Jezus: vegetarijanec, ki je jedel meso!?

V javnosti se mnogokrat pojavlja vprašanje, ali je Jezus jedel meso ali je bil vegetarijanec. Eni govorijo, da je jedel meso, drugi, da je bil vegetarijanec. Kdo ima prav: tisti, ki govorijo, da je jedel meso ali tisti, ki pravijo, da je bil vegetarijanec? Mogoče pa imajo prav obojni. Mogoče je Jezus jedel meso in bil kljub temu »pravi« vegetarijanec. Kako je to mogoče, bo vprašal marsikdo. To je vsekakor mogoče in najbolje je, da to razloži kar Jezus, Kristus, sam. V knjigi To je Moja Beseda[1] je namreč zapisano naslednje:
»4. In Jezus je govoril: “Hrepenel sem po tem, da bi z vami zaužil to pashalno večerjo, preden bom trpel, v spomin na Mojo žrtev za služenje in odrešenje vseh ljudi. Kajti, glej, ura prihaja, ko bo Sin človekov predan v roke grešnikom.”

5. In eden od dvanajsterih Ga je vprašal: “Gospod, ali sem to jaz?” In On je odgovoril: “Ta, ki mu bom dal grižljaj, ta je tisti.”
6. In Juda Iškarijot Mu je rekel: “Poglej, nekvašen kruh, mešano vino, olje in zelišča, ampak kje je jagnje, ki ga je zapovedal Mojzes? (Kajti Juda je jagnje kupil; Jezus pa je prepovedal, da bi ga zaklali.) (Pog. 75, 3-6)[2]

Jaz, Kristus, pojasnjujem, popravljam in poglabljam besedo:Ljudje izdajajo ljudi, svoje bližnje. Bog pa ne izda Svojega otroka. Tudi človek, ki živi v Bogu, ne izda svojega bližnjega. Tako tudi Jaz, Jezus iz Nazareta, nisem izdal Juda. Na splošno sem govoril o izdajalcu, ki brez notranje molitve zaužije prvi grižljaj.
Niti apostoli niti učenci niso naročili, da naj se zakolje jagnje. Vendar so tako Meni kot apostolom in učencem kot dar ljubezni ponudili kose pripravljenega jagnjeta. Naši bližnji so nas hoteli s tem obdariti, ker bolje niso znali. Blagoslovil sem dar in pričel jesti meso. Moji apostoli in učenci so storili enako kot Jaz. Takoj nato so Mi postavili vprašanje v tem smislu: Mi naj bi vendar prenehali uživati meso. Tako si nam zapovedal. Zdaj si sam zaužil meso.
Moje sem poučil: Človek naj namerno ne ubije nobene žvali in tudi ne uživa mesa žvali, zaklane za pripravo jedi. Toda če so ljudje, ki so še nevedni, pripravili meso kot hrano in z njo obdarili gosta in mu jo ponudili na gostiji, potem gost naj ne bi odklonil daru. Kajti razlika je, če človek to je iz poželjivosti po mesu ali pa v zahvalo gostitelju za njegov trud. Vendar naj bi vedni človek, če ima možnost in če dopuščajo zunanje okoliščine in čas, dal gostitelju splošna navodila, vendar naj ga ne poskuša poučiti o nečem boljšem. Ko bo prišel čas, bo tudi gostitelj razumel ta splošna navodila.
K nesebični ljubezni spadata na tem svetu tudi razumevanje in strpnost. Pustite vsakemu človeku svobodno voljo, pa če želi razumeti in sprejeti vaša splošna navodila ali ne. Če ves čas nesebično mislite, govorite in ravnate, potem ostanete v ljubezni, in ljubezen vas bo blagoslovila. Kar vam bodo potem ponudili kot dar ljubezni, je blagoslovljeno.«

Jezus, Kristus, je izjemno in genialno pojasnil, zakaj je takrat jedel meso. To njegovo pojasnilo je seveda lahko kažipot tudi za naš čas, saj na briljanten način rešuje zagato nekaterih vegetarijancev, ki jim ponudijo meso in ne vedo, ali ga naj pojedo ali zavrnejo. Kajti nekateri meso odklonijo in na ta način mogoče užalijo gostitelja, ki se je trudil s pripravo hrane v dobri veri, da bo gost zadovoljen. Jezus je torej jedel meso, toda ni ga jedel iz sebičnih namenov, ni ga kupoval ali si ga naročal v »gostilni«, temveč ga je jedel iz čisto drugih razlogov. Ni sledil temu, kar piše v bibliji in naj bi izjavil sv. Pavel: »Vse, kar je v mesnici naprodaj, jejte in se nič ne sprašujte glede vesti, kajti Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje,« (1 Kor 10, 25-26) in kar seveda zagovarja katoliška cerkev. Mesa torej ni jedel zaradi lastnega užitka, temveč iz ljubezni do bližnjega. Vedel je, da uživanje mesa ni Božja volja, saj je Bog Stvarnik, torej njegov Oče, dejal: »'Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.' Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.«[3] Jezus je vedel, da je Božja volja uživanje rastlinske hrane, in to mu je bilo vodilo v učenju in dejanju. Zato je bil vegetarijanec oz. vegan, zakaj je jedel meso, pa je izjemno genialno obrazložil, kot že navedeno. Na vsakem koraku se je zavzemal za živali, o čemer so zapisi tako v bibliji kot v evangelijih in drugih tekstih, ki jih cerkev ni vključila v biblijo. Ali katoliška in druge biblijske cerkve sledijo Jezusu glede prehrane? Ali so člani cerkve vegetarijanci oz. vegani, kot je Božja volja? Še tisti, ki bi hotel to biti, ne smejo biti, kajti katoliška cerkev je vse tiste, ki nočejo uživati mesa preklela in jih poslala v večni pekel. Papež Janez III. (561-574) je namreč preklel vegetarijance, kar je razglasil na prvi sinodi v Bragi (Portugalska), saj je izjavil: »Če ima nekdo mesne jedi, ki jih je Bog dal ljudem za uživanje, za nečiste in … se jim (mesnim jedem) odpove ..., je obtožen z anatemo.«[4] To izobčenje cerkev ni preklicala in zato velja še danes. Desetine milijonov vegetarijancev in veganov po svetu je tako prekletih s strani katoliške cerkve. Katoliška cerkev s svojim odnosom do tistih, ki želijo uživati samo tisto hrano, ki jo je Bog Stvarnik dal ljudem, kaže, komu sledi in čigav hlapec je. Cerkev ne sledi zapovedi Ne ubijaj, ki velja tudi v odnosu do živali in drugih bitij na zemlji, temveč se ravna po demonski zapovedi Ubijaj in uničuj.

