz tega bi se lahko potegnil zaključek, da za krščenca odgovarja njegova cerkev, saj je njen »delavec«, ki sploh nima svobode ravnanja, temveč mora v celoti delovati po navodilih predstojnikov oz. po katoliški veri. To še v večji meri velja za duhovnika, ki je še v tesnejšem razmerju do svoje cerkve. Zato tudi za duhovnika odgovarja njegova cerkev. Odgovarja seveda tudi za njegova hudodelstva. Da katoliška cerkev odgovarja za zla dela svojih duhovnikov, je pred kratkim odločilo tudi pritožbeno sodišče v Portsmouthu. Navedlo je, da je odnos škofa in duhovnika podoben delovnem razmerju oz. razmerju šef – zaposleni, predmet sodnega postopka pa je bila spolna zloraba duhovnika.

Katoliška cerkev v svojem nauku govori o zadoščevanju. (Katekizem katoliške Cerkve, št. 1459, str. 386) Krivico je potrebno popraviti, pravi cerkev, saj to zahteva že preprosta pravičnost. Potrebno je povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime obrekovanega, dati odškodnino za poškodbe ... Zakaj torej sedaj cerkev noče popraviti krivice, ki jo je storil njen klerik in izplačati odškodnine? Ali so njene besede o zadoščevanju samo blef in zanjo kot takšno ne veljajo? Ali se boji, da bi izplačana odškodnina za seboj potegnila plaz podobnih odškodninskih zahtevkov? Tudi če bi jih, to ni pomembno, saj cerkev sama pravi, da je potrebno krivice popraviti, razen tega pa pravi, da je spolnih zlorab v cerkvi zelo malo. Če jih je malo, potem tudi denarja za odškodnine ne bo šlo veliko. Ali je razlog za izmikanje plačilu odškodnine zato kje drugje? Ali nima denarja za izplačilo odškodnin? Temu bi bilo težko verjeti, saj je izjemno bogata. V svetu se njeno premoženje ocenjuje na več 1000 milijard evrov, tudi v Sloveniji je zelo bogata, saj je vrednost njenega nepremičnega premoženje po uradnih državnih podatkih okoli 800 milijonov evrov, v zadnjem času pa cerkvena sfera letno dobi iz javnih sredstev več kot 20 milijonov evrov.

Slej ali prej bodo cerkveni pravni triki odpovedali. Škodo bo morala povrniti. Prej ko bo to storila, bolje bo zanjo in za žrtv.