Ali je tudi papež Frančišek brezplodni hinavec?

Nedaleč nazaj je papež Frančišek v baziliki sv. Petra daroval mašo za begunce. Pri maši je kritiziral tiste, ki zavračajo begunce in jih označil kot brezplodne hinavce.

Kar želiš, da drugi storijo, stori ti prvi, je zlato pravilo, ki ga uči papež. Zato se postavijo razna vprašanja kot npr.: Ali je papež v Vatikanu sprejel begunce. Ali jih je nastanil v papeških palačah ali drugih prostorih v okviru Svetega sedeža. Ali jih je nastanil v razkošnem stanovanju, v katerem bi lahko bival, če bi hotel. Ali jih je nastanil v svoji poletni rezidenci Castel Gandolfo. Ali je izselil kardinale in škofe, ki bivajo v velikih in razkošnih stanovanjih in vanje naselil begunce. Ni znano. Če bi to naredil, bi mediji o tem nedvomno poročali, še posebej cerkveni, ki bi iz tega naredili tudi veliko zgodbo! Tako je mogoče reči, da vsega navedenega ni storil in v Vatikanu begunci ne živijo. Ali ima potem papež pravico, da kritizira druge, če sam ni sprejel beguncev, pa bi to lahko? V Vatikanu bi lahko živelo mnogo beguncev, pa jih papež očitno noče – druge pa kritizira, da jih zavračajo. Ali ni mogoče tudi papež brezplodni hinavec?

Jezus po bibliji: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli … Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili. Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46) Kakšna bo po teh besedah usoda papeža Frančiška, ki v Vatikanu noče beguncev? Ali se bo znašel v cerkvenem večnem peklu? Kjer bo kot cerkveni sveti oče večno ločen od nebeškega Svetega očeta!

Klanje živali brez omamljanja: vera ali nevera?

V fazi sprejemanja v državnem zboru je novela zakona o zaščiti živali, ki med drugim prinaša prepoved klanja živali brez omamljanja tudi v smislu verskega obreda oz. obrednega zakola. Proti takšni ureditvi je judovska skupnost, ki trdi, da je obredni zakol brez omamljanja živali del judovske tradicije in vere. Obredni zakol namreč izhaja iz Mojzesovih knjig in je sestavni del judovskega življenja in vrednot. Če bi se v Sloveniji prepovedal obredni zakol brez omamljanja živali, bi bila s tem judom zanikana verska svoboda in kršene njihove temeljne človekove pravice, menijo judje.

Ob tem se postavi vprašanje ali je prepoved klanja brez omamljanja res zanikanje verske svobode judov in s tem kršitev njihovih pravic judovske skupnosti.

Celoten tekst na http://www.cerkev-ne.net/2012/07/31/klanje-zivali-brez-omamljanja-vera-ali-nevera/

Dovoljenje za umor za 117.500 dolarjev

Na konvenciji lovskih agencij v Las Vegasu so na dražbi prodali odstrelno dovoljenje za debelorogega ovna za 117.500 ameriških dolarjev. Gre za rekordno ceno za nakup odstrelnega dovoljenja, vzrok pa je v tem, da je pripadnikov te živalske vrste v ZDA samo še približno 300, zaradi česar država letno izda samo eno ali dve licenci za odstrel. Prejšnji rekord je znašal 85.000 dolarjev, dosežen pa je bil leta 1998. (Lovec, 9/2011)

Morilska sla pri nekaterih ne pozna cene. Za zadovoljitev le-te bi plačali pravo bogastvo ali pa naredili še kaj drugega. Njih ne zanima življenje živega bitja, zanima jih samo to, kako bodo to bitje umorili in kako bodo pri tem uživali. Ne zanima jih trpljenje takšne živali, ne zanima jih kruta smrt, ki jo prinese odstrel, zanima jih samo smrt in trofeja, s katero dokazujejo in potrjujejo svojo morilsko slo. Ne zanima jih, da imajo živali svoje družine, da čutijo podobno kot človek, da so zelo inteligentne in moralne. Ne zanima jih, da imajo svojo osebnost, kar dokazuje tudi znanost. Zanima jih samo kri. Seveda tuja.

Nič drugače ni pri pomorih mnogih ostalih živali. Tam za umor ni potrebno plačati 117.500 dolarjev, dovolj je že članstvo v lovskem društvu. In ena izmed srn, ki jih v Sloveniji letno lovci, po ukazu države, pobijejo okoli 40.000, je lovčeva. Ali pa medved, za katerega trofejo je sicer potrebno plačati tudi 10.000 evrov ali več, če gre za „klasno“ žival. Da ne omenjam rac mlakaric, divjih prašičev, zajcev, lisic … Okoli 120.000 prosto živečih živali so lovci v letu 2010 pomorili v Sloveniji, po vsem svetu pa okoli 200 milijonov. V gozdovih tečejo potoki krvi.

V gozdovih in na poljih tečejo potoki krvi. Poteka pravi masaker, za katerega glavno odgovornost nosi država, ki odreja lov in sprejema lovske načrte, ki so podlaga za masaker v gozdovih in na poljih in za kri, ki tam teče. Če bi država rekla lovu ne, ga ne bi bilo. Vendar pa morilsko slo očitno prežema tudi politike in tiste, ki odločajo o življenju in smrti živih bitij, pri čemer to slo skrivajo za opravičilom, da je lov potreben za ohranjanje naravnega ravnotežja. Seveda to ne drži, saj je ravno lov tisti, ki ravnotežje uničuje – narava ima namreč v sebi vse mehanizme, s katerimi lahko regulira število živali na določenem področju. To potrjuje tudi znanost. Iz nekaterih raziskav pa je tudi razvidno, da lov povečuje število živali, saj se vrsta s povečano rodnostjo brani pred ogrožanjem, ki ga prinaša lov. Kdo ve, koliko živali prenese neko področje: narava ali morilski in zmotni človek?

Od umora živali do umora ljudi, je mali korak, je smiselno dejal Leo Tolstoj. Ni čudno, da je na svetu toliko nasilja in ubijanja ljudi, če človeštvo vsako leto pomori okoli 50 milijard živali za prehrano in okoli 200 milijonov v gozdovih. Da ne omenjam stotine milijonov živali, ki jih mučijo in umorijo v okviru poskusov na živalih. Vse to morjenje se človeku vrača v obliki bolezni in uničene narave, kajti zakon je jasen: kar seješ, boš žel.

Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Kdaj bo človek začel zlato pravilo uporabljati do živali? Prej ko bo to storil, boljše bo zanj. Ovira na tej poti pa je cerkev, ki trdi, da je božja volja, da zlato pravilo ne velja v odnosu do živali. Kar ni samo zavajanje, temveč velika laž, saj je Bog jasno rekel: Ne ubijaj! In to že pred več tisoč leti!