Zaradi pedofilije obsojen bivši tretji človek Vatikana. Ga čaka dolgoletni zapor?

V Avstraliji je bil zaradi spolnih zlorab otrok obsojen bivši tretji človek katoliške cerkve, kardinal George Pell, včasih eden najuglednejših cerkvenih mož in do nedavnega še finančni minister papeža Frančiška. Obsojen je bil zaradi štirih kaznivih dejanj obscenega vedenja v javnosti in kaznivega dejanja nasilja nad mladoletno osebo. Med drugim naj bi leta 1996 dva 13-letna fanta v zakristiji prisilil v oralni spolni odnos. Grozi mu do 25 let zapora, višina kazni pa bo razglašena 4. februarja 2018. V Avstraliji o tem mediji ne smejo poročati, saj je sodišče prepovedalo poročati o obsodbi – da se ohrani nepristranskost porotnikov, ki bodo morali marca 2019 razsojati še glede spolnih zlorab Pella iz 70-let prejšnjega stoletja. Kardinal Pell je seveda vse obtožbe zanikal, obtožbe označil za lažne, preiskavo pa kot atentat na svojo podobo.

Že ob imenovanju G. Pella za vatikanskega finančnega ministra se je vedelo za spolne zlorabe klerika Pella, pa ga je Frančišek kljub temu imenoval za svojo desno roko za finance. Papež Frančišek naj bi spoštoval poštenost kardinala Pella pri njegovem delu pri finančni reformi cerkve. In kakšna naj bi bila ta poštenost? Kardinal Pell naj bi v pol leta porabil pol milijona evrov samo za svoje »kaprice«.. Visoka funkcija visoki stroški, mogoče razmišlja »pošteni« kardinal Pell. Pedofilski duhovnik pa pošten? Tisti, ki zlorablja otroke in jih uničuje pa pošten? Ali je že kakšen klerik priznal spolno zlorabo otrok? Še posebej tisti iz vrha cerkve, kamor je seveda spadal tudi Pell. Kdor visoko leta, nizko pade!

Spolne zlorabe s strani kardinala Pella pa seveda niso osamljen primer v Avstraliji. Leta 2017 objavljeno državno poročilo, kaže, da so kleriki katoliške cerkve zlorabili 4449 otrok, kar naj bi storilo 1880 klerikov. Vprašanje pa je, ali sta obe številki točni. Ni namreč pozabiti, da katoliška cerkev sistematično prikriva spolne zlorabe svojih klerikov, zaradi česar je dostop do podatkov otežen ali celo onemogočen. Verjetno so številke mnogo višje, saj mnoge žrtve še niso spregovorile ali pa so dosjeji uničeni ali skriti pred roko pravice.

Mnoge zgodbe zlorabljenih otrok so tragične kot npr. naslednja. Duhovnik O'Donel je v Avstraliji posilil Emmo in Kathy Foster, za kar je morala cerkev plačati 50.000 avstralskih dolarjev odškodnine. Kot je povedal njun oče, se je Emma v puberteti zavedla travme iz otroštva, postala anoreksična, začela uživati mamila, na koncu pa je pri 26 letih naredila samomor. Njena sestra Kathy pa je pri 15 letih začela piti, nato pa se je v avtomobilski nesreči tako poškodovala, da potrebuje neprekinjeno oskrbo. Po besedah očeta zlorabljenih otrok je bil prav kardinal Pell tisti, ki je dolga leta oviral razkritje tega zločina.
Mnogi duhovniki so zlorabili več otrok kot npr. duhovnik Denham, ki je bil julija 2010 obsojen na več kot 19 let zaporne kazni zaradi posilstev 31 šolarjev in zaradi sadističnega izživljanja nad žrtvami. Odškodninski zahtevek žrtev do škofije naj bi okoli 150 milijonov. Kaj je to proti vrednosti več kot 60 milijard dolarjev, kolikor naj bi bilo vredno cerkveno premoženje v Avstraliji.

Ni pa kardinal Pell edini visoki cerkveni klerik, ki je bil v Avstraliji obsojen v zvezi s pedofilijo. Avstralsko sodišče je namreč leta 2018 na leto dni zapora obsodilo nadškofa Adelajde Philipa Wilsona zaradi prikrivanja spolnih zlorab otrok v 70. letih prejšnjega stoletja. Obsojen je bil, ker je prikrival vedenje o zlorabah, ki jih je zagrešil pedofilski duhovnik James Fletcher v Novem Južnem Walesu. Njegove žrtve so bili ministranti. Wilsonu, ki je bil takrat kaplan, so nekatere žrtve takrat zaupale svojo zgodbo, on pa ni nikoli ukrepal. Ena izmed žrtev je Wilsonu zlorabe razkrila v spovednici, ta pa ji je dejal, da laže in ji za pokoro naložil deset zdravamarij.
Avstralska državna komisija, ki je objavila poročilo o spolnih zlorabah v katoliški cerkvi, v poročilu pa se ne nahajajo podatki samo za katoliško cerkev, temveč tudi za druge institucije v Avstraliji, je priporočila cerkvi, naj duhovniki, ki za spolne zlorabe mladoletnih zvedo pri spovedi, to prijavijo pristojnim državnim organom. Katoliška cerkev v Avstraliji je zavrnila to priporočilo, saj bi bilo to po njenem v nasprotju s katoliško vero. »Kadar spovednik izve za zločin – kot je tudi pedofilija –, pri tem ne gre za človeško vedenje. Kot duhovnik verjame, da ta podatek pripada Bogu in ne njemu. Zato ga nikoli ne sme nikomur prenesti. Če bi prekršil spovedno molčečnost, to dejanje ne bi bilo samo nepravično do skesanca, ampak bi bilo hkrati dejanje proti duhovnikovi veri,« je v zvezi s tem dejal profesor kanonskega prava Edoardo Baura. Pri spovedi gre za dejanje vere in zakramenta, skesanec se spoveduje neposredno Bogu, duhovnik je tu zgolj posrednik, še pravi Baura. Če se skesanec spoveduje neposredno Bogu, zakaj potem duhovnik kot posrednik? Saj ni potreben, ker gre za neposreden odnos med skesancem in Bogom. Ne samo da ni potreben, je tudi parazit, ki prisluškuje pogovoru z namenom, da slišano uporabi v korist cerkve.

Dejstvo pa je, da je cerkvena spoved ena velika prevara. Spovedujoči pove svoje grehe duhovniku, ta mu da odvezo in kot pokoro naloži kakšno molitev in zadeva je končana. Greha ni več, saj ga je grešniku odvzel oz. odpustil Bog – seveda po katoliškem nauku. Prejšnji grešnik je čist in pripravljen za nove grehe. Ko stori te, gre zopet k spovedi, kjer mu po cerkvenem nauku Bog zopet odpusti grehe in tako dalje. Greh za grehom, Bog vedno odpušča in grešnika praktično spreminja v svetnika. Človek ubije sočloveka, pri spovedi pa mu Bog odpusti ta uboj. In tako celotno življenje. Pri spovedi človek, tako katoliška cerkev, ponovno doseže spravo z Bogom in tudi s cerkvijo. Če bi res bilo tako, kot prikazuje cerkev, potem bi bil Bog zelo nepravičen in krut. Kajti v cerkveni spovedi ni mesta za oškodovanca, torej tistega, proti kateremu je grešnik grešil. Nekdo okrade drugega ali ga namerno poškoduje, nato gre spovedi, kjer dobi odpust greha od Boga in je zopet čist. Kaj pa oškodovanec? Nanj pa je Bog pozabil? Ni! V Očenašu, ki je vernikom po spovedi pogosto naložen kot »molitev za pokoro«, se moli: »In odpusti nam naše dolge, kot tudi mi odpuščamo našim dolžnikom.« Bog torej odpušča ljudem njihovo krivdo, če so si tisti, ki so dolžni drug drugemu odpustili medsebojno. Za to duhovnik ni potreben. Bog odpusti greh grešniku, ko mu greh odpusti žrtev. Dokler ta grešniku ne odpusti, greh obstaja in ga tudi Bog ne odpusti, ne glede na to, ali se storilec spove duhovniku in dobi od njega odvezo. Glavno vlogo v spravi ima torej oškodovanec in ne duhovnik. V cerkveni spovedi pa oškodovanca sploh ni oz. nima nobene vloge. Zakaj ga ni? Ker bi sicer odpadla vloga cerkve in bi cerkev ostala brez pomembnega vzvoda nadzorovanja ljudi in manipuliranja z njimi. Če sprava poteka na relaciji oškodovanec - storilec – Bog, kot je to razvidno iz molitve Očenaš, je jasno, da cerkev v tem odnosu nima kaj iskati. Cerkvena spoved torej ni od Boga Stvarnika, temveč od boga podzemlja, od satana. Ta pa je zelo spreten in svoje »rabote« skriva pod plaščkom Kristus. Sprava storilec – žrtev je del pravičnosti, cerkvena spoved pa je do žrtve izjemno krivična, torej del nepravičnosti. Nepravičnost pa je eden izmed bistvenih temeljev demonskih struktur.

Še misel filozofa Friedricha Nietscheja o cerkvenem zakramentu spovedi: »Šepeta se z usteci, se poklekne in gre ven – ter se z novim grehcem izbriše starega.«

Nadškof Zore o darovanju – ali to tudi sam počne?

