nedelja, 7. november 2021

V Vatikanu srečanje dveh princev teme

V petek, 29. oktobra 2021, je papež Frančišek v Vatikanu na zasebni avdienci sprejel ameriškega predsednika Joeja Bidna. Sogovornika ste se pogovarjala, tako mediji, tudi o boju proti pandemiji covida-19, migracijah in varovanju človekovih pravic. Sicer pa to ni prvo srečanje papeža in Bidna, ta je namreč Vatikan obiskal že leta 2016.

Papež Frančišek in ameriški predsednik Biden sta najmočnejša katolika na svetu. Papež krmari več kot milijardo svojih vernikov, od katerih jih je desetine milijonov tudi v ZDA, Biden pa predseduje največji vojaški in gospodarski sili sveta. Kaj druži oba katolika?

Druži ju marsikaj! Prvič to, da sta na čelu organizacij, ki sta zelo nasilni in sta bili in sta še tako ali drugače vpleteni v razne vojne. Ameriške vojne, ki jih je ZDA bila in jih še bije proti muslimanom, podpira tudi papež. Po nauku katoliške cerkve namreč muslimani nimajo pravice do obstoja, kar ameriški predsednik ve. Ta je kmalu po svoji izvolitvi ukazal zračni napad na cilje na vzhodu Sirije, pri čemer je umrlo najmanj 22 ljudi, po vsej verjetnosti so bili muslimani. Čeprav J. Biden pozna peto Božjo zapoved Ne ubijaj, saj je veren katolik in se udeležuje verskih obredov, je ukazal uničevanje in pobijanje ljudi v Siriji. Ali ni morilec? Kako je na to dejanje reagiral papež Frančišek? Ga je kaznoval, ker je prekršil omenjeno Božjo zapoved, ki ne dovoljuje ubijanja ljudi? Ali se je mogoče muzal, ko je ameriška vojska pobijala tiste, ki se jih boji papež? Torej muslimane!

Drugič Frančiška in Bidna druži to, da sistema, ki jima načeljujeta, še vedno imata smrtno kazen za razne svetne in posvetne prekrške. Biblija, ki v negativnem smislu navdihuje tako Frančiška kot Bidna, vsebuje večje število smrtnih kazni za razne moralne prekrške, smiselno to velja tudi za ameriški pravosodni sistem.

Druži ju tudi to, da oba nič ali pa zelo malo storita proti podnebnim spremembam. Čeprav ameriška vlada že desetletja ve za podnebne spremembe in posledice, ki bodo sledile, pa praktično ni storila nič za to, da bi jih preprečila. Tudi papež Frančišek, ki ima posebej rad argentinske goveje zrezke, že dolgo ve za podnebne spremembe, pa so ga samo besede. Izdal je sicer okoljsko okrožnico Laudato si’, ki pa je navadno leporečje. Namesto, da papež poziva druge, naj ukrepajo proti podnebnim spremembam, bi moral biti sam vzgled in to v smislu zlatega pravila prvi narediti ter svojim vernikom ukazati naj prenehajo z uničevanjem  podnebja. In če ga ne bi poslušali, bi jih izobčil oz. preklel in poslal v cerkveni večni pekel. Vse to velja smiselno tudi za ameriškega predsednika J. Bidna! Je to storil? Ker je živinoreja zelo velik uničevalec podnebja in narave, bi se moral papež odreči govejim zrezkom in drugim živilom živalskega porekla ter to zahtevati tudi od svojih vernikov. Bo to storil? Če ne, ali niso potem njegove besede o varovanju podnebja in okolja navaden blef in pravljica za naivne?

Enako privlači enako! K papežu, ki podpira ubijanje ljudi, živali in uničevanje drugih delov narave, stalno romajo politiki, ki so bolj ali manj istega kova. Poleg ameriškega predsednika Bidna, so nedaleč nazaj bili pri papežu nemška kanclerka Angela Merkel, ki se poslavlja iz politike, predsednik indijske vlade Narendra Modi, južnokorejski predsednik g. Moon Jae-in, palestinski predsednik Abbas, irski predsednik Higgins, predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen … in se mu »priklonili«. K papežu očitno ne romajo samo katoliški politiki, temveč tudi drugi, celo muslimanski pa tudi politiki, ki tako ali drugače pripadajo vzhodnim religijam. Zakaj prihajajo ti politiki in državniki k papežu in se mu »klanjajo«? Ali je papež njihov šef? Dejstvo je, da so vsi ti politiki na čelu držav, ki so nasilne, mnogokrat do svojih prebivalcev, posebej pa so nasilne do živali in drugih delov narave. Druži jih torej takšno ali drugačno nasilje. Politiki raznih ver ali celo ateistični prihajajo v »hram nasilja«, torej v Vatikan. Zakaj? Ker enako privlači enako. Očitno je ideologija teh politikov in njihovih držav enaka ideologiji, ki izhaja iz biblije, torej predvsem nasilje. Vrhovni šef tega nasilja pa je papež, ki ga njegova cerkev celo imenuje sveti oče in Kristusov namestnik. Seveda gre za očeta zla in namestnika satana na Zemlji in ne za Svetega očeta in Kristusovega namestnika na Zemlji.

Papež Frančišek in ameriški predsednik Biden sta »brata v nasilju«. Sta princa teme, saj sta na čelu nasilnih in temačnih držav, ki sta prežeti s kršitvami človekovih pravic ter s takšnim ali drugačnim nasiljem do ljudi, živali in narave. To nasilje pa je eden izmed glavnih stebrov demonske države.

nedelja, 31. oktober 2021

Satanistično izživljanje francoskega klera nad otroki

 Na začetku oktobra 2021 je bilo v Franciji objavljeno poročilo o spolnih zlorabah otrok s strani katoliške duhovščine in laikov, povezanih s cerkvijo. Iz poročila, to je dolgo kar 2.500 strani, je razvidno, da so katoliški duhovniki med letoma 1950 in 2020 spolno zlorabili najmanj 216.000 otrok, med njimi so bili v 80 odstotkih dečki, večinoma stari od 10 do 13 let. Če se k temu priključijo še osebe, ki so povezane s katoliško cerkvijo, npr. vodje katoliških šol in programov za mlade, kateheti laiki, pa je številka vsaj 330.000. Tretjina vseh žrtev je bila posiljena. Otroke naj bi zlorabilo okoli 3.000 duhovnikov pedofilov, verjetno pa je številka še večja. Na predstavitvi poročila je vodja raziskave Jean–Marc Sauve, sicer dolgoletni podpredsednik najvišjega francoskega upravnega sodišča, dejal, da obstaja večja verjetnost, da bodo otroci zlorabljeni v okviru katoliške cerkve kot pa v državnih šolah ali poletnih taborih oziroma kateremkoli drugem okolju. V katoliški cerkvi so spolne zlorabe več kot dvakrat pogostejše kot v šoli, počitniških kolonijah in v športnih klubih.[1] Spolne zlorabe so bile sistemske.[2]

Poročilo je pripravila neodvisna komisija za spolne zlorabe v Cerkvi (CIASE), v kateri je bilo dvajset strokovnjakov, kot so psihiatri, psihologi, sociologi, zgodovinarji, zdravniki, teologi in pravniki. Njeno delo je trajalo dve leti in pol, med drugim je intervjuvala 243 žrtev, prebrala pisma 2819 žrtev in proučila 1628 primerov pred sodišči.[3] Preiskava je trajala dve leti in pol. Sicer pa je komisijo ustanovila sama katoliška cerkev. Vprašanje je, do kakšnih števil bi prišlo, če komisija ne bi bila ustanovljena s strani cerkve, temveč države in če bi bilo obdobje preiskovanja še daljše, torej da bi se zajel tudi čas pred letom 1950. Domnevati je, da bi bile številke še večje. Kajti kler in drugi cerkveni člani so spolno pa tudi drugače zlorabljali otroke že prej. Spolne in druge zlorabe otrok s strani cerkvenega klera in laikov trajajo, tako kot marsikje drugje po svetu, tudi v Franciji že stoletja.

Da so razkritja iz poročila »skrb vzbujajoča in šokantna«, je povedala nekdanja nuna Laurence Poujade, ki jo je pred četrt stoletja, ko je bila stara 30 let, zlorabil neki francoski duhovnik. Nekdanja nuna L. Poujade je dejala, da jo je cerkvena skupnost po zlorabi prosila, naj prekine stike s sorodniki in naj ne govori o tem, kar se je zgodilo. Družina je vedela, da je nekaj narobe, daj je imela sledi udarcev in modric, a najbližjim, kot pravi, ni smela zaupati resnice. »O napadu sem spregovorila šele šest let po tem, ko se je zgodilo. Spoprijela sem se s psihološkimi posledicami, se je pa postopoma slabšalo tudi moje fizično zdravje. Pomembno je, da poročilo navaja, da je treba zaceliti rane žrtev. Cerkev bi morala priznati svojo odgovornost in plačati odškodnino,« je dejal L. Poujade.[4] Meni še, da je žrtev še mnogo več, saj so mnoge žrtve že umrle, nekatere so celo storile samomor.[5]

Na tiskovni konferenci, na kateri je bilo predstavljeno poročilo, je sodeloval tudi Francois Devaux, ustanovitelj združenja žrtev 'La Parole libérée' (Osvobojena beseda) in tudi sam žrtev pedofilskega klerika ter pri tem nagovoril člane komisije: »Vem, iz kakšnega pekla ste se vrnili. Raziskovali ste najtemnejše in najbolj ogabne podrobnosti. Spustili ste se v najbolj neznosne globine, v tisto, kar je videti kot množično grobišče raztrganih duš Cerkve. Za vaš izjemen trud se vam iskreno zahvaljujemo.«[6] Od cerkve pa je Francois Devaux zahteval, da plača odškodnino žrtvam. »Izdali ste nedolžnost otrok, izdali ste sporočilo Evangelijev!« je dejal.[7]

»Številke presegajo vse, kar smo si mogli predstavljati. To je neznosno. Moram reči, da me je sram in da sem zgrožen, a tudi odločen, da ukrepam,« je o razkriti pedofiliji katoliškega klera in laikov dejal nadškof Reimsa in predsednik francoske škofovske konference Éric de Moulins-Beaufort.[8] Vprašanje je, zakaj prej ni ukrepal, kajti kot je dejal vodja raziskave Sauve, je cerkev že leta »kazala globoko, popolno in celo kruto ravnodušnost«. »Ko je bila obveščena o zlorabah, Cerkev ni sprejela strogih ukrepov, potrebnih za zaščito otrok pred nasilneži,« je še dodal Sauve.[9] Zakaj torej nadškof ni reagiral že prej, zakaj tudi drugi odgovorni v cerkvi niso reagirali takrat, ko je bil še čas? Verjetno zato, ker so bile spolne zlorabe del cerkvenega sistema, kot je to dejal Jean–Marc Sauve. »Moja današnja želja je, da vsakega od vas prosim odpuščanja," je nadškof še dejal.[10] Ali bo samo prosil odpuščanja, ali bo naredil še kaj več? Npr. poskrbel, da bodo žrtve dobile tudi odškodnino za škodo, ki jim jo je cerkev povzročila s svojimi satanskim ravnanjem oz. opustitvijo.