Iz omenjene knjige je zelo zanimiv tudi naslednji odlomek:
»9. Resnično, povem vam, na svet sem prišel zato, da odpravim vse krvave daritve in uživanje mesa živali in ptičev, ki jih ljudje koljejo. (Pog. 75, 7-9)
Jaz, Kristus, pojasnjujem, popravljam in poglabljam besedo:Kdor ljubi življenje v Bogu, ta ljubi Boga in je eno z življenjem iz Boga. Na ta svet sem prišel, da bi učil evangelij ljubezni, zakon nebes, in ga živel za zgled. Kdor uresničuje nebeški zakon ljubezni, ta bo našel v izpolnjeno življenje. Življenje v Bogu ne vključuje samo bližnjega, ampak tudi vse druge življenjske oblike, kot so živali, rastline, minerali in kamni, kajti v vsej biti je življenje, Bog. Kdor je v enosti z življenjem, ta ne ubije namerno ne živali, niti ne uniči namerno rastline. On spoštuje tudi življenje - moči zavesti - mineralov in kamnov. Kdor spoštuje življenje, ta spoštuje tudi svojega bližnjega, ker spoštuje sebe samega. Kajti v duši je življenje, Bog, kot substanca in moč. Kdor spoštuje svojega bližnjega, ta torej živi v miru z vso bitjo in s svojim bližnjim, kajti vsa bitja in ljudje so otroci Boga, ki je Oče- Mati. Spoznajte: Kdor uresničuje zakon ljubezni, ta spremeni svoje mišljenje in življenje. Tako prefinja svoje čute in postopno preneha zavestno ubijati živali, preneha klati živali, da bi jedel njihovo meso. Kdor da na meso, ta tudi jé meso. Kdor pa da na Duha, ta se prehranjuje s tem, kar mu podarja narava, tako kot je bilo nekoč. Spoznajte: Nobena sprememba, bodisi v človeku bodisi v svetu, se ne zgodi od danes na jutri. Gre za postopni proces spreminjanja. Kdor se obrne k Bogu, ta čisto počasi spremeni svoje mišljenje in življenje in tako plemeniti svoje čute, da, svojega celega človeka. Pri tem se bo vedno bolj odtegoval mesni hrani in bo ohranjal mir z ljudmi in s kraljestvi narave. V novih generacijah ne bo več krvavih daritev, kajti ljudje spoznavajo, da na ta način ne izkazujejo Bogu časti in da bogovi, ki so si jih sami izmislili, se ne odzovejo na njihovo mišljenje in ravnanje. Spoznajte: Kdor ni več nevoščljiv, kdor se ne prepira več, kdor drugih ne priklepa več nase in kdor ne želi več vladati in biti največji, ta je človek resničnega miru. Dokler v človeku samem še ni miru, bodo obstajale krvave žrtve - pa naj bo to v vojnah ali katastrofah. Ko so ljudje našli do notranjega miru, potem ni več ne vojn ne katastrof in tudi prelivanja krvi ni več. To vse bo prišlo, toda ne še takoj, kajti niso še vsi vzroki poravnani in izbrisani. Ti se kot učinki vračajo k tistim, ki so jih posejali. Toda dozoreva čas, ko se bo mir naselil v srca ljudi, to bo tedaj, ko bo Novi čas, čas Kristusa, vse bolj napredoval. Današnje človeštvo živi v velikem časovnem preobratu iz starega, grešnega sveta v Novi čas. Ko bo ta preobrat že skoraj dokončan, bodo ljudje vse bolj izpolnjevali Božje zakone in bo tako, kot sem Jaz napovedal kot Jezus:  E n  pastir bo in  e n a  čreda in narodi bodo  e n  narod. Takrat bo odpravljena vsakršna krvava žrtev, tudi uživanje živalskega mesa.

10. Na začetku je Bog vsem dal za hrano sadove dreves in semena ter zelišča; vendar pa so tisti, ki so sebe bolj ljubili kot Boga ali svoje bližnje, pokvarili svoje navade in prinesli v svoje telo bolezni in napolnili Zemljo s poželenji in grozoto. (Pog. 75, 10)«[5]

Ali je k temu potreben kakšen komentar?

__________________________
[1] To je Moja Beseda A in Ω, str. 746 in 747 (prva izdaja), izdajatelj Univerzalno življenje, Ljubljana.
[2] Besedilo v poševnem tisku je iz knjige Jezusov evangelij, ki je tudi del knjige To je Moja Beseda A in Ω, in katerega Kristus pojasnjuje, popravlja in poglablja.
[3] http://www.biblija.net/ (oba zadnja citata), (18.11.2017).
[4] Živalim sovražna Hieronimova biblija, str. 17.
[5] To je Moja Beseda A in Ω, str. 749 do 751 (prva izdaja), izdajatelj Univerzalno življenje, Ljubljana.

Cerkev vernikom »ukradla« volilno pravico

Končane so letošnje volitve za predsednika Republike Slovenije. Po delnih neuradnih rezultatih je novi predsednik postal Borut Pahor, ki je premagal protikandidata Marjana Šarca. Volilna udeležba je bila 41,74-odstotna, Borut Pahor je prejel 52,94 odstotka glasov, Marjan Šarec pa 47,06 odstotka glasov.

V Sloveniji ima vsak državljan Slovenije volilno pravico. To ustava priznava seveda tudi državljanom katoliške vere. Ali volilno pravico svojim vernikom priznava tudi katoliška cerkev? Ne, ne priznava je. Katoliška cerkev je namreč pravico spremenila v dolžnost. V svoji izjavi, imenovani Vabilo k udeležbi na predsedniških volitvah 2017, je Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci zapisala: »Udeležba na volitvah je državljanska in še posebej krščanska dolžnost, kajti gre za odgovornost za skupno dobro vseh prebivalcev naše domovine in države Slovenije.«[1] Podobno je cerkev izjavila pred državnozborskimi volitvami 2014. »Vsi smo poklicani, da izpolnimo svojo državljansko dolžnost in odgovorno oddamo svoj glas. In še: »Udeležba na volitvah in izvolitev najboljših kandidatov je državljanska in krščanska dolžnost za vsakega izmed nas.«[2] Krščanska ali katoliška dolžnost? Kaj si lahko mislimo o organizaciji, ki svojim vernikom in tudi drugim ne dopušča osnovne svobode? In ukazuje, koga je potrebno voliti! Seveda tistega, ki je po volji cerkve. Tudi kakšnega obsojenca! Če ukazu ne sledijo, lahko sledi celo večni pekel! Ali ni takšno cerkveno ravnanje zaničevanje slovenske ustave? In prezir do svobode, ki jo je ljudem dal Bog? Ali Jezus pravi, da ljudje morajo iti na volitve? Kolikor je znano, Jezus, Kristus priznava ljudem svobodno voljo!

Katoliški verniki torej morajo iti na volitve. Jasno je, da morajo voliti tistega, na katerega pokaže cerkev ali pa tisto ideologijo, ki jo zapove cerkev, če ne pokaže neposredno na osebo. Vernik, ki ne upošteva cerkvenih priporočil, ki so zanj seveda cerkveni ukaz, je lahko kaznovan. Pij XII. je leta 1947 in 1948 izrecno pozval francoske in italijanske volivce, naj glasujejo proti strankam, ki cerkvi niso všeč. Isti papež je leta 1949 zagrozil z izobčenjem vsem Italijanom, ki so imeli kakršnekoli zveze s komunisti. Italijanske volitve leta 1948 so potekale ob skrajnem vmešavanju cerkve in katoliških laikov po vsej deželi. Cerkev je smatrala volitve in borbo proti komunistom kot spopad med satanom in Kristusom. Čudno: ali ni komunistov poslal cerkveni bog? Saj je vsa oblast dana od cerkvenega boga? Avro Manhattan je v zvezi s tem zapisal: »V Italiji je 20. maja leta 1951 katoliška hierarhija izdala odredbo v svojih cerkvah, v kateri katolikom med drugim pojasnjuje, da vsak volivec, ki bo volil politično stranko, ki ni naklonjena cerkvi, zagrešil smrtni greh, v primeru, da bo volil komuniste, pa bo za večno preklet. Enako se je leta 1951 zgodilo v Franciji med splošnimi volitvami, ko so skoraj vsi francoski škofje izdali pastoralno pismo, v katerem so pozvali Francoze, naj volijo samo kandidate, ki favorizirajo Katoliško cerkev. Svarili so jih, da je to za njih 'neizogibna dolžnost', če pa bi se izognili tej dolžnosti, bi storili 'najtežji greh'. Papež Pij XII. je 10.3.1948 izjavil, da vsak, ki voli kandidate, ki so sovražni do cerkve, ali ne gre na volišče, zagreši smrtni greh... una colpa mortale.«[3]

Kakšen smisel imajo za cerkev volitve, če je vsaka oblast dana od boga? Po cerkvenem nauku je namreč vsaka oblast dana od boga, saj v bibliji piše: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo.« (Rim 13,1) Torej, za cerkev ni pomembno, kdo oz. katera politična opcija (leva, desna ali sredina) je na oblasti oz. na volitvah zmaga, saj je v vsakem primeru dana od boga. Zakaj potem volilna dolžnost? Zakaj potem cerkveni ukazi, da se voli »ta in ta« oseba oz. »ta in ta« politična opcija ali ideologija? In zakaj bi katolik sploh šel na volitve, če pa bo vsakem primeru oblast, ki bo izvoljena, od boga – seveda po cerkvenem nauku. In ta bo najboljša, saj jo je dal sam (cerkveni) bog. Na Madžarskem je katoliška cerkev v času volitev 2006 preko letakov, ki so jih delili v nekaterih cerkvenih župnijah na podeželju zagrozila volivcem, da bodo poklicani na odgovornost pred strogo božje sodišče, če ne bodo volili vodilne opozicijske desničarske stranke Fidesz­MPSz.[4] Ali ima Jezus iz Nazareta kakšno zvezo z vsem tem? Po mnenju mnogi vsekakor ne.

