Pedofilski duhovnik kot »Božji mož«

 Eden najpomembnejših likov katoliške cerkve je duhovnik. To je druga stopnja zakramenta reda, imenovana tudi prezbiterat. Cerkev pravi, da se ta zakrament podeljuje enkrat za vselej, na osebi pusti neizbrisen pečat in jo za večno označuje, izbrana pa je bila, da bi skupnost vodila k Bogu. Duhovnik opravlja doživljenjsko poslanstvo in služi Kristusu ter po Kristusu vsej krščanski skupnosti, še uči cerkev.^[1] Duhovniki so seveda lahko samo moški.

Ali duhovnik res služi Kristusu in po Kristusu, kot to pravi cerkev? Jasno je, da ne, saj Jezus, Kristus ni postavil nobenega duhovnika niti duhovništva kot takega. Nasprotno, bil je proti duhovnikom in dejal je naslednje: »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. (Mt 23,8–10) Če kler ne služi Kristusu, komu potem služi?

»Na duhovnike ne smemo gledati kot na druge osebe, saj so dejanja izvedli kot duhovniki. Samo zato, ker so duhovniki, imajo takšen dostop do mladih ljudi,« je dejal nekdanji poljski jezuit Stanislaw Obirek, profesor na Univerzi v Varšavi.^[2]

Oblast in moč klera temelji na satanskem

Moč klerikov ne temelji izpolnjevanju nauka Jezusa iz Nazareta in Božjih zapovedih, temveč na nauku, ki je temu nasproten. »Moč« oz. »oblast« kleriške kaste nad verniki temelji na neenakosti, omejitvah, manipulacijah, ustrahovanju, kontroli, mučenju in ubijanju, lažeh, vsiljevanju, kaznovanju in grožnjah z večnim peklom. In seveda na izmišljotini, da je kler zastopnik Jezusa, Kristusa oz. Boga na Zemlji. Cerkveni sistem je hierarhični sistem, kjer je duhovnik nad laikom, škof nad duhovnikom ter papež nad laiki in kleriki, tudi tistimi iz redov in drugih cerkvenih organizacij. Na vrhu te piramide pa je cerkveni kaznovalni bog, ki je za tiste, ki ne sledijo papežu in cerkvenemu nauku pripravil posebno področje, imenovano večni pekel. Tam tisti, ki jih je cerkev izobčila, večno trpijo in nikoli ne bodo videli Boga. Tako pravi katoliška cerkev. Takšnega nasilnega sistema Jezus, Kristus seveda ni postavil. Ali je takšen sistem postavil Bog Stvarnik? Jasno je, da tudi Bog Stvarnik takšnega sistema ni postavil. Kajti postavitev takšnega sistema bi nasprotovala Božjemu nauku.^[3] Ker cerkveni sistem ni postavljen od Boga, je postavljen od nekoga drugega. In ta drugi je Božji nasprotnik – to pa je satan. Zato je jasno, da moč klerikov temelji na satanskem in ne Božjem nauku. Seveda to velja tudi za samo katoliško cerkev. Cerkev ne temelji na božanskih pravilih, temveč satanskih. Ali niso zato eden izmed teh temeljev tudi spolne zlorabe otrok in odraslih s strani katoliških duhovnikov? In seveda tudi prikrivanje teh zlorab? Ali ni celo sam papež Frančišek pedofilskih duhovnikov imenoval za orodja satana? Torej kot del demonske države.

Cerkev je hierarhični sistem, kot je že bilo navedeno. »Vsem avtoritarnim institucijam – šoli, internatom, vojski, Cerkvi –, v katerih obstaja izrazita hierarhija, v katerih je moč zunanjega nadzora majhna (možnost uspeha pa tudi), je zloraba zelo blizu. Bolj avtoritarna je institucija, več je zlorab,« meni znani slovenski pravnik dr. Dragan Petrovec.[4] Avtoritarnost v katoliški cerkvi je zelo velika, kar je priznal celo sam papež Pij XI., ki je leta 1930 dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.[5] Ni čudno, če je v katoliški cerkvi toliko takšnih ali drugačnih zlorab. Seveda so spolne zlorabe otrok med najhujšimi.

Kako dolgo ima lahko cerkev moč oz. oblast nad vernikom? Samo tako dolgo, dokler se ji ta podreja!

