Papež za upanje za mir, ne za mir sam

Papež Frančišek je ob 53. svetovnem dnevu miru 1. januarja 2020 izdal poslanico z naslovom: Mir kot pot upanja: dialog, sprava in ekološko spreobrnjenje. V poslanici papež med drugim pravi, da je mir dragocena dobrina, predmet našega upanja, po katerem hrepeni vse človeštvo. Miru ne dosežemo, če ne upamo, meni in se sprašuje, kako torej graditi pot miru. Iskati moramo resnično bratstvo, ki temelji na skupnem Božjem izvoru in se izvaja v dialogu in medsebojnem zaupanju, med drugim odgovarja.
Papež lepo govori, toda ali on res podaja pravo pot miru? Papež predvsem govori o upanju na mir in ne o samem miru. Kot da bi bilo zanj pomembno, da obstaja upanje na mir in ne mir sam. Kajti če bi se mu res šlo za mir, bi jasno povedal, kaj je mir in kakšna je pot do njega. Kajti bistvo miru in poti do njega je zelo preprosto in zanj ni treba izdajati dolgoveznih in leporečnih poslanic, kakršna je ta papeževa. Vsebina miru je preprosta in se sestoji iz 10 Božjih zapovedi, torej ne ubijaj, ne kradi, ne laži … To je bistvo miru, kajti če se izpolnjujejo te zapovedi, ne more biti vojn in drugih nemirnih situacij. Deset Božjih zapovedi je tudi pot do miru pri tistih, ki živijo v nemiru. Zakaj papež tega ne pove? Ali se mu ne gre za mir? Ali pa mogoče ne ve, kaj je mir? Papež glede poti do miru govori tudi o iskanju resničnega bratstva. Toda kako bo nekdo našel resnično bratstvo, pa papež ne pojasni. Zakaj ne pove, da resnično bratstvo lahko nastane samo z izpolnjevanjem 10 Božjih zapovedi. Te zapovedi so tudi resnica in zato resnice ni treba iskati, kot to pravi papež z besedami, da je mirovni proces med drugim iskanje resnice.
Res je, kar pravi papež, da svet ne potrebuje praznih besed, pač pa prepričane priče, tvorce miru. Zakaj naj ne bi bil on prvi vzgled? Naj iz katoliškega nauka in biblije črta vse določbe, ki podpirajo vojne; ki so proti drugim ljudem, npr. ateistom, drugače verujočim in mislečim; ki podpirajo izkoriščenje ljudi, živali in druge narave, npr. podpora kapitalizmu in mesni industriji … Naj tudi vsem katolikom pod grožnjo izobčenja ukaže, vsi člani cerkve namreč morajo slediti papežu, da začnejo živeti po 10 Božjih zapovedih, ki so pot do miru in seveda mir sam. To bodo konkretni koraki do miru, o katerem govorijo tudi drugi papeži in ne samo Frančišek. Na ta način bodo prej ali slej izginile tudi posledice cerkvene sovražnosti do drugih, ki jih v poslanici papež izrecno priznava. Priznava torej, da cerkev proizvaja nemir oz. je proti miru. Samo mimogrede: Ali je papež obsodil in preklel ameriškega predsednika Trumpa, ki je ravnal proti zapovedi Ne ubijaj!, ko je ta januarja 2020 ukazal umor iranskega generala Kasema Sulejmanija na mednarodnem letališču v Iraku. In izvajalce tega satanskega ukaza! Pa je Trump s svojimi izvajalci deloval proti miru! Seveda ga ni, saj je ameriški predsednik eden izmed najbolj pomembnih izvajalcev cerkvene vojne proti islamu. »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem,« je leta 2006 v znanem govoru na predavanju na univerzi v Regensburgu dejal takratni papež Ratzinger. Te njegove besede potrjujejo permanentno cerkveno vojno proti muslimanom. Ti namreč nimajo pravice do obstoja.
Papež v poslanici tudi pravi, da smo potrebni ekološkega spreobrnjenja. Tudi tu velja, da naj bo papež vzgled. Naj neha uživati živila živalskega porekla in postane vegan. Kajti znano je, da so živila živalskega porekla izjemno škodljiva za ljudi, živali in okolje ter seveda podnebje, saj je množična živinoreja z ostalimi nanjo vezanimi dejavnostmi eden največjih izvorov toplogrednih plinov, če ne največji. Tudi naj vsem katolikom pod grožnjo izobčenja ukaže, da postanejo vegani. Prav tako pa naj prekliče izobčenje oz. prekletstvo vegetarijancev in veganov, ki ga je sprejel papež Janez III. (561-574) na prvi sinodi v Bragi (Portugalska). Tam je papež izjavil: »Če ima nekdo mesne jedi, ki jih je Bog dal ljudem za uživanje, za nečiste in … se jim (mesnim jedem) odpove ..., je obtožen z anatemo.« Zaradi tega prekletstva še danes neizmerno trpijo živali, ki so uporabljene kot klavna živina, poleg tega pa so milijoni vegetarijancev po vsem svetu s tem prekletstvom poslani v pekel. Katoliška cerkev tako tiste, ki na primer iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in s tem ne povzročajo trpljenja živalim, pošlje v pekel. Ali ne gre za neverjetno norčevanje iz ljudi, če je nekdo preklet, ker z neuživanjem mesa obvaruje živali grozljivega trpljenja? In deluje tudi v dobro podnebja in narave!
Dejstvo je, da ima omenjeno prekletstvo zelo daljnosežne negativne posledice, tudi sedanjo podnebno krizo. Če bi papež že moral koga prekleti, bi to lahko bili samo tisti, ki uživajo meso in druga živila živalskega porekla, saj nasprotujejo Božjemu nauku. V bibliji namreč piše, ta pa je po besedah cerkve Božja beseda, da je Bog rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« (1 Mz 1,29-30). Božja volja je torej veganstvo ljudi in živali in ne uživanje mesa, mleka, jajc in medu.

