nedelja, 29. november 2020

Vatikan uradno priznal prikrivanje spolnih zlorab v primeru kardinala McCarricka (2)

Iz poročila McCarrick je razvidno, da je bil papež Janez Pavel II. leta 1999 s strani takratnega newyorškega kardinala Johna O'Connorja obveščen o anonimnih obtožbah zoper takratnega nadškofa McCarricka iz Newarka. Obtožbe so bile tudi razlog, da McCarrick ni bil imenovan ordinarija v New Yorku leta 1999 in Washingtonu junija leta 2000. Vendar pa si je papež premislil in je nato kljub mnogim opozorilom s strani najvišjih svetovalcev z obeh strani Atlantika McCarricka novembra 2000 imenoval za nadškofa v Washingtonu.[1] Zakaj si je papež premislil? Eden izmed razlogov naj bi bil ta, da je papež prejel »napačne informacije« nekaterih ameriških škofov, ki so McCarrickovo zgodbo poznali. Trije škofje, ki so prejeli več obtožb proti McCarricku ali pa so bili celo osebno priče, da je spolno zlorabil mladega duhovnika, so Vatikanu leta 2000 povedali, da nimajo nobenih pomislekov glede primernosti imenovanja McCarricka za washingtonskega nadškofa in nobenega razloga, da bi ga lahko obtožili neprimernega vedenja.

Katoliška cerkev je torej dobro poznala obtožbe o spolnih zlorabah proti takratnemu nadškofu McCarricku. In kljub temu se mu ni zgodilo nič. Ni bil kaznovan, celo nasprotno: papež Janez Pavel II. ga je povišal v kardinala, dobil pa je tudi prestižno mesto v Washingtonu.

Zakaj so omenjeni škofje lagali? Mogoče so si obetali koristi od teh laži? Ali jih je McCarrick »podkupil« s kakšnimi modrimi ovojnicami? Ali pa s čim drugim, mogoče s kakšno nočjo v svoji hiši na obali? Enako privlači enako. Lažnivi kler se druži z lažnivim klerom.

»Resnici ni več mogoče ubežati. Janez Pavel II. [...] je bil namerno slep za zlorabo otrok in mladih,« piše na spletni strani The National Catholic Reporter, in sicer v uvodniku 13. novembra 2020, pri čemer se omenja še papeževo prikrivanje spolnih zlorab ustanovitelja Kristusovih legionarjev Marciala Degollada.[2] Cerkveni sveti oče, sedanji cerkveni svetnik in nekdanji papež Karol Józef Wojtyła je očitno škodoval otrokom.

Še zanimivost: McCarrick je papežu Janezu Pavlu II. poslal 90.000 ameriških dolarjev.

Znani teolog George Weigel, ki slovi predvsem kot biograf papeža Janeza Pavla II., je dejal, da je bil McCarrick »patološka osebnost«, njegova sposobnost, da je lagal vsem okoli sebe in jih nenehno zavajal, pa je bila »zaščitni znak« njegove kariere in uspeha v cerkvi. Pravi še, da je nekdanjemu kardinalu Theodoru McCarricku uspelo prevarati papeža Janeza Pavla II. in da si je kljub obtožbam o spolnih zlorabah in neprimernega vedenja zagotovil napredovanje znotraj Vatikana. Tako omenjenega teologa povzema novinarka Mojca M. Štefanič na spletni strani katoliškega tednika Družina.[3] 

»Seveda, storil sem veliko napak in morda mi je včasih primanjkovalo preudarnosti, toda v sedemdesetih letih svojega življenja nisem nikoli imel spolnih odnosov s katero koli osebo, moškega ali ženskega spola, mlado ali staro, duhovnikom ali laikom, niti nisem nikoli zlorabil nobenega človeka ali z njim ravnal nespoštljivo,« je v pismu osebnemu tajniku Janeza Pavla II. škofu Stanislawu Dziwiszu zapisal McCarrick, s čimer je zanikal obtožbe, ki so letele nanj. »McCarrickovo pismo tedanjemu škofu Dziwszu, tajniku papeža Janeza Pavla II., je laž in grozljiv primer njegove zlorabe tega odnosa,« je v zvezi s tem dejal G. Weigel. Teolog Weigel še pravi, da je McCarrick lagal tudi večini ameriških škofov in jih slepil glede svojega ravnanja, prav tako je lagal tudi številnim laikom v cerkvi in jih slepil, vključno s tistimi, ki so z darovi financirali njegove dejavnosti, in mnoge na katoliški levici, za katere je bil junak. Lagal pa je tudi sv. Janezu Pavlu II. in ga preslepil.