Na poročilo se je odzval tudi papež Frančišek. »Žal se je pokazalo, da so številke precej visoke. Žrtvam želim izraziti svojo žalost in svojo bolečino zaradi travm, ki so jih doživele, in svoj sram, naš sram, moj sram, ker Cerkev predolgo ni bila sposobna, da bi jih postavila v središče svojih skrbi. Zagotavljam jim svojo molitev. Ter molim in molimo vsi skupaj: 'Tebi, Gospod, slava, nam pa sramota.' To je čas sramu. Spodbujam škofe in redovne predstojnike, naj si še naprej z vsemi silami prizadevajo, da se podobne drame ne bi ponovile. Francoskim duhovnikom izražam bližino in očetovsko podporo ob tej preizkušnji, ki je težka, vendar zdravilna, in vabim francoske katoličane, naj prevzamejo svoje odgovornosti, da bi zagotovili, da bo Cerkev varen dom za vse. Hvala.«[11] Ali so po papeževih besedah za pedofilijo krivi francoski katoličani, torej laiki, in ne kler, poleg storilcev tudi hierarhija? Kako dolgo je Bergoglio že papež? Zakaj ni že prej razkrinkal katoliško pedofilijo v Franciji? Ali bo papež poskrbel, da bodo žrtve dobile pravično odškodnino ne glede na to, ali so spolne zlorabe zastarale? Bo izobčil pedofilske klerike in tiste, ki so jih ščitili? Pa tudi če so to škofje ali kardinali? Ali bo papeževa molitev za žrtve pomagala vzpostaviti prejšnje stanje? In njegov sram – ali bo ta res kaj pomagal? Ali pa so njegove besede zopet naveden blef in predstava za javnost z namenom, da se izboljša cerkvena podoba?

nedelja, 3. oktober 2021

Cerkveni Pohod za življenje 2021

 V Ljubljani je 2. oktobra 2021 potekal tretji Pohod za življenje, tokrat pod geslom »Človekovo življenje je nedotakljivo«. S tem pohodom so udeleženci opozarjali na pravice nerojenih oz. splavljenih otrok in izražali nasprotovanje splavu. Pohoda se je udeležil tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je dejal, da »ne pozabimo na tisto temeljno pravico, to pa je človekova pravica do življenja. Kot pravi papež, od rojstva do naravne smrti.«.

Katoliška cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved, vsem ženskam, ki splavijo pa grozi s prekletstvom in večnim peklom. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti. Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga s tem veže nase, saj ji mora biti pokoren, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno in drugače podpirati cerkev ter se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v tudi vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države predvsem proti islamu. Tega je namreč cerkev opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame! To je človekova pravica življenja po cerkveno!

Poleg tega pa uradni katoliški nauk vsebuje mnogo pozivov oz. celo ukazov, ki so proti človeškemu življenju. Biblija namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Pozivov k ubijanju, torej smrtnih kazni, je v bibliji na desetine in ker je biblija v celoti še danes veljavna, je jasno, da so veljavne tudi smrtne kazni. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje ljudi spoštovanje človeškega življenja oz. del pravice do življenja od rojstva do naravne smrti, kar zagovarja nadškof Zore? In seveda drugi katoliki!

Cerkev zagovarja ubijanje ljudi, čeprav kleriki s papežem na čelu s prižnic grmijo Ne ubijaj! Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi. Ali ne gre za cerkveno dvoličnost na kvadrat!

Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so važni samo interesi. Zanje žrtvuje vse. Zato je njeno govorjenje o svetosti in nedotakljivosti življenja navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu. O svetosti in nedotakljivosti življenja katoliške cerkve marsikaj pove tudi naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev.

sobota, 4. september 2021

Kardinal Parolin: politika služi človeku in družbi. Ali res?

 Na Blejskem strateškem forumu je sodeloval tudi vatikanski državni tajnik Parolin, ki je med drugim govoril o politiki, pri čemer je ponovil misel papeža Pavla VI. o tej temi in ta se glasi: »Politika je najvišja oblika služenja človeku in družbi«.

Ali je politika res oblika služenja človeku in družbi, kot to trdi cerkveni funkcionar, in to celo najvišja? Kakšno služenje človeku in družbi je politika, je dobro razvidno iz primera Afganistan. Tam je ameriška politika pustila za sabo preko 200.000 smrti, ki so neposredno povezani z vojaško okupacijo Afganistana, med njimi je tisoče otrok in žensk; tam je ameriška politika zapravila preko 2.000 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja; tam je ameriška politika uničevala kulturo in okolje …; tam je sedaj več 100.000 beguncev, ki bodo slej ali prej potrkali tudi na vrata krvave evropske politike, ki je obilno sodelovala v uničevanju in pobijanju v Afganistanu. Tudi v Iraku, ki ga je ameriška politika napadla leta 2003 je umrlo ali bilo poškodovanih več 100.000 ljudi in več milijonov beguncev. In pri tem krvavem uničevanju Iraka s strani ameriške politike so sodelovale tudi mnogi politiki evropskih držav.

Ali je ameriška politika z omenjenimi dejanji res služila človeku in družbi? Ali so služili človeku in družbi tudi evropski politiki, ki so podpirali krvave ameriške politike? Da bi služil družbi in človeku tako, da bi ju uničeval, bi bilo absurdno. Mogoče pa sta ameriška in evropska politika služila komu drugemu? Mogoče satanu, če bi se izrazil religiozno, glede na to, da je o politiki kot najvišji obliki služenja človeku in družbi govoril predstavnik cerkve. Kajti uničevanje ljudi in družbe je lastnost satanskih sil in ne Boga, ki je dejal Ne ubijaj. In takšnih primerov služenja ljudem in družbi, torej njihovega uničevanja, je po svetu ogromno: Irak, Sirija, Libija, Palestina … V Afganistanu in Iraku je sodelovala tudi slovenska vojska, ki jo je tja poslala politika. Komu je tam služila slovenska politika? Komu so služili vojaki, ki so druge učili, kako se ubija ljudi?

Kaj pa vatikanska politika? Ali je ta politika res najvišja oblika služenja človeku in družbi, kot to pravita papež Pavel VI. in kardinal Parolin? Kdor jima verjame, je zelo naiven. Vatikanska politika je zelo krvava. Blagoslovila je krvavo ameriško politiko v Afganistanu in Iraku, blagoslavljala je mnoge krvave režime v preteklosti, tudi sedaj blagoslavlja orožje in vojne, seveda ne več direktno, temveč na bolj prefinjene načine, da se ne bi razkrinkala, kajti javno govori o miru, podpira pa vojne. Posebej tiste, ki so naperjene proti islamu, kajti po cerkvenem nauku muslimani nimajo pravice do obstoja in jih je zato potrebno uničiti. Zato ni čudno, da je znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev«. In ti zločini se v 21. stoletju nadaljujejo.

Mogoče je, da politika v kakšni zadevi služi ljudem, toda v principu je proti ljudem in družbi. Zgodovina to potrjuje. Sprega cerkvene in posvetne politike pušča za sabo potoke krvi, krvi tistih, ki naj bi jim služila. Zato so besede papeža Pavla VI. o politiki kot najvišji obliki služenja ljudem in družbi navaden cerkveni blef in zavajanje ljudi. In kardinal Parolin vse to širi naprej. Komu služi? Komu služi cerkev?

nedelja, 22. avgust 2021

Pedofilski duhovnik kot »Božji mož«

 Eden najpomembnejših likov katoliške cerkve je duhovnik. To je druga stopnja zakramenta reda, imenovana tudi prezbiterat. Cerkev pravi, da se ta zakrament podeljuje enkrat za vselej, na osebi pusti neizbrisen pečat in jo za večno označuje, izbrana pa je bila, da bi skupnost vodila k Bogu. Duhovnik opravlja doživljenjsko poslanstvo in služi Kristusu ter po Kristusu vsej krščanski skupnosti, še uči cerkev.[1] Duhovniki so seveda lahko samo moški.

Ali duhovnik res služi Kristusu in po Kristusu, kot to pravi cerkev? Jasno je, da ne, saj Jezus, Kristus ni postavil nobenega duhovnika niti duhovništva kot takega. Nasprotno, bil je proti duhovnikom in dejal je naslednje: »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. (Mt 23,8–10) Če kler ne služi Kristusu, komu potem služi?

»Na duhovnike ne smemo gledati kot na druge osebe, saj so dejanja izvedli kot duhovniki. Samo zato, ker so duhovniki, imajo takšen dostop do mladih ljudi,« je dejal nekdanji poljski jezuit Stanislaw Obirek, profesor na Univerzi v Varšavi.[2]

Oblast in moč klera temelji na satanskem

Moč klerikov ne temelji izpolnjevanju nauka Jezusa iz Nazareta in Božjih zapovedih, temveč na nauku, ki je temu nasproten. »Moč« oz. »oblast« kleriške kaste nad verniki temelji na neenakosti, omejitvah, manipulacijah, ustrahovanju, kontroli, mučenju in ubijanju, lažeh, vsiljevanju, kaznovanju in grožnjah z večnim peklom. In seveda na izmišljotini, da je kler zastopnik Jezusa, Kristusa oz. Boga na Zemlji. Cerkveni sistem je hierarhični sistem, kjer je duhovnik nad laikom, škof nad duhovnikom ter papež nad laiki in kleriki, tudi tistimi iz redov in drugih cerkvenih organizacij. Na vrhu te piramide pa je cerkveni kaznovalni bog, ki je za tiste, ki ne sledijo papežu in cerkvenemu nauku pripravil posebno področje, imenovano večni pekel. Tam tisti, ki jih je cerkev izobčila, večno trpijo in nikoli ne bodo videli Boga. Tako pravi katoliška cerkev. Takšnega nasilnega sistema Jezus, Kristus seveda ni postavil. Ali je takšen sistem postavil Bog Stvarnik? Jasno je, da tudi Bog Stvarnik takšnega sistema ni postavil. Kajti postavitev takšnega sistema bi nasprotovala Božjemu nauku.[3] Ker cerkveni sistem ni postavljen od Boga, je postavljen od nekoga drugega. In ta drugi je Božji nasprotnik – to pa je satan. Zato je jasno, da moč klerikov temelji na satanskem in ne Božjem nauku. Seveda to velja tudi za samo katoliško cerkev. Cerkev ne temelji na božanskih pravilih, temveč satanskih. Ali niso zato eden izmed teh temeljev tudi spolne zlorabe otrok in odraslih s strani katoliških duhovnikov? In seveda tudi prikrivanje teh zlorab? Ali ni celo sam papež Frančišek pedofilskih duhovnikov imenoval za orodja satana? Torej kot del demonske države.