Vedno več molitev, stanje na svetu pa vedno slabše

Nedaleč nazaj je papež Frančišek povabil vse kristjane in tudi vernike drugih ver, da molijo za mir, predvsem za Kongo in Južni Sudan. Rekel je: »Zaradi širjenja tragičnih konfliktnih situacij po različnih predelih sveta vabim vse vernike na poseben Dan molitve in posta za mir, in sicer 23. februarja, na petek prvega postnega tedna. Namenili ga bomo predvsem za prebivalce Demokratične republike Kongo in Južnega Sudana.« Predsednik Slovenske škofovske konference nadškof Stanislav Zore je določil, da se 23. februarja 2018 pri mašah v Sloveniji k prošnjam za vse potrebe doda prošnji za spravo in mir med prebivalci Konga in Južnega Sudana.[1] To ni prvič, kar je papež Frančišek pozval ljudi na molitev. Tako je ob svetovnem dnevu miru (1. januar 2015) dejal, da je korenina miru molitev. Da naj bi bila korenina miru molitev, je zanimiva navedba. Mogoče se je vprašati, ali je kaj resnice v njej?

Katoliška cerkev šteje več kot milijardo članov. Velika večina le-teh bolj ali manj redno moli. Ker je članov zelo veliko, je tudi molitev zelo veliko, tako dnevno, tedensko, mesečno in letno. Mogoče bi bilo reči, da naenkrat moli več deset milijonov katolikov, če ne še več. Molitev je v nekem trenutku izjemno veliko, v naslednjem pa tudi. In tako vsak dan, teden, mesec in leto. Molijo tudi pripadniki drugih biblijskih cerkva. Toda kakšno je stanje na svetu? Ali so vojne prenehale, ali je mir na svetu? Miru ni. Nasprotno, vojaških spopadov in vojn je vedno več, kar velja tudi za druge oblike nemira.

Če je molitev korenina miru, kot pravi papež, zakaj potem, glede na velik obseg in število cerkvenih molitev po vsem svetu, ne nastane mir? Če je korenin miru vsak dan na milijone, zakaj potem ni miru? Ali je papeževa trditev napačna, nepopolna ali je zadaj kaj drugega?