V medijih je bilo zaslediti naslednje besede nadškofa Zoreta: »Bogati redkokdaj dajejo, redkokdaj. Bogati ponavadi kupujejo … kupujejo moč, oblast, občudovanje … dajejo pa ne, čeprav se včasih tako lepo sliši o tej ali oni donaciji.« Nadškof Zore ima bolj ali manj prav, vsekakor pa njegove besede veljajo še posebej za njegovo organizacijo, torej katoliško cerkev v Sloveniji. Znano namreč je, da je katoliška cerkev v Sloveniji, predvsem pa Nadškofija Ljubljana, ki jo on vodi, zelo bogata. Cerkev je v Sloveniji lastnica 33.331 nepremičnin v skupni vrednosti okoli 700 mil. evrov. Ljubljanska nadškofija ima nepremičnine v vrednosti več kot 100 mil. evrov (v lasti ima okoli 30.000 ha gozdov), poleg tega pa ima letno več milijonov evrov dobička iz svoje direktne ali indirektne gospodarske dejavnosti. Poleg tega je iz javnih sredstev po letu 2003 dobila skupaj s svojimi tako ali drugače povezanimi subjekti (Zavod sv. Stanislava, Metropolitana, Družina, Škofijska karitas …) skoraj 100 mil. evrov. Seveda še mnogo milijonov pred tem letom. Davkoplačevalci so torej morali že itak bogato nadškofijo še dodatno financirati. In to financiranje teče dalje, saj npr. samo Zavod sv. Stanislava, ta pa je ustanovljen za širjenje katoliške ideologije, letno dobiva kar več milijonov evrov iz javne blagajne.

Ob tako bogati organizaciji, kot je ljubljanska nadškofija, se postavi vprašanje, koliko ona daje drugim, kajti nadškof Zore pravi, da bogati redkokdaj dajejo. Ali je prodala svoje nepremičnine in denar razdelila revežem in s tem sledila Jezusu, ki je bogatemu mladeniču med drugim rekel: prodaj vse in mi sledi. Koliko je sam nadškof dal revnim, če je sploh kaj dal?

Pred kratkim je cerkev preko Slovenskega karitasa zbirala sredstva za pomoč ubogim. V Celju je namreč organizirala dobrodelni koncert Klic dobrote, za družine v stiski. Ob tej priliki je bilo zbranih okoli 170.000 evrov. Postavi se vprašanje, koliko je k tej vsoti prispevala ljubljanska nadškofija? Koliko nadškof Zore osebno, koliko ostali škofje iz te nadškofije in škofovske konference? Koliko so prispevali drugi kleriki? Če so vsi ti sploh kaj prispevali? Če so, so to verjetno drobtinice. Nadškof Zore je tudi dejal, naj bomo v darovanju velikodušni. Dobro bi bilo videti njegovo velikodušnost! Kajti nadškof uči zlato pravilo, ki pravi, kar želiš, da drugi storijo, stori ti prvi! Torej, prvo bi on moral darovati, šele potem bi lahko to pričakoval od drugih! Dobro bi bilo, da bi objavil, koliko in kdaj je daroval ob priliki omenjenega koncerta? Da javnost vidi njegovo velikodušnost! Seveda to velja tudi za druge škofe in klerike ter njihove organizacije.

Ob priliki koncerta je bilo zbranih okoli 170.000 evrov. V Sloveniji je mnogo več kot milijon katolikov, zbranih pa tako malo sredstev. Zanimivo! Mogoče vedno več ljudi spoznava, da bistvo karitasa ni pomoč ubogim, temveč širjenje katoliške ideologije. In to na tuj račun. In da so njihovi prispevki zato zlorabljeni. Vse katoliške dejavnosti, tudi dobrodelnost, so v funkciji širjenja cerkvenega vpliva in moči, seveda pod krinko vere. In tu jim beseda Jezus pride zelo prav.

Ljubljanska nadškofija je zelo povezana s papeževimi besedami revna cerkev za revne. Je zelo bogata, revnim daje malo ali pa nič, grabi pa na veliko: iz javnih sredstev, gozdov in drugih svojih nepremičnin … in povečuje svoje bogastvo. Torej bogata cerkev in revni, kar je v mislih imel papež, ko je govoril o revni cerkvi za revne. Revni naj ostanejo še naprej revni, cerkev pa bogata, revna pa samo v besedi »revna«, je smisel njegovih besed. Kajti katoliška cerkev dela marsikaj, da se revščina na svetu ohrani ali pa poveča.

Je pa ljubljanska nadškofija vsekakor revna v nekem drugem smislu – v življenju po nauku Jezusa! Tu pa gre za veliko revščino, kajti njeno življenje z Jezusom nima nič skupnega! Njeno življenje je katoliško in ne krščansko! Med njima pa je bistvena razlika: kristjani sledijo pacifistu Jezusu, katoliki pa papežu (podpira vojne in drugi nasilje), in drugim cerkvenim bogovom, kot so npr.: svetniki, devica Marija, denar …! Seveda to velja ne samo za ljubljansko nadškofijo in njene katolike, temveč za celotno katoliško cerkev. Ta z Jezusom nima nič skupnega. Njegovo ime uporablja samo za to, da pod njim skriva svojo pravo bit: to pa je zlo in nič drugega. To zlo torej prekrije z Jezusovim imenom zato, da ljudje ne bi prepoznali njenih pravih namenov. Bog podzemlja je zelo spreten. Toda tudi njemu so štete ure.

Res pa je nekaj. Nadškof Zore na veliko daruje. In to maše. Na veliko mašuje. Komu daruje maše, če Jezus ni maševal? Niti jih ni zapovedal! Maše niso Jezusova volja. Če bi bila, potem bi tudi on maševal. Če maše niso Jezusova volja, čigava volja so potem? Mogoče volja boga podzemlja? Potem je maša dar bogu podzemlja – bogu nasilja in krvi! Kaj ima potem s tem Bog Stvarnik? Nič!

Maše so ponavadi plačane s strani naročnikov. Cerkveno darovanje maše je torej bolj ali manj plačano. Plačano darovanje!? Ali je potem to res dar? Pa še nekaj: pri darovanju maše se pobirajo darovi vernikov. Maša je torej večkrat plačana. Seveda gredo darovi cerkvi. Ta se na ta način samo bogati. Kaj pa reveži?

Katoliška cerkev nasprotuje dodatnemu davku na svoje nepremičnine

V Sloveniji teče priprava novega zakona o obdavčevanju nepremičnin. V okviru tega se pojavljajo ideje, da bi država obdavčila še nepremičnine katoliške cerkve, in seveda tudi drugih verskih skupnostih, ki niso namenjene za pridobitno dejavnost. Torej bi se obdavčile tudi nepremičnine, v katerih se odvijajo cerkveni obredi, npr. maše. Tako bi se obdavčile tudi katoliške cerkve kot nepremičnine. Na vse to se odzvala katoliška cerkev, ki meni, da bi dodatni davek na njene nepremičnine pomenil poseg v kolektivni vidik svobode veroizpovedi. Ali je to res?

Ali bi davek na stavbo, v kateri se odvija katoliška maša, cerkvi prepovedal ali onemogočil izpeljavo maše? Jasno je, da ne, saj obdavčitev cerkve kot stavbe maše ne bi odpravila! Ali v cerkvi zaradi obdavčitve objekta ne bo mogoče več izvesti krsta, obhajila, poroke …? Jasno je, da ne, saj obdavčitev objekta ne bi prepovedala oz. onemogočila teh obredov! Ali v obdavčeni cerkvi ne bo mogoča spoved? Ali bo obdavčitev cerkve kot gradbenega objekta spoved prepovedala ali ga onemogočila? Ali se v cerkvi, kjer se pobirajo neobdavčeni darovi vernikov, le-ti ne bodo mogli več pobirati, če bo cerkev kot objekt obdavčena? Odgovor je jasen! Ali bi obdavčitev cerkve kot stavbe kršila tudi individualno versko svobodo katolikov? Jasno je, da ne. Katolik bo še vedno lahko hodil k maši, spovedi …, saj nepremičninski davek na cerkev kot stavbo ne bi prepovedal ali onemogočil verskih obredov.