Cerkev uči o notranjem kraljestvu. Če obstaja notranje kraljestvo, ali gre potem katolik volit predsednika zunanjega kraljestva, kar je pravna država. Ali ni že izvolil svojega »predsednika« oz. »parlament«? Ali ni njegov »predsednik« Bog – »predsednik« notranjega kraljestva?

Veliko katolikov ni izpolnilo svoje cerkvene dolžnosti in ni šlo na volišče, mnogi pa so šli in niso volili tistega, ki ga 'priporočala' njihova mati cerkev. Zavrnili so torej ukaz klerikov. Kaj jim lahko sledi? Lahko so kaznovani, kot že navedeno. In kakšna je kazen? »Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega, bodi izobčen.«[5] Stvar je jasna. Pot v večni pekel jim je že trasirana. Človek izkoristi svojo ustavno pravico in se znajde v večnem peklu. To je pač katoliška cerkev – organizacija, ki je proti ustavi in ljudem.

_____________________
[1] http://katoliska-cerkev.si/vabilo-k-udelezbi-na-predsedniskih-volitvah-2017 (31.10.2017).
[2] http://katoliska­cerkev.si/izjava­slovenske­skofovske­konference­preddrzavnozborskimi­volitvami­2014 (11.8.2014).
[3] https://www.facebook.com/notes/damjan­likar/sodelovanje­duhovnikov­vkomunisti%C4%8Dnih­re%C5%BEimih/284775688240917 (11.9.2014). 153 http://katoliska­cerkev.si/izjava­slovenske­skofovske­konference­preddrzavnozborskimi­volitvami­2014 (11.8.2014).
[4] Delo, 18.4.2006.
[5] Vera cerkve, str. 56.

Nadškof Zore na Brezjah: cerkvene laži o spoštovanju življenja

Nadškof Zore je na Brezjah ob prazniku Marijinega vnebovzetja (15.8.2017) poudaril pomen odgovornosti do življenja vse od spočetja do naravne smrti. Po njegovem mnenju je tudi še nerojeni otrok nosilec človekovih pravic, pri čemer je najbolj temeljna med njimi pravica do življenja. Nadškof Zore ima prav, najbolj temeljna pravica je pravica do življenja. Vprašanje pa je, ali katoliška cerkev spoštuje to pravico. Čeprav cerkev stalno govori o tej pravici, pa v resnici pravice do življenja sploh ne varuje. Je proti življenju. Biblija namreč predvideva smrtno kazen za mnogo moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Primer: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) Kako je potrebno razložiti te pozive, je odgovoril sam katoliški bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Gre torej za dobesedno izvrševanje pozivov k ubijanju. Biblija v celoti velja še danes. Poleg tega pa cerkev podpira vojne in smrtno kazen posvetnih držav. Zaradi cerkve je umrlo milijone ljudi in ti zaradi nje umirajo še danes. Cerkev torej ne varuje življenja, kot bi to lahko izhajalo iz podtona nadškofovih besed.

Seveda je nadškof Zore imel v mislih, ko je govoril o odgovornosti do življenja, tudi splav. Cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in zato ženskam, ki splavijo grozi z večnim peklom. Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom torej reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države npr. proti islamu. Tega je namreč cerkev opredelila kot zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame!

V zvezi s splavom se postavlja tudi vprašanje, kdaj zarodek dobi dušo. Na začetku je cerkev trdila, da duša nastane ob rojstvu, prej je ni bilo. Kasneje je bilo to spremenjeno in zdaj cerkev pravi, da dušo ob spočetju ustvari Bog. To je nesmisel, saj bi to pomenilo, da Bog dela po “nareku” človeka. Torej če se moški in ženska odločita za otroka in ga spočneta, prisilita Boga, da ustvari dušo. Torej, Bog je suženj človeka, človek je nad Bogom. Če pride do spočetja pri posilstvu, mora Bog kljub nasilju ustvariti dušo. Ker pa seveda Bog ni suženj človeka in zato ne ustvarja duše ob spočetju, je morala ta obstajati že pred spočetjem. Če bi Bog ustvaril dušo ob spočetju, bi pomenilo, da bi bila v telesu matere dve duši: ona od matere in druga od otroka v njej. Kar bi bilo nesmiselno, saj je lahko po naravi stvari v enem telesu samo ena duša. Duša, ki je bila ustvarjena mnogo pred spočetjem, se v otroka »vseli« šele ob rojstvu, ko otrok prvič vdihne. Vse to zelo logično obrazlaga nauk o reinkarnaciji, ki ga je cerkev preklela in njegove pristaše poslala v večni pekel. Zakaj je to storila? Ker ji ni v korist in ker je nauk o reinkarnaciji njen pokop. Iz tega nauka namreč izhaja, da cerkev v odrešenju nima nobene vloge. Še več: cerkev je škodljiva, ker ljudi usmerja na napačno pot. Zanimivo pa je, da je bil nauk o reinkarnaciji del nauka Jezusa (cerkev ga je iz biblije bolj ali manj izbrisala) in da je bil ta nauk v njegovem času in prostoru splošno znan.

Nadškof Zore je na Brezjah govoril tudi o Mariji, ki po cerkvenem nauku Božja mati. Zelo zanimivo je, da ima po katoliškem nauku Bog svojo mater! Če ima Bog svojo mater, potem ni večen, saj je bila pred njim njegova mati. Prvo je bila torej Božja mati in šele nato je nastal Bog. In če Bog ni večen, potem sploh ni Bog, kajti večnost je lastnost Boga. Kaj želi cerkev s tem sporočiti ljudem? Mogoče to, da ni več Boga in da je ona postala bog. Na to bi kazalo tudi to, da ima cerkev v Jeruzalemu celo božji grob. Bog je torej v grobu in ker so v grobu samo mrtvi, je Bog po cerkveno seveda mrtev. Da podkrepi to, je božji grob praktično v vsaki cerkvi. Pa še dejstvo, da je Jezus še vedno na cerkvenem križu, torej mrtev, kaže v tej smeri. Bistveno pri vsem tem pa je to, da se katoliška cerkev že ves čas bori proti Bogu in da ga hoče odstraniti. Zakaj bi sicer stalno delovala proti Božji zapovedi Ne ubijaj (in seveda drugim zapovedim) in na ta način uničevala to, kar je celo po njenem nauku ustvaril Bog. To pa so ljudje, živali in druga narava. Vse to cerkev tako ali drugače uničuje, kar jasno kaže na to, da je proti življenju, torej proti Bogu. Zato je govorjenje o pravici do življenja samo piar poteza katoliškega klera. In nič drugega.

Dvojna igra katoliške cerkve v zvezi z arbitražno razsodbo

Konec junija 2017 je arbitražno sodišče v Haagu razglasilo končno razsodbo v arbitraži med Slovenijo in Hrvaško glede določitve morske in kopenske meje med državama. Odzivi na razsodbo so bili različni: eni menijo, da je razsodba dobra za Slovenijo, drugi pravijo, da je bila Slovenija »poražena«, večina vladajoče elite pa je z razsodbo bolj ali manj zadovoljna. Razsodbo bo v roku 6 mesecev potrebno uresničiti, kar pa lahko Slovenija stori samo skupaj s Hrvaško. Toda Hrvaška ne priznava razsodbe, saj je, po lastnih besedah, že pred nekaj časa izstopila iz arbitražnega postopka pred sodiščem v Haagu. In to zaradi, kot pravi soseda, hudih kršitev arbitražnega postopka s slovenske strani.

Na razsodbo arbitražnega sodišča v Haagu se je odzvala tudi Slovenska škofovska konferenca, ki je preko svoje komisije Pravičnost in mir izjavila, »da vse odločitve arbitražnega sodišča ne ustrezajo našim pričakovanjem, ki jih imamo za upravičena, vendar smo zavezani dolžnosti, da jih sprejemamo in pričakujemo, da bo enako storila tudi druga stran.« In še: … pozivamo obe vladi, politike in civilnodružbene organizacije, da v duhu miru in sodelovanja sprejmejo in spoštujejo odločitev sodišča in jo na obeh straneh meje v medsebojnem dialogu in v doglednem času uresničijo ter poskrbijo za vse, ki jih bo omenjena odločitev prizadela.« Slovenska škofovska konferenca torej poziva tudi hrvaško vlado, politike in civilnodružbene organizacije, da arbitražno razsodbo sprejmejo in jo uresničijo. Ali je v tem pozivu zajeta tudi Hrvaška škofovska konferenca? Znano namreč je, da ta arbitražnega sodišča ne priznava[1], enako kot hrvaška politika z vlado oz. parlamentom na čelu.