______

Odlomek iz knjige KATOLIŠKA CERKEV: RAJ ZA PEDOFILE IN PEKEL ZA NJIHOVE ŽRTVE? Ali je tudi papež Frančišek prikrival spolne zlorabe otrok? Več o knjigi na www.began.si

---

[1] http://www.zupnija-ljpolje.si/zakramenti/sveti-red (31.10.2020).
[2] https://www.rtvslo.si/svet/evropa/duhovniki-zavrnili-podporo-skofu-ki-naj-bi-vedel-za-spolne-zlorabe-otrok/525678 (24.7.2020).
[3] Več o tem v knjigah Univerzalnega življenja na https://gabriele-zalozba.com/ (18.8.2020).
[4] Ona (priloga Dela in Slovenskih novic), 2.2.2021.
[5] Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek, str. 296.

Zaradi pedofilije obsojen bivši tretji človek Vatikana. Ga čaka dolgoletni zapor?

V Avstraliji je bil zaradi spolnih zlorab otrok obsojen bivši tretji človek katoliške cerkve, kardinal George Pell, včasih eden najuglednejših cerkvenih mož in do nedavnega še finančni minister papeža Frančiška. Obsojen je bil zaradi štirih kaznivih dejanj obscenega vedenja v javnosti in kaznivega dejanja nasilja nad mladoletno osebo. Med drugim naj bi leta 1996 dva 13-letna fanta v zakristiji prisilil v oralni spolni odnos. Grozi mu do 25 let zapora, višina kazni pa bo razglašena 4. februarja 2018. V Avstraliji o tem mediji ne smejo poročati, saj je sodišče prepovedalo poročati o obsodbi – da se ohrani nepristranskost porotnikov, ki bodo morali marca 2019 razsojati še glede spolnih zlorab Pella iz 70-let prejšnjega stoletja. Kardinal Pell je seveda vse obtožbe zanikal, obtožbe označil za lažne, preiskavo pa kot atentat na svojo podobo.

Že ob imenovanju G. Pella za vatikanskega finančnega ministra se je vedelo za spolne zlorabe klerika Pella, pa ga je Frančišek kljub temu imenoval za svojo desno roko za finance. Papež Frančišek naj bi spoštoval poštenost kardinala Pella pri njegovem delu pri finančni reformi cerkve. In kakšna naj bi bila ta poštenost? Kardinal Pell naj bi v pol leta porabil pol milijona evrov samo za svoje »kaprice«.. Visoka funkcija visoki stroški, mogoče razmišlja »pošteni« kardinal Pell. Pedofilski duhovnik pa pošten? Tisti, ki zlorablja otroke in jih uničuje pa pošten? Ali je že kakšen klerik priznal spolno zlorabo otrok? Še posebej tisti iz vrha cerkve, kamor je seveda spadal tudi Pell. Kdor visoko leta, nizko pade!

Spolne zlorabe s strani kardinala Pella pa seveda niso osamljen primer v Avstraliji. Leta 2017 objavljeno državno poročilo, kaže, da so kleriki katoliške cerkve zlorabili 4449 otrok, kar naj bi storilo 1880 klerikov. Vprašanje pa je, ali sta obe številki točni. Ni namreč pozabiti, da katoliška cerkev sistematično prikriva spolne zlorabe svojih klerikov, zaradi česar je dostop do podatkov otežen ali celo onemogočen. Verjetno so številke mnogo višje, saj mnoge žrtve še niso spregovorile ali pa so dosjeji uničeni ali skriti pred roko pravice.

Mnoge zgodbe zlorabljenih otrok so tragične kot npr. naslednja. Duhovnik O'Donel je v Avstraliji posilil Emmo in Kathy Foster, za kar je morala cerkev plačati 50.000 avstralskih dolarjev odškodnine. Kot je povedal njun oče, se je Emma v puberteti zavedla travme iz otroštva, postala anoreksična, začela uživati mamila, na koncu pa je pri 26 letih naredila samomor. Njena sestra Kathy pa je pri 15 letih začela piti, nato pa se je v avtomobilski nesreči tako poškodovala, da potrebuje neprekinjeno oskrbo. Po besedah očeta zlorabljenih otrok je bil prav kardinal Pell tisti, ki je dolga leta oviral razkritje tega zločina.
Mnogi duhovniki so zlorabili več otrok kot npr. duhovnik Denham, ki je bil julija 2010 obsojen na več kot 19 let zaporne kazni zaradi posilstev 31 šolarjev in zaradi sadističnega izživljanja nad žrtvami. Odškodninski zahtevek žrtev do škofije naj bi okoli 150 milijonov. Kaj je to proti vrednosti več kot 60 milijard dolarjev, kolikor naj bi bilo vredno cerkveno premoženje v Avstraliji.