Cerkev je hierarhični sistem, kot je že bilo navedeno. »Vsem avtoritarnim institucijam – šoli, internatom, vojski, Cerkvi –, v katerih obstaja izrazita hierarhija, v katerih je moč zunanjega nadzora majhna (možnost uspeha pa tudi), je zloraba zelo blizu. Bolj avtoritarna je institucija, več je zlorab,« meni znani slovenski pravnik dr. Dragan Petrovec.[4] Avtoritarnost v katoliški cerkvi je zelo velika, kar je priznal celo sam papež Pij XI., ki je leta 1930 dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.[5] Ni čudno, če je v katoliški cerkvi toliko takšnih ali drugačnih zlorab. Seveda so spolne zlorabe otrok med najhujšimi.

Kako dolgo ima lahko cerkev moč oz. oblast nad vernikom? Samo tako dolgo, dokler se ji ta podreja!

______

Odlomek iz knjige KATOLIŠKA CERKEV: RAJ ZA PEDOFILE IN PEKEL ZA NJIHOVE ŽRTVE? Ali je tudi papež Frančišek prikrival spolne zlorabe otrok? Več o knjigi na www.began.si


[1] http://www.zupnija-ljpolje.si/zakramenti/sveti-red (31.10.2020).
[2] https://www.rtvslo.si/svet/evropa/duhovniki-zavrnili-podporo-skofu-ki-naj-bi-vedel-za-spolne-zlorabe-otrok/525678 (24.7.2020).
[3] Več o tem v knjigah Univerzalnega življenja na https://gabriele-zalozba.com/ (18.8.2020).
[4] Ona (priloga Dela in Slovenskih novic), 2.2.2021.
[5] Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek, str. 296.

nedelja, 18. julij 2021

Joseph Ratzinger – eden izmed vrhovnih šefov prikrivanja pedofilije

Življenjepis »zaslužnega« oz. upokojenega papeža je pester in bogat. Joseph Ratzinger se je rodil 16. aprila 1927 v kraju Marktl ob reki Inn v škofiji Passau v Nemčiji. Proti koncu 2. svetovne vojne je kot vojak nacistične Nemčije tako ali drugače sodeloval v največji klavnici v znani zgodovini. Ali je mogoče kot vojak ubil kakšnega nekatolika ali katolika? Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika, leta 1969 je postal redni profesor dogmatike in zgodovine dogem na univerzi v Regensburgu. Papež Pavel VI. ga je marca 1977 imenoval za nadškofa v Münchnu in Freisingu, maja istega leta pa je prejel škofovsko posvečenje. Papež Pavel VI. ga je junija 1977 imenoval za kardinala, papež Janez Pavel II. pa novembra 1981 za prefekta kongregacije za doktrino vere (to je bil do smrti papeža Janeza Pavla II.), predsednika papeške biblične komisije in papeške mednarodne teološke komisije. Novembra 1998 je postal poddekan kardinalskega zbora, novembra 2002 pa je papež potrdil njegovo izvolitev za dekana kardinalskega zbora. Predsedoval je komisiji za pripravo katoliškega katekizma, ki je bil zaključena po šestih letih dela (1986–1992). Od leta 2000 je častni akademik papeške akademije znanosti. Bil je tudi član sveta II. sekcije državnega tajništva in raznih vatikanskih kongregacij. Dne 19. aprila 2005 je bil na konklavu izvoljen za rimskega škofa in tako postal 265. papež katoliške cerkve. 28. februarja 2013 ob 20.00 pa je kot papež odstopil.[i]

Dr. Ratzinger ima »impresivno« kariero. Bil je tudi papež in se, simbolno rečeno, po Jakobovi lestvi povzpel na sam vrh, saj je bil, in še vedno je, čeprav je odstopil, papež – papež emeritus, »zaslužni« ali pa upokojeni papež. Po cerkvenem nauku je celo sveti oče. Vprašanje pa je, na kakšen vrh se je povzpel: ali so bila ta vrh nebesa ali kaj drugega? Ali je bil ta vrh pekel? Že samo njegova vloga v prikrivanju cerkvene pedofilije je dovolj zgovorna in kaže, v kakšne globine zla se je spustil Joseph Ratzinger. Praktično na sam vrh zemeljske demonske Jakobove lestve!

Po navedbah odvetnikov Sailerja in Hetzla, avtorjev knjige Afera papež, »je Joseph Ratzinger med leti 1981 in 2005 kot prefekt kongregacije za doktrino vero in nato kot papež po vsem svetu vodil sistem prikrivanja, ki je cerkvene posiljevalce otrok ščitil pred kazenskim pregonom državnih sodišč in so se namesto tega soočili izključno z ukrepi kanonskega prava, ki niso nikogar prizadeli in privedli do tega, da so posiljevalci otrok praviloma ostali v službi ter dobili in izrabili nadaljnje možnosti za spolno nasilje. Toda s prikrivanjem zločinov se dr. Ratzinger ni zadovoljil. Če je prišlo do obtožb znotraj cerkve, je vedno znova posredoval v korist posiljevalcev otrok, zaustavil postopke, ki so bili v teku, razveljavil obsodbe ali na drug način skrbel za storilce.«[ii]

Njune navedbe so zanimive tudi v luči izjave irskega škofa Duffya, ki je dejal, da je bil Benedikt XVI. dobro seznanjen s tematiko spolnih zlorab na Irskem, saj je imel dostop do vse dokumentacije, povezane s tem, še preden je postal papež.[iii] Po mnenju ameriškega novinarja Johna Allena je Ratzinger natančno prebiral vsa škofijska poročila, ki so v zvezi s spolnimi zlorabami otrok prihajala v Vatikan. Tako je podrobno poznal mračne razmere, ki so vladale v cerkvi glede pedofilije, vendar je zadevo reševal tako, da je škofijam odredil premestitev okoli 500 duhovnikov.[iv]

Drago Pilsel, publicist in teolog iz Zagreba, pravi: »Papeževa peta obletnica sovpada s kritičnimi tokovi in v nebo vpijočimi škandali: predvsem razkritjem duhovniškega spolnega zlorabljanja na tisoče otrok in mladostnikov v ZDA, na Irskem, v Nemčiji in še kje, vse to pa je povezano z neverjetno krizo vodenja in zaupanja v Katoliški cerkvi. Torej ne smemo prikriti, da je sistem zamolčevanja spolnih zlorab po vsem svetu usmerjala vatikanska kongregacija za nauk vere pod vodstvom kardinala Ratzingerja (v letih 1981–2005) in da so takšne primere že pod prejšnjim papežem Janezom Pavlom II. zadrževali v skrajni tajnosti.«[v] Kdo bi lahko v katoliški cerkvi vedel več o spolnih in drugih zlorabah klerikov kot Joseph Ratzinger, saj je bil kakšnih 30 let »veliki inkvizitor«, sprva kot prefekt kongregacije za doktrino vere in zatem kot papež?


[i] https://katoliska-cerkev.si/biografija-josepha-ratzingerja-papeza-benedikta-xvi (18.1.2019).
[ii] Afera papež, str. 54 in 55.
[iii] Dnevnik, 16.2.2010.
[iv] Objektiv (priloga Dnevnika), 30.3.2010.
[v] Večer, 18.5.2010.


To je odlomek iz nove knjige:
 
KATOLIŠKA CERKEV:
RAJ ZA PEDOFILE IN PEKEL ZA NJIHOVE ŽRTVE?
Ali je tudi papež Frančišek prikrival spolne zlorabe otrok?

Več o knjigi na www.began.si

nedelja, 4. julij 2021

Cerkev uničevala otroke staroselcev - papež pa se noče opravičiti

Na plano prihajajo novi cerkveni zločini. Po razkritju množice spolnih zlorab otrok in tudi odraslih so sedaj prišla na vrsto razkritja o cerkvenem uničevanju staroselskih otrok v Kanadi. V zadnjem času so namreč odkrili nekaj množičnih grobišč otrok pri šolah oz. internatih v Kanadi, v katerih so bivali otroci staroselcev. Nazadnje so v bližini stavbe (nedaleč od kanadskega mesta Cranbrook v provinci Britanska Kolumbija), ki je bila v letih 1912-1970 katoliški internat, odkrili 182 grobov otrok staroselcev. Nekaj dni prej so v provinci Saskatchewan odkrili kar 751 grobov, maja 2021 pa prav tako v Britanski Kolumbiji 215 grobov otrok. Tudi ti dve grobišči sta poleg dveh nekdanjih katoliških internatov. Več tisoč otrok naj bi umrlo zaradi nasilja v internatih, teh je bilo 139, ki so bili del kanadskega programa asimilacije staroselcev. V okviru tega programa so med letoma 1836 in 1996 več kot 150.000 otrocih staroselcev nasilno ločili od staršev in jih v šolah začeli asimilirati. Otroke so nasilno spreobrnili v katoliško, protestantsko ali drugo biblijsko vero, odvisno od tega, katera verska skupnost je vodila program asimilacije, odreči pa so se morali tudi svojemu jeziku in kulturi. Otroci so bili žrtve trpinčenja, stradanja, posilstev in drugih spolnih zlorab, nekatere otroke so celo ubili, zelo veliko otrok pa je umrlo zaradi tuberkuloze ali drugih bolezni. Program asimilacije je bil sicer državni projekt, vendar pa so ga vodile verske skupnosti, večinoma je bila to katoliška cerkev (skoraj tri četrtine). Državna komisija za iskanje resnice in spravo, ki je preiskovala omenjeni program, je dejala, da je Kanada nad staroselci izvajala kulturni genocid. Kanadska vlada se je staroselcem uradno upravičila in jih prosila odpuščanja, s preživelimi staroselci pa sklenila dogovor o plačilu skoraj dveh milijard dolarjev odškodnine. Devet strokovnjakov ZN za človekove pravice je od kanadske vlade zahtevalo, da opravi preiskave v vseh nekdanjih internatih v državi, ki so v preteklosti služili za prisilno asimilacijo otrok staroselcev.