Hrvaška škofovska konferenca ima drugačno mnenje glede arbitraže kot Slovenska škofovska konferenca. Ta podpira arbitražno sodišče in njegovo razsodbo v nasprotju s hrvaškimi škofi, ki so se pridružili hrvaški politiki ter zato bojkotirajo sodišče in seveda tudi razsodbo. To je zanimivo, saj sta obe konferenci del ene in iste organizacije. To je katoliške cerkve. Ta ima očitno o isti zadevi dve diametralno nasprotni stališči. Enkrat je za sodišče in razsodbo, to je v Sloveniji, na Hrvaškem pa ne. Ali ima tudi cerkveni bog o isti zadevi dve različni mnenji. Ali je cerkveni bog rekel hrvaškim škofom eno in slovenskim drugo? Ali se Bog spreminja? Kaj pravi papež na vse to? Na čigavi strani je on? Slovenski ali hrvaški? Ali pa ga zadeva sploh ne zanima in mu ni mar za arbitražo. Ali nima katoliška cerkev enotne politike? Zakaj papež ne poenoti stališča obeh škofovskih konferenc? Ali igra dvojno igro!? Ali je mogoče dvojna oz. razcepljena osebnost?

»Pričakujemo, da bosta tako Cerkev na Slovenskem kot tudi Cerkev na Hrvaškem lahko uskladili meje škofij in s tem prispevali pomemben delež k uresničitvi odločitve arbitražnega sodišča,«[2] je v svoji izjavi za javnost še zapisala Slovenska škofovska konferenca. Ali niso meje ločevanje? Zakaj jih potem ima katoliška cerkev? Loči, veži in vladaj, je satansko načelo. Ločiti ljudi na župnije, škofije, vernike, nevernike … Ali je to Božja volja? Ali so meje v neskončnosti in večnosti, kar je Bog? Ali bo Bog sodeloval pri uskladitvi meja med škofijami v Sloveniji in na Hrvaškem? Bog Stvarnik zagotovo ne, saj meja ni ustvaril. Bo pa sodeloval cerkveni bog, bog načela Divide et impera! Ta se že ves čas zavzema za meje. Za nekaj, kar je eden izmed vzrokov za vojne in milijone mrtvih. In zaradi česar tečejo potoki človeške in nečloveške krvi.

_________________________________________
[1] Delo, 11.7.2017.
[2] http://katoliska-cerkev.si/za-spostovanje-odlocbe-stalnega-sodisca-za-arbitrazo-v-haagu (14.7.2017), vsi trije citati.

Cepljenje: zdraviti zdrave?!

Mediji so poročali, da je letos v Evropi po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi ošpic umrlo 35 ljudi. V Italiji so v zadnjih 12 mesecih ugotovili 3.300 primerov ošpic in dve smrti, v Romuniji je zaradi ošpic letos umrlo 31 ljudi, en primer smrti pa so zaznali tudi v Nemčiji in na Portugalskem.[1]
Cepljenje ljudi, predvsem obvezno, je aktualna tema, s katero se je ukvarjalo tudi ustavno sodišče, predvsem z vidika, ali je obvezno cepljenje otrok skladno z ustavo. V odločbi o tem vprašanju je zapisalo, da je cepljenje proti nalezljivim boleznim preventivni zdravstveni ukrep, ki pomeni zdravljenje v širšem smislu in prispeva k ohranjanju zdravja posameznika in članov širše skupnosti. Zanimivo stališče sodišča: cepljenje je zdravstveni ukrep in pomeni zdravljenje v širšem smislu. Ali obstaja zdravljenje v širšem in ožjem smislu? Ali ne obstaja samo (eno) zdravljenje, katerega bistvo je, po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, da se dela na tem, da kdo postane zdrav. In kdo naj bi postal zdrav? Tisti, ki je bolan. Ali se lahko ta zdravi v širšem smislu? Če je nekdo zdrav, ali ga je treba sploh zdraviti? Vsekakor ne. Toda ustavno sodišče pravi drugače: zdraviti je potrebno tudi zdrave. Kajti osebe, ki se cepijo, so zdrave glede na bolezen, proti kateri so cepljene. Čeprav so zdrave, se jih zdravi. Absurdno. In kako se jih zdravi? Tako, da se vanje s cepivom vbrizga povzročitelje bolezni. Absurdno: zdraviti z boleznijo! Kaj bo zdravljenje zdravih z boleznijo povzročilo? Zdravje ali bolezen? Zdravja ne more, ker je oseba že zdrava. Bolezen?!
V zadnjem času so ljudje zbolevali za ošpicami tudi drugje po Evropi. V Walesu je zbolelo za ošpicami več kot 1200 ljudi, v Nemčiji več kot 700 …. Nekaj deset ljudi od teh je bilo hospitaliziranih, nekaj pa jih je umrlo. Zbolelo je torej nekaj tisoč ljudi pa že »panika«. Populacija omenjenih držav namreč obsega več kot 100 milijonov ljudi oz. nekaj deset milijonov otrok, v njej pa je zbolelo par tisoč ljudi, nekaj tudi umrlo, in že se »prižiga alarm«. Ko umirajo množice zaradi kajenja ali uživanja živil živalskega izvora, pa ni kakšnega posebnega alarma in država ne uporabi enakih vatlov ter ne prepove kajenja in živil živalskega porekla, kar bi bilo primerljivo z obveznim cepljenjem. In s tem ne bi rešila samo mnogo človeških, temveč zelo veliko živalskih življenj, pa še za naravo bi bilo to mnogo bolje. Država od ljudi pod grožnjo kazni zahteva določeno cepljenje in kaznuje ravnanja, za katera ni dokazov o škodljivosti, tisto, kar pa je uničujoče pa tako ali drugače podpira, živila živalskega izvora celo s subvencijami. Ali je mogoče reči, da država v tem primeru kaznuje nedolžne, nagrajuje krive?
Država trdi, da z dovolj veliko precepljenostjo ljudi varuje tako tiste, ki se iz zdravstvenih razlogov ne morejo cepiti kot tudi tiste, ki so zaščito po opravljenem cepljenju izgubili zaradi zdravljenja. Zanimivo je, da po drugi strani ta ista država, ki pravi, da s cepljenjem ščiti ljudi, prodaja orožje in podpira ubijanje ljudi in seveda tudi otrok po svetu. Ene ščiti, druge ubija!? Ali ni to dvolično? Ali ji je potem glede cepljenja, posebej obveznega, mogoče verjeti?
Mnogokrat se navaja, da zaradi ošpic umirajo ljudje. Ali umirajo zaradi ošpic ali pa umirajo zaradi tega, ker se njihov imunski sistem ni zmogel zoperstaviti virusu ošpic? Če bi ubijal virus, ali ne bi to pomenilo, da bi morali umreti vsi, ki zbolijo zaradi virusa ošpic? Pa so smrti redke. Ali ni mogoče potem problem imunski sistem in ne virus sam kot takšen? Če da, kje je potem rešitev: v cepljenju ali v močnem imunskem sistemu? Če nekdo umre zaradi ošpic, se postavi še vprašanje, kdo je odgovoren za to: oboleli s slabim imunskim sistemom ali tisti, ki se niso hoteli cepiti? »Križarska vojna« pa se vodi proti tistim, ki se nočejo cepiti in ne proti tistim, ki so z napačnim življenjskim slogom tako oslabili imunski sistem, da se ne more več zoperstaviti mnogim virusom, tudi virusu ošpic ne.

___________________
[1] http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/v-juliju-za-ospicami-zbolel-otrok-ki-ni-bil-cepljen/428029#comments (23.7.2017).

Cerkveni škrlatni princ George kardinal Pell spolno zlorabljal otroke?