Neki katolik moli za mir, nato pa gre v gozd in kot lovec ubije žival. Torej, moli za mir, deluje pa proti njemu. Drug primer: član katoliške cerkve zjutraj moli za mir, nato pa se kot vojak usede v vojaško letalo in meče bombe na ljudi in jih pobija. Torej moli za mir, deluje pa proti njemu. Ali lahko ob takšnih dejanjih pride do miru? Tretji primer: katoliški vernik moli za mir, potem pa gre na polje in uporablja pesticide in druge strupe, ki pomorijo življenje v zemlji. Torej moli za mir, zastruplja pa zemljo in uničuje milijarde drobnih bitij, ki skrbijo za zdravo prst. In ustvarja strašen nemir v zemlji. Še en primer: katolik pri maši moli za mir, nato pa doma na kolinah zakolje prašiča. Moli za mir, umoril pa je nedolžno živo bitje. Bitje, ki ga je ustvaril Bog! Da je Bog ustvaril živali, uči tudi katoliška cerkev. Ali lahko s takšnimi dejanji nastane mir?

Važna so dejanja, je rekel Jezus in na teh njegovih besedah se meri tudi papež s svojimi podaniki. Molitvi za mir morajo slediti dejanja za mir. Konkretno glede na prej navedena primera: katoliški lovec mora prenehati biti lovec in ne več ubijati živali, katoliški vojaški pilot pa mora opustiti svojo vojaško dejavnost in se demilitarizirati, katoliški kmet pa opustiti pesticide in druge strupe. In tisti, ki zakolje žival za koline, mora to opustiti. To je potem njihov prispevek k miru, ki bo tudi potrdil njihove molitve za mir. Tako bo ta molitev imela moč. Potem to ne bodo prazne besede, temveč bodo to oživljene in ne mrtve besede. Najboljša so torej dejanja proti vojni in nemiru. Sama molitev za mir ne prinese miru.

V Vatikanu je 8. junija 2014 potekala molitev za mir v Palestini in Izraelu, pri kateri so sodelovali papež Frančišek, izraelski predsednik Peres in palestinski predsednik Abas ter carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej. Skupaj so molili Izraelci in Palestinci, kristjani, judje in muslimani. Na koncu so na vatikanskih vrtovih zasadili še oljko kot simbol miru in v spomin na ta zgodovinski dogodek. Ali lahko molitev za mir v Palestini in Izraelu in posaditev oljke kot simbola miru reši konflikt med Palestinci in Izraelci? Če bi lahko, potem bi bil že bil mir v takoimenovani sveti deželi. Pa ga ni. Kajti molitev za mir miru ne ostvari, kot že navedeno. Ustvarijo ga samo dejanja. Izrael mora končati z nasiljem nad Palestinci, ti pa morajo prenehati se nasilno upirati izraelskemu nasilju. Seveda se mora tudi papež odreči doktrini o pravični ali obrambni vojni.

Ali komu ustreza molitev za mir brez dejanj za mir? Jano je, komu: bogu vojne, ki je bog podzemlja. On želi, da vojna traja in traja. Kdo mu pri tem pomaga? Tisti, ki vojne tako ali drugače podpira. Tudi z molitvami za mir, vendar brez dejanj za mir. Kdo ima tukaj veliko masla na glavi: vsekakor rimski papež s svojimi kleriki. Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldan pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden? Podobno velja za njegove podrejene: kardinale, škofe, duhovnike …

Kaj je pravi obraz papeža, če tistega, na kar poziva druge, ne stori sam? Mir ali nemir oz. vojna? In kaj so potem papeževe besede in poslanice za mir? Resnica ali laž? Ali lahko dvoličnost prinese mir: moliš za mir, tvoj nauk pa podpira vojne in ubijanje. In seveda to ne velja samo za papeža, temveč tudi za ostale klerike in laike. Kajti tudi katoliški laiki, ki molijo za mir, potem pa tako ali drugače ubijajo živa bitja, torej so v dejanjih proti miru, ne delajo za mir, temveč samo molijo za mir. Njihova dejanja uničujejo mir in krepijo nemir oz. vojno. Po dejanjih jih boste spoznali, je rekel Jezus. Ni rekel: po besedah jih boste spoznali.