Kot že navedeno, je skoraj tri četrtine šol oz. internatov v imenu države vodila katoliška cerkev. Ta se za dogajanje ni opravičila, papež Frančišek je ob najdbi enega izmed grobišč dejal, da je »užaloščen«. Čeprav je bil pozvan, da se v imenu cerkve opraviči, pa papež tega ni storil. Papež Frančišek je po neki molitvi na Trgu svetega Petra v Vatikanu v zvezi s tem dejal: »Z bolečino spremljam novice, ki prihajajo iz Kanade o šokantnem odkritju ostankov 215 otrok«. Dejal je še, da se pridružuje kanadskim škofom in celotni tamkajšnji katoliški cerkvi v izrazu solidarnosti s Kanadčani ter poziva kanadske politične in verske voditelje, naj skupaj »osvetlijo to žalostno zadevo« in začnejo proces »sprave in celjenja ran«. Opravičil se tudi ni papež Benedikt, ki je tudi poznal zadevo. Opravičilo v imenu katoliške cerkve je sicer ponudil vancouvrski nadškof J. Michael Miller, vendar tudi člani kanadske vlade pravijo, da to ni dovolj in da se mora opravičiti sam papež. Predsednik kanadske vlade pravi, da mora cerkev prevzeti svojo odgovornost pri smrti otrok staroselcev. »Še preden bomo morali začeti vlagati tožbe proti katoliški cerkvi, resnično upam, da bodo verski voditelji razumeli, da je to nekaj, pri čemer preprosto morajo sodelovati,« je dodal. Katoliška cerkev namreč sprva ni hotela predati raznih dokumentov v zvezi s svojo vlogo pri prisilni asimilacijo otrok staroselcev.

Ni čudno, da je katoliška cerkev sodelovala pri prisilni asimilaciji otrok staroselcev, saj je v tem videla priložnost za pokatoličevanje drugovercev in povečevanje števila vernikov ter seveda za širitev svojega vpliva v Kanadi. Za mnoge katolike, ki so sodelovali v nasilni asimilaciji je bila to priložnost, da so se nad nedolžnimi otroki izživljali, jih kaznovali, maltretirali, spolno ali drugače zlorabljali, celo ubijali. V čigavem imenu je cerkev vse to počela? V imenu Jezusa, Kristusa ali v imenu njegovega nasprotnika? Torej boga podzemlja, imenovanega tudi satan! V čigavem imenu so vse ta grozodejstva počenjali katoliki, ki so tako ali drugače zlorabljali otroke? V imenu Boga ali satana? Ali je Bog rekel, naj se zlorablja otroke ali se jih nasilno spreobrne v katolicizem? Jasno je, da tega ni rekel. Mogoče je to rekel bog podzemlja? Ali je Božja volja, da se otroke staroselcev asimilira?

Katoliška cerkev v svojem nauku govori o zadoščevanju. Krivico je potrebno popraviti, pravi cerkev, saj to zahteva že preprosta pravičnost. Potrebno je povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime obrekovanega, dati odškodnino za poškodbe ... Ali bo cerkev dala odškodnino vsem žrtvam, ki še živijo in staršem umrlih otrok, ki jih je cerkev zlorabljala? Kot je to storila v primeru pedofilije. Ali bo to naredila prostovoljno? Ali bodo potrebne tožbe? In o teh je že govoril kanadski predsednik vlade.

Papež se noče opravičiti za cerkvene grozote nad otroki staroselcev, ki so jih storili katoliki v imenu delov katoliške cerkve, kot so to storile druge verske skupnosti, ki so v imenu kanadske države vodile šole oz. internate za asimilacijo otrok. S tem dokazuje, kdo je in koga zastopa!

Cerkveni zločin nad otroki staroselcev v Kanadi je eden izmed številnih zločinov, ki jih je storila katoliška cerkev v svoji zgodovini. Spomniti se je potrebno inkvizicije, križarskih vojn, pomora judov in poganov, osvajanja Amerike, trgovine s sužnji, preganjanja čarovnic, sodelovanja s fašisti, nacisti in raznimi diktatorskimi režimi, množično morjenje pravoslavcev na Hrvaškem, genocid v Ruandi, uničevanje živali in narave … Zato ni čudno, da je znani nemški zgodovinar, Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot katoliška cerkev. Zato bi se lahko vprašali, ali ni celotna zgodovina cerkve bolj ali manj en sam zločin in s tem cerkev kot zločinska organizacija. Kar seješ, to žanješ! Seveda velja to tudi za katoliško cerkev. Zato je njen konec vedno bližje.

torek, 8. junij 2021

Zakaj kot nadškof nadškofije München in Freising odstopa nemški kardinal Marx?

Nemški kardinal Marx je zaradi spolnih zlorab otrok v nemški cerkvi papežu ponudil svoj odstop kot ordinarij nadškofije München in Freising. Razlog za odstop naj bi bil, da je pomembno deliti odgovornost glede spolnih zlorab otrok v katoliški cerkvi. Po njegovem je cerkev v slepi ulici in upa, da bo njegov odstop pomenil zanjo nov začetek. Papež njegovega odstopa še ni sprejel in dokler ga ne sprejme, kardinal Marx ostaja na svojem položaju, torej kot nadškof omenjen škofije.

Kdo je sploh kardinal Marx? Gre za enega najpomembnejših klerikov v celotni katoliški cerkvi. Trenutno je ordinarij nemške nadškofje München in Freising, osem let je vodil nemško škofovsko konferenco, je pa tudi član sveta kardinalov, ki papežu mu pomaga pri reformi vatikanske kurije in vodenju cerkve ter koordinator sveta za gospodarstvo pri rimski kuriji. Plačo dobiva od nemške države in ta je okoli 14.000 evrov mesečno.

Čeprav kardinal Marx osebno ni bil obtožen spolnih zlorab otrok ali prikrivanje le-teh, pa nad njim »sije mogočna senca« pedofilije.

Kardinal Marx že od leta 2010 poseduje študijo o spolnih zlorabah v nadškofiji München in Freising, ki jo je naredila neka priznana nemška odvetniška pisarna. Toda te študije noče objaviti in ta leži v tajnem arhivu. Zakaj? Časopis Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung domneva, da študija govori o tem, kakšno vlogo je pri premestitvi dveh pedofilskih klerikov kot nadškof omenjene nadškofije odigral Joseph Ratzinger, kasnejši papež in sedanji papež emeritus! Ali kardinal Marx s tem ščiti upokojenega papeža Ratzingerja? In njegovo sodelovanje v prikrivanju cerkvene pedofilije?

Nemška škofovska konferenca je leta 2011 sklenila pogodbo o sodelovanju s kriminalističnim raziskovalnim inštitutom iz Hannovra, na podlagi katere bi raziskali problematiko spolnih zlorab v nemških škofijah. Vodja tega inštituta dr. Christian Pfeiffer je katoliški cerkvi v zvezi z raziskavo očital cenzuro, saj naj bi bil objavljen samo tisti del, ki bi bil njej všeč. Kriminolog je nekaj škofij obtožil, da so načrtno uničevale dokumente o spolnih zlorabah.  Raziskava ni bila izvedena do konca, saj jo je cerkev zablokirala. Vodja raziskave Pfeiffer je dejal, da je kardinal Marx uporabil ves svoj vpliv, da jim je preprečil delo. Sprva je škofovska konferenca inštitutu zagotovila svobodo raziskovanja, toda kasneje si je premislila in je zato bila pripravljena nova pogodba, ki bi pomenila cenzuro. Inštitut tega ni mogel sprejeti. Zato je Marxova nadškofija München in Freising prva opustila sodelovanje, tej je sledil Regensburg, nemška škofovska konferenca pa je potem raziskavo dokončno odpovedala. Po besedah dr. Pfeifferja je bil očitno glavni cilj kardinala Marxa zaščititi papeža Benedikta, samega sebe, in vse druge člane škofovske konference in njihove generalne vikarje od neodvisnega raziskovanja o tem, kdo je odgovoren za prikrivanje pedofilije in premeščanje pedofilov. Če bi dr. Pfeiffer lahko dokončal raziskavo, kot je bilo sprva dogovorjeno z nemško škofovsko konferenco, bi lahko on in njegovi sodelavci za vsako škofijo pokazali, koliko pedofilov je še vedno v cerkvenih vrstah in koliko žrtev je trpelo zaradi tega. Raziskovalci bi lahko tudi pokazali, kako je nekoč papež Benedikt kot nadškof v Münchnu in Freisingu ravnal s storilci in žrtvami. Vendar to očitno ni bilo želeno, poudarja dr. Pfeiffer in še pravi: »Odpor iz Münchna je povzročil neuspeh našega projekta. Kardinal Marx in škof Ackermann, ki mu je stal ob strani, sta več kot deset let sistematično preprečevala preglednost in kulturo odgovornosti.«

Kardinal Marx je februarja 2019 na cerkvenem vrhu v Vatikanu, ki je bil posvečen zaščiti otrok pred spolnimi zlorabami klerikov, v zvezi s cerkveno pedofilijo dejal: »Dokumenti, ki bi dokumentirali ta grozljiva dejanja in imenovali odgovorne, so bili uničeni ali pa sploh niso bili pripravljeni.« Ali je mogoče tudi kardinal Marx sodeloval pri uničevanju omenjenih dokumentov? Ali pa jih ni pripravil, čeprav bi jih moral? Je v zvezi s tem sprožil kakšne postopke? Ali jih vsaj predlagal, če zanje ni bil pristojen? Sicer pa je bil kardinal Marx v času svojega službovanja kot škof v Trieru javno kritiziran, ker se je premalo in prepozno odzval na spolne zlorabe v svoji škofiji. 

Čeprav kardinal Marx, kot že navedeno, osebno ni obtožen spolnih zlorab otrok ali prikrivanje le-teh, pa je bil očitno, kot to izhaja iz zgornjih dejstev, pomemben igralec v cerkveni pedofiliji. Seveda v negativnem smislu. Ali bi se sedaj rad opral s svojim odstopom? Ali lahko nekdo izbriše svoje grehe tako, da odstopi? Jasno je, da ne! Jezus je namreč jasno povedal, kako poteka izbris grehov. 