»Seveda, storil sem veliko napak in morda mi je včasih primanjkovalo preudarnosti, toda v sedemdesetih letih svojega življenja nisem nikoli imel spolnih odnosov s katero koli osebo, moškega ali ženskega spola, mlado ali staro, duhovnikom ali laikom, niti nisem nikoli zlorabil nobenega človekaali z njim ravnal nespoštljivo,« je v pismu osebnemu tajniku Janeza Pavla II.škofu Stanislawu Dziwiszu zapisal McCarrick, s čimer je zanikal obtožbe, ki so letele nanj.»McCarrickovo pismo tedanjemu škofu Dziwszu, tajniku papeža Janeza Pavla II., je laž in grozljiv primer njegove zlorabe tega odnosa,« je v zvezi s tem dejal G. Weigel.Teolog Weigel še pravi, da je McCarrick lagal tudi večini ameriških škofov in jih slepil glede svojega ravnanja, prav tako je lagal tudi številnim laikom v cerkvi in jih slepil, vključno s tistimi, ki so z darovi financirali njegove dejavnosti, in mnoge na katoliški levici, za katere je bil junak.Lagal pa je tudi sv.Janezu Pavlu II.
"Of course, I did a lot of mistakes, and I may have sometimes lacked prudence, but in the seventies of my life I never had sex with any person, male or female sex, a young or old, priest or layman, nor never misused any man or acted with him disrespectful, "is a letter to the personal secretary Janez Paul II. Bishop Stanislaw Dziwissz wrote McCarrick, denying allegations that fly to him. "McCarrick's letter to the week of Bishop Dziwsz, the secretary of Pope Janez Paul II., Is a lie and a terrible example of his abuse of this relationship," Mr. Weigel said in this regard. The Theology Weigel still says that McCarrick also lied to most American bishops and blinded them about his behavior, and he also lied to numerous layers in the church and blinded them, including those who fined his activities with gifts, and many on the Catholic left for whom he was a hero. It also lied to Sv. Janez Pavl II.

nedelja, 22. november 2020

Vatikan uradno priznal prikrivanje spolnih zlorab v primeru kardinala McCarricka (1)

10. novembra 2020 je Vatikan objavil dolgo pričakovano poročilo v zadevi McCarrick. Poročilo, dolgo več kot 400 strani, je rezultat dvoletne preiskave, ki jo je po naročilu papeža Frančiška iz leta 2018 opravilo vatikansko državno tajništvo. Namen, tako cerkev, je bil temeljito raziskati primer nekdanjega kardinala Theodorja McCarricka, ki je bil leta 2019 spoznan za krivega spolnih zlorab mladoletnikov in odraslih ter nato laiziran, izgubil pa je tudi kardinalsko imenovanje. Poročilo navaja, da se vse do leta 2017 ni vedelo za natančne obtožbe, ki se nanašajo na zlorabe mladoletnikov, storjene s strani McCarricka. Prva natančna obtožba, ki se nanaša na mladoletnike, je izpred treh let, pravi cerkev.

V poročilu je navedeno, da do leta 2017 nihče – vključno s Parolinom, Ouelletom, Becciujem ali nadškofom Viganòjem – Frančišku ni predložil kakršne koli »dokumentacije« v zvezi z obtožbami proti McCarricku. »Frančišek je slišal le, da so se pred imenovanjem McCarricka za nadškofa v Washingtonu pojavile neke vrste obtožb in govoric v zvezi z njegovim nemoralnim ravnanjem z odraslimi.« In še: »Ker je verjel, da je trditve že pregledal in zavrnil papež Janez Pavel II. in ker je bil McCarrick aktiven v času papeža Benedikta XVI., papež Frančišek ni videl potrebe po spremembi pristopa, ki so ga sprejeli že nekaj let prej.« Navedba iz poročila, da je Frančišek slišal za »obtožbe in govorice«, vendar je mislil, da so »že bile zavrnjene«, je v nasprotju s trditvami, ki jih je Frančišek dal Valentini Alazraki v svojem intervjuju leta 2019. Takrat je dejal: »... o McCarricku nisem vedel nič, seveda nič.« In še: »Večkrat sem rekel, da nisem vedel ničesar, nisem imel pojma. Veste, da o McCarricku nisem vedel prav nič, sicer o tem ne bi molčal.«[1]

Iz poročila torej izhaja, da je papež Frančišek vedel, da s kardinalom McCarrickom ni vse »OK« in da je poznal govorice, ki so se širile glede McCarricka, vendar jih ni preveril, saj je zaupal presoji predhodnikov, da je vse v redu. Ni dvomiti, da je papež poročilo pred objavo prebral in da je dovolil njegovo objavo. Ali ne pomeni to to, da je zdaj priznal, da je marsikaj vedel o McCarricku? To priznanje pa postavlja na laž njegove besede iz leta 2019, ko je dejal, da o McCarricku ni vedel ničesar. Ali se ni papež s tem, da je dovolil objavo poročila ustrelil v koleno? Ne prvič! Kolikokrat se je papež že zlagal? Ali se Sveti oče laže?