Svet zadnja leta pretresajo pedofilski škandali katoliških klerikov. ZDA, Irska, Nemčija, Avstrija, Švica, Francija, Italija, Poljska, Nizozemska, Belgija, Filipini, Hongkong, Mehika, Argentina, Salvador, Čile in druge države, kjer je prisotna katoliška cerkev, so leglo cerkvene pedofilije. Ne gre za občasne in posamezne primere, saj poročila iz mnogih držav pričajo o ustaljeni, dolgoletni in gnusni praksi zločinov. V mnogih od navedenih državah je roka pravice dosegla že marsikaterega cerkvenega zločinca.
Tokrat se roka pravice bliža kardinalu Pellu, avstralskemu kleriku, enemu najožjih sodelavcev papeža Frančiška, ki je bil pred selitvijo v Rim nadškof Melbourna in Sydneyja. Tega je avstralsko pravosodje obtožilo, da je v letih, ko je bil duhovnik in nato škof, tudi sam posiljeval mlade fante. Obtožbe na njegov račun je podalo več oseb, spolno naj bi zlorabljal otroke, ko je bil duhovnik v Ballaratu v letih 1976−1980 in nadškof v Melbournu v letih 1996−2001. Poleg tega ga bremeni obtožba, da naj bi prikrival pedofile. Kardinal je bil že večkrat zaslišan v zvezi s tem, 18. julija 2017 pa ga čaka zaslišanje na sodišču v Melbournu. Avstralec George Pell vse očitke zavrača in trdi, da je nedolžen. Govoril je celo o namernem klevetanju. Priznal pa je, da bi lahko naredil več, ko je v 70. letih izvedel za zlorabe, ki so jih izvajali duhovniki v državi Victoria. Sveti sedež je kardinala bolj ali manj podprl.
Kardinal Pell je najvišji predstavnik katoliške cerkve, ki ga preiskuje državno pravosodje. Do zdaj roka pravice še ni segla v kardinalske vrste, v škofovske vrste da, v kardinalske pa ne. Kdaj bo na vrsti sam papež? Kardinal Ratzinger naj bi vedel za konkretne spolne zlorabe klerikov pa je molčal. To je seveda potem vedel tudi, ko je postal papež. Kaj konkretnega ve papež Frančišek? Kot vrhovni »poglavar« katoliške cerkve ima možnost, da ve vse, kar se v njegovi cerkvi dogaja. In se je dogajalo. Kardinal Pell je v Vatikanu šef njegovih financ, kar je postal leta 2014. Že takrat se je vedelo, da je kardinal tako ali drugače vpleten v pedofilijo, pa ga je papež Frančišek kljub temu postavil na čelo nadzornega telesa za gospodarske zadeve Svetega sedeža, kar naj bi bilo finančno ministrstvo. Papež Frančišek naj bi spoštoval poštenost kardinala Pella njegovem delu pri finančni reformi Cerkve. In kakšna naj bi bila ta poštenost? Nekateri iz vrst cerkvenih mogočnikov so prišepnili novinarjem, da je kardinal Pell v pol leta porabil pol milijona evrov samo za svoje kaprice, v časniku Delo piše novinar Tone Hočevar.[1] Visoka funkcija visoki stroški, mogoče razmišlja kardinal Pell. Pa verjetno ni edini izmed škrlatnih princev, pa še kdo bi se našel zraven. Ali je tudi Jezus porabljal velike vsote denarja za »svoje kaprice«? Ali je Jezus sploh imel »kaprice«? Če ne, koga zastopa kardinal Pell? Jezusa ali njegovega nasprotnika? Čigav sin je kardinal: sin teme ali sin svetlobe? Še posebej, ker naj bi spolno zlorabljal otroke. Finančno razsipništvo, spolne zlorabe otrok in prikrivanje spolnih zlorab: čigave lastnosti so to? Božjega ali satanskega?
Katoliška cerkev pravi, da se bori proti spolnim zlorabam v svojih vrstah. Kakšen je ta boj, nazorno kaže naslednji dogodek. Iz komisije za preprečevanje spolnih zlorab v katoliški cerkvi, ki jo je leta 2014 ustanovil papež Frančišek, je izstopila Marie Collins. Kot razlog za izstop je navedla pomanjkanje komunikacije rimske kurije s komisijo. In kdo je Marie Collins? Irka, ki jo je pred desetletji spolno zlorabil katoliški duhovnik. Jasno je, da bo cerkev tako ali drugače ovirala vsa prizadevanja za razkritje satanskega početja svojih klerikov. Če ne gre drugače, pač Vatikan otežuje komunikacijo.
Sicer pa je katoliška cerkvena pedofilija močno razširjena tudi v Avstraliji. V tej državi je že bilo izrečenih vsaj 107 pravnomočnih obsodb zaradi spolnega nasilja v katoliški cerkvi, vseh žrtev pedofilije katoliških klerikov pa naj bi bilo več 1.000.[2] Seveda so to samo znane številke, resnične številke so po vsej verjetnosti mnogo višje, saj cerkev tudi tam skriva resnico. Zanimivo je, da je papeža Benedikta XVI., ko je leta 2008 prišel na obisk v Avstralijo, na letališču pozdravil prav kardinal George Pell, eden izmed takrat obtoženih za prikrivanje pedofilije med avstralskimi duhovniki. Zdaj pa je obtožen še za konkretne spolne zlorabe otrok, kot že navedeno. Ko je za kardinala v Avstraliji postalo prevroče, ga je papež Frančišek leta 2014 poklical v Vatikan in mu podelil odlično službo. Podobno je storil papež Janez Pavel II., ko je iz ZDA umaknil nadškofa Bernarda Lawa iz Bostona, povišanega v  kardinala – to je bilo v času, ko je tam izbruhnil škandal zaradi cerkvene pedofilije, v katerega je bil kardinal očitno močno vpleten. Avstralski duhovnik Denham je bil julija 2010 obsojen na več kot 19 let zaporne kazni zaradi posilstev 31 šolarjev in zaradi sadističnega izživljanja nad žrtvami. Odškodninski zahtevek žrtev do škofije naj bi okoli 150 milijonov.[3] Kaj je to proti vrednosti več kot 60 milijard dolarjev, kolikor naj bi bilo vredno cerkveno premoženje v Avstraliji. Zelo tragičen je primer sester Foster. Duhovnik O'Donel je v Avstraliji posilil Emmo in Kathy Foster, za kar je morala cerkev plačati 50.000 avstralskih dolarjev odškodnine. Kot je povedal njun oče, se je Emma v puberteti zavedla travme iz otroštva, postala anoreksična, začela uživati mamila, na koncu pa je pri 26 letih naredila samomor. Njena sestra Kathy pa je pri 15 letih začela piti, nato pa se je v avtomobilski nesreči tako poškodovala, da potrebuje neprekinjeno oskrbo. Po besedah očeta zlorabljenih otrok je bil prav kardinal Pell tisti, ki je dolga leta oviral razkritje tega zločina.[4]
Kje bo končal kardinal Pell s takšno popotnico? »Vsaka zloraba je svetoskrunstvo,« je izjavil nadškof Stres pri skupni maši avstrijskih in slovenskih škofov v Mariazellu v Avstriji.[5] Torej to velja tudi za spolne zlorabe otrok in mladostnikov. Vsaka spolna zloraba je svetoskrunstvo. Jezus iz Nazareta: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Ali je cerkveni škrlatni princ kardinal Pell poleg otrok torej zlorabljal tudi Jezusa? Po cerkvenem nauku Boga!

___________________________
[1] Delo, 1.7.2017.
[2] Indirekt, 22.7.2009.
[3] Slovenske novice, 6.7.2010.
[4] Dnevnik, 18.7.2008.
[5] Družina, 4.7.2010.

Nečista velikonočna šunka

Med velikonočnimi jedmi, ki jih blagoslavlja katoliška cerkev, je tudi šunka, ki je iz svinjskega mesa. Uživanje le-tega pa je po bibliji katolikom prepovedano, kajti cerkveni bog je rekel: »Izmed prežvekovalcev in izmed tistih s parklji pa ne smete jesti (…) in svinje, (…) za vas je nečista. Njihovega mesa ne uživajte in njihove mrhovine se ne dotikajte: za vas so nečiste.« (3 Mz 11,4-8). Prašič je torej po katoliškem nauku nečista žival in zato katoliki ne bi smeli jesti svinjine. Iz tega bi bilo mogoče tudi zaključiti, da se prašiči po nauku, ki izhaja iz biblije, ne bi smeli niti ubijati. Čeprav katoliki sploh ne bi smeli ubijati prašičev, saj to prepoveduje cerkveni bog, pa za veliko noč, pa ne samo takrat, temveč tudi skozi vse leto, pod noži cerkvenih članov v hudih mukah umre milijone prašičev. Ti bolj ali manj postanejo šunka. In ta šunka je nečista, saj je njen izvor (prašič), glede na besede cerkvenega boga, nečist. In cerkev nečisto velikonočno šunko celo blagoslavlja? Blagoslavlja nekaj, kar je po njenem nauku prepovedano. Blagoslavlja nečisto. Zanimivo. In to nečisto po nauku katoliške cerkve simbolizira celo podobo Jezusa. Nekaj, ker je po nauku cerkvenega biblijskega boga nečisto, simbolizira Jezusa. Ali ni potem tudi ta nečist, če je njegova podoba nečista? Nečist glede na cerkveni nauk! Če je Jezus nečist, potem je tudi razumljivo, da ga ima ta cerkev kot mrtveca še vedno na križu, kajti nečisti po katoliški cerkvi nimajo pravice do življenja.