Zelo žalostno bi bilo, da bi morali nepremičninski davek za svoje hiše ali stanovanja plačati revni slovenski prebivalci med tem, ko ga za sakralne objekte ne bi bilo treba plačati super bogati katoliški cerkvi, organizaciji, katere premoženje v Sloveniji je vredno vsaj kakšno milijardo evrov (samo vrednost nepremičnin je okoli 800 milijonov evrov), po svetu pa več tisoč milijard evrov (samo v Italiji je vrednost cerkvenih nepremičnin več kot 1000 milijard evrov). Zanimivo je tudi, da bi nepremičninski davek morali plačati tisti, ki brez stanovanja ali hiše sploh ne morejo biti (pod »drevesi« namreč ni mogoče več živeti), medtem ko tega davka ne bo treba plačati organizaciji, katere nepremičnine (sakralni objekti) sploh niso nujne za njeno versko dejavnost. Katoliška cerkev lahko namreč svoje obrede in druge verske dejavnosti izvaja tudi na prostem – spomnimo se samo maš na nogometnih stadionih – ali pa v necerkvenih prostorih. Cerkve kot stavbe torej katoliški cerkvi niso nujno potrebne. Jasno je, da bi bilo dejstvo, da za nenujne objekte (cerkveni sakralni objekti) ne bi bilo treba plačevati nepremičninskega davka, za nujne (stanovanja in hiše prebivalcev) pa, nepravično in nemoralno ter zato tudi neustavno. Še bolj se to izkaže za nepravično, če vemo, da je katoliška cerkev, kot že navedeno, izjemno bogata in lahko ta davek z lahkoto plača. Samo ljubljanska nadškofija ima vsako leto kakšnih 2 milijona evrov prihodkov od oddajanja v najem svojih nepremičnin, njene nepremičnine pa so vredne več kot 100 milijonov evrov. Poleg tega pa ima ta nadškofija mnogo prihodkov s strani svojih podjetij. Ti gredo v milijone evrov. Zakaj neka super bogata organizacija ne bi plačala davka, ki bi ga moral plačati vsak »navaden« lastnik nepremičnine? Ob vsem tem je treba tudi omeniti, da so sakralni objekti tudi pridobitni, saj v njih poteka pridobivanje finančnih sredstev (darovi, nabirke, plačljive maše …). V sakralnih objektih cerkev letno pridobiva milijone evrov neobdavčene gotovine in zato je zato še bolj upravičeno, da se uvede nepremičninski davek na te nepremičnine.

Katoliška cerkev uči, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega. To je namreč rekel Jezus iz Nazareta v priliki o davkih. Če je po Jezusovih besedah treba dati cesarju, kar je njegovega in davek je njegov, ni jasno, zakaj potem katoliška cerkev nasprotuje davku na vse svoje nepremičnine. Saj Jezus pravi, da je cesarju treba dati to, kar zahteva in mu pripada – davek namreč. Če cesar reče, da bo cerkev morala plačevati davek na vse svoje nepremičnine, je jasno, da jih mora plačevati, ne pa da se temu upira in s tem povzroča v družbi razdor. Ne smemo tudi pozabiti: katoliška cerkev trdi, da je vsaka oblast dana od boga, torej je tudi cesar dan od cerkvenega boga. Cerkveni bog torej preko cesarja pravi, da mora cerkev plačati dodatni nepremičninski davek. Zakaj potem upor? Če se cerkev upira davku na vse svoje nepremičnine, ali se s tem ne upira tudi Jezusu in njegovemu nauku? In seveda tudi Bogu Stvarniku?

Katoliška cerkev pravi, da bi o dodatnem davku seznanila Sveti sedež. Zanimiva izjava. Kot da bi sveti sedež, sveti seveda po cerkvenem mnenju, čakal na obvestilo katoliške cerkve iz Slovenije in ne bi vedel, kaj se dogaja v Sloveniji. Ali Vatikan v Sloveniji nima nuncija, ki spremlja stanje in o tem poroča vatikanski kuriji? Če nuncij ne spi, bo lahko hitro ugotovil, da v Sloveniji poteka razprava o novem nepremičninskem davku. Ali cerkev nima tudi svoje obveščevalne službe? Očitno gre samo za prozorne cerkvene grožnje. Te pa imajo samo en namen: prepričati državo in javnost, da se premoženje katoliška cerkve dodatno ne sme obdavčiti.

In za konec: Ali bo super bogata cerkev sploh prišla v nebesa, če je Jezus rekel, da lažje pride kamela skozi šivankino uho kot bogataš v nebesa? Kar velja tudi za papeža, ki sedi na milijardah, pa kljub temu še grabi in grabi. Pa še nekaj: Ali ni Jezus bogatemu mladeniču rekel: prodaj vse in mi sledi? Ali cerkev ne pozna Jezusovih besed? Zakaj ne sledi Jezusu? Mogoče zato, ker zastopa boga podzemlja in se po nalogu tega boga bori proti Jezusu? In ga hoče uničiti?

Katoliška pedofilija danes in včeraj

Ko se je papež leta 2018 vračal iz obiska baltskih držav, je na letalu novinarjem spregovoril o spolnih zlorabah v cerkvi. Med drugim je dejal, da so se zlorabe v preteklosti večkrat prikrivale predvsem zaradi sramu. Dogodke iz preteklosti moramo zato znati brati v luči takratne miselnosti in ne s spoznanji, kot jih imamo danes, pravi papež Frančišek.
To je zanimiva izjava. Iz nje bi bilo mogoče razbrati, da je bila cerkvena pedofilija v preteklosti tako ali drugače sprejemljiva, ker je bila takrat drugačna miselnost. Ta je npr. otroke pod močnim vplivom cerkve obravnavala kot objekt in ne subjekt, kar velja danes. Ali papež s to izjavo opravičuje preteklo cerkveno pedofilijo? In jo hoče prikazati kot nekaj neproblematičnega? Jasno je, da tega ne more storiti. Božje zapovedi, ki jih uči tudi cerkev, so vedno enake. To, kar velja danes, je veljalo tudi v preteklosti. Vsebina pete zapovedi Ne Ubijaj! je vedno enaka: ne ubije se nobeno živo bitje. Tudi vsebina šeste zapovedi, katere kršitev je spolna zloraba otrok, je enaka danes kot včeraj in prej. Zato je jasno, da je potrebno cerkveno pedofilijo, in seveda njeno prikrivanje, obravnavati enako sedaj kot v preteklosti. In to v luči vedno enakih Božjih zapovedi.
Papež še pravi, da obstajajo statistike, po katerih se večina zlorab zgodi v družini. Na zahodu prevladuje katoliška cerkev. Domnevati je, da je tam večina družin v celoti ali vsaj delno katoliških, zato v njih, gledano vsaj statistično, spolne zlorabe otrok v glavnem storijo katoliki laiki. Ti pa so poleg klerikov, kot to pravi cerkev, del nje in zato velja, da je tudi pedofilija katoliških laikov cerkvena pedofilija. Ob upoštevanju spolnih zlorab otrok s strani katoliških klerikov in laikov ter sistematičnemu prikrivanju vsega tega, bi bilo mogoče reči, da je katoliška cerkev organizacija, kjer je daleč največ pedofilije. To pa pove marsikaj o katoliški cerkvi, še posebej tudi to, da že ves čas namenoma krši Božje zapovedi. Namesto izpolnjevanja le-teh bolj ali manj prakticira takšno ali drugačno nasilje nad otroki in seveda tudi drugimi. Čeprav to nasilje traja že stoletja, ni večno in se mu zato čas izteka – s tem pa tudi katoliški cerkvi, saj je nasilje bistvo cerkve. Njeni zločini vedno bolj prihajajo na dan, kar ljudi odvrača od nje. Spolne zlorabe otrok in drugo nasilje nad njimi in sistematično prikrivanje vsega tega, finančni škandali, nasilje nun, podpiranje vojn, nepredstavljivo bogastvo, razne grožnje, prekletstva nad drugače mislečimi in verujočimi, podpiranje smrtnih kazni, revščine in uničevanja živali in narave, nasprotovanje mnogim človekovim pravicam in demokraciji … so kazalniki, kam katoliška cerkev sodi. Sodi v nebesa ali pekel? Seveda je odgovor zelo lahek!
V javnosti se govori o pedofiliji klerikov, ne omenja pa se pedofilije katoliških laikov. To izkorišča katoliška cerkev in preusmerja pozornost iz kleriške pedofilije na pedofilijo v družinah, kot je to storil papež v zgoraj navedenem primeru. Kako dolgo bo cerkvi to še uspevalo? Ali se ni papež ustrelil v koleno? Pa to ni prvi strel v koleno. Vedno več jih je.

Tajni cerkveni arhivi polni pedofilskih okostnjakov?

Po pisanju medijev so avgusta 2018 v Pensilvaniji objavili morda najpodrobnejše poročilo o spolnih zlorabah v katoliški cerkvi. V obdobju sedmih desetletjih je tam več sto klerikov zlorabilo tisoče otrok, cerkev pa je vse to sistematično prikrivala. Poročilo je bilo pripravljeno na podlagi zaupnih arhivov škofij. Poročilo je objavila velika porota sodišča.