Če Vatikan pravi, da je papež Frančišek slišal za obtožbe in govorice, bi bilo iz tega sklepati, da je poznal še kaj več kot samo »govorice« in »obtožbe«, saj Vatikan mnogokrat zadeve olepša, če se že ne zlaže. Tako je domnevati, da je papež zelo dobro poznal vsebino »govoric« in »obtožb«, pa se kljub temu ni odzval in sprožil ustreznega postopka. Tako se je pridružil tistim, ki so prikrivali spolne zlorabe otrok in odraslih, torej zla dejanja, zdaj že nekdanjega klerika McCarricka.

 Se nadaljuje.


[1] https://www.gloria.tv/post/HSbP6xF73DAz4gxHg3s19RdTp (13.11.2020) – vsi trije citati.

nedelja, 8. november 2020

Državna pomoč kasti klera

V šestem protikriznem svežnju naj bi bila tudi izredna pomoč za verske uslužbence v višini okoli 900 evrov mesečno, in sicer za mesece oktober, november in december 2020. Glavni prejemnik te pomoči bo katoliška cerkev, saj ima največ verskih uslužbencev. 

V zvezi s tem se postavi vprašanje, kdo je dolžan poskrbeti za verske uslužbence: verska skupnost ali država. Za katoliško cerkev je odgovor jasen: to je cerkev. V Zakoniku cerkvenega prava je namreč določeno, da vernike veže dolžnost podpirati cerkev tudi pri dostojnem vzdrževanju služabnikov. Duhovnike torej mora vzdrževati cerkev s svojimi verniki in ne država. Katoliška cerkev v Sloveniji je zelo bogata, njeno premoženje se približuje vrednosti milijarde evrov in zato z lahkoto poskrbi za svoj kler in druge uslužbence tudi v kriznih časih, kot je ta zdaj. Samo ljubljanska nadškofija ima premoženje v vrednosti več kot 100 milijonov evrov, poleg tega pa vsako leto dobi od najemnin in prodaje lesa več milijonov evrov. In ob tako bogati nadškofiji naj bi npr. nadškof Zore dobil od države pomoč za 3 mesece v skupni višini slabih 3.000 evrov. Absurdno. Poleg tega bi bila takšna pomoč protiustavna, saj bi to pomenilo, da država financira versko dejavnost duhovnikov, kar pa je v nasprotju z versko nevtralnostjo in ločenostjo, ki po ustavi zavezuje državo. Ob tem velja omeniti, da lahko verniki tudi v kriznih časih darujejo svojemu kleru sredstva za preživljanje npr. tako, da mu denar nakažejo na transakcijski račun, mu dar prinesejo v župnišče in podobno – to namreč v krizi ni prepovedano, ne glede na to, da maš ni. Če pa neki klerik nima dovolj denarja za preživljanje, ali mu potem lastna škofija ne bo pomagala? Ali ni njen uslužbenec?

Država mnogim brezposelnim v teh kriznih časih ni dala nobene pomoči, za bogato cerkev pa bo to že druga pomoč v kriznih časih. Ali ni to nemoralno? Pomoč bogati cerkvi, mnogim revnim brezposelnim pa ne. Ali je to socialna država, ki jo številni imajo polna usta?

Glede na bogastvo cerkve se postavi vprašanje, kaj je pravi namen državne pomoči kleru: pomoč tistim, ki te pomoči niti ne potrebujejo ali dobrikanje cerkvi? Ali ne gre za »zakonito« korupcijo, ko si vladajoča politika s protiustavno pomočjo kupuje naklonjenost klera z namenom, da si z njegovo pomočjo utrdi svojo oblast? Ali ni ta državna pomoč vsaj delno plačilo za zadnjo izjavo cerkvene Komisije za pravičnost in mir z naslovom Življenje ima prednost pred ideologijo in bojem za oblast, v kateri je cerkev podprla aktualno oblast in njen boj proti opoziciji, medijem, protestnikom … Podprla je privatizacijo države, ki jo z mnogimi nemoralnimi dejanji izvajajo nekatere politične stranke, ki so na oblasti. 

»Najprej so življenja, potem je zdravje in nato je ekonomija …,« so besede predsednika vlade v zvezi z epidemijo koronavirusa. Kakšno pa je dejansko stanje: Ljudje umirajo, bolnišnice so polne, večina gospodarstva pa obratuje. Eno so torej besede, drugo je dejansko stanje. In vse to oblastno leporečje podpira katoliška cerkev. Ta podpira vlado, ki jo sestavljajo ljudje, ki žalijo druge, se lažejo, so v kazenskih postopkih … Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si. Enako vleče z enakim. Sprega oblasti in katoliške cerkve za ljudstvo nikoli ni bila dobra, mnogokrat pa zelo nevarna, kar dokazujejo primeri iz preteklosti.