Ni pa kardinal Pell edini visoki cerkveni klerik, ki je bil v Avstraliji obsojen v zvezi s pedofilijo. Avstralsko sodišče je namreč leta 2018 na leto dni zapora obsodilo nadškofa Adelajde Philipa Wilsona zaradi prikrivanja spolnih zlorab otrok v 70. letih prejšnjega stoletja. Obsojen je bil, ker je prikrival vedenje o zlorabah, ki jih je zagrešil pedofilski duhovnik James Fletcher v Novem Južnem Walesu. Njegove žrtve so bili ministranti. Wilsonu, ki je bil takrat kaplan, so nekatere žrtve takrat zaupale svojo zgodbo, on pa ni nikoli ukrepal. Ena izmed žrtev je Wilsonu zlorabe razkrila v spovednici, ta pa ji je dejal, da laže in ji za pokoro naložil deset zdravamarij.
Avstralska državna komisija, ki je objavila poročilo o spolnih zlorabah v katoliški cerkvi, v poročilu pa se ne nahajajo podatki samo za katoliško cerkev, temveč tudi za druge institucije v Avstraliji, je priporočila cerkvi, naj duhovniki, ki za spolne zlorabe mladoletnih zvedo pri spovedi, to prijavijo pristojnim državnim organom. Katoliška cerkev v Avstraliji je zavrnila to priporočilo, saj bi bilo to po njenem v nasprotju s katoliško vero. »Kadar spovednik izve za zločin – kot je tudi pedofilija –, pri tem ne gre za človeško vedenje. Kot duhovnik verjame, da ta podatek pripada Bogu in ne njemu. Zato ga nikoli ne sme nikomur prenesti. Če bi prekršil spovedno molčečnost, to dejanje ne bi bilo samo nepravično do skesanca, ampak bi bilo hkrati dejanje proti duhovnikovi veri,« je v zvezi s tem dejal profesor kanonskega prava Edoardo Baura. Pri spovedi gre za dejanje vere in zakramenta, skesanec se spoveduje neposredno Bogu, duhovnik je tu zgolj posrednik, še pravi Baura. Če se skesanec spoveduje neposredno Bogu, zakaj potem duhovnik kot posrednik? Saj ni potreben, ker gre za neposreden odnos med skesancem in Bogom. Ne samo da ni potreben, je tudi parazit, ki prisluškuje pogovoru z namenom, da slišano uporabi v korist cerkve.

Dejstvo pa je, da je cerkvena spoved ena velika prevara. Spovedujoči pove svoje grehe duhovniku, ta mu da odvezo in kot pokoro naloži kakšno molitev in zadeva je končana. Greha ni več, saj ga je grešniku odvzel oz. odpustil Bog – seveda po katoliškem nauku. Prejšnji grešnik je čist in pripravljen za nove grehe. Ko stori te, gre zopet k spovedi, kjer mu po cerkvenem nauku Bog zopet odpusti grehe in tako dalje. Greh za grehom, Bog vedno odpušča in grešnika praktično spreminja v svetnika. Človek ubije sočloveka, pri spovedi pa mu Bog odpusti ta uboj. In tako celotno življenje. Pri spovedi človek, tako katoliška cerkev, ponovno doseže spravo z Bogom in tudi s cerkvijo. Če bi res bilo tako, kot prikazuje cerkev, potem bi bil Bog zelo nepravičen in krut. Kajti v cerkveni spovedi ni mesta za oškodovanca, torej tistega, proti kateremu je grešnik grešil. Nekdo okrade drugega ali ga namerno poškoduje, nato gre spovedi, kjer dobi odpust greha od Boga in je zopet čist. Kaj pa oškodovanec? Nanj pa je Bog pozabil? Ni! V Očenašu, ki je vernikom po spovedi pogosto naložen kot »molitev za pokoro«, se moli: »In odpusti nam naše dolge, kot tudi mi odpuščamo našim dolžnikom.« Bog torej odpušča ljudem njihovo krivdo, če so si tisti, ki so dolžni drug drugemu odpustili medsebojno. Za to duhovnik ni potreben. Bog odpusti greh grešniku, ko mu greh odpusti žrtev. Dokler ta grešniku ne odpusti, greh obstaja in ga tudi Bog ne odpusti, ne glede na to, ali se storilec spove duhovniku in dobi od njega odvezo. Glavno vlogo v spravi ima torej oškodovanec in ne duhovnik. V cerkveni spovedi pa oškodovanca sploh ni oz. nima nobene vloge. Zakaj ga ni? Ker bi sicer odpadla vloga cerkve in bi cerkev ostala brez pomembnega vzvoda nadzorovanja ljudi in manipuliranja z njimi. Če sprava poteka na relaciji oškodovanec - storilec – Bog, kot je to razvidno iz molitve Očenaš, je jasno, da cerkev v tem odnosu nima kaj iskati. Cerkvena spoved torej ni od Boga Stvarnika, temveč od boga podzemlja, od satana. Ta pa je zelo spreten in svoje »rabote« skriva pod plaščkom Kristus. Sprava storilec – žrtev je del pravičnosti, cerkvena spoved pa je do žrtve izjemno krivična, torej del nepravičnosti. Nepravičnost pa je eden izmed bistvenih temeljev demonskih struktur.