Kaj stoji za ponujenim odstopom kardinala Marxa? Ali gre še za eno cerkveno igrico in poskus olepšanja cerkvene podobe v javnosti? Ali bo po odstopu, če ga bo papež seveda sprejel, še vedno član njegovega sveta, ki mu pomaga pri reformi vatikanske kurije in vodenju cerkve? Ali pa bo dobil kakšno še višje mesto v vatikanski kuriji? Ali se bo upokojil in prejemal visoko pokojnino, tako kot že dolgo prejema visoko plačo, ki jo morajo financirati nemški davkoplačevalci, tudi če niso katoliki.

nedelja, 30. maj 2021

Se vlada zopet prilizuje katoliški cerkvi?

Slovenska vlada je sprejela sklep o ustanovitvi in imenovanju vladnega sveta za odprta vprašanja s katoliško cerkvijo. Poleg štirih državnih uslužbencev so v njej tudi predstavniki cerkve: generalni tajnik Slovenske škofovske konference T. Strehovec in cerkveni pravniki, tudi duhovniki, A. Naglič, S. Valentan in M. Pavlič. Naloga sveta je zbiranje, evidentiranje in preučevanje odprtih vprašanj s katoliško cerkvijo na državni in mednarodni ravni, pripravil pa bo tudi predloge za rešitev glede ugotovljenih odprtih vprašanj s katoliško cerkvijo in si prizadeval za nadgrajevanje trajnega in odprtega dialoga z omenjeno cerkvijo.

Sestava vladnega sveta je zanimiva. V njem so kar štirje duhovniki in ti so predstavniki katoliške cerkve. Ali to pomeni, da je cerkev postala del vladnega sveta in s tem del države, saj je vladni svet del države? Če da, ali ni to v nasprotju z ustavnim načelom ločitve države in cerkve, kajti po tem načelu del katoliške cerkve ne more biti del države?! Zanimivo je tudi to, da ima cerkev v svetu večino, kajti večina članov je iz cerkve. Poleg vseh štirih duhovnikov je to vsaj še C. Uršič, nekdanji šef slovenskega karitasa, sedaj državni sekretar, pri čemer je še vprašanje, ali niso tudi ostali člani sveta podporniki ali vsaj ne nasprotniki cerkve. Ali ni v tem državnem »organu« prevlada cerkve nad državo zagotovljena? Ali bo v delu slovenske države vladala in odločala katoliška cerkev? In to z daljnosežnimi posledicami. Absurdno in žalostno.

Kakšna odprta vprašanja bi lahko sploh bila med državo in cerkvijo? Ali ni položaj katoliške cerkve že dolgo urejen? V mnogih primerih je ta položaj celo v nasprotju z ustavo, seveda v koristi cerkve, kar pomeni, da ima ta privilegije. Tako država sofinancira socialne prispevke klera, katoliške šole, vojaške in druge kurate, medije, karitas, obnovo cerkvenih nepremičnin ..., kar vse je v nasprotju z ustavo, saj (so)financiranje cerkve oz. njenih dejavnosti pomeni državno pomoč pri širjenju vere. Kajti vsa sredstva, ki jih cerkev s svojimi organizacijami dobi od države, uporabi za širjenje in obrambo svoje vere, saj je to njena osnovna naloga. Ali se ni država tako postavila na stran katoliške cerkve, čeprav mora biti po ustavi nevtralna? Poleg tega pa je cerkev po svetu in tudi v Sloveniji izjemno bogata; samo premoženje ljubljanske nadškofije je vredno več kot 100 milijonov evrov, celotne cerkve pa več 1000 milijard evrov.

Vprašanje je tudi, ali ni ustanovitev vladnega sveta v nasprotju tudi z ustavnim načelom enakopravnosti verskih skupnosti? Svet se bo namreč ukvarjal samo s katoliško cerkvijo, znano pa je, da je v Sloveniji več deset verskih skupnosti. In te je vlada očitno namenoma prezrla, kajti koristi si obeta samo od katoliške cerkve – tako kot si cerkev obeta koristi od vlade. Gre torej za povezavo iz koristoljubja in ne za dobro ljudi. Ti meni to, jaz tebi to. Država cerkvi denar, nov vatikanski sporazum ali kakšne druge privilegije, cerkev pa vladi oz. SDS ali njenim kopijam podporo na volitvah in ob drugih priložnostih.

Žalostno je, da vlada potiska Slovenijo še bolj v naročje katoliške cerkve, to je organizacije, ki je proti človekovim pravicam in demokraciji in katere nasilni nauk je bil in je še podlaga za potoke krvi. Žalostno je tudi, kako nizko je padla vlada, da se povezuje z organizacijo, ki ji ni sveto niti človekovo življenje, čeprav uči Ne ubijaj. Po drugi stani pa je zanimivo, kako nemočna je cerkev, ki za svoj obstoj vedno bolj potrebuje državo.

nedelja, 9. maj 2021

Vatikan poln korupcije

 Papež Frančišek je konec aprila 2021 v sklopu boja proti korupciji v Vatikanu izdal nov odlok, ki vsem uslužbencem prepoveduje sprejemanje daril, dražjih od 50 dolarjev. Papež hkrati uvaja večjo preglednost poslovanja visokih vatikanskih uradnikov in menedžerjev, kar velja tudi za kardinale. Ti morajo takoj javiti, če so se znašli v finančni preiskavi, redno pa bodo morali razkrivati svoje finančno stanje. Vodilni predstavniki Vatikana bodo morali podati izjavo, da proti njim ne poteka preiskava zaradi terorizma, pranja denarja ali davčne utaje oziroma da zaradi tega niso bili pravnomočno obsojeni in to vsaki dve leti po imenovanju. Papež vodilnemu osebju prepoveduje tudi uporabo davčnih oaz in posedovanje nepremičnin, kupljenih z nezakonito pridobljenimi sredstvi. Višji uradniki bodo morali v pisni izjavi objaviti, da nimajo deležev, niti prek tretje osebe, v podjetjih z »visokim tveganjem« za pranje denarja. Prav tako ne smejo imeti deležev v podjetjih, ki delujejo v nasprotju z družbeno doktrino katoliške cerkve.

Očitno je Vatikanu ogromno korupcije, sicer papež ne bi sprejel tako rigoroznega ukrepa. Del cerkvenega poslovanja so bile, verjetno pa so še, razne podkupnine v obliki daril, ki so jih posamezni cerkveni veljaki nosili uradnikom vatikanske kurije. Po takšnih darilih je bil znan mehiški duhovnik Marcial Maciel Degollado, ustanovitelj reda Kristusovih legionarjev, ki je bil sicer obsojen zaradi pedofilije in leta 2006 izključen iz duhovniškega stanu, saj je v Vatikan prinašal kuverte s po 5.000 in 10.000 dolarji. Te kuverte seveda ni podarjal revežem, temveč vplivnim in močnim vatikanskim uslužbencem. Ameriški škof Michael J. Bransfield je vplivnemu kleru podaril 140.000 ameriških dolarjev, še mnogo več pa je cerkvenim vplivnežem dal kardinal McCarrick in sicer kar 600.000 dolarjev. Med drugimi je papežu Janezu Pavlu II. podaril 90.000 ameriških dolarjev, papežu Benediktu pa kar 291.000 dolarjev, od tega se je samo ček iz maja 2005 glasil na znesek 250.000 dolarjev. Očitno so si vsi trije kleriki s podkupninami plačevali molk vatikanske kurije, kajti kot se je izkazalo kasneje, so bili vsi trije spolni plenilci, pri čemer so spolno zlorabljati tudi otroke. Podkupnine ne povedo vsega samo o tistih, ki jih dajejo, temveč tudi o tistih, ki jih sprejemajo. Nekaj časa lahko šelest bankovcev prikriva zločine, toda ne večno. Zla dela se prej ali slej razkrijejo in to se je zgodilo tudi v primeru omenjenih klerikov.

Koliko je v katoliški cerkvi še korupcije, ki javno še ni razkrita? Zakaj je papež ravno sedaj sprejel tako »drastične« ukrepe proti cerkveni korupciji? Mogoče zato, ker korupcijske afere prihajajo v javnost in želi na ta način prepričati vernike in drugo javnost, da se bori proti korupciji. Vprašanje pa je, ali ni to samo piar poteza papeža? Kajti, korupcija v Vatikanu ni od danes, temveč je prisotna že dalj časa. Ali ni mogoče korupcija eden izmed temeljev katoliške cerkve? Kot npr. cerkvena pedofilija, proti kateri se že nekaj časa »bori« papež!

nedelja, 25. april 2021

Po nastopu svoje papeške funkcije je J. Ratzinger podaljšal mandat kardinala McCarricka v Washingtonu za dve leti. Ko so se leta 2005 pojavile konkretnejše obtožbe zlorab odraslih oseb, je Benedikt XVI. zahteval odstop kardinala McCarricka, z naročilom, naj se umakne in odpove javnim nastopom.[1] Papež Benedikt XVI. ni odobril kanonskega postopka zoper kardinala, ki se je leta 2006 upokojil, temveč se je obrnil na kardinalovo vest in cerkveni duh in mu nakazal, naj manj potuje in dela v dobro cerkve. Ni šlo za sankcije, zgolj za priporočila.

»V odsotnosti kanoničnih sankcij ali izrecnih navodil svetega očeta je McCarrick nadaljeval svoje dejavnosti,« je zapisano v povzetku.[2]

Zakaj se papež Benedikt XVI. ni odločil za izpeljavo ustreznega postopka po kanonskem pravu, saj so se množile prijave zoper kardinala, temveč se je obrnil samo na njegovo vest in duha cerkve? Kaj je bilo zadaj? Mogoče kakšni interesi? Npr. denar, kajti McCarrick je papežu Benediktu poslal 291.000 dolarjev, od tega se je samo ček iz maja 2005 glasil na znesek 250.000 dolarjev! Kaj pa žrtve kardinala McCarricka?

Obračun z nadškofom Viganòjem

V poročilu je nadškof Viganò omenjen več kot 300-krat, kar bi lahko pomenilo, da je nadškof stopil Vatikanu in papežu Frančišku na žulj. Poročilo McCarrick prikazuje nadškofa kot zlobneža, čigar informacije papežu v zvezi s Theodorjem McCarrickom so sporna, papeža Frančiška pa kot junaka, ki je takoj, ko je prejel verodostojne informacije, kaznoval spolnega plenilca McCarricka. Poročilo zavrača trditev nadškofa Viganòja, da je papežu Frančišku leta 2013 omenil, da je McCarrick zagrešil zločine in da je serijski plenilec.