Kaj katoliška cerkev s simboliko šunke in križa s korpusom sporoča ljudem? Seveda na zelo prefinjen način. Zakaj cerkev ves čas časti mrtvega Jezusa in ga tudi v javnosti prikazuje kot mrliča na križu. Praktično je namreč na vsakem koraku mogoče videti križ s truplom Jezusa, torej mrličem, in ne križ brez korpusa, kar bi bilo logično, če je Jezus za cerkev res vstal. Ali torej Jezus v resnici za katoliško cerkev ni vstal, čeprav ta že skoraj dva tisoč let to zatrjuje in celo trdi, da je Jezus zdaj na desnici Boga? Ali je torej Jezus za cerkev še vedno mrtev in da nikoli ne bo vstal!? In če je Jezus mrtev, je mrtev tudi njegov nauk, bi bilo mogoče sklepati iz tega! V posledici tega pa je po katoliški cerkvi treba slediti njenemu nauku in ne nauku zanjo nečistega in mrtvega Jezusa. In dejansko se ta cerkev do Kristusa obnaša, kot da bi bil nečist in mrtev. Čeprav govori, da je Jezus vstal, pa sta njen dejanski nauk in dejanja nekaj povsem drugega. Sicer bolj ali manj stalno omenja Jezusa, toda to je samo za krinko, da ne bi ljudje spoznali, da cerkev ne sledi Jezusu. Mnogokrat neposredno deluje proti njemu, mnogokrat pa uporablja njegove besede, vendar jim daje drugačen pomen kot Jezus. Nekaj primerov: Jezus je bil vegetarijanec, cerkev je le-te preklela, Jezus je bil pacifist, cerkev podpira vojne in smrtne kazni, Jezus je vsem pustil svobodo, cerkev s krstom zasužnjuje že dojenčke, Jezus je bil za živali, cerkev je proti njim …

Cerkveni pastirji zopet zavajajo svoje ovčke

Katoliški škofje so v svojem pastirskem pismu, ki so ga februarja 2017 brali po župnijah v Sloveniji, objavljeno pa je bilo v katoliškem tedniku Družina, zapisali naslednje: »Krščanski starši imate sveto in neodtujljivo pravico otroke krstiti in jih krščansko vzgajati. Zagotavljajo jo slovenski in mednarodni pravni predpisi. Tako je v 41. in 54. členu Ustave RS zapisano, da imate starši pravico zagotoviti svojim otrokom versko in moralno vzgojo … Podobno 2. člen Dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in svetovnonazorskim prepričanjem.«

Katoliška cerkev se sklicuje na 41. člen slovenske ustave. Ta določa: »Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja. Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.« V 41. členu slovenske ustave je torej zapisano mnogo več kot prikazuje katoliška cerkev: v 3. odstavku, ki je v tem pogledu bistven, je pravica staršev do vzgoje svojih otrok  glede verske in moralne vzgoje omejena, saj ustava to pravico zoži na usmerjanje otrok in to mora biti mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo in njegovo svobodo vesti in  verskega prepričanja oz. opredelitve. Starši torej lahko otroku samo predlagajo smer verske (in moralne) vzgoje, končna odločitev je v rokah otroka. On je tisti, ki o tem odloča, saj lahko samo on odloča o svoji svobodi vesti in verski opredelitvi oz. prepričanju. Ker pa se lahko v bistvu odloči šele takrat, ko je dovolj star in zrel, je jasno, da krst dojenčkov po ustavi ni dovoljen. Dojenček namreč ni dovolj star in zrel, da bi sploh lahko o čem odločil, še sploh pa ne o svoji verski pripadnosti oz. svobodi vesti, ki je ena izmed najpomembnejših človekovih svoboščin. To sposobnost doseže mnogo kasneje, v bistvu šele s polnoletnostjo, izjemoma prej. Seveda velja to smiselno tudi otroka, ki ni dojenček.
In kaj pravi 54. člen slovenske ustave, na katerega se tudi sklicuje katoliška cerkev? Ta določa naslednje: »Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.« Ker je določba 3. odstavka 41. člena ustave specialna določba, saj izrecno ureja versko in moralno vzgojo, je jasno, da v koliziji velja ta določba, in ne splošna glede verske in moralne vzgoje iz 54. člena – tako vsaj uči pravna teorija. Ta velja npr. za športno ali kakšno drugo vzgojo, ki nima specialne ustavne določbe, ne pa tudi za versko in moralno, ki ju ureja določba 3. odstavka 41. člena slovenske ustave. Pa še to samo v primeru, če je to v korist otroka in ne, če je to samo želja staršev. Korist otroka je po pravnem redu najvišja vrednota v vzgoji otrok. Ali je v korist otroka, da je brez svoje privolitve vržen v neko versko skupnost? Ali je v korist otroka, da mu starši določijo Boga? In da ga leto za letom vodijo po poti, ki si je ni sam izbral! In ga katoliška cerkev bolj ali manj indoktrinira z nasilnim in krvavim naukom ter mu nalaga hude obveznosti. Pa še verjetnost spolne zlorabe s strani kakšnega klerika je velika! In v posledici tega uničeno življenje!
Ker je slovenska ustava nad mednarodnimi konvencijami, je jasno, da 2. člen Dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ga omenja cerkev, v nobenem primeru ne more biti nad 41. členom slovenske ustave. Pa tudi pravica otroka je pred pravico staršev, saj je logično, da lahko starši izvršujejo samo svojo svobodo vesti in ne tuje, čeprav je ta od njihovega otroka. Da nekdo določi Boga drugi osebi, je huda kršitev dostojanstva te osebe, ne glede na to, da gre za razmerje starši otrok. Popolnoma nesprejemljivo za 21. stoletje pa tudi za prejšnje čase, kajti vsebina dostojanstva je vedno enaka in se ne more spreminjati s časom. Gre namreč za absolutno kategorijo.

Škofje nasilne katoliške cerkve so zapisali tudi: »Zato tisti, ki menijo, da starši nimate pravice krstiti svojih otrok, kršijo vaše človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so ustavno in mednarodnopravno zagotovljene. Želijo tudi omejiti svobodo Cerkve, ki jo zagotavlja 7. člen Ustave RS, vključno s pravico sprejema v Cerkev otrok krščanskih staršev.« Da bi nekdo kršil pravice drugih, če pove svoje mnenje in pri tem citira nesporne ustavne določbe, je nemogoče. Pravice bi kršil tisti, ki bi staršem omejil ali odvzel pravico, ki jo zatrjuje cerkev in bi v resnici obstajala. Tega pa z mnenjem ni mogoče narediti. To lahko naredi samo tisti, ki ima oblastno moč, to pa je država, ki pa tega ni storila. Ali se škofje krvave cerkve zopet lažejo? Še posebej zaradi tega, ker svojim ovčkam zamolčijo bistven del 3. odstavka 41. člena ustave, ki se, kot že navedeno, glasi: »Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.« Zakaj tega dela slovenske ustave ne omenijo? Ker jim ni v korist in bi jim podrl celotno zgradbo glede krsta dojenčkov. Mnogi bi ugotovili, da so navedbe cerkve glede krsta dojenčkov napačne in protiustavne. Glede pravice sprejema otrok krščanskih staršev v katoliško cerkev pa je zadeva jasna: za cerkev je življenjsko pomembno, da lahko krsti dojenčke, saj si tako zagotavlja članstvo. Koliko ljudi vstopi v cerkev, ko so polnoletni? Zelo malo. Zato bi odprava krsta dojenčkov pomenila bolj ali manj propad katoliške cerkve: glede števila članov bi postala minorna sekta, če bi sploh obstajala. Koliko od več kot milijarde članov je prostovoljno vstopilo v cerkev? Zelo, zelo malo. Koliko papežev je svobodno vstopilo v cerkev? Sedanji, prejšnji, predprejšnji … Pa še nekaj: ali ni bistven del demokracije to, da se vstopi v neko organizacijo samo s svobodno privolitvijo tangirane osebe? Kdaj je dal dojenček svojo privolitev za vstop v katoliško cerkev in za sprejem hudih obveznosti, ki jih dobi s krstom, ki pomeni vstop v cerkve? Pa še izstopiti več ne more, saj katoliška cerkev v bistvu sploh ne priznava izstopov iz nje. Dejstvo je, da je katoliška cerkev že ves čas proti demokraciji in človekovim pravicam (svobodi vesti, pravici do življenja, volilni pravici …) in to se zelo dobro vidi na primeru njenega odnosa do otrok.