Še misel filozofa Friedricha Nietscheja o cerkvenem zakramentu spovedi: »Šepeta se z usteci, se poklekne in gre ven – ter se z novim grehcem izbriše starega.«

Ali je satan cerkveni bog?

Pri maši zadušnici za umorjenim duhovnikom p. Jacquesom Hamelom, tega sta julija 2016 v cerkvi v kraju Saint-Etienne-du-Rouvray med mašo ubila dva, po pisanju medijev, džihadista, je papež Frančišek dejal, da je umorjeni duhovnik Hamel kot mučenec blažen v nebesih in ga zato lahko prosimo za pogum, da povemo resnico: Ubijati v imenu Boga je satansko. Prav tako je rekel: »Želim si, da bi vse religije rekle: Ubijanje v imenu Boga je satansko.«[1]

Včasih tudi papež Frančišek pove resnico. Tokrat je to naredil, saj je ubijanje v imenu Boga res satansko. Vprašanje pa je, koga je imel v mislih, ko je to izjavil: po vsej verjetnosti muslimana, ki naj bi duhovnika ubila v imenu muslimanskega boga – po pisanju medijev je šlo za dva muslimana. Toda ali je samo ubijanje v imenu Alaha satansko dejanje? Seveda ne. Tudi ubijanje v imenu drugih bogov je satansko, izhaja iz papeževih besed, saj ni omenjal konkretnega boga. Torej tudi v imenu Boga Stvarnika, ki naj bi bil Bog katoliške cerkve. In tudi v imenu Jezusa, Kristusa, ki tudi naj bi tudi bil Bog te cerkve.