Poročilo tudi obtožuje nadškofa, da leta 2012 kot apostolski nuncij v ZDA ni izvedel vseh preiskav proti McCarricku in ni sprejel potrebnih ukrepov za omejitev McCarrickove dejavnosti ali njegovih potovanj.[3] Takrat se je namreč pojavila nova obtožba na račun McCarricka. Nadškof odgovarja, da to ne drži in da je leta 2013 v zvezi s tem pisal kardinalu Ouelletu in mu poslal določene dokumente. Obvestil pa ga je tudi, da se je civilna zadeva glede te obtožbe končala in to brez možnosti pritožbe, škof Bootkoski pa je to obtožbo opredelil kot lažno in žaljivo.[4] Nadškof še pravi, da je o kardinalu McCarricku leta 2006 in 2008 pripravil dva memoranduma in v zadnjem je zaradi resnosti dejstev o zlorabah predlagal, da se McCarrick odstrani s položaja kardinala in da se ga laizira. Očitno njegov predlog ni bil sprejet.

Sicer pa nadškof Viganò še navaja, da je namen tistega, ki je sestavil poročilo, jasen: Odgovornost za napredovanja McCarricka prenesti na predhodnike papeža Frančiška, od katerih je eden pokojni (Janez Pavel II.), drugi pa star in šibek (Benedikt XVI.). Prvi se ne more braniti, ker je v grobu, drugi pa je preveč slaboten, da bi svojega naslednika označil za lažnivca in ga tako diskreditiral, kar velja enako za funkcijo, ki jo opravlja.[5]

Ali je Vatikan kaj prikril?

Poročilo temelji na izjavah več kot 90 prič, tako klerikov kot laikov, kot tudi na raznih dokumentih iz vatikanskih uradov in z vatikanske ambasade v ZDA. Kot priča pa ni bil povabljen nadškof Viganò, kar ga čudi, saj se je s to zadevo v preteklosti dosti ukvarjal.[6] V poročilu je po mnenju nadškofa tudi veliko protislovij, zaradi česar imajo mnogi deli poročila malo verodostojnosti.[7]

Zanimivo je, da je Vatikan preiskoval Vatikan, torej sam sebe. Ali je lahko takšna preiskava nepristranska? Težko! Po cerkveni ideologiji mora biti preiskava v korist najvišjega klera, ki je bil kakorkoli vpleten v neko sumljivo zadevo. V konkretnem primeru je to papež Frančišek, ki sedi na cerkvenem prestolu. Umakniti se mu je moral celo papež Benedikt XVI. Tudi opravičevanja papeža Janeza Pavla II. je mnogo.

Kaj bi pokazala zunanja in nepristranska preiskava, npr. nekega močnega tožilstva ali policije nevtralne države, torej nekatoliške države? Ali bi takšna preiskava odkrila mnogo dokumentov, ki v cerkveni preiskavi niso bili zajeti? Velika verjetnost!

Poročilo je dokaz, kako je cerkev spretno prikrivala kardinalove spolne zlorabe otrok in odraslih in kako je kardinala kljub mnogim obtožbam zaradi spolnih zlorab pustila pri miru dokler se je dalo. Bil ji je namreč koristen, saj ji je priskrbel mnogo denarja s strani bogatih mecenov, poleg tega pa ji je bil v pomoč v političnem smislu – nekoč je celo potoval v imenu State Departmenta, torej ameriške vlade. To zadnje kaže na zelo škodljivo sprego države in cerkve, ki je posebej v ZDA močna, čeprav tem obstaja formalna ločitev države in cerkve.

Kaj pa odgovornost? Ali bo kdo kaznovan zaradi prikrivanja spolnih zlorab? Ali pa bo spet vse v smislu »psi lajajo, karavana gre dalje«?

Čeprav je preiskava o kardinalu McCarricku imela namen oprati ime papeža Frančiška, je kljub temu razkrila koruptivni sistem v cerkvi. Zato bi lahko Vatikan takšne preiskave izvedel tudi v drugih državah, npr. Nemčiji, Argentini, Braziliji, na Irskem … Verjetno bi se razkrilo marsikaj novega in zanimivega, ne glede na to, da so bile v nekaterih državah že državne ali interne preiskave s strani lokalne cerkve. Mogoče pa je bila kakšna takšna preiskava že izvedena, poročilo pa je ostalo tajno!

Podoba svetniškega papeža Janeza Pavla II. bledi

Papež Frančišek je leta 2014 papeža Janeza Pavla II. razglasil za svetnika. Svetnik je postal papež, ki je namerno ogrožal otroke in tudi odrasle osebe, saj iz poročila McCarrick izhaja, da je ignoriral poročila o spolnih zlorabah kardinala McCarricka. Namesto da bi sprožil kazenski postopek zoper njega, ga je postavil na prestižno škofovsko mesto v Washingtonu in kasneje povišal še v kardinala. Tako je kardinalu omogočil še nadaljnja leta brezskrbnega spolnega zlorabljanja otrok in odraslih.

Samo v ZDA je več kot 40 šol poimenovanih po papežu Janezu Pavlu II, poleg tega pa je v ZDA in po svetu še mnogo raznih cerkvenih organizacij poimenovanih po tem papežu. Ali bodo vse te organizacije spremenile imena in se preimenovale v nekaj drugega? Če tega ne bodo storile, ali ne bo to dokaz, da podpirajo prikrivanje spolnih zlorab s strani papeža Janeza Pavla II.? Torej podpirajo prikrivanje zla s strani svetnika? Kakšen pa je svetnik, ki prikriva zlo? In koga takšen svetnik zastopa: Boga Stvarnika ali boga podzemlja? Življenje svetnikov naj bi bilo vzor za življenje katolikov. Prikrivanje spolnih zlorab svetniškega papeža bo vzor za življenje katolikov? Torej naj tudi oni prikrivajo spolne zlorabe!

Vprašanje je, ali bo svoje ime spremenila katoliška univerza v Lublinu na Poljskem, ki se imenuje po papežu Janezu Pavlu II. Ta namreč meni, da ne more ostati ravnodušna do zavajajočih obtožb in obrekovanj, ki so usmerjena proti njihovemu zavetniku. Navaja še: »Ko gledamo nekatera medijska poročila, ki delijo [le] mnenja izbranih komentatorjev, je težko ne spregledati, da jih motivira predvsem sistemska ali projicirana nenaklonjenost katoliški cerkvi. Subjektivne teze, ki so jih izrazili nekateri krogi, nikakor niso podprte z dejstvi in ​​objektivnimi znanji, kakršna so v poročilu državnega sekretariata Svetega sedeža o Theodorju McCarricku. […]. Poskušati Janeza Pavla II napraviti odgovornega za tragedijo ljudi, ki so bili žrtve spolne zlorabe duhovščine, je namigovanje in manipulacija. Poljski papež je bil tisti, ki je začel boj proti storilcem dejanj zoper osnovno dostojanstvo najšibkejših in je uvedel načelo 'ničelne tolerance do pedofilije'«.[8] Ali bodo svojega papeža branili tudi z orožjem, če bo treba? Ali bodo izobčili tiste, ki »obrekujejo« njihovega papeža?

Odvetnik žrtev McCarricka toži Vatikan

Ameriški odvetnik Jeff Anderson je novembra 2020 na zvezno okrožno sodišče v New Jerseyju v imenu štirih žrtev, trije izmed njih so bili v času spolnih zlorab mladoletni, serijskega spolnega plenilca Theodorja McCarricka vložil odškodninsko tožbo zoper Sveti sedež. Na 85 straneh podrobneje utemeljuje svojo tožbo in krivdo za spolne zlorabe nekdanjega kardinala pripisuje papežem Janezu Pavlu II., Benediktu XVI. in Frančišku. Poleg navedenih papežev je v tožbi omenjenih še 33 kardinalov in večje število škofov. Vse ceste vodijo v Rim, pravi odvetnik, problemi in njihovi izvori prihajajo iz Rima. Obtoženi Sveti sedež je odgovoren za zgodovinsko preverjeno prakso hierarhije, vključno s škofi, ki so spolno nasilne duhovnike selili na območja, kjer očitki o zlorabi niso bili znani, pri čemer Sveti sedež nikoli ni sprejel ustreznih ali učinkovitih ukrepov za odstranitev spolno nasilnih duhovnikov iz duhovniške službe. V tožbi tudi obtožuje katoliško cerkev kršenja konvencije o otrokovih pravicah, ki jo je Vatikan ratificiral leta 1990.[9]

Vatikan kot tuja država v ZDA sicer uživa imuniteto, vendar ne v primeru, če v ZDA opravlja poslovno dejavnost preko uslužbencev ali agentov ter ti v tem svojstvu izvršijo delikte.[10] Ali ni nekdanji kardinal na veliko zbiral denar za Sveti sedež in jih pošiljal v Rim?

Snežna kepa se je začela valiti. Kako se bo cerkev, če se sploh bo, izkopala iz te kepe, ki bo verjetno kmalu veliki plaz, se bo še videlo. Dejstvo je, da se zločini cerkve vedno bolj razkrivajo in potiskajo cerkev vedno bližje smetišču zgodovine.

Konec.


_____________________

[1] https://radio.ognjisce.si/sl/232/novice/32346/bo-porocilu-o-mccarricku-sledilo-porocilo-o-kardinalu-dziwiszu.htm (13.11.2020).

[2] https://www.ncronline.org/news/accountability/vaticans-explosive-mccarrick-report-largely-places-blame-john-paul-ii (16.11.2020).

[3] https://www.churchmilitant.com/news/article/mccarrick-report-whitewashes-pope-francis (15.11.2020).

[4] https://onepeterfive.com/archbishop-vigano-responds-in-depth-to-the-mccarrick-report/ (15.11.2020).

[5] https://onepeterfive.com/archbishop-vigano-responds-in-depth-to-the-mccarrick-report/ (15.11.2020).

[6] https://www.churchmilitant.com/news/article/vigano-mccarrick-report (16.11.2020).

[7] https://www.churchmilitant.com/news/article/vigano-mccarrick-report (16.11.2020).

[8] http://kath.net/news/73475 (27.11.2020).

[9] https://www.churchmilitant.com/news/article/mccarrick-victims-suing-vatican (27.11.2020).