Cerkveni zločini vedno bolj prihajajo na dan. Če so kleriki v Pensilvaniji samo v zadnjih sedmih desetletjih zlorabili na tisoče otrok, koliko so jih zlorabili prej, ko je bila cerkev še vplivnejša, kot je danes. Gredo številke zlorabljenih otrok v deset tisoče? In Pensilvanija je samo ena izmed ameriških zveznih držav, teh je 50. Pa v ZDA ni samo nekaj škofij, kot jih je v Pensilvaniji, temveč jih je okoli 200. Ker je cerkev sistematično prikrivala spolne zlorabe svojih klerikov po vsem svetu, je jasno, da je v ZDA ogromno katoliške pedofilije, ki še ni prišla v javnost. Če bo prišlo do preiskav še v ostalih ameriških škofijah, in upajmo, da bo, se bo verjetno odkrilo, da je zlorabljenih otrok na sto tisoče, kleriških storilcev pa na deset tisoče. Zato ne čudi izjava predsednika ameriške škofovske konference kardinala Daniela DiNardo, da je katoliška cerkev v ZDA na pragu »moralne katastrofe«. Kaj pa se je v zvezi s tem v cerkvi v ZDA dogajalo v prejšnjih stoletjih, ko je bila cerkev še močnejša kot danes, si je težko zamisliti. Domnevati pa je, da so se spolne zlorabe otrok s strani duhovnikov in škofov dogajale kot po tekočem traku. Verjetno še hujše od opisane: »Odkar je bilo poročilo objavljeno, si z rokami zakrivam obraz. Saj človek ne ve, kaj drugega bi lahko storil. Brala sem o dečku, ki ga je duhovnik tako nasilno posiljeval, da mu je poškodoval hrbtenico. Bolečine žrtve so lajšali z opiati, postal je odvisen, vzel prevelik odmerek ‘zdravil’ in zdaj je mrtev. Ne vem, ali je mrtev tudi dotični duhovnik. Sploh več ne vem, za kaj naj molim …,« je dejala Simcha Fischer v zvezi s poročilom o pedofiliji v Pensilvaniji (zapis na spletni strani tednika Družina). Da se ugotovi, kaj se je dogajalo, bi bilo treba odpreti tajne škofijske arhive v ZDA, pa tudi v škofijah po svetu, ki jih je več tisoč z več sto tisoči duhovnikov. Če cerkev tega noče storiti, bi morala to storiti država, kot je to storila v Pensilvaniji. Ogromno je še pedofilskih in drugih okostnjakov v tajnih cerkvenih arhivih. Ni za pozabiti, da je po vsem svetu več tisoč škofij in vse te imajo svoje tajne arhive.

Kakšen je bil odziv Vatikana na poročilo iz Pensilvanije? Vatikanski tiskovni predstavnik Greg Burke je zapisal, da »obstajata le dve besedi: sram in žalost«. To je satansko, ne samo sramotno in žalostno, bi bilo mogoče dodati. Vatikan pravi, da obsoja spolno zlorabo mladoletnih in žrtve morajo vedeti, da je papež na njihovi strani. Če bi bil papež res na strani žrtev, bi že zdavnaj razčistil s pedofilijo, krivce kaznoval, jih pometal iz cerkve in izobčil, žrtvam pa izplačal pravično odškodnino in drugače poskrbel zanje. Pa je papež nedaleč nazaj branil čilskega škofa Barrosa pred očitki v zvezi s pedofilijo, malo po tistem pa je prišlo v javnost, kako je bil ta škof vpleten v spolne zlorabe otrok. Da bi bil papež na strani otrok, je seveda veliko zavajanje in seveda laž. Papež je na strani svoje cerkve, ki jo brani z vsemi sredstvi. Če cerkev trdi, da je papež na strani otrok in tudi papež govori o tem, je to samo zaradi lepšega – da se v javnosti polepša cerkvena podoba. Dvoličnost, v kateri je papež Frančišek veliki mojster.

Vsaka škofija ima svoj tajni arhiv. Tudi tiste v Sloveniji ga imajo. Kaj se skriva v njih? Podatki o pedofiliji, finančnih zlorabah …? Zakaj ima škofija sploh tajni arhiv? Kaj skriva? Ali so tajni arhivi ustanovljeni za to, da se skrivajo cerkvene »lopovščine«. Če deluješ zakonito in pošteno, kaj bi potem skrival? Isto velja za tajni vatikanski arhiv. Če je Sveti sedež čist, zakaj ima potem tajni arhiv? Kaj skriva pred javnostjo? Ali je tudi Jezus imel tajni arhiv? Ali so tudi v nebesih tajni arhivi? Ali se tudi v nebesih kaj skriva? Ali so tudi v nebesih lopovščine?

Grozljiva in množična sistematično prikrivana cerkvena pedofilija kaže, kdo katoliška cerkev v resnici je in koga zastopa! In koga zastopa? Ker je pedofilija satansko opravilo in ker je cerkev ves čas prikrivala ta satanizem, in to dela še sedaj, je jasno, da je katoliška cerkev del demonskih struktur. Zanje so namreč zaščitni znak zločini. Nemški zgodovinar Karlheinz Deschner je dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. (vir: http://www.krst-otrok-ne.eu/)

Ali si upajo škofije v Sloveniji odpreti tajne arhive in njihovo vsebino pokazati javnosti? Seveda brez osebnih podatkov, lahko pa tudi z njimi, če so izpolnjeni zakonski pogoji za to. Ali so v tajnih cerkvenih arhivih skriti pedofilski dosjeji? Koliko pedofilskih okostnjakov je v tajnih arhivih škofij v Sloveniji? In koliko pedofilov je še v cerkvenih vrstah? Zakaj cerkev vsako leto premešča klerike iz župnije v župnijo ali v druge institucije cerkve? Zakaj? Znano je, da so premestitve klerikov del sistematičnega cerkvenega prikrivanja pedofilije in tudi nadaljnje omogočanje spolnih in drugih zlorab s strani premeščenih klerikov.

Ali je tudi papež Frančišek brezplodni hinavec?

Nedaleč nazaj je papež Frančišek v baziliki sv. Petra daroval mašo za begunce. Pri maši je kritiziral tiste, ki zavračajo begunce in jih označil kot brezplodne hinavce.

Kar želiš, da drugi storijo, stori ti prvi, je zlato pravilo, ki ga uči papež. Zato se postavijo razna vprašanja kot npr.: Ali je papež v Vatikanu sprejel begunce. Ali jih je nastanil v papeških palačah ali drugih prostorih v okviru Svetega sedeža. Ali jih je nastanil v razkošnem stanovanju, v katerem bi lahko bival, če bi hotel. Ali jih je nastanil v svoji poletni rezidenci Castel Gandolfo. Ali je izselil kardinale in škofe, ki bivajo v velikih in razkošnih stanovanjih in vanje naselil begunce. Ni znano. Če bi to naredil, bi mediji o tem nedvomno poročali, še posebej cerkveni, ki bi iz tega naredili tudi veliko zgodbo! Tako je mogoče reči, da vsega navedenega ni storil in v Vatikanu begunci ne živijo. Ali ima potem papež pravico, da kritizira druge, če sam ni sprejel beguncev, pa bi to lahko? V Vatikanu bi lahko živelo mnogo beguncev, pa jih papež očitno noče – druge pa kritizira, da jih zavračajo. Ali ni mogoče tudi papež brezplodni hinavec?

Jezus po bibliji: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli … Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili. Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46) Kakšna bo po teh besedah usoda papeža Frančiška, ki v Vatikanu noče beguncev? Ali se bo znašel v cerkvenem večnem peklu? Kjer bo kot cerkveni sveti oče večno ločen od nebeškega Svetega očeta!

Škofje pozivajo na volitve v državni zbor

V Dnevniku (4.6.2018) je bil objavljen članek Po maši v ljubljanski stolnici: »Po žene je treba domov, da ne bodo spet komunisti zmagali«, v katerem je bilo navedeno, da se je župnik druge jutranje maše v ljubljanski stolnici na dan volitev dotaknil državnozborskih volitev in pozval kristjane, da se udeležijo volitev in volijo tiste, ki se zavzemajo za pravičnost in življenje, za družine in otrok ... Na volitve pa je pozivala tudi Slovenska škofovska konferenca. Ta je med drugim dejala, da imata vsak državljan in kristjan dolžnost in pravico, da se udeležita volitev.

Škofje očitno menijo, da je udeležba na volitvah obvezna! Ali je res tako? Vsekakor ne! Volitve v Sloveniji niso državljanska dolžnost, temveč samo pravica volivca, kar je razvidno tudi iz slovenske ustave. Ali škofje ne poznajo ustave? Malo verjetno. Mogoče se delajo nevedne! Pa učijo zapoved Ne laži. Torej, vsakdo sam odloča, ali bo šel na volitve ali ne.

Škofje tudi pravijo, da je udeležba na volitvah krščanska dolžnost. Tudi to ne drži, saj je udeležba na volitvah lahko dolžnost katolikov, nikakor pa ne kristjanov. Kristjani so namreč že izvolili svojega »poslanca oz. stranko« in to je Jezus, Kristus. Njemu sledijo v besedah in dejanjih in zato ne potrebujejo še nekega zunanjega poslanca ali predsednika, še najmanj pa takšnega, ki bi bil katolik. Jezus je jasno rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta – seveda velja to tudi za tiste, ki uresničujejo njegove besede: »Sledite mi«. Papeža, kardinalov, škofov … in mnogih drugih katolikov ni med graditelji notranjega kraljestva – ni jih med tistimi, ki sledijo Jezusu. So pa med tistimi, ki bolj ali manj s krvjo ali nasiljem že ves čas gradijo zunanje kraljestvo. Kajti znano je, kaj uči katoliška cerkev in kaj dela? Vse tisto, kar z Jezusom iz Nazareta nima nič skupnega. Gradi zunanjo državo oz. kraljestvo polno neizmernega bogastva in blišča z jasno hierarhično strukturo, na čelu katere je celo samoimenovani Kristusov namestnik na Zemlji – papež. In ta, ki ga cerkev imenuje tudi sveti oče, kaznuje in grozi z večnim peklom in večnimi mukami vsem tistim, ki mu ne sledijo. Podpira tudi vojne in ubijanje živih bitij, čeprav uči Ne ubijaj. Kakšno kraljestvo gradi cerkev, je jasno povedal znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner. Rekel je namreč, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. Ali po njegovem cerkev gradi kraljestvo zločinov? Kajti cerkev je praktično od vsega začetka obremenjena z zločini. Ali se ti celo stopnjujejo? Kaj ima to skupnega s Kristusom?