Kako je z ubijanjem v nauku katoliške cerkve? Stara zaveza, ki je po nauku cerkve Božja beseda, je mnogo mest, kjer se je ubijalo v imenu Boga. To so počeli tudi judje v imenu judovskega in katoliškega boga. Na mnogih mestih stare zaveze je mogoče zaslediti, da Bog, po nauku cerkve, ukazal ubijati. Nekaj primerov:
– GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Napadajte Midjánce in jih bijte! Kajti sovražno so ravnali z vami, ko so vas z zvijačo zapeljali v zadevi Báal Peórja in svoje sestre Kozbí, hčere midjánskega kneza, ki je bila ubita na dan nadloge zaradi Peórja.« (4 Mz 25,16-19)
– S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika. (5 Mz 32,42)
– Rekel jim je: »Tako govori GOSPOD, Izraelov Bog: ›Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda!‹« Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo izmed ljudstva približno tri tisoč mož. (2 Mz 32,27-28)
– Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir! Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj! Ko ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča! Le ženske, otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga da GOSPOD, tvoj Bog! Tako stôri z vsemi mesti, ki so zelo daleč od tebe in niso izmed mest tehle narodov! Toda v mestih teh ljudstev, ki ti jih GOSPOD, tvoj Bog, daje kot dedno posest, ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha, temveč z zakletvijo popolnoma pokončaj Hetejce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce, kakor ti je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog, da vas ne naučijo počenjati vseh gnusob, ki so jih počenjali svojim bogovom, da se ne pregrešite proti GOSPODU, svojemu Bogu! (5 Mz 20,10-18)
– GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Maščuj se Midjáncem za Izraelove sinove! Potem boš pridružen svojim ljudem.« Nato je Mojzes govoril ljudstvu in rekel: »Oborožite izmed sebe može za vojsko! Naj gredo nad Midján, da nad njim opravijo GOSPODOVO maščevanje. Po tisoč iz vsakega Izraelovega rodu jih pošljite v vojno!«… Šli so v vojno zoper Midjánce, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu, in pobili vse moške. Poleg drugih, ki so jih prebodli, so ubili tudi midjánske kralje: Evíja, Rekema, Curja, Hura in Reba, pet midjánskih kraljev. Tudi Bileáma, Beórjevega sina, so ubili z mečem. Izraelovi sinovi so odpeljali midjánske žene in njihove otroke kot ujetnike in vzeli kot plen vso njihovo živino in vse črede in vse imetje. Vsa mesta, kjer so prebivali, in vsa šotorišča so požgali z ognjem. In vzeli so, kar so uropali, in ves plen, ljudi in živino, in pripeljali k Mojzesu in duhovniku Eleazarju in skupnosti Izraelovih sinov ujetnike in plen in vse, kar so uropali, v tabor na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi… Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola; prav tako ubijte vsako žensko, ki je že spoznala moža in ležala z moškim! (4 Mz 31,1-17)
– In GOSPOD je rekel Mojzesu: »Vzemi vse poglavarje ljudstva in jih daj obesiti na soncu pred GOSPODA, da se njegova jeza umakne od Izraela!« Mojzes je rekel Izraelovim sodnikom: »Vsak naj od svojih mož pobije tiste, ki so se vdali Báal Peórju.« (4 Mz 25,4-5)

Bog poziva, seveda po nauku cerkve, k ubijanju tudi v naslednjih primerih:
- Čarovnice ne puščaj pri življenju. (2 Mz 22,17)
- Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)
- Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11)
- Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)
- Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,12)
- Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami. (3 Mz 20,14)
- Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite! (3 Mz 20,15)
- Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju! (3 Mz 20,16)
- Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti. (5 Mz 17,12)
- Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. - Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21)
- Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15)
- Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,16)
- Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17)
V bibliji pa je še mnogo drugih pozivov boga, seveda po nauku cerkve, k ubijanju! (Vsi biblijski citati so iz http://www.biblija.net/)

V stari zavezi so torej cerkveni pripadniki ubijali v imenu Boga. In to se nadaljuje v novi zavezi, saj biblija ni bila preklicana in še vedno velja kot pristna božja beseda. Seveda jo je po nauku cerkve potrebno uresničevati. Tudi danes, v 21. stoletju. Še sedaj je po nauku katoliške cerkve potrebno v imenu njenega boga ubijati. Ubijalo se je in se še v imenu Boga Stvarnika in Jezusa, Kristusa. Križarske vojne, inkvizicija, pomori judov, Indijancev, pravoslavnih vernikov in drugih drugovercev … To so najbolj znani dogodki iz zgodovine cerkve. Obe svetovni vojni sta se začeli na področju, kjer je bil pod močnim vplivom cerkve in njene nasilne ideologije. V tretji svetovni vojni, ki po papeževih besedah že poteka, imajo glavno besedo države, ki so pod močnim vplivom cerkvene ideologije. V imenu boga cerkveni člani ubijajo še danes. Ker so ti po nauku katoliške cerkve del cerkve, so zato njihova dejanja dejanja cerkve. Cerkev s svojimi člani torej še naprej ubija v imenu boga.

Kaj so si ljudje mislili in si mislijo o Bogu, ki poziva na ubijanje? Milijoni ljudi so bili pobiti v imenu Tistega, ki je rekel Ne ubijaj! Kdo bi želel imeti takšnega nasilnega in grozljivega boga, boga, ki ustvari človeka, potem pa ga ubije? Ni čudno, da se ljudje odvračajo od takšnega boga. In iščejo Boga ljubezni, ki ga seveda v cerkvi ne morejo najti, ker ga ni.

Papež ima prav, da je ubijanje v imenu Boga satansko. Zato se tudi postavi vprašanje, ali ni bog katoliške cerkve satan. Kajti satan je tisti, ki je bog ubijanja. Satan je tisti, ki zahteva ubijanje. In ubija se za njegove interese. Z Bogom Stvarnikom to nima nobene zveze, saj je ta jasno rekel: Ne ubijaj. In ker se Bog ne spreminja, zapoved Ne ubijaj velja vse čase in je absolutna, kot je tudi Bog absoluten.
____________________
[1] http://radio.ognjisce.si/sl/182/aktualno/21723/ (8.1.2017).