[10] https://cruxnow.com/news-analysis/2020/11/two-secular-lawsuits-raise-deeply-ecclesiastical-conundra/?utm_source=Crux+Daily+Newsletter&utm_campaign=4f80fa5ae5-Daily+Blast&utm_medium=email&utm_term=0_15d5f1aae4-4f80fa5ae5-47444137 (27.11.2020).

nedelja, 4. april 2021

Kölnski kardinal Woelki noče odstopiti

 V drugi polovici marca 2021 je bilo objavljeno poročilo o spolnih zlorabah v Nadškofiji Köln. Osemsto strani dolgo poročilo, pripravila ga je nemška odvetniška pisarna Gercke Wollschläge, razkriva, da je več kot 200 spolnih plenilcev zlorabilo več kot 300 oseb, med katerimi je bilo največ fantov, mlajših od 14 let. Največ kršitev dolžnosti se v poročilu očita umrlemu kardinalu Meisnerju. Klerik Heße, nekdanji vodja nadškofijskega osebja, danes pa je hamburški nadškof, je papežu ponudil odstop, saj ga poročilo močno bremeni. To je storil tudi kölnski pomožni škof, 53-letni Dominikus Schwaderlapp, saj tudi njega poročilo močno bremeni. Odstopiti pa noče kardinal Woelki, ki vodi Nadškofijo Köln, čeprav mu očitajo, da je prikrival spolne zlorabe v svoji škofiji in čeprav, kot pravi sam, prevzema moralno odgovornost za dogodke iz preteklosti, saj je z vodenjem nadškofije prevzel tudi odgovoren položaj.

Nadškof Woelki je dejal, da bo poskrbel, da v kölnski nadškofiji ne bodo več uničevali dokumentacije. »Ne sme biti in ne bo več mogoče, da bi iz dokumentacije izginjale posamezne strani ali da bi celi kupi dokumentov padli za omaro.« Poleg tega pa pravi, da je treba povsem izključiti možnost, da bi z dokumentacijo na kakršenkoli način manipulirali.[1] Če se to dogaja v Nadškofiji Köln ali se potem dogaja tudi v drugih nemških škofijah? Pa tudi druge po svetu? Ali torej cerkev še vedno uničuje dokumentacijo o cerkveni pedofiliji oz. z njo manipulira? Zanimiva je njegova izjava glede prepovedi uničevanja dokumentacije, da je s to prepovedjo kršil cerkveno pravo. Ali torej cerkveno pravo omogoča oz. celo zahteva uničevanje dokumentacije o spolnih zlorabah? In to še sedaj!

Zanimiva je tudi kardinalova izjava, da so »potrebne spremembe v cerkvenem pravu, ki bodo še natančneje in jasneje urejale odziv na obtožbe spolnih zlorab«. Ali ni to kritika papeža, saj je ta izdal nekaj dokumentov, ki urejajo odziv na obtožbe glede spolnih zlorab? Ali pa gre za navaden piar, s katerim želi kardinal zmanjšati svojo odgovornost glede spolnih zlorab v Nadškofiji Köln?

Kölnski kardinal Woelki je bil deležen tudi mnogo kritik, ker ni hotel javno objaviti poročila o spolnih zlorabah v svoji škofiji, ki ga je pripravila nemška odvetniška pisarna Westpfahl - Spilker – Wastl še pred poročilom o spolnih zlorabah odvetniške pisarne Gercke Wollschläge. Trdil namreč je, da je prvo poročilo pomanjkljivo, kar pa je odvetniška pisarna Westpfahl - Spilker – Wastl zanikala in zavrnila. Kaj je v resnici zmotilo kardinala, da prvega poročila ni hotel objaviti? Ali je bil mogoče v tem poročilu spoznan za enega izmed odgovornih za prikrivanje spolnih zlorab? V drugem poročilu namreč njegova odgovornost formalno ni bila ugotovljena!

Kaj pravijo žrtve o poročilu? »Kako prikladno, da so odgovorni že mrtvi. Cerkvi se je zavlačevanje v zadnjih 11 letih obrestovalo,« je zadevo komentiral Matthias Katsch, predstavnik skupine Eeckiger Tisch.[2]

Poročilo o spolnih zlorabah v Nadškofiji Köln, ki sicer zajema obdobje med letoma 1975 in 2018, kaže na to, da se v cerkvi ni nič bistvenega spremenilo in to kljub visoko donečim besedam papeža Frančiška in njegovih podložnikov. Volk dlako menja, nravi pa ne. Kako dolgo bo še cerkev vlekla za nos državo in ljudi?

[2] Dnevnik, TV Slovenija 1, 19.3.2021.

nedelja, 7. marec 2021

Papež je prišel na kraj zločina

 Papež Frančišek se mudi na obisku v Iraku, v državi, ki je bolj ali manj uničena s strani »krščanskega« zahoda. Kot je znano, je to državo leta 2003 napadla koalicija z ZDA na čelu in to pod pretvezo, da Irak razvija orožje za množično uničevanje, kar se je kasneje izkazalo za laž. Tega orožja namreč v Iraku nikoli niso našli. Napadalci so zrušili iraško vlado in postavili prehodno upravo, leta 2005 pa so izvedli volitve. Ameriška vojska se je iz Iraka umaknila decembra 2011. Po invaziji so se začeli vrstiti spopadi med koalicijskimi silami in uporniki, ki so prerasli v državljansko vojno, nemiri pa trajajo še zdaj.

Napad na Irak je podprl papež Janez Pavel II., vojaško posredovanje v Iraku pa je tudi papež Frančišek v določenih okoliščinah opredelil kot upravičeno. Iz tega je jasno razvidno, da je katoliška cerkev podprla vojaški napad ZDA in njenih vazalov na muslimansko državo. S tem je cerkev sokriva za vse žrtve, trpljenje in uničevanje, ki se je dogajalo in se še dogaja v Iraku. Čeprav cerkev uči Božje zapovedi Ne ubijaj, Ne kradi … pa jih sama na veliko krši, kar je razvidno tudi iz podpore vojaškemu napadu na Irak. Novodobni »krščanski« križarji pod ideološkim vodstvom cerkve so napadli muslimane, ki jih je papež Benedikt XVI. opredelil kot zlo. Ta je namreč leta 2006 napadel islam v svojem znanem govoru na predavanju na univerzi v Regensburgu, kjer je citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« Seveda pa to ni prvi napad katoliške cerkve na muslimane, spomniti se je treba samo križarskih vojn iz srednjega veka pa še kaj drugega.

Posledice napada na Irak so močno čutili tudi tam živeči pripadniki raznih biblijskih cerkva, med njimi tudi katoličani. Mnogo njih je bilo pobitih, ranjenih, pregnanih … Njihovo število v Iraku se je zelo zmanjšalo. Katoliška cerkev je torej s podporo napadu na Irak škodovala tudi lastnim vernikom in ne samo muslimanom. Očitno lastni verniki zanjo niso bistveni, važni so politični interesi. Cerkev za svoje satanske interese ne žrtvuje samo nekatolikov, temveč tudi lastne vernike.

Potovanje papeža Frančiška v Irak je torej papeževo potovanje na kraj cerkvenega zločina, kajti kot že navedeno, ima katoliška cerkev velik delež krivde v uničevanju Iraka. Na njeni vesti so tisoči in tisoči mrtvih ali ranjenih odraslih in otrok, uničena naselja ter seveda tudi narava. Zato je Irak še en primer z dolgega spiska cerkvenih zločinov. Znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20­tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimskokatoliška cerkev. Cerkveni zločini se očitno niso ustavili v prejšnjem stoletju, temveč se nadaljujejo tudi v 21. stoletju.

Papež Frančišek je ob prihodu v Irak v uvodnem govoru 5. marca 2021 dejal: »Prihajam kot spokornik, ki nebesa in brate prosi odpuščanje za mnoga uničenja in krutosti …« Ali je papež s temi besedami priznal cerkveni delež in krivdo v uničevanju Iraka? Kakšno pokoro nosi papež oz. cerkev, saj Frančišek sam sebe imenuje spokornik? Te ni videti! Predvsem ni videti spokornih dejanj. Jezus namreč pravi, tega pa po lastnih besedah zastopa papež, da se ljudje spoznajo po dejanjih in ne besedah. Zato so papeževe besede o spokorniku samo piar, predstava za javnost, s katero želi papež izboljšati cerkveno podobo v muslimanskem svetu. To velja tudi za njegove besede, da prihaja »kot romar miru v imenu Kristusa, vladarja miru«, kajti te papeževe besede so veliko zasmehovanje Jezusa, Kristusa in s tem bogokletje, saj je bil Jezus proti vsaki vojni – znane so namreč njegove besede, da ljubite svoje sovražnike in kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Cerkev pa podpre vsako nasilje in vojno, ki je v njeno korist in ta v Iraku je vsekakor bila, saj je oslabila muslimanski svet, ki bi se ga katoliška cerkev rada znebila. Muslimani namreč nimajo pravice do obstoja, meni cerkev. Koga zastopa katoliška cerkev: pacifista Jezusa ali vojaka satana?

Papež Frančišek se je že takoj ob prihodu srečal z iraškim predsednikom vlade, malo kasneje pa tudi s predsednikom Iraka, drugimi predstavniki oblasti in diplomatskim zborom. Verniki so prišli na vrsto kasneje, saj ti za cerkev predstavljajo samo kmete na šahovnici. To kaže na sprego cerkve in posvetne oblasti, ki ljudem in naravi ne prinese ničesar dobrega. Zgodovina je polna takšnih primerov.

nedelja, 14. februar 2021

Katoliška cerkev kot koronski vojni dobičkar?