Kaj piše v bibliji v zvezi s krstom? Prvo učite, nato krstite, uči cerkev in to naj bi bile po nauku cerkve Jezusove besede. Jezus je torej bil proti krstu dojenčkov, saj je potrebno prvo učiti. Kako se lahko uči dojenčka? Zakaj cerkev ne sledi Jezusu? Ker bi to, kot že navedeno, pomenilo njen propad. Katoliška cerkev se namreč »nad vodo« drži z nasiljem, npr. s krsti dojenčkov, podporo vojnam, sprego z vsako oblastjo (tudi s tisto najbolj satansko), krajo dobrin in drugega, lažmi … Jezus iz Nazareta je bil proti vsemu temu.

Ali je satan cerkveni bog?

Pri maši zadušnici za umorjenim duhovnikom p. Jacquesom Hamelom, tega sta julija 2016 v cerkvi v kraju Saint-Etienne-du-Rouvray med mašo ubila dva, po pisanju medijev, džihadista, je papež Frančišek dejal, da je umorjeni duhovnik Hamel kot mučenec blažen v nebesih in ga zato lahko prosimo za pogum, da povemo resnico: Ubijati v imenu Boga je satansko. Prav tako je rekel: »Želim si, da bi vse religije rekle: Ubijanje v imenu Boga je satansko.«[1]

Včasih tudi papež Frančišek pove resnico. Tokrat je to naredil, saj je ubijanje v imenu Boga res satansko. Vprašanje pa je, koga je imel v mislih, ko je to izjavil: po vsej verjetnosti muslimana, ki naj bi duhovnika ubila v imenu muslimanskega boga – po pisanju medijev je šlo za dva muslimana. Toda ali je samo ubijanje v imenu Alaha satansko dejanje? Seveda ne. Tudi ubijanje v imenu drugih bogov je satansko, izhaja iz papeževih besed, saj ni omenjal konkretnega boga. Torej tudi v imenu Boga Stvarnika, ki naj bi bil Bog katoliške cerkve. In tudi v imenu Jezusa, Kristusa, ki tudi naj bi tudi bil Bog te cerkve.

Kako je z ubijanjem v nauku katoliške cerkve? Stara zaveza, ki je po nauku cerkve Božja beseda, je mnogo mest, kjer se je ubijalo v imenu Boga. To so počeli tudi judje v imenu judovskega in katoliškega boga. Na mnogih mestih stare zaveze je mogoče zaslediti, da Bog, po nauku cerkve, ukazal ubijati. Nekaj primerov:
– GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Napadajte Midjánce in jih bijte! Kajti sovražno so ravnali z vami, ko so vas z zvijačo zapeljali v zadevi Báal Peórja in svoje sestre Kozbí, hčere midjánskega kneza, ki je bila ubita na dan nadloge zaradi Peórja.« (4 Mz 25,16-19)
– S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika. (5 Mz 32,42)
– Rekel jim je: »Tako govori GOSPOD, Izraelov Bog: ›Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda!‹« Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo izmed ljudstva približno tri tisoč mož. (2 Mz 32,27-28)
– Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir! Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj! Ko ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča! Le ženske, otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga da GOSPOD, tvoj Bog! Tako stôri z vsemi mesti, ki so zelo daleč od tebe in niso izmed mest tehle narodov! Toda v mestih teh ljudstev, ki ti jih GOSPOD, tvoj Bog, daje kot dedno posest, ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha, temveč z zakletvijo popolnoma pokončaj Hetejce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce, kakor ti je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog, da vas ne naučijo počenjati vseh gnusob, ki so jih počenjali svojim bogovom, da se ne pregrešite proti GOSPODU, svojemu Bogu! (5 Mz 20,10-18)
– GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Maščuj se Midjáncem za Izraelove sinove! Potem boš pridružen svojim ljudem.« Nato je Mojzes govoril ljudstvu in rekel: »Oborožite izmed sebe može za vojsko! Naj gredo nad Midján, da nad njim opravijo GOSPODOVO maščevanje. Po tisoč iz vsakega Izraelovega rodu jih pošljite v vojno!«… Šli so v vojno zoper Midjánce, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu, in pobili vse moške. Poleg drugih, ki so jih prebodli, so ubili tudi midjánske kralje: Evíja, Rekema, Curja, Hura in Reba, pet midjánskih kraljev. Tudi Bileáma, Beórjevega sina, so ubili z mečem. Izraelovi sinovi so odpeljali midjánske žene in njihove otroke kot ujetnike in vzeli kot plen vso njihovo živino in vse črede in vse imetje. Vsa mesta, kjer so prebivali, in vsa šotorišča so požgali z ognjem. In vzeli so, kar so uropali, in ves plen, ljudi in živino, in pripeljali k Mojzesu in duhovniku Eleazarju in skupnosti Izraelovih sinov ujetnike in plen in vse, kar so uropali, v tabor na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi… Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola; prav tako ubijte vsako žensko, ki je že spoznala moža in ležala z moškim! (4 Mz 31,1-17)
– In GOSPOD je rekel Mojzesu: »Vzemi vse poglavarje ljudstva in jih daj obesiti na soncu pred GOSPODA, da se njegova jeza umakne od Izraela!« Mojzes je rekel Izraelovim sodnikom: »Vsak naj od svojih mož pobije tiste, ki so se vdali Báal Peórju.« (4 Mz 25,4-5)

Bog poziva, seveda po nauku cerkve, k ubijanju tudi v naslednjih primerih:
- Čarovnice ne puščaj pri življenju. (2 Mz 22,17)
- Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)
- Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11)
- Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)
- Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,12)
- Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami. (3 Mz 20,14)
- Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite! (3 Mz 20,15)
- Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju! (3 Mz 20,16)
- Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti. (5 Mz 17,12)
- Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. - Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21)
- Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15)
- Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,16)
- Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17)
V bibliji pa je še mnogo drugih pozivov boga, seveda po nauku cerkve, k ubijanju! (Vsi biblijski citati so iz http://www.biblija.net/)

V stari zavezi so torej cerkveni pripadniki ubijali v imenu Boga. In to se nadaljuje v novi zavezi, saj biblija ni bila preklicana in še vedno velja kot pristna božja beseda. Seveda jo je po nauku cerkve potrebno uresničevati. Tudi danes, v 21. stoletju. Še sedaj je po nauku katoliške cerkve potrebno v imenu njenega boga ubijati. Ubijalo se je in se še v imenu Boga Stvarnika in Jezusa, Kristusa. Križarske vojne, inkvizicija, pomori judov, Indijancev, pravoslavnih vernikov in drugih drugovercev … To so najbolj znani dogodki iz zgodovine cerkve. Obe svetovni vojni sta se začeli na področju, kjer je bil pod močnim vplivom cerkve in njene nasilne ideologije. V tretji svetovni vojni, ki po papeževih besedah že poteka, imajo glavno besedo države, ki so pod močnim vplivom cerkvene ideologije. V imenu boga cerkveni člani ubijajo še danes. Ker so ti po nauku katoliške cerkve del cerkve, so zato njihova dejanja dejanja cerkve. Cerkev s svojimi člani torej še naprej ubija v imenu boga.

Kaj so si ljudje mislili in si mislijo o Bogu, ki poziva na ubijanje? Milijoni ljudi so bili pobiti v imenu Tistega, ki je rekel Ne ubijaj! Kdo bi želel imeti takšnega nasilnega in grozljivega boga, boga, ki ustvari človeka, potem pa ga ubije? Ni čudno, da se ljudje odvračajo od takšnega boga. In iščejo Boga ljubezni, ki ga seveda v cerkvi ne morejo najti, ker ga ni.