Križniki: denar v zlato namesto revnim

V Sloveniji je med drugimi cerkvenimi redovi tudi Križniški red (KR). Gre za red, ki je nastal v 12. stoletju v Sveti deželi v času tretje križarske vojne in bil vse do leta 1929 vojaški red, sedaj pa naj bi bil predvsem dobrodelni kleriški red. Sestavljajo ga tako moški redovniki kot ženske redovnice. Zgodovina tega reda je zelo krvava, saj je sodeloval v mnogih vojnah – v imenu Božje zapovedi Ne ubijaj! so torej križniki morili svoje nasprotnike. V vojnah in v mirnem času je red tako ali drugače pridobil mnogo premoženja. Tako so npr. križniki tudi v Sloveniji pred stoletji dobili obsežne posesti in to v Ljubljani (zemljišče med Ljubljanico, Gradaščico in Gradiščem) in na Dolenjskem. Bili so samostojno gospostvo, ki ni plačevalo nobenih davkov in ni bilo podrejeno ljubljanski občini, na ukaz vladarja pa so se morali odzvati v vojaško službo. Njihovo finančno stanje je bilo vedno ugodno, tako da so lahko na primer leta 1739 odkupili celotno ljubljansko premoženje kranjskega deželnega glavarja.[1] Križniki se sedaj nahajajo v nekaterih krajih Slovenije, njihovo finančno stanje pa je tudi dobro.

Križniškemu redu so po 2. svetovni vojni nacionalizirali nekatere nepremičnine, ki jih sedaj dobiva nazaj ali pa zanje dobiva odškodnino. Križniki so v denacionalizaciji zahtevali vrnitev okoli 1.200 hektarjev odvzetih kmetijskih zemljišč in gozdov, a so jim jih v naravi vrnili približno polovico, za preostanek so dobili odškodnino v obliki državnih obveznic v višini okoli 3,5 milijona EUR.[2] Red je dobil odškodnino v državnih obveznicah tudi za samostan Križanke v Ljubljani in pripadajoče vrtove, ki so sicer ostali Festivalu Ljubljana, nazaj pa je dobil grad Velika Nedelja pri Ormožu. Križniki poleg križevniške cerkve v Ljubljani v denacionalizacijskem postopku zahtevajo še cerkev Sv. Duha v Črnomlju in zemljišče, na katerem je mestni park. Križniški red je iz javnih sredstev v letih 2003 do vključno januar 2017 dobil tudi 1.359.477,41 EUR.[3] Zanimivo je, kdo vse je nakazal križnikom javna sredstva. To so: Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Ministrstvo za kulturo, Zavod za gozdove Slovenije, Dom upokojencev Ptuj in celo Eles d.o.o. in to kar 358.623,31 EUR. Kaj vse je podlaga denarnih nakazil iz Erarja[4] ni razvidno, razen pri nakazilu s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer je šlo za kmetijske subvencije. Zanimivo: verska skupnost se ukvarja s kmetijstvom!

Križnikom torej ne manjka denarja. Na to kaže tudi dejstvo, da morajo »slovenski« križniki, po besedah njihovega priorja Janka Štamparja, dati Nemčiji za njene projekte po 200.000 EUR skoraj vsako leto.[5] Pa tudi dejstvo, da so v grad Velika Nedelja vložili že 2,5 milijona EUR. Kaj so križniki naredili s 3,5 milijona evrov, ki so jih dobili v obliki državnih obveznic? Prior Križniškega reda Janko Štampar: »Imel sem srečo, da sem ga ob pravem času oplemenitil. Imel sem dobro finančno svetovalko, zato sem vse obveznice prodal in kupil zlato. Takrat je bilo po 16.500 evrov za kilogram, danes je po 33.000 evrov. Ko nam bodo vrnili križevniško cerkev pri ljubljanskih Križankah, bomo zlato pretopili v evre in jo obnovili.«[6] Vsekakor »spretni finančnik«, ki je pozlatil in pomnožil premoženje križnikov. Toda ne z delom, temveč finančno transakcijo. Komu je s to transakcijo služil: Bogu ali mamonu?

Kot piše na spletni strani križnikov, »pravi križnik namreč ne išče sebe, svoje časti in svojih interesov, temveč odpira svoje srce Bogu in bližnjemu.«[7] Če bi križniki srce res odprli Bogu ali ne bi potem prodali svojega imetja in sledili Jezusu, kajti ta je nekemu oblastniku rekel: »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Lk 18,22) Oblastnik ni sledil Jezusovim besedam. Ali lahko v tem oblastniku prepoznamo križnike, saj ne prodajo svojega gradu, izkupička od prodanih državnih obveznic niso razdelili med uboge, temveč ga bodo, po besedah svojega priorja, uporabili za prenovo križevniško cerkev pri ljubljanskih Križankah, ko jo bodo dobili nazaj. Mnogi katoliki in drugi stradajo in nimajo mnogih osnovnih življenjskih sredstev, križniki pa so denar pretopili v zlato in ga bodo investirali v zidove. Ali je to služenje bližnjemu? Hodijo križniki za Jezusom?

Križniki naj bi zlato, ki ga imajo kot izkupiček od prodaje državnih obveznic, uporabili za obnovo svoje cerkve v Ljubljani pri Križankah, ko jo bodo dobili nazaj. To cerkev pa bo namenjena vojski. »Oddajali jo bomo vojski. Nato zahteva v Sloveniji točno tako cerkev, kot je križevniška, ki ni daleč od središča mesta in ima pred vhodom prostor za parade. Naš vojaški vikar bi postal vojaški škof in Slovenska vojska bi imela v tej cerkvi maše za državo, vsako nedeljo bi bila maša za vojake, v njej bi bile vsaj tri večje proslave na leto,« je dejal prior križnikov Janko Štampar in poudaril, da bi vojski zaračunavali najemnino.[8] Denar bodo križniki torej dali za vojsko. Ali je to Božja volja? Ali je vojska Božja volja? Ali ni rekel Jezus, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Pa tudi: ljubite svoje sovražnike! Ali križniki še niso slišali za Božjo zapoved Ne ubijaj? In križniki pravijo, da jih prežema dejavna ljubezen do Boga in da križnik odpira svoje srce Bogu in bližnjemu. Ali ni Nato tisti, ki ubija bitja, ki jih je ustvaril Bog? Ali ni Nato tisti, ki ubija bližnje? Komu služi Nato? In komu križniki? Bogu Stvarniku ali bogu ubijanja in uničevanja? Torej bogu podzemlja! Križniki so očitno vsaj po »duši« še vedno vojaški red, kar pa ni niti čudno, saj so del nasilne in z vojsko zlizane katoliške cerkve. Cerkve, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner rekel: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«.[9]

In za konec. Prior Janko Štampar: »Jaz sem poleg tega redovnik križniškega reda, ki se mora odpovedati imetju. Križniški red namreč temelji na skromnosti.«[10] Ali je milijonsko premoženje križnikov z gradom in zlatom na čelu skromnost in odpoved imetju, o čemer govori prior Štampar? In jadrnica, ki jo poseduje prior?[11]
____________________
[1] https://sl.wikipedia.org/wiki/Tevtonski_vite%C5%A1ki_red (20.2.2017).
[2] https://www.dnevnik.si/1042755889 (20.2.2017).
[3] http://erar.si/prejemnik/80920918/ (20.2.2017).
[4] Aplikacija za prikaz porabe javnega denarja v Republiki Sloveniji.
[5] Nedeljski, 15.2.2017.
[6] https://www.dnevnik.si/1042755889 (20.2.2017).
[7] http://krizniski-red.si/index.html (21.2.2017).
[8] https://www.dnevnik.si/1042755428/slovenija/denacionalizacija-krizank-boj-za-barocno-cerkev-ki-je-obcasno-tudi-rumplkamra (21.2.2017).
[9] http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (21.2.2017).
[10] Nedeljski, 15.2.2017.
[11] Nedeljski, 15.2.2017.

Sprememba in ne razlaga

Med pravniki se je razvnela polemika, kako tolmačiti 3. odst. 12. člena Zakona o RTV Slovenija, ki se glasi: „Politične stranke in neodvisni kandidati, ki niso zastopani v državnem zboru oziroma v Evropskem parlamentu, morajo imeti skupaj na razpolago eno tretjino skupnega časa, ki ga RTV Slovenija določi za vse politične stranke in kandidate, ki sodelujejo na volitvah. RTV Slovenija tem strankam oziroma kandidatom omogoči predstavitev v okviru njim namenjenih posebnih predvolilnih predstavitev v od oddaj iz prejšnjega odstavka ločenih terminih, tako, da je vsaki od teh strank oziroma vsakemu od neodvisnih kandidatov omogočena medsebojno enakopravna predstavitev.“

Po mnenju doc. dr. Andraža Terška se postavi vprašanje, ali se ta odstavek tolmači golo formalno in dobesedno ali stvarno utemeljeno z (ustavno)pravno soljo. Meni, da je prvi način tolmačenja, torej dobesedno in golo formalno, pravno nevzdržen in nezdružljiv z načeli pristne demokratičnosti, političnega pluralizma, učinkovite volilne alternative in obveščenega odločanja volivcev, volilno pravico in svobodo izražanja kot pravno utemeljenimi imperativi volilnega procesa. Meni tudi, da bi se sporni odstavek tolmačil tako, da je RTVS dolžna zagotoviti neparlamentarnim strankam in neodvisnim kandidatom najmanj eno tretjino predvolilnega programa (ne pa točno ene tretjine), parlamentarnim pa največ dve tretjini. (Dnevnikov objektiv, 29.10.2011)

Razlaga dr. Terška je zanimiva. Meni, da bi se sporni odstavek moral tolmačiti tako, da bi morali neparlamentarci imeti na razpolago najmanj eno tretjino, torej lahko tudi več, čeprav zakon govori točno o eni tretjini. Če bi tolmačili ta odstavek tako, da imajo na razpolago točno eno tretjino, bi to po njegovem bilo pravno nevzdržno in dobesedno tolmačenje zakona.

Tolmačiti sporni odstavek tako, da gre za najmanj eno tretjino časa, lahko torej tudi več, pa ni več razlaga, temveč sprememba. Iz jasne zakonske dikcije, ki govori o eni tretjini, se naredi najmanj ena tretjina. To pa je že sprememba zakona, saj zakon takšne dikcije nima. Tekst zakona je jasen in pride v upoštev samo dobesedno tolmačenje in ne tolmačenja v smislu pristne demokratičnosti, političnega pluralizma … kot to meni dr. Teršek. Ta načela je zakonodajalec verjetno že upošteval pri pisanju tega odstavka.

Kako se morajo tolmačiti zakoni in drugi predpisi? Samo dobesedno in nič drugače. Tolmačiti je potrebno tako, kot piše. Kajti samo tako lahko vsi razumemo enako. Če bi tolmačili zakone po smislu in drugih metodah, bi prišlo do kaosa, saj bi praktično vsak imel svoje tolmačenje. To bi pa bilo nevzdržno in bi bilo pravno nesprejemljivo. Kako bi izgledalo, da v zakonu piše A, tolmačenje pa je nekaj drugega npr. A–, torej nekaj, kar v zakonu ne piše? Tudi če je zakon napisan slabo oz. nerazumljivo, ga je potrebno tolmačiti tako kot piše. Mogoče bodo prišle ven „čudne“ stvari, vendar bo to znak za parlament, da bo zakon takoj spremenil in v bodoče pisal boljše in jasnejše zakone. Seveda je pri tem potrebno v primeru nejasnih zakonov, le-te vedno tolmačiti v korist šibkejše strani.

Logika tolmačenja spornega odstavka, ki jo dr. Teršek predlaga, ni nova, je pa lahko nevarna, saj lahko privede do „tihih“ sprememb zakonov, torej sprememba zakona skozi razlago in ne po predpisanem postopku. In do kaosa, kajti v zakonu bo pisalo eno, razlage pa bodo nekaj drugega. Čigava razlaga bo točna, če vemo, da ima praktično vsak pravnik svojo? In katero razlago bodo upoštevala sodišča? Po kakšni razlagi pa naj bi se ravnali „navadni“ državljani?

Veliki mojstri spreobračanja besed so tudi teologi. Ena največjih zlorab je cerkveno tolmačenje pete Božje zapovedi. Ta je jasna, saj je Bog rekel: Ne ubijaj! Cerkev pa to razlaga tako, da se nedolžnega in pravičnega ne ubije (Katekizem katoliške cerkve, točka 2261). To pa je nekaj povsem drugega, kajti razlaga zelo oži zapoved. In to ni več razlaga, temveč sprememba. Peta božja zapoved se v