Še nekaj je v zvezi s cerkvenim ukazom na volitve zanimivo. V bibliji piše in katoliška cerkev uči naslednje: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga.« Če je po cerkvenem nauku vsaka oblast od boga, zakaj potem poziv na volitve. Saj bo »oblast«, ki bo izvoljena, od cerkvenega boga. Pa naj si bo to leva, desna ali mešana – bo od cerkvenega boga. In zakaj potem »križarska vojna« proti levici? In še posebej proti komunizmu, če je bila komunistična oblast od katoliškega boga!

Če bo oblast prevzela leva koalicija, bo to od katoliškega boga. Se bo cerkev tej koaliciji uprla? Ves čas jo namreč kritizira ali celo demonizira. »Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, si bodo nakopali obsodbo«, piše v bibliji in tako uči tudi katoliška cerkev. Ali si ne bo katoliška cerkev v Sloveniji nakopala sodbo, če se bo uprla levi koaliciji, dani od cerkvenega boga? Ali bo ta sodba odhod upornih klerikov ali laikov v večni pekel? Torej, izobčenje. V večno trpljenje.

Komu se je uprl katoliški kaplan med vojno v Sloveniji?

»V cerkev nismo hodili pogosto, med vojno pa sem enkrat šla z mislijo, da bo morda tudi moja molitev kaj pripomogla h končanju vojnih grozot. Zelo sem se razočarala, ko sem videla kaplana pred oltarjem, da je imel pod talarjem pištolo. V prsih me je stisnilo in se spraševala, zakaj ima orožje, saj je zapoved “ne ubijaj”. Še bolj pa sem bila razočarana nad njegovim govorom s prižnice, ko je žalil matere partizanov. Rekel je, naj se sramujejo, ker so dovolile sinovom odhod v partizane in matere pozival, naj gredo njihovi sinovi k “domobrancem” (takega naziva si ne zaslužijo). V cerkvi sem stala poleg sosede, matere partizana. Jokala je. Od takrat nisem bila nikoli več pri cerkvenem obredu. Ob okupaciji naše domovine sta bili samo dve alternativi, ali se organizirati in okupatorju upreti, ali se podrediti. Do enotnosti ni prišlo, k temu je pripomogla cerkev. Cerkev je organizirala domobransko prisego Hitlerju in s tem boj proti lastnemu narodu, povzročila je BRATOMORNO VOJNO. Njihova grozodejstva smo še zlasti občutili v naši vasi 22. oktobra 1943, ko so belogardisti sodelovali v nemški ofenzivi, streljali talce, nas izgnali z domov, domove izropali in opustošili,« je zapisala starejša gospa, očividka omenjenih dogodkov iz kraja ob tedanji nemško-italijanski okupacijski meji na območju sedanje občine Sevnica.

Ali ni nenavadno, da je imel kaplan pištolo za pasom? Zakaj bi imel pištolo za pasom, če pa s prižnice uči Božjo zapoved Ne ubijaj! Prav tako s prižnice oznanja Jezusove besede, kot npr.: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo.« (Lk 6,27) In še Jezusove besede Petru: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (Mt 26,52) Ni znano, ali je kaplan pištolo tudi uporabil, toda če je z njo koga ubil ali ranil, je možnost, da se mu bo zgodilo enako. Če seveda ne bo greha pravočasno odstranil. Toda ne pri spovedi, temveč mora pravočasno dobiti odpuščanje žrtve in povrniti škodo, ki jo je s svojim dejanjem povzročil žrtvi ali komu drugemu. »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.« (Mt 5,9) Če je kaplan s pištolo koga ubil ali ranil ali samo grozil, ali se bo lahko imenoval Božji sin? Kajti s pištolo, tudi samo za pasom, ni mogoče delati za mir! Kaj šele z njeno uporabo! Jezus je bil pacifist. Ali je pacifist tudi tisti, ki ima pištolo za pasom? Ali katoliški kaplan ne sledi Jezusu iz Nazareta?

Kaplan s pištolo za pasom je s prižnice žalil matere partizanov. Ali je tudi Jezus žalil ljudi? Če ne, komu je sledil kaplan? Jezus ali bogu podzemlja? Bogu, ki mu je eden izmed osnovnih temeljev žaljenje drugače mislečih ali delujočih! In ki se ne ustavi samo pri tem, temveč gre še dlje in tako ali drugače ubije vse, kar se mu zoperstavi.

27. aprila v Sloveniji praznujemo dan upora proti okupatorju. Mnogi so se uprli okupatorju. Kaj bi lahko rekli za »našega« kaplana, kaplana s pištolo za pasom? Se je uprl okupatorju? Očitno ne! Vsekakor pa se je uprl enemu in to je Bogu, ki je dal zapoved Ne ubijaj! oz. pacifistu Jezusu. Sodeloval pa je z bogom podzemlja, katerega razpoznavni znak je tudi pištola ali kakšno drugo orožje. Tudi kaplanov razpoznavni znak je bila pištola – orodje za uničevanje življenja.

Cerkev že stoletja ubija in uničuje in trdi, da je to Božja volja. Milijoni ljudi so bili ubiti v imenu Jezusa, Kristusa? Kakšen odnos imajo duše ubitih do Jezusa, Kristusa, če so bile ubite v njegovem imenu! Mogoče ga krivijo za svojo smrt na zemlji. In so Ga zato zavrnile. Zavrnile so Boga. Ker katoliška cerkev že ves čas podpira ubijanje in vojne, čeprav uči Božjo zapoved Ne ubijaj! in pozna Jezusov pacifizem, dela to očitno namerno. Zato je to del njenega DNK. Zato se postavi še vprašanje: ali katoliška cerkev dela to tudi zato, da odvrne ljudi od Jezusa, Kristusa, in jih popelje v naročje boga podzemlja, boga vojne, boga ubijanja in boga uničevanja vsega živega. Kaj kaže stanje na svetu? Ali ni situacija z vsakim dnem slabša? In vedno več življenja na zemlji uničenega!

Katoliška cerkev izkorišča in ponižuje ženske

V časopisu Delo je bil 8. marca 2018 objavljen članek z naslovom Redovnice nočejo biti več služkinje, kjer je bilo mogoče brati o izkoriščanju redovnic, mnoge med njimi pogosto delajo v suženjskih razmerah. Kot piše v članku, redovnice v nasprotju z laikinjami nimajo določenega delovnega časa, pogodb o delu, zanje ne veljajo predpisi in pogosto so slabo plačane ali pa sploh nič, takšen pa je položaj tako tistih redovnic, ki gospodinjijo škofom in duhovnikom, kakor tistih, ki delajo v šolah in ambulantah. »Nekatere redovnice vstajajo ob zori, da pripravijo zajtrk za duhovnika ali škofa, in delajo do poznega večera, ko postrežejo večerjo, pospravijo, operejo in zlikajo perilo,« pripoveduje redovnica z izmišljenim imenom Marija.

Diskriminacija žensk v cerkvi se vleče kot rdeča nit skozi njeno celotno zgodovino in traja še danes. Začetki so pri sv. Pavlu, ki mu sledijo mnogi cerkveni učitelji npr. Chrysostom, Hieronim, Avguštin, Tomaž Akvinski ter številni papeži in škofje. Pavel v 1. pismu Korinčanom: »Kajti moški ne pride od ženske, ampak ženska od moškega. Tudi ni bil moški ustvarjen zavoljo ženske, ampak ženska zavoljo moškega,« (1 Kor 11, 8) in še: »Vaše žene morajo v skupnosti molčati, kajti ni jim dovoljeno govoriti, ampak se morajo podrediti, kakor pravi tudi zakon.« (1 Kor 14, 34). Pavel prav tako piše v Timotejevem pismu: »Učiti pa ženski ne dovolim, tudi ne, da vlada nad moškim, ampak se mora tiho obnašati.« (1 Tim 2, 12)

Nekaj izjav pomembnih cerkvenih klerikov o ženskah: »Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost« in »Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok« (Johannes Chryostomos, grški cerkveni učitelj), »Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem« (cerkveni oče Avguštin), »Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi« (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj), »Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga« (Ambrozij, cerkveni učitelj), »Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov« (Tomaž Akvinski), »Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!« (Papež Pij II), »Ženske je narava določila za skupni užitek (Kapokrates, ustanovitelj samostanov), »Ženska je napaka narave (…) s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno (…) manjvredna (…) neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste je samo moški (Tomaž Akvinski), »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel« (Jezuit Wild v 20. stoletju), »Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske« (Sinoda v Coyaci, 1050), »Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopit« (Sinoda v Parizu, 846), »Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo« (2. sinoda iz Toleda, 589), »Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram« (Klemen Aleksandrijski), »Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti!« (Sinoda iz Elvire, 4. stoletje).[1]

Temelji cerkvene diskriminacije žensk so torej v bibliji, ki je po cerkvenem nauku božja beseda. To pomeni, da naj bi bila diskriminacija žensk del božje besede in tako božja volja. Zato ni nič čudnega, da ta diskriminacija traja tudi sedaj, saj je biblija veljavna še danes in voljo cerkvenega boga je treba izvrševati tudi sedaj. Diskriminacija pa ne velja samo v cerkvi, temveč se je razširila še izven nje, kajti cerkev je dolgo imela ideološki primat v družbi. In ga še vedno ima. Tako niso diskriminirane samo vernice, temveč tudi mnoge druge ženske, ki s cerkvijo nimajo nič skupnega. Diskriminacija žensk je namreč postala del družbenega DNK.