Ko je bil papež Frančišek na svetovnem dnevu mladih (SMD) v Krakovu julija 2016, se je zaključne maše udeležilo skoraj 3 milijone mladih katolikov iz 187 držav sveta.[2] Velika večina teh ljudi je skupaj s papežem pri tem verskem obredu molila. Molilo je torej več kot dva milijona ljudi. Verjetno so molili tudi za mir na svetu. Kaj bodo prinesle te molitve. Mir? Nemir? Vojne? Odvisno od dejanj molivcev. Mnogi bodo še naprej jedli meso, zaradi česar bodo umirale nedolžne živali. In s tem podpirali cerkveno vojno proti živalim. Drugi bodo še naprej podpirali vojaške in druge napade na muslimane. Tretji bodo kako drugače ustvarjali nemir. Mogoče pa se bo kdo spreobrnil in tudi v dejanjih začel delovati za mir oz. miroljubno. Takrat bo ta molitev imela moč in bo lahko prispevala k miru na svetu. Verjetno pa so med mladimi tudi takšni, ki ne samo molijo za mir, temveč mir v smislu Božjih zapovedi in Jezusovega govora na gori tudi živijo. Toda s tem ravnajo proti cerkvenemu nauku in so zato že izobčeni ter »na poti« v večni pekel. Pa tega sploh ne vedo.

Rezime: Molitev za mir brez ustreznih dejanj, je prazna molitev, ki ne prinese miru. Mogoče miru celo škodi. Stanje po svetu je vedno slabše. Ali bi bilo mogoče reči, da več kot bo molitev za mir brez dejanj za mir, več bo nemira in vojn po svetu. Če da, komu bo to koristilo? Samo bogu vojne! Za koga potem dela papež, ki moli za mir, njegova dejanja pa so proti miru! Seveda to vprašanje velja za vse katolike, ki posnemajo papeža.
____________________________
[1] http://radio.ognjisce.si/sl/199/ aktualno/26445/ (24.2.2018).
[2] http://skam.si/dogodki/mednarodna- srecanja/svetovni-dan-mladih/ (9.8.2016).

Jezus: vegetarijanec, ki je jedel meso!?

V javnosti se mnogokrat pojavlja vprašanje, ali je Jezus jedel meso ali je bil vegetarijanec. Eni govorijo, da je jedel meso, drugi, da je bil vegetarijanec. Kdo ima prav: tisti, ki govorijo, da je jedel meso ali tisti, ki pravijo, da je bil vegetarijanec? Mogoče pa imajo prav obojni. Mogoče je Jezus jedel meso in bil kljub temu »pravi« vegetarijanec. Kako je to mogoče, bo vprašal marsikdo. To je vsekakor mogoče in najbolje je, da to razloži kar Jezus, Kristus, sam. V knjigi To je Moja Beseda[1] je namreč zapisano naslednje:
»4. In Jezus je govoril: “Hrepenel sem po tem, da bi z vami zaužil to pashalno večerjo, preden bom trpel, v spomin na Mojo žrtev za služenje in odrešenje vseh ljudi. Kajti, glej, ura prihaja, ko bo Sin človekov predan v roke grešnikom.”

5. In eden od dvanajsterih Ga je vprašal: “Gospod, ali sem to jaz?” In On je odgovoril: “Ta, ki mu bom dal grižljaj, ta je tisti.”
6. In Juda Iškarijot Mu je rekel: “Poglej, nekvašen kruh, mešano vino, olje in zelišča, ampak kje je jagnje, ki ga je zapovedal Mojzes? (Kajti Juda je jagnje kupil; Jezus pa je prepovedal, da bi ga zaklali.) (Pog. 75, 3-6)[2]

Jaz, Kristus, pojasnjujem, popravljam in poglabljam besedo:Ljudje izdajajo ljudi, svoje bližnje. Bog pa ne izda Svojega otroka. Tudi človek, ki živi v Bogu, ne izda svojega bližnjega. Tako tudi Jaz, Jezus iz Nazareta, nisem izdal Juda. Na splošno sem govoril o izdajalcu, ki brez notranje molitve zaužije prvi grižljaj.
Niti apostoli niti učenci niso naročili, da naj se zakolje jagnje. Vendar so tako Meni kot apostolom in učencem kot dar ljubezni ponudili kose pripravljenega jagnjeta. Naši bližnji so nas hoteli s tem obdariti, ker bolje niso znali. Blagoslovil sem dar in pričel jesti meso. Moji apostoli in učenci so storili enako kot Jaz. Takoj nato so Mi postavili vprašanje v tem smislu: Mi naj bi vendar prenehali uživati meso. Tako si nam zapovedal. Zdaj si sam zaužil meso.
Moje sem poučil: Človek naj namerno ne ubije nobene žvali in tudi ne uživa mesa žvali, zaklane za pripravo jedi. Toda če so ljudje, ki so še nevedni, pripravili meso kot hrano in z njo obdarili gosta in mu jo ponudili na gostiji, potem gost naj ne bi odklonil daru. Kajti razlika je, če človek to je iz poželjivosti po mesu ali pa v zahvalo gostitelju za njegov trud. Vendar naj bi vedni človek, če ima možnost in če dopuščajo zunanje okoliščine in čas, dal gostitelju splošna navodila, vendar naj ga ne poskuša poučiti o nečem boljšem. Ko bo prišel čas, bo tudi gostitelj razumel ta splošna navodila.
K nesebični ljubezni spadata na tem svetu tudi razumevanje in strpnost. Pustite vsakemu človeku svobodno voljo, pa če želi razumeti in sprejeti vaša splošna navodila ali ne. Če ves čas nesebično mislite, govorite in ravnate, potem ostanete v ljubezni, in ljubezen vas bo blagoslovila. Kar vam bodo potem ponudili kot dar ljubezni, je blagoslovljeno.«