Epidemija virusa covid-19 je močno zarezala v življenje družbe. Država z raznimi ukrepi pomaga ljudem in gospodarstvu, da so negativne posledice čim manjše. Med tistimi, ki jim država pomaga, pa so tudi tisti, ki pomoči sploh niso potrebni. Tu je mišljen predvsem kler katoliške cerkve na Slovenskem, ki že več mesecev dobiva državno pomoč po 700 evrov na mesec. Čeprav je katoliška cerkev izjemno bogata, ne samo po svetu, temveč tudi v Sloveniji, kjer njeno celotno premoženje tangira k vrednosti milijarde evrov, država še naprej podpira nasilno cerkev, čeprav ima ta dovolj sredstev za svoje potrebe in tako za pomoč svojemu kleru, če je ta pomoči potreben. Kot že navedeno pa verski uslužbenci katoliške cerkve kljub temu dobivajo državno mesečno pomoč v višini 700 evrov. Ali ni v Sloveniji katoliška cerkev koronski vojni dobičkar? Ali ni v Sloveniji država ločena od cerkve? Zakaj jo potem financira? Prilizovanje, korupcija …

Ali je katoliška cerkev vojni koronski dobičkar npr. tudi v ZDA? Podatki so zelo zgovorni. V ZDA je katoliška cerkev dobila več kot 3 milijarde dolarjev državne pomoči zaradi epidemije covida-19 in to v obliki posojil z nizkimi obrestmi, pa čeprav ima tamkajšnja cerkev več kot 10 milijard dolarjev razpoložljivih sredstev, kot so to gotovina, kratkoročne naložbe … (v to niso vštete nepremičnine, razni skladi …). Čikaška nadškofija je dobila 77 milijonov, čeprav ima premoženje v vrednosti več milijard dolarjev ter samo gotovine in naložb v vrednosti kakšne milijarde dolarjev. Še več je dobila nadškofija Los Angeles, in sicer 80 milijonov ameriških dolarjev pomoči za plače v svojih institucijah, čeprav je imela 658 milijonov dolarjev razpoložljivih sredstev za svoje potrebe. Nadškofija Boston je imela približno 200 milijonov razpoložljivih sredstev, pa je kljub temu dobila več 10 milijonov dolarjev zvezne pomoči za svoje župnije in šole – zvezno pomoč so namreč dobivale tudi župnije in cerkvene šole in ne samo škofije kot takšne. Po prejemu pomoči so se njena razpoložljiva sredstva povečala na približno 233 milijonov dolarjev. Čeprav je cerkev dobila državno pomoč, pa je zaprla mnoge šole. Cerkev je na splošno dobila približno dvakrat več državne pomoči, kot jo je skupaj dobilo 40 največjih ameriških dobrodelnih organizacij. Ali je cerkev res potrebovala državno pomoč? Duhovnik James Connell, strokovnjak za cerkvene finance in kanonsko pravo iz nadškofije Milwaukee, meni, da cerkev ni potrebovala državne pomoči, še posebej ne, ker je moralo na tisoče manjših ameriških podjetij trajno končati s poslovanjem in zapreti vrata.

Dejstvo je, da ima katoliška cerkev v ZDA, enako je povsod po svetu, veliko privilegijev. Tako kot v Sloveniji je uspela prepričati državo, da ji je dodelila državno pomoč zaradi epidemije virusa covid-19, čeprav ima svojih sredstev dovolj in zaradi tega pomoči dejansko ni potrebovala. Pomoč pa so potrebovala mnoga manjša podjetja, pa je niso dobila ali premalo in so zaradi tega morala trajno končati z delom. Super bogati cerkvi da, mnogim manjšim, predvsem revnim, pa ne ali pa premalo.
Jasno je, da je cerkev krizo zaradi covida-19 uporabila za večanje svojega že itak izjemnega premoženja. Na žalost ji je v tem asistirala država, ki bi morala biti prva, ki bi spregledala cerkveno igro in ji odklonila pomoč, dokler ne bi sama uporabila vseh svojih sredstev. In teh ima cerkev po vsem svetu na stotine milijard. Sprega oblasti in katoliške cerkve za ljudstvo nikoli ni bila dobra, mnogokrat pa zelo nevarna, kar dokazuje preteklost. Nietzche pravi, da je cerkev največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti. Kaj pa velja za državo? Enako privlači enako! Če bi bila država poštena, ali bi dodelila pomoč super bogati organizaciji?

In kaj je rekel Jezus glede bogastva? Pravi naslednje: »Laže gre namreč kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Lk 18,25) In še: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6,24) Pa tudi: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.« (Mt 6,19-21) Po dejanjih jih boste spoznali, še pravi. Ali bo cerkev s svojim papežem in klerom prišla v nebesa? Ali cerkev zastopa Jezusa ali njegovega nasprotnika, to je mamona, imenovanega tudi satan oz. demon?

In še nekaj izjav v zvezi z bogastvom cerkve. Škof Hieronim je dejal: »Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju, polnimo vreče z zlatom in nič nam ni dovolj.« In še kardinal Vagnozzi:« Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih služb KGB, CIA in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja.«

Ali ni katoliška cerkev koronski vojni dobičkar?

nedelja, 17. januar 2021

RTV Slovenija kot cerkvena prižnica



RTV Slovenija ima v svojem programu mnogo verske tematike. Oddaje s to tematiko, vseh je okoli 10, so tako na televiziji kot tudi na radiu. Na Radio Slovenija najdemo oddaje kot so Sledi večnosti, Sedmi dan, Musica sacra, Glasba in sveto ter Duhovna misel, na TV Slovenija pa Ozare, Duhovni utrip, Obzorja duha in Sveto in svet, na obeh pa so tudi redni prenosi maš. Za praktično vse verske oddaje, razen za oddajo Duhovni utrip na TV Slovenija in prenose maš evangeličanske cerkve, je značilno, da v njih večinoma kot gostje prevladujejo katoliki oz. so oddaje posvečene katoliški cerkvi. Ta cerkev je v teh oddajah torej privilegirana, saj v njih sodeluje mnogo več katoliških klerikov in laikov kot pa pripadnikov evangeličanske cerkve. Še bistveno manj pa je med gosti zaslediti pripadnike drugih verskih skupnosti, čeprav je teh več kot 50. Katoliška cerkev je torej na RTV Slovenija močno favorizirana, čeprav so po slovenski ustavi vse verske skupnosti enakopravne. Ali ne krši RTV Slovenija 7. člena ustave, ki zapoveduje enakopravnost verskih skupnosti, ko favorizira katoliško cerkev?

Pred časom je bil urednik verskih oddaj na TV Slovenija katoliški duhovnik, mogoče je to še zdaj. Tudi pred njim so se med uredniki tega programa znašli katoliški duhovniki. Član katoliške cerkve, še posebej pa klerik, je dolžan po cerkvenem pravu vedno in povsod braniti in širiti katoliško vero. To torej velja tudi v obravnavanem primeru: katolik, ne glede na to, ali je laik ali klerik, je dolžan, da na RTV Slovenija brani in širi katoliško vero. Tako to velja tudi za urednika verskega programa, seveda pa tudi za novinarje, ki so člani katoliške cerkve. Njihova naloga je, da kot katoliki pri svojem delu na RTV Slovenija širijo in branijo katoliško vero. Po katoliškem nauku bi morale biti vse vsebine na RTV, ne samo verske, prežete s katoliškim duhom, še posebej tiste, ki jih pripravljajo katoliki. Še bolj mora biti ta duh izražen v verskih oddajah, ki jih pripravljajo člani cerkve. Ali to katoliki delajo ali ne, niti ni toliko pomembno, pomembno je, da to morajo delati. Če se pogleda verski program na RTV Slovenija, je mogoče videti, kot že navedeno, da je večina programskega časa namenjena katoliški cerkvi. Iz tega je mogoče tudi zaključiti, ali katoliki na RTV Slovenija opravljajo svojo katoliško dolžnost ali ne. Nerazumljivo je, kako je na javni televiziji lahko urednik programa, ki mora enakopravno upoštevati vse verske skupnosti, katoliški duhovnik (če to trenutno seveda je), ki ima jasno in izrecno dolžnost, da mora širiti in braniti katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času, pri čemer mora zvesto slediti nauku katoliške cerkve, ki npr. uči: »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov.« (Ambrozij »sveti«). Urednik verskega programa mora tako vse, ki na RTV Slovenija niso katoliki, imeti za krivoverce, enako velja v odnosu do gledalcev. Krivoverci ali ateisti po katoliškem nauku nimajo pravice do obstoja.

Tako radio kot televizija redno prenašata nedeljske katoliške maše, pa tudi maše za božič in veliko noč . Na ta način javni zavod, torej zavod, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, sodeluje v evangelizaciji Slovenije, kajti maše so namenjene utrjevanju, širjenju in tudi obrambi vere. To pa je nesprejemljivo, saj je država, vključno z javnimi zavodi, ločena od verskih skupnosti. Ločenost pa pomeni, da mora biti država versko nevtralna in ne sme nobene verske skupnosti podpirati. Seveda pomeni širjenje vere podporo neki cerkvi oz. verski skupnosti. Tudi z mnogimi ostalimi verskimi oddajami RTV vsaj posredno širi katoliško vero oz. pomaga cerkvi pri širjenju njene vere. Davkoplačevalci torej financirajo širjenje nasilne katoliške vere, kar je absurdno. Seveda enako velja za evangeličansko cerkev in druge verske skupnosti. Če bi bila v Sloveniji res uresničena ustavna določba o ločenosti države, kamor spadajo tudi javni zavodi, in verskih skupnosti, na RTV Slovenija sploh ne bi smelo biti verskih oddaj, kajti preko teh se, kot že navedeno, širi vera. Tega pa nobena državna ali javna institucija ne sme početi. Ali RTV Slovenija z verskimi oddajami poleg tega, da krši načelo enakopravnosti, krši tudi načelo ločenosti države in cerkve oz. verskih skupnosti.

Poseben primer hudega favoriziranja katoliške cerkve sta bili božični oddaji leta 2020 na TV Slovenija, saj so v teh oddajah sodelovali samo kleriki katoliške cerkve in to kaplan Karel Gržan, župnik Martin Golob, nadškof Stanislav Zore in kardinal Franc Rode. Očitno samo katoliška cerkev praznuje božič, druge verske skupnosti, ki pripadajo takoimenovanim krščanskim verskim skupnostim pa očitne ne. Seveda pa temu ni tako. Zakaj v obeh božičnih oddajah niso sodelovali tudi predstavniki drugih verskih skupnosti? Jih TV Slovenija ni povabila ali pa so povabilo odklonili? Verjetno velja tisto prvo. Ali ni TV Slovenija tudi kršila enakopravnosti verskih skupnosti, če je v božično oddajo povabila samo predstavnike katoliške cerkve, drugih pa ne? Posebno nerazumljiv je bil tudi način, kako je voditeljica javne televizije začela prispevek z gostoma kardinalom Rodetom in nadškofom Zoretom. Prvemu je namenila naslednje besede: »Počaščeni smo, da lahko pozdravimo tudi njegovo eminenco, kardinala gospoda Franca Rodeta,« in drugemu: »In zdaj pozdravljamo spoštovanega ljubljanskega nadškofa metropolita monsinjorja Stanislava Zoreta.« Ali ne gre za prilizovanje katoliški cerkvi? Če je voditeljica oddaje članica te cerkve, je to razumljivo. Toda to je nerazumljivo z vidika javne RTV Slovenija, saj je ta ločena od cerkve in v nobenem primeru ne sme biti hlapec katoliške cerkve!

Ali ni RTV Slovenija prižnica katoliške cerkve in organizacija, ki jo obvladuje katoliška ideologija?