Ali je diskriminacija žensk res božja volja, kot to prikazuje katoliška cerkev? Biblija pravi: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril; in ga je ustvaril kot moškega in žensko.« (1 Mz 1, 27). Bog je torej ustvaril človeka po svoji podobi in tega sestavljata dve bitji: moški in ženska. In ker sta ustvarjeni po Božji podobi, sta med seboj enakopravni, saj Bog v sebi nima neenakopravnosti. Tudi Jezus je učil in živel enakost med moškimi in ženskami. Zato je jasno, da uradni cerkveni nauk, ki diskriminira oz. sovraži ženske z Bogom Stvarnikom in Jezusom nima nič skupnega. Veliko je dokazov, kako je kler spreminjal Božji nauk in ga prilagajal svojim potrebam. Zato vprašanje: Če cerkvena diskriminacija žensk ni Božja volja, čigava je potem? Ali mogoče od boga podzemlja? Kako dolgo še bo trajala cerkvena diskriminacija žensk? Dokler bo obstajala cerkev?!

Zanimivo je, da ženske še vedno rinejo v cerkve, čeprav jih le-ta diskriminira od vsega začetka. Kot da se z diskriminacijo strinjajo. Če pa se z njo strinjajo, zakaj se potem pritožujejo? Če pa se ne strinjajo, zakaj ne izstopijo iz cerkve?

_________________
[1] Citati so iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!

Katoliška cerkev izkorišča in ponižuje ženske

V časopisu Delo je bil 8. marca 2018 objavljen članek z naslovom Redovnice nočejo biti več služkinje, kjer je bilo mogoče brati o izkoriščanju redovnic, mnoge med njimi pogosto delajo v suženjskih razmerah. Kot piše v članku, redovnice v nasprotju z laikinjami nimajo določenega delovnega časa, pogodb o delu, zanje ne veljajo predpisi in pogosto so slabo plačane ali pa sploh nič, takšen pa je položaj tako tistih redovnic, ki gospodinjijo škofom in duhovnikom, kakor tistih, ki delajo v šolah in ambulantah. »Nekatere redovnice vstajajo ob zori, da pripravijo zajtrk za duhovnika ali škofa, in delajo do poznega večera, ko postrežejo večerjo, pospravijo, operejo in zlikajo perilo,« pripoveduje redovnica z izmišljenim imenom Marija.

Diskriminacija žensk v cerkvi se vleče kot rdeča nit skozi njeno celotno zgodovino in traja še danes. Začetki so pri sv. Pavlu, ki mu sledijo mnogi cerkveni učitelji npr. Chrysostom, Hieronim, Avguštin, Tomaž Akvinski ter številni papeži in škofje. Pavel v 1. pismu Korinčanom: »Kajti moški ne pride od ženske, ampak ženska od moškega. Tudi ni bil moški ustvarjen zavoljo ženske, ampak ženska zavoljo moškega,« (1 Kor 11, 8) in še: »Vaše žene morajo v skupnosti molčati, kajti ni jim dovoljeno govoriti, ampak se morajo podrediti, kakor pravi tudi zakon.« (1 Kor 14, 34). Pavel prav tako piše v Timotejevem pismu: »Učiti pa ženski ne dovolim, tudi ne, da vlada nad moškim, ampak se mora tiho obnašati.« (1 Tim 2, 12)

Nekaj izjav pomembnih cerkvenih klerikov o ženskah: »Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost« in »Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok« (Johannes Chryostomos, grški cerkveni učitelj), »Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem« (cerkveni oče Avguštin), »Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi« (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj), »Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga« (Ambrozij, cerkveni učitelj), »Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov« (Tomaž Akvinski), »Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!« (Papež Pij II), »Ženske je narava določila za skupni užitek (Kapokrates, ustanovitelj samostanov), »Ženska je napaka narave (…) s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno (…) manjvredna (…) neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste je samo moški (Tomaž Akvinski), »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel« (Jezuit Wild v 20. stoletju), »Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske« (Sinoda v Coyaci, 1050), »Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopit« (Sinoda v Parizu, 846), »Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo« (2. sinoda iz Toleda, 589), »Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram« (Klemen Aleksandrijski), »Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti!« (Sinoda iz Elvire, 4. stoletje).[1]

Temelji cerkvene diskriminacije žensk so torej v bibliji, ki je po cerkvenem nauku božja beseda. To pomeni, da naj bi bila diskriminacija žensk del božje besede in tako božja volja. Zato ni nič čudnega, da ta diskriminacija traja tudi sedaj, saj je biblija veljavna še danes in voljo cerkvenega boga je treba izvrševati tudi sedaj. Diskriminacija pa ne velja samo v cerkvi, temveč se je razširila še izven nje, kajti cerkev je dolgo imela ideološki primat v družbi. In ga še vedno ima. Tako niso diskriminirane samo vernice, temveč tudi mnoge druge ženske, ki s cerkvijo nimajo nič skupnega. Diskriminacija žensk je namreč postala del družbenega DNK.

Ali je diskriminacija žensk res božja volja, kot to prikazuje katoliška cerkev? Biblija pravi: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril; in ga je ustvaril kot moškega in žensko.« (1 Mz 1, 27). Bog je torej ustvaril človeka po svoji podobi in tega sestavljata dve bitji: moški in ženska. In ker sta ustvarjeni po Božji podobi, sta med seboj enakopravni, saj Bog v sebi nima neenakopravnosti. Tudi Jezus je učil in živel enakost med moškimi in ženskami. Zato je jasno, da uradni cerkveni nauk, ki diskriminira oz. sovraži ženske z Bogom Stvarnikom in Jezusom nima nič skupnega. Veliko je dokazov, kako je kler spreminjal Božji nauk in ga prilagajal svojim potrebam. Zato vprašanje: Če cerkvena diskriminacija žensk ni Božja volja, čigava je potem? Ali mogoče od boga podzemlja? Kako dolgo še bo trajala cerkvena diskriminacija žensk? Dokler bo obstajala cerkev?!

Zanimivo je, da ženske še vedno rinejo v cerkve, čeprav jih le-ta diskriminira od vsega začetka. Kot da se z diskriminacijo strinjajo. Če pa se z njo strinjajo, zakaj se potem pritožujejo? Če pa se ne strinjajo, zakaj ne izstopijo iz cerkve?

_________________
[1] Citati so iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!

Vedno več molitev, stanje na svetu pa vedno slabše

Nedaleč nazaj je papež Frančišek povabil vse kristjane in tudi vernike drugih ver, da molijo za mir, predvsem za Kongo in Južni Sudan. Rekel je: »Zaradi širjenja tragičnih konfliktnih situacij po različnih predelih sveta vabim vse vernike na poseben Dan molitve in posta za mir, in sicer 23. februarja, na petek prvega postnega tedna. Namenili ga bomo predvsem za prebivalce Demokratične republike Kongo in Južnega Sudana.« Predsednik Slovenske škofovske konference nadškof Stanislav Zore je določil, da se 23. februarja 2018 pri mašah v Sloveniji k prošnjam za vse potrebe doda prošnji za spravo in mir med prebivalci Konga in Južnega Sudana.[1] To ni prvič, kar je papež Frančišek pozval ljudi na molitev. Tako je ob svetovnem dnevu miru (1. januar 2015) dejal, da je korenina miru molitev. Da naj bi bila korenina miru molitev, je zanimiva navedba. Mogoče se je vprašati, ali je kaj resnice v njej?

Katoliška cerkev šteje več kot milijardo članov. Velika večina le-teh bolj ali manj redno moli. Ker je članov zelo veliko, je tudi molitev zelo veliko, tako dnevno, tedensko, mesečno in letno. Mogoče bi bilo reči, da naenkrat moli več deset milijonov katolikov, če ne še več. Molitev je v nekem trenutku izjemno veliko, v naslednjem pa tudi. In tako vsak dan, teden, mesec in leto. Molijo tudi pripadniki drugih biblijskih cerkva. Toda kakšno je stanje na svetu? Ali so vojne prenehale, ali je mir na svetu? Miru ni. Nasprotno, vojaških spopadov in vojn je vedno več, kar velja tudi za druge oblike nemira.

Če je molitev korenina miru, kot pravi papež, zakaj potem, glede na velik obseg in število cerkvenih molitev po vsem svetu, ne nastane mir? Če je korenin miru vsak dan na milijone, zakaj potem ni miru? Ali je papeževa trditev napačna, nepopolna ali je zadaj kaj drugega?