Jezus, Kristus, je izjemno in genialno pojasnil, zakaj je takrat jedel meso. To njegovo pojasnilo je seveda lahko kažipot tudi za naš čas, saj na briljanten način rešuje zagato nekaterih vegetarijancev, ki jim ponudijo meso in ne vedo, ali ga naj pojedo ali zavrnejo. Kajti nekateri meso odklonijo in na ta način mogoče užalijo gostitelja, ki se je trudil s pripravo hrane v dobri veri, da bo gost zadovoljen. Jezus je torej jedel meso, toda ni ga jedel iz sebičnih namenov, ni ga kupoval ali si ga naročal v »gostilni«, temveč ga je jedel iz čisto drugih razlogov. Ni sledil temu, kar piše v bibliji in naj bi izjavil sv. Pavel: »Vse, kar je v mesnici naprodaj, jejte in se nič ne sprašujte glede vesti, kajti Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje,« (1 Kor 10, 25-26) in kar seveda zagovarja katoliška cerkev. Mesa torej ni jedel zaradi lastnega užitka, temveč iz ljubezni do bližnjega. Vedel je, da uživanje mesa ni Božja volja, saj je Bog Stvarnik, torej njegov Oče, dejal: »'Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.' Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.«[3] Jezus je vedel, da je Božja volja uživanje rastlinske hrane, in to mu je bilo vodilo v učenju in dejanju. Zato je bil vegetarijanec oz. vegan, zakaj je jedel meso, pa je izjemno genialno obrazložil, kot že navedeno. Na vsakem koraku se je zavzemal za živali, o čemer so zapisi tako v bibliji kot v evangelijih in drugih tekstih, ki jih cerkev ni vključila v biblijo. Ali katoliška in druge biblijske cerkve sledijo Jezusu glede prehrane? Ali so člani cerkve vegetarijanci oz. vegani, kot je Božja volja? Še tisti, ki bi hotel to biti, ne smejo biti, kajti katoliška cerkev je vse tiste, ki nočejo uživati mesa preklela in jih poslala v večni pekel. Papež Janez III. (561-574) je namreč preklel vegetarijance, kar je razglasil na prvi sinodi v Bragi (Portugalska), saj je izjavil: »Če ima nekdo mesne jedi, ki jih je Bog dal ljudem za uživanje, za nečiste in … se jim (mesnim jedem) odpove ..., je obtožen z anatemo.«[4] To izobčenje cerkev ni preklicala in zato velja še danes. Desetine milijonov vegetarijancev in veganov po svetu je tako prekletih s strani katoliške cerkve. Katoliška cerkev s svojim odnosom do tistih, ki želijo uživati samo tisto hrano, ki jo je Bog Stvarnik dal ljudem, kaže, komu sledi in čigav hlapec je. Cerkev ne sledi zapovedi Ne ubijaj, ki velja tudi v odnosu do živali in drugih bitij na zemlji, temveč se ravna po demonski zapovedi Ubijaj in uničuj.