Papež ima prav, da je ubijanje v imenu Boga satansko. Zato se tudi postavi vprašanje, ali ni bog katoliške cerkve satan. Kajti satan je tisti, ki je bog ubijanja. Satan je tisti, ki zahteva ubijanje. In ubija se za njegove interese. Z Bogom Stvarnikom to nima nobene zveze, saj je ta jasno rekel: Ne ubijaj. In ker se Bog ne spreminja, zapoved Ne ubijaj velja vse čase in je absolutna, kot je tudi Bog absoluten.
____________________
[1] http://radio.ognjisce.si/sl/182/aktualno/21723/ (8.1.2017).

Križniki: denar v zlato namesto revnim

V Sloveniji je med drugimi cerkvenimi redovi tudi Križniški red (KR). Gre za red, ki je nastal v 12. stoletju v Sveti deželi v času tretje križarske vojne in bil vse do leta 1929 vojaški red, sedaj pa naj bi bil predvsem dobrodelni kleriški red. Sestavljajo ga tako moški redovniki kot ženske redovnice. Zgodovina tega reda je zelo krvava, saj je sodeloval v mnogih vojnah – v imenu Božje zapovedi Ne ubijaj! so torej križniki morili svoje nasprotnike. V vojnah in v mirnem času je red tako ali drugače pridobil mnogo premoženja. Tako so npr. križniki tudi v Sloveniji pred stoletji dobili obsežne posesti in to v Ljubljani (zemljišče med Ljubljanico, Gradaščico in Gradiščem) in na Dolenjskem. Bili so samostojno gospostvo, ki ni plačevalo nobenih davkov in ni bilo podrejeno ljubljanski občini, na ukaz vladarja pa so se morali odzvati v vojaško službo. Njihovo finančno stanje je bilo vedno ugodno, tako da so lahko na primer leta 1739 odkupili celotno ljubljansko premoženje kranjskega deželnega glavarja.[1] Križniki se sedaj nahajajo v nekaterih krajih Slovenije, njihovo finančno stanje pa je tudi dobro.

Križniškemu redu so po 2. svetovni vojni nacionalizirali nekatere nepremičnine, ki jih sedaj dobiva nazaj ali pa zanje dobiva odškodnino. Križniki so v denacionalizaciji zahtevali vrnitev okoli 1.200 hektarjev odvzetih kmetijskih zemljišč in gozdov, a so jim jih v naravi vrnili približno polovico, za preostanek so dobili odškodnino v obliki državnih obveznic v višini okoli 3,5 milijona EUR.[2] Red je dobil odškodnino v državnih obveznicah tudi za samostan Križanke v Ljubljani in pripadajoče vrtove, ki so sicer ostali Festivalu Ljubljana, nazaj pa je dobil grad Velika Nedelja pri Ormožu. Križniki poleg križevniške cerkve v Ljubljani v denacionalizacijskem postopku zahtevajo še cerkev Sv. Duha v Črnomlju in zemljišče, na katerem je mestni park. Križniški red je iz javnih sredstev v letih 2003 do vključno januar 2017 dobil tudi 1.359.477,41 EUR.[3] Zanimivo je, kdo vse je nakazal križnikom javna sredstva. To so: Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Ministrstvo za kulturo, Zavod za gozdove Slovenije, Dom upokojencev Ptuj in celo Eles d.o.o. in to kar 358.623,31 EUR. Kaj vse je podlaga denarnih nakazil iz Erarja[4] ni razvidno, razen pri nakazilu s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer je šlo za kmetijske subvencije. Zanimivo: verska skupnost se ukvarja s kmetijstvom!

Križnikom torej ne manjka denarja. Na to kaže tudi dejstvo, da morajo »slovenski« križniki, po besedah njihovega priorja Janka Štamparja, dati Nemčiji za njene projekte po 200.000 EUR skoraj vsako leto.[5] Pa tudi dejstvo, da so v grad Velika Nedelja vložili že 2,5 milijona EUR. Kaj so križniki naredili s 3,5 milijona evrov, ki so jih dobili v obliki državnih obveznic? Prior Križniškega reda Janko Štampar: »Imel sem srečo, da sem ga ob pravem času oplemenitil. Imel sem dobro finančno svetovalko, zato sem vse obveznice prodal in kupil zlato. Takrat je bilo po 16.500 evrov za kilogram, danes je po 33.000 evrov. Ko nam bodo vrnili križevniško cerkev pri ljubljanskih Križankah, bomo zlato pretopili v evre in jo obnovili.«[6] Vsekakor »spretni finančnik«, ki je pozlatil in pomnožil premoženje križnikov. Toda ne z delom, temveč finančno transakcijo. Komu je s to transakcijo služil: Bogu ali mamonu?

Kot piše na spletni strani križnikov, »pravi križnik namreč ne išče sebe, svoje časti in svojih interesov, temveč odpira svoje srce Bogu in bližnjemu.«[7] Če bi križniki srce res odprli Bogu ali ne bi potem prodali svojega imetja in sledili Jezusu, kajti ta je nekemu oblastniku rekel: »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Lk 18,22) Oblastnik ni sledil Jezusovim besedam. Ali lahko v tem oblastniku prepoznamo križnike, saj ne prodajo svojega gradu, izkupička od prodanih državnih obveznic niso razdelili med uboge, temveč ga bodo, po besedah svojega priorja, uporabili za prenovo križevniško cerkev pri ljubljanskih Križankah, ko jo bodo dobili nazaj. Mnogi katoliki in drugi stradajo in nimajo mnogih osnovnih življenjskih sredstev, križniki pa so denar pretopili v zlato in ga bodo investirali v zidove. Ali je to služenje bližnjemu? Hodijo križniki za Jezusom?

Križniki naj bi zlato, ki ga imajo kot izkupiček od prodaje državnih obveznic, uporabili za obnovo svoje cerkve v Ljubljani pri Križankah, ko jo bodo dobili nazaj. To cerkev pa bo namenjena vojski. »Oddajali jo bomo vojski. Nato zahteva v Sloveniji točno tako cerkev, kot je križevniška, ki ni daleč od središča mesta in ima pred vhodom prostor za parade. Naš vojaški vikar bi postal vojaški škof in Slovenska vojska bi imela v tej cerkvi maše za državo, vsako nedeljo bi bila maša za vojake, v njej bi bile vsaj tri večje proslave na leto,« je dejal prior križnikov Janko Štampar in poudaril, da bi vojski zaračunavali najemnino.[8] Denar bodo križniki torej dali za vojsko. Ali je to Božja volja? Ali je vojska Božja volja? Ali ni rekel Jezus, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Pa tudi: ljubite svoje sovražnike! Ali križniki še niso slišali za Božjo zapoved Ne ubijaj? In križniki pravijo, da jih prežema dejavna ljubezen do Boga in da križnik odpira svoje srce Bogu in bližnjemu. Ali ni Nato tisti, ki ubija bitja, ki jih je ustvaril Bog? Ali ni Nato tisti, ki ubija bližnje? Komu služi Nato? In komu križniki? Bogu Stvarniku ali bogu ubijanja in uničevanja? Torej bogu podzemlja! Križniki so očitno vsaj po »duši« še vedno vojaški red, kar pa ni niti čudno, saj so del nasilne in z vojsko zlizane katoliške cerkve. Cerkve, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner rekel: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«.[9]

In za konec. Prior Janko Štampar: »Jaz sem poleg tega redovnik križniškega reda, ki se mora odpovedati imetju. Križniški red namreč temelji na skromnosti.«[10] Ali je milijonsko premoženje križnikov z gradom in zlatom na čelu skromnost in odpoved imetju, o čemer govori prior Štampar? In jadrnica, ki jo poseduje prior?[11]
____________________
[1] https://sl.wikipedia.org/wiki/Tevtonski_vite%C5%A1ki_red (20.2.2017).
[2] https://www.dnevnik.si/1042755889 (20.2.2017).
[3] http://erar.si/prejemnik/80920918/ (20.2.2017).
[4] Aplikacija za prikaz porabe javnega denarja v Republiki Sloveniji.
[5] Nedeljski, 15.2.2017.
[6] https://www.dnevnik.si/1042755889 (20.2.2017).
[7] http://krizniski-red.si/index.html (21.2.2017).
[8] https://www.dnevnik.si/1042755428/slovenija/denacionalizacija-krizank-boj-za-barocno-cerkev-ki-je-obcasno-tudi-rumplkamra (21.2.2017).
[9] http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (21.2.2017).
[10] Nedeljski, 15.2.2017.
[11] Nedeljski, 15.2.2017.