Neki katolik moli za mir, nato pa gre v gozd in kot lovec ubije žival. Torej, moli za mir, deluje pa proti njemu. Drug primer: član katoliške cerkve zjutraj moli za mir, nato pa se kot vojak usede v vojaško letalo in meče bombe na ljudi in jih pobija. Torej moli za mir, deluje pa proti njemu. Ali lahko ob takšnih dejanjih pride do miru? Tretji primer: katoliški vernik moli za mir, potem pa gre na polje in uporablja pesticide in druge strupe, ki pomorijo življenje v zemlji. Torej moli za mir, zastruplja pa zemljo in uničuje milijarde drobnih bitij, ki skrbijo za zdravo prst. In ustvarja strašen nemir v zemlji. Še en primer: katolik pri maši moli za mir, nato pa doma na kolinah zakolje prašiča. Moli za mir, umoril pa je nedolžno živo bitje. Bitje, ki ga je ustvaril Bog! Da je Bog ustvaril živali, uči tudi katoliška cerkev. Ali lahko s takšnimi dejanji nastane mir?

Važna so dejanja, je rekel Jezus in na teh njegovih besedah se meri tudi papež s svojimi podaniki. Molitvi za mir morajo slediti dejanja za mir. Konkretno glede na prej navedena primera: katoliški lovec mora prenehati biti lovec in ne več ubijati živali, katoliški vojaški pilot pa mora opustiti svojo vojaško dejavnost in se demilitarizirati, katoliški kmet pa opustiti pesticide in druge strupe. In tisti, ki zakolje žival za koline, mora to opustiti. To je potem njihov prispevek k miru, ki bo tudi potrdil njihove molitve za mir. Tako bo ta molitev imela moč. Potem to ne bodo prazne besede, temveč bodo to oživljene in ne mrtve besede. Najboljša so torej dejanja proti vojni in nemiru. Sama molitev za mir ne prinese miru.

V Vatikanu je 8. junija 2014 potekala molitev za mir v Palestini in Izraelu, pri kateri so sodelovali papež Frančišek, izraelski predsednik Peres in palestinski predsednik Abas ter carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej. Skupaj so molili Izraelci in Palestinci, kristjani, judje in muslimani. Na koncu so na vatikanskih vrtovih zasadili še oljko kot simbol miru in v spomin na ta zgodovinski dogodek. Ali lahko molitev za mir v Palestini in Izraelu in posaditev oljke kot simbola miru reši konflikt med Palestinci in Izraelci? Če bi lahko, potem bi bil že bil mir v takoimenovani sveti deželi. Pa ga ni. Kajti molitev za mir miru ne ostvari, kot že navedeno. Ustvarijo ga samo dejanja. Izrael mora končati z nasiljem nad Palestinci, ti pa morajo prenehati se nasilno upirati izraelskemu nasilju. Seveda se mora tudi papež odreči doktrini o pravični ali obrambni vojni.

Ali komu ustreza molitev za mir brez dejanj za mir? Jano je, komu: bogu vojne, ki je bog podzemlja. On želi, da vojna traja in traja. Kdo mu pri tem pomaga? Tisti, ki vojne tako ali drugače podpira. Tudi z molitvami za mir, vendar brez dejanj za mir. Kdo ima tukaj veliko masla na glavi: vsekakor rimski papež s svojimi kleriki. Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldan pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden? Podobno velja za njegove podrejene: kardinale, škofe, duhovnike …

Kaj je pravi obraz papeža, če tistega, na kar poziva druge, ne stori sam? Mir ali nemir oz. vojna? In kaj so potem papeževe besede in poslanice za mir? Resnica ali laž? Ali lahko dvoličnost prinese mir: moliš za mir, tvoj nauk pa podpira vojne in ubijanje. In seveda to ne velja samo za papeža, temveč tudi za ostale klerike in laike. Kajti tudi katoliški laiki, ki molijo za mir, potem pa tako ali drugače ubijajo živa bitja, torej so v dejanjih proti miru, ne delajo za mir, temveč samo molijo za mir. Njihova dejanja uničujejo mir in krepijo nemir oz. vojno. Po dejanjih jih boste spoznali, je rekel Jezus. Ni rekel: po besedah jih boste spoznali.

Ko je bil papež Frančišek na svetovnem dnevu mladih (SMD) v Krakovu julija 2016, se je zaključne maše udeležilo skoraj 3 milijone mladih katolikov iz 187 držav sveta.[2] Velika večina teh ljudi je skupaj s papežem pri tem verskem obredu molila. Molilo je torej več kot dva milijona ljudi. Verjetno so molili tudi za mir na svetu. Kaj bodo prinesle te molitve. Mir? Nemir? Vojne? Odvisno od dejanj molivcev. Mnogi bodo še naprej jedli meso, zaradi česar bodo umirale nedolžne živali. In s tem podpirali cerkveno vojno proti živalim. Drugi bodo še naprej podpirali vojaške in druge napade na muslimane. Tretji bodo kako drugače ustvarjali nemir. Mogoče pa se bo kdo spreobrnil in tudi v dejanjih začel delovati za mir oz. miroljubno. Takrat bo ta molitev imela moč in bo lahko prispevala k miru na svetu. Verjetno pa so med mladimi tudi takšni, ki ne samo molijo za mir, temveč mir v smislu Božjih zapovedi in Jezusovega govora na gori tudi živijo. Toda s tem ravnajo proti cerkvenemu nauku in so zato že izobčeni ter »na poti« v večni pekel. Pa tega sploh ne vedo.

Rezime: Molitev za mir brez ustreznih dejanj, je prazna molitev, ki ne prinese miru. Mogoče miru celo škodi. Stanje po svetu je vedno slabše. Ali bi bilo mogoče reči, da več kot bo molitev za mir brez dejanj za mir, več bo nemira in vojn po svetu. Če da, komu bo to koristilo? Samo bogu vojne! Za koga potem dela papež, ki moli za mir, njegova dejanja pa so proti miru! Seveda to vprašanje velja za vse katolike, ki posnemajo papeža.
____________________________
[1] http://radio.ognjisce.si/sl/199/ aktualno/26445/ (24.2.2018).
[2] http://skam.si/dogodki/mednarodna- srecanja/svetovni-dan-mladih/ (9.8.2016).

Pedofilski obroč okoli papeža Frančiška se zateguje

Ko je bil papež na začetku leta 2018 na obisku v Čilu, je bil deležen očitkov, da naj bi že vsaj leta 2015 vedel, da je čilski škof Juan Barros ščitil duhovnika Fernanda Karadima, ki je spolno zlorabljal otroke. To je povedala ena izmed žrtve tega duhovnika. Duhovnik Karadima je bil leta 2011 na vatikanskem sodišču spoznan za krivega zlorabe otrok. Takratni duhovnik Barros, sedaj škof, pa je bil osumljen, da je pomagal prikrivati zla dejanja duhovnika Karadima. Kljub temu je papež Frančišek klerika Barrosa leta 2015 povišal v škofa, pri čemer še meni, da ni nobenih dokazov glede pedofilije proti kleriku Barrosu.[1]

Ena izmed žrtve klerika Karadime, Juan Carlos Cruz, je za čilski radio Cooperativa povedal, da je papež Frančišek vedel, da je Barroso prikrival spolne zlorabe otrok, ki jih je storil klerik Karadima. O tem je Cruz, ki je dejal tudi, da je bil Barroso celo prisoten pri nekaterih spolnih zlorabah Karadime, s pismom obvestil papeža še pred imenovanjem Barrosa za škofa – pismo je papežu predal bostonski nadškof Sean O'Malley. »Žalostno je slišati od njega, da je vse skupaj laž, da mu nihče ni nič povedal in da ni nikoli prejel ničesar od žrtev, ko pa je imel podroben opis dejstev,« je dejal žrtev klerika Karadima Juan Carlos Cruz.[2] Da te besede niso iz trte izvite, kaže tudi to, da je več kot 40 duhovnikov nasprotovalo imenovanju Barrosa za škofa, proti pa so bili tudi mnogi verniki.[3]

Katoliška cerkev je »popustila« pod pritiski glede škofa Barrosa in imenovala posebnega preiskovalca, malteškega nadškofa Scicluna, sicer enega izmed vodilnih cerkvenih strokovnjakov za problematiko pedofilije, da razišče primer Barroso. Posebni preiskovalec se bo srečal tudi z Juanom Carlosom Cruzom, ki je, kot že navedeno, ena izmed žrtev klerika Karadime. Novinarka Marta Jerebič z Radia Ognjišče je v zvezi s tem zapisala, »da se je oglasila tudi nekdanja članica vatikanske komisije za zaščito mladoletnih, Marie Collins, ki je v pogovoru za bostonski radio WBUR dejala, da je Frančiškovo obravnavanje pisma čilske žrtve zlorabe zagotovo zmanjšalo verodostojnost, zaupanje in upanje v papeža. Papež je sicer vatikanskim uradom naročil, da morajo odgovoriti na pisma žrtev, neizpolnjevanje tega naročila pa je bil eden od razlogov, da je Collinsova zapustila komisijo. Po njenih besedah je nerazumljivo, da v čilskem primeru, ko je sam prejel pismo, nanj ni odgovoril.«[4]

Papež Frančišek je skušal zaščititi tudi pedofilskega duhovnika Grasssija in zavestno vplivati na sodišče, ko je bil nadškof Buenos Airesa. Gre za patra Julia Césarja Grassija, ki je bil leta 2010 obtožen pedofilije in mu je sodilo civilno sodišče v Argentini.[5] Obsojen je bil na dolgotrajno zaporno kazen. Bergoglio je kot papež javno zanikal, da bi želel ščititi Grassija in vplivati na sodišče, da ga oprosti, in to ko je bil na nekem obisku ter ga je novinar o tem spraševal iz množice.