Iz omenjene knjige je zelo zanimiv tudi naslednji odlomek:
»9. Resnično, povem vam, na svet sem prišel zato, da odpravim vse krvave daritve in uživanje mesa živali in ptičev, ki jih ljudje koljejo. (Pog. 75, 7-9)
Jaz, Kristus, pojasnjujem, popravljam in poglabljam besedo:Kdor ljubi življenje v Bogu, ta ljubi Boga in je eno z življenjem iz Boga. Na ta svet sem prišel, da bi učil evangelij ljubezni, zakon nebes, in ga živel za zgled. Kdor uresničuje nebeški zakon ljubezni, ta bo našel v izpolnjeno življenje. Življenje v Bogu ne vključuje samo bližnjega, ampak tudi vse druge življenjske oblike, kot so živali, rastline, minerali in kamni, kajti v vsej biti je življenje, Bog. Kdor je v enosti z življenjem, ta ne ubije namerno ne živali, niti ne uniči namerno rastline. On spoštuje tudi življenje - moči zavesti - mineralov in kamnov. Kdor spoštuje življenje, ta spoštuje tudi svojega bližnjega, ker spoštuje sebe samega. Kajti v duši je življenje, Bog, kot substanca in moč. Kdor spoštuje svojega bližnjega, ta torej živi v miru z vso bitjo in s svojim bližnjim, kajti vsa bitja in ljudje so otroci Boga, ki je Oče- Mati. Spoznajte: Kdor uresničuje zakon ljubezni, ta spremeni svoje mišljenje in življenje. Tako prefinja svoje čute in postopno preneha zavestno ubijati živali, preneha klati živali, da bi jedel njihovo meso. Kdor da na meso, ta tudi jé meso. Kdor pa da na Duha, ta se prehranjuje s tem, kar mu podarja narava, tako kot je bilo nekoč. Spoznajte: Nobena sprememba, bodisi v človeku bodisi v svetu, se ne zgodi od danes na jutri. Gre za postopni proces spreminjanja. Kdor se obrne k Bogu, ta čisto počasi spremeni svoje mišljenje in življenje in tako plemeniti svoje čute, da, svojega celega človeka. Pri tem se bo vedno bolj odtegoval mesni hrani in bo ohranjal mir z ljudmi in s kraljestvi narave. V novih generacijah ne bo več krvavih daritev, kajti ljudje spoznavajo, da na ta način ne izkazujejo Bogu časti in da bogovi, ki so si jih sami izmislili, se ne odzovejo na njihovo mišljenje in ravnanje. Spoznajte: Kdor ni več nevoščljiv, kdor se ne prepira več, kdor drugih ne priklepa več nase in kdor ne želi več vladati in biti največji, ta je človek resničnega miru. Dokler v človeku samem še ni miru, bodo obstajale krvave žrtve - pa naj bo to v vojnah ali katastrofah. Ko so ljudje našli do notranjega miru, potem ni več ne vojn ne katastrof in tudi prelivanja krvi ni več. To vse bo prišlo, toda ne še takoj, kajti niso še vsi vzroki poravnani in izbrisani. Ti se kot učinki vračajo k tistim, ki so jih posejali. Toda dozoreva čas, ko se bo mir naselil v srca ljudi, to bo tedaj, ko bo Novi čas, čas Kristusa, vse bolj napredoval. Današnje človeštvo živi v velikem časovnem preobratu iz starega, grešnega sveta v Novi čas. Ko bo ta preobrat že skoraj dokončan, bodo ljudje vse bolj izpolnjevali Božje zakone in bo tako, kot sem Jaz napovedal kot Jezus:  E n  pastir bo in  e n a  čreda in narodi bodo  e n  narod. Takrat bo odpravljena vsakršna krvava žrtev, tudi uživanje živalskega mesa.

10. Na začetku je Bog vsem dal za hrano sadove dreves in semena ter zelišča; vendar pa so tisti, ki so sebe bolj ljubili kot Boga ali svoje bližnje, pokvarili svoje navade in prinesli v svoje telo bolezni in napolnili Zemljo s poželenji in grozoto. (Pog. 75, 10)«[5]

Ali je k temu potreben kakšen komentar?

__________________________
[1] To je Moja Beseda A in Ω, str. 746 in 747 (prva izdaja), izdajatelj Univerzalno življenje, Ljubljana.
[2] Besedilo v poševnem tisku je iz knjige Jezusov evangelij, ki je tudi del knjige To je Moja Beseda A in Ω, in katerega Kristus pojasnjuje, popravlja in poglablja.
[3] http://www.biblija.net/ (oba zadnja citata), (18.11.2017).
[4] Živalim sovražna Hieronimova biblija, str. 17.
[5] To je Moja Beseda A in Ω, str. 749 do 751 (prva izdaja), izdajatelj Univerzalno življenje, Ljubljana.