Zločin v Parizu: prst uperiti tudi v "Hollanda"

V Parizu se je zgodil hud zločin, ko so teroristi ubili več kot 100 ljudi in mnoge ranili. Odgovornost za napad je prevzela Islamska država (IS), ki ji je zaradi tega francoski predsednik Hollande napovedal vojno.

Žalostno je, da je Hollande napovedal vojno IS namesto, da bi se uzrl vase in se vprašal, seveda kot predsednik države, zakaj se je zgodil napad na Paris. Kje je tu delež Francije? Kajti krivda ni enostranska! Če bi mu bilo kaj do lastnega prebivalstva, če mu že ni kaj dosti do prebivalcev IS, bi si verjetno vzel k srcu besede IS, da bodo napadeni vsi tisti, ki vodijo proti njej križarske pohode. In da to pomeni nove žrtve v Franciji, če bo Francija nadaljevala z napadi na IS, saj so Francozi za IS križarji.

Islamsko državo je treba uničiti, je dejal francoski veleposlanik v Sloveniji. Ali ni to napoved novih žrtev na obeh straneh, kajti IS se bo glede na napoved maščeval. Ker francoska politika ve, da se bo IS maščeval in pobijal ljudi, se pojavi vprašanje ali ta politika ne pristaja na smrt lastnih državljanov. Ali drugače: jih žrtvuje za interese nasilnih lobijev, ki obvladujejo Francijo. Če bi se francoski politiki res šlo za lastne državljane, bi prenehali z napadi na IS. Ker pa so ljudje v Franciji, in seveda tudi drugje, za politiko v glavnem »kanon futer«, bo pač nadaljevala z napadi. In tekla bo kri, ne samo na ozemlju IS, temveč tudi drugje. Žrtve v Franciji tako ne bodo imeli na vesti samo islamski, temveč tudi francoski skrajneži – torej tisti, ki Francijo vodijo v vojno. Kajti vojna je skrajnost in seveda tudi satanizem.

Ameriški predsednik Obama je dejal, da je IS posledica ameriške invazije na Irak. Če torej ne bi bilo te invazije, zaradi tega tudi ne bi bilo IS in posledično tudi ne žrtev v Parizu. Torej ima ZDA na svoji vesti tudi žrtve v Parizu. Tisti, ki so tako ali drugače sodelovali pri ustvarjanju IS nosijo svoj delež krivde pri pariških žrtvah. Namesto da bi Francija »začela kaditi pipo miru«, še naprej uničuje po svetu. Kaj lahko torej Francozi pričakujejo? Nasilje, kri ali kaj drugega? Zato bi bilo bolje, da bi Francozi sprva uperili prst v svoje voditelje in ne v IS, kajti njihovi »sovražniki« so njihovi voditelji. Ti jih vpletajo v vojne, torej v ubijanje in uničevanje, in nato v povračilne ukrepe prizadetih. Politiki govorijo o miru, delajo pa za vojno, trdijo, da varujejo svoje državljane, v resnici pa jih žrtvujejo za svoje cilje.

Še v nekoga je treba uperiti prst: v papeža. Cerkev je namreč podprla vojaški napad na IS in zato nosi velik del krivde za žrtve v Parizu. Čeprav papež že stoletja grmi s prižnice Ne ubijaj, je v srednjem veku pošiljal križarske vojske nad muslimane, kar dela tudi zdaj, vendar bolj prefinjeno. In ker se nobena energija ne izgubi, tako tudi ne tista negativna, povzročena s križarskimi in drugimi vojnami, pri čemer seveda ni spregledati niti brutalnega stoletnega kolonialnega in današnjega izkoriščanja, poniževanja in uničevanja islamskega sveta s strani »krščanskega« zahoda, žanje zdaj zahod svojo setev. Ta je že in še bo krvava.

Hollande izvira iz katoliške družine, Obama je kot predsednik prisegel na bibliji, mnogi politiki hodijo v cerkev. V bibliji piše: Ljubi svojega sovražnika in kdor prime za meč, bo z mečem pokončan ter kar ne želiš, da drugi storijo tebi, ne stori ti njim. Namesto, da bi sledili besedam pacifista Jezusa, so se politiki obrnili proč od njega in s svojimi vojnami podpirajo boga podzemlja, torej boga ubijanja in uničevanja. Namesto, da bi se lotili izdiranja bruna iz lastnega očesa, hočejo izdreti iver iz očesa svojega brata. Kri pa teče dalje.

Papež Ratzinger je leta 2006 javno označil islam za zlo in zlo je treba po katoliškem nauku odstraniti – tudi z vojno. Papež je očitno še enkrat pokazal pot »krščanskemu« zahodu. Po njej hodijo katoliki, protestanti … in politiki žrtvujoč celo lastne državljane. Seveda pa ta pot s tistimi, ki sledijo Kristusu, torej kristjani, nima nobene zveze.

So škofje pomagali beguncem?

Evropo preplavljajo valovi beguncev iz Sirije in nekaterih drugih kriznih področij. To se vedno bolj dogaja tudi v Sloveniji, preko katere le-ti potujejo naprej proti Nemčiji in drugim državam. Dnevno pride v Slovenijo več tisoč beguncev, celotno število se bliža že 200.000. V Sloveniji so razmere za begunce težke. Ker ni bilo dovolj namestitvenih mest, so morali mnogi begunci noč preživeti kar na prostem. To je bilo še posebej težko in stresno za otroke in starejše ljudi. Veliko beguncev je bilo izčrpanih in dehidriranih, tudi bolnih. 

Begunske krize se je že pred časom dotaknila tudi cerkev. Konec avgusta 2015 je namreč Slovenska škofovska konferenca po svoji komisiji Pravičnost in mir pozvala k solidarnosti z begunci z izjavo Poskrbimo za vse brate in sestre. »Vse države in vsi državljani smo pred testom solidarnosti z vsemi, ki so bili zaradi vojn in nasilja pregnani iz svoje domovine in bodo v upanju, da bodo našli boljšo prihodnost, potrkali na naša vrata. Gostoljubje in sprejemanje tujcev sta že od davnih časov znamenje ljubezni in spoštovanja dostojanstva vsakega človeka,« pravi cerkvena komisija. (http://katoliska-cerkev.si/poskrbimo-za-vse-brate-in-sestre). Škofje očitno imajo begunce za svoje brate in sestre in te, kot pravijo, je treba gostoljubno sprejeti. Zato je bilo moč pričakovati, da bodo tudi škofje šli k beguncem kot svojim bratom in jim nudili gostoljubje ter jim tako izkazali ljubezen ter spoštovanje. 

Kakšno pa je dejansko stanje? Ali so škofje šli k beguncem - po lastnih besedah svojim bratom in sestram? 

Mediji so poročali, da sta škofa Glavan in Lipovšek, kot predsednik in podpredsednik Slovenske škofovske konference, obiskala begunske zbirne centre ob slovensko-hrvaški meji. Obisk se je začel v organizaciji vojaškega vikariata, škofa pa sta se seznanila z delom vojske, policije, karitasa in drugih dobrodelnih organizacij. Škof Glavan je za delo med drugim pohvalil vojsko, policiste, prostovoljce … 

Kaj pa begunci? Sta pomagala beguncem in jim delila hrano, obleke in druge potrebščine? Sta bila tam tudi ponoči v mrazu in tolažila tiste begunce, ki so morali zaradi pomanjkanja namestitvenih mest noč preživeti na zunaj na mrazu? Jim prinesla tople odeje? Ali sta tolažila tiste begunce, ki bredli po mrzi Sotli? O tem mediji niso poročali. Zakaj ne? Ker teh dejanj škofa nista storila ali zaradi česa drugega? Če bi škofa to storila, bi po vsej verjetnosti o tem poročali vsaj katoliški mediji. Ali niso begunci njuni bratje in sestre? Vsaj tako trdita v izjavi Poskrbimo za svoje brate in sestre. Če tega nista storila škofa Glavan in Lipovšek, so to mogoče storili drugi škofje? Mogoče Zore, Jamnik, Štumpf, Cvikl … O tem v medijih ni bilo zaslediti, niti katoliških ne. Zakaj ne? Če že niso pomagali beguncem, ali so vsaj čistili za njimi, saj je tako velika množica pustila za sabo tone odpadkov. Malo verjetno, da bi se tako visoko rangirani kleriki spustili na takšno »nizko« raven! 

Seveda pa škofje niso edini kleriki v Sloveniji. V Sloveniji je skoraj 2 000 duhovnikov, redovnikov in redovnic. Ali so ti konkretno pomagali beguncem? Jim nosili hrano, delili oblačila … Mogoče kakšen ali pa nekaj od njih. Cerkev v Sloveniji pa ima tudi kardinala, ki je v pokoju in ima veliko časa za dobrodelnost. Ali je kardinal Rode prišel v begunske centre in pomagal prostovoljcem pri deljenju hrane, oblačil in drugih potrebščin? Ker ima dobro penzijo in po vsej verjetnosti tudi brezplačno stanovanje, to po poročanju medijev meri kar 409 kvadratnih metrov, služita pa mu tajnik in gospodinja, za katera je vprašanje, kdo ju plačuje, si z lahkoto privošči pot iz Rima v Slovenijo. V medijih tega ni bilo mogoče zaslediti, niti v katoliških ne. Zakaj ne? Če ga ni bilo tam, zakaj ga ni bilo? Zakaj kardinal ni služil beguncem? Ali ti niso njegovi bratje in sestre? Ali ti niso Božji otroci? Tako kot tajnik in gospodinja služita njemu, tako bi naj on služil beguncem? »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik,« pravi Jezus (Mr 9,35). Ali to za kardinale, škofe in mnoge druge klerike ne velja?

Papež Frančišek je javno pozval k solidarnosti in sprejemanju beguncev. Župnije, samostane, svetišča … je pozval, naj sprejmejo begunce. V Sloveniji je mnogo bolj ali manj praznih samostanov. Ali jih je cerkev ponudila državi za »begunske« centre? Da ne bi begunci zmrzovali zunaj na mrazu. Če ne, zakaj ne? Ali zanjo ne veljajo papeževe besede! Ali je državi ponudila prostore v svojih škofijskih dvorcih, cerkvah ali drugje? V medijih o tem ni bilo nič zaslediti. Škofje na toplem ob obilni večerji, begunci na mrazu in sendvičih! To je pač katoliška cerkev! Kaj ima to opraviti z Jezusom iz Nazareta? Nič! 

Jezus: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ (…) Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46) Ali ni Jezus škofom in drugim klerikom, ki imajo bratstvo in spoštovanje drugih samo na jeziku, napovedal, seveda po cerkveni bibliji, večni pekel?

 

Ni se mogoče znebiti vtisa, da je bil obisk škofov Glavana in Lipovška v begunskih centrih namenjen »državnim uniformirancem« in prostovoljcem ne pa beguncem, predvsem pa je bil bolj ali manj piarovska poteza. Begunci so bili samo »kolateralna škoda« tega obiska. Ali ni katoliška cerkev s svojimi kleriki tako še enkrat pokazala svoj pravi obraz?

 

Škof Glavan in demokracija

Na tiskovni konferenci dne 2.11.2015, ki je bila sicer posvečena begunski krizi, je škof Glavan, predsednik slovenske škofovske konference, med drugim dejal, da so v cerkvi svobodni in da v njej vlada velika demokracija. Ali je to res? Ali v cerkvi res vlada demokracija? In to celo velika!

Kaj je demokracija? Gre za vladavino ljudstva. Oblast izvira iz ljudstva in je razdeljena na več vej (sodno, zakonodajno …). Ljudstvo vlada po svojih predstavnikih lahko pa bi tudi neposredno. Kako pa je v katoliški cerkvi?

Po zakoniku cerkvenega prava ima papež vrhovno, polno, neposredno … oblast v cerkvi. Je tudi vrhovni upravitelj in oskrbnik cerkvenega premoženja po vsem svetu. Zoper sodbo, odlok ali odločbo rimskega papeža ni ne priziva ne pritožbe. Po nauku cerkve je papež praktično nezmotljiv v vsem in njegova nezmotljivost je celo dogma. Dogmo o papeževi nezmotljivosti je proglasil papež Pij IX. leta 1870, sprejeta pa je bila na prvem vatikanskem koncilu, ki se je začel leta 1860. Glasi se: »V slavo Boga, našega Odrešenika, v povišanje katoliške vere, v zveličanje krščanskih narodov s soglasjem cerkvenega zbora učimo in dokončno določamo kot od Boga razodeto resnico: Kadar rimski škof govori z najvišjo učiteljsko oblastjo [ex cathedra], to se pravi, kadar pri izvrševanju službe pastirja in učitelja vseh kristjanov s svojo apostolsko oblastjo dokončno določa, da se mora celotna Cerkev držati kakega verskega ali nravnega nauka, tedaj ima na osnovi božje pomoči, ki mu je obljubljena v svetem Petru, tisto nezmotljivost, s katero je božji Odrešenik hotel obdariti svojo Cerkev pri dokončnih odločitvah v verskih in nravnih naukih. Zato so takšne dokončne odločitve rimskega škofa nespremenljive po sebi in ne na temelju soglasja Cerkve.« Kdor zanika dogmo o papeževi nezmotljivosti, je preklet in izobčen. Cerkev mu je namenila večni pekel. Ali je torej cerkev znotraj sebe demokratična? Jasno je, da ne, kajti oblast nimajo verniki kot cerkveno ljudstvo, temveč samo ena oseba, to je rimski škof. Znani publicist in poznavalec cerkve Avro Manhattan je o papežu rekel, da je absolutni vladar, ki mu gre zadnja beseda v vseh verskih, moralnih, administrativnih, diplomatskih in političnih vprašanjih.

Ali je v cerkvi svoboda, kot to trdi škof Glavan? V katoliškem katekizmu piše: »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo.» In še: »Tisti, ki so s krstom prerojeni v božje otroke, so dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva.« Kje je tu svoboda? Gre za slepo pokorščino drugim in ne za svobodo.

Ali cerkev priznava demokracijo v družbi, če že sama ni demokratična? Tudi to ne! Demokracija ni stvar katoliške cerkve, je dejal papež Janez Pavel II. Papeža Pija XII. se je oprijel vzdevek, da je najboljši antidemokrat na svetu, saj je bil eden največjih sovražnikov demokracije v dvajsetem stoletju. Papež Pij XI. je zaničeval demokratične institucije – v encikliki Ubi Arcano Dei je obsodil demokracijo in jo okrivil za takratni nered v družbi. Bolj kot je neka dežela demokratična, bolj je kaotična, je dejal. Nemški jezuit Michele Schmaus (1897-1993) je dejal, da ni nič bolj tujega katolicizmu kot demokracija. In še enkrat britanski pisatelj Avro Manhattan: »Noben drugi religiozni, ekonomski ali politični sistem, vključujoč tudi določene oblike levo in desno usmerjenih totalitarizmov, ne more biti tako izredno sovražen do demokratičnega duha in njegovih vrednot.«

Katoliška cerkev torej ne podpira demokracije v družbi, niti ni demokratična sama v sebi. Kaj bi potem lahko rekli za besede škofa Glavana, da v cerkvi vlada velika demokracija? Laž, neznanje ali različno razumevanje pojma demokracija? Za dobre analitike je odgovor jasen!