Še nekaj zanimivosti v zvezi s cerkveno pedofilijo:

- Že leta 1984 je skupina ljudi prijavila spolne zlorabe otrok duhovnika Karadime nadškofu Juanu Franciscu Fresnu, ki pa naj bi pismo raztrgal. To je pač cerkev. Uničuje to, kar jo bremeni.

- Po zadnjih novicah se papež Frančišek praktično vsak teden srečuje z žrtvami spolnih zlorab otrok, ki so jih storili duhovniki.

- List Gazeta Wyborcza je objavil novico, sklicujoč se na podatke iniciative žrtev spolnih zlorab Ne bojte se!, da poljsko ministrstvo za pravosodje ni na začetku januarja 2018 na medmrežju objavilo podatkov o 56 duhovnikih, ki prestajajo kazen zaradi omenjenih zlih dejanj. Žrtve spolnih zlorab so zaradi tega poljski vladi očitale, da ščiti duhovnike.[6]

- V Avstraliji je bilo med letoma 1950-2010 spolnih zlorab otrok obtoženih kar 1800 katoliških duhovnikov, to je 7 % vseh tamkajšnjih duhovnikov. Teh obtožb niso nikoli raziskali, otroke pa so pogosto kaznovali ne samo ignorirali. Najhuje naj bi bilo v redu Božjih bratov svetega Janeza, kjer je bilo zlorab obtoženih kar 40 odstotkov članov. Predsednik avstralske škofovske konference in melbournski nadškof Denis Hart je po objavi teh podatkov dejal: "To je sramotna preteklost, v kateri je zaradi kulture skrivanja in samozaščite brez potrebe trpelo mnogo žrtev in njihovih družin." [7]

- V preiskavi se je znašel tudi kardinal Georg Pell, nekdanji nadškof Melbourna in Sydneyja, ki zdaj v Vatikanu vodi finančno ministrstvo in velja za tesnega sodelavca papeža Frančiška. Pell sam je tarča številnih obtožb o spolnih zlorabah, ki jih zavrača kot popolnoma neresnične. Ne glede na njegova zanikanja, pa se že mora zagovarjati na sodišču v Avstraliji.[8]

- Andrew Collins, ki so ga med 7. in 14. letom starosti v Avstraliji spolno zlorabljali dva učitelja, duhovnik in redovnik, je za britanski BBC povedal, da so mu v glavo vbili, da je on vsega kriv. »Poskušal sem povedati mami, a mi je rekla, da so to neumnosti, da človek, ki dela za boga, ne more početi takih stvari,« še pravi.[9]

- Papež Pavel VI. je bil leta 1963 s strani Gerlada M. C. Fitzgeralda, vodje katoliške cerkve v zvezni državi Novi Meksiko, seznanjen s pedofilijo. V pismu se je Fitzgerlad zahvalil papežu za sprejem, nato pa je nadaljeval z razčlenjevanjem problema duhovnikov, ki imajo »nenormalna in homoseksualna nagnjenja«. »Osebno ne podpiram vrnitev takšnih duhovnikov, ki so zakrivili grehe zoper mlade, na delo. Iskreno predlagam, da jih izobčimo in njihove zločine prepustimo civilni oblasti,« je še dodal Fitzgerlad. V pismu je Fitzgerald še poudaril, da je premeščanje takšnih duhovnikov pogubna praksa.[10]

- Znano je, kaj vse se je v zadnjih desetletjih dogajalo v ZDA, Nemčiji, Italiji, Avstriji, na Irskem …, kjer o duhovniki spolno in drugače zlorabljali otroke. Tisoče in tisoče duhovnikov je zlorabilo deset tisoče otrok. In kaj se je dogajalo pred tem? Kaj se je dogajalo v prejšnjih stoletjih in npr. v mračnem srednjem veku? Koliko otrok so takrat zlorabili kleriki?

Papež Frančišek na vsakem koraku poudarja zlo spolnih zlorab otrok s strani klerikov. V pogovoru z jezuiti v Čilu je dejal, da se ob petkih običajno sreča z žrtvami zlorab s strani duhovnikov. Srečanja po besedah tiskovnega predstavnika Svetega sedeža potekajo povsem zasebno.[11] In kaj je papež storil? Ali je že kakšnega klerika izobčil iz katoliške cerkve, kot je to predlagal zgoraj omenjeni Fitzgerlad? In kot je to obljubil papež Benedikt XVI., ko je bil leta 2008 na obisku v ZDA. Po poročanju medijev je papež takrat med obiskom dejal, da ga je sram in da ne bo več dovolil pedofilije v katoliških vrstah, ker je to nedopustno in v nasprotju s cerkvenimi nauki. V cerkvi ne more biti več prostora za pedofile in da bodo iz nje izključili vse pedofile, je še poudaril papež Ratzinger. Ali so bili pedofili iz cerkve že izključeni? Ali je papež Benedikt držal besedo, ki jo je dal javno? Ali so bili pedofili izključeni tudi v Sloveniji? Ali so slovenski škofi poskrbeli za izključitev katoliških pedofilskih duhovnikov in katoliških pedofilskih laikov? Cerkev ni javno sporočila, da bi izključila oziroma izobčila kakšnega pedofila. Če do izključitev iz cerkve ni prišlo, ali niso bile potem besede papeža Benedikta o izključitvi pedofilov iz cerkve samo prazne besede? Po dejanjih jih boste spoznali, uči tudi papež. Seveda te biblijske besede veljajo tudi zanj! Dokler javnosti ne bodo sporočena na primer imena iz cerkve izključenih pedofilskih duhovnikov in drugih, so omenjene papeževe besede samo prazna obljuba in seveda navaden piar oz. blef. Seveda pri vsem tem ne gre za izključitev iz duhovniškega klana, temveč za izključitev iz katoliške cerkve. Torej za izobčenje oz. prekletstvo, ki prekletega pošlje v večni pekel. Seveda cerkveni.

V bibliji piše: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja.« (Mt 18,6) Namesto da bi storilcem »obesili« mlinski kamen na vrat in jih potopili v morje, kot to ukazuje biblija, škofje storilce premeščajo iz župnije v župnijo, nekatere celo pošljejo v tujino. In kaj se dogaja tam? Zopet zlorabe otrok?

Iz Poljske sta nedavno v Slovenijo prišla dva duhovnika, ki bosta službovala v cerkvi na Slovenskem, eden bo delal v župniji Ljubljana – Kašelj/Zalog, drugi pa bo duhovni pomočnik v župniji Dolnji Logatec. Ali sta mogoče premeščena v Slovenijo, ker sta na Poljskem spolno zlorabljala otroke in je Slovenija zanju »skrivališče«? Znano namreč je, da katoliška cerkev duhovnike, ki spolno zlorabljajo otroke, mnogokrat premesti v druge države, da tako zakrije sledi in tako ali drugače »omogoči« tem duhovnikom še nadaljnje zlorabe otrok.

Komu služi tisti, ki zlorablja otroke? Jezusu ali demonu? Komu služi tisti, ki prikriva zlorabe otrok? Jezusu ali demonu? Komu potem služijo pedofilski kleriki s kardinali na čelu? In komu služijo kleriki s papežem na čelu, ki prikrivajo spolne in druge zlorabe otrok? Jezus ali demonu?

Očitno se pedofilska zanka okoli vratu papeža Frančiška oži. Samo vprašanje časa je, kdaj ga bo »zadušila«.

_______________________
[1] svet24.si (7.2.2018).
[2] svet24.si (7.2.2018).
[3] Dnevnik, 7.2.2018.
[4] http://radio.ognjisce.si/sl/199/aktualno/26324/ (15.2.2018).
[5] https://www.infobae.com/sociedad/2016/10/18/caso-grassi-la-causa-que-desvela-al-papa-francisco/ (13.22018).
[6] Družina, 28.1.2018.
[7] https://www.rtvslo.si/svet/pretresena-avstralija-spolne-zlorabe-otrok-v-vec-kot-4-000-ustanovah/440583 (15.2.2018).
[8] https://www.rtvslo.si/svet/pretresena-avstralija-spolne-zlorabe-otrok-v-vec-kot-4-000-ustanovah/440583 (15.2.2018).
[9] https://www.dnevnik.si/1042794803/svet/nacionalna-tragedija-v-avstraliji-v-razlicnih-ustanovah-je-bilo-spolno-zlorabljenih-na-tisoce-otrok (15.2.2018).
[10] https://www.dnevnik.si/1042349445/svet/1042349445 (15.2.2018).
[11] http://radio.ognjisce.si/sl/199/svet/26377/ (15.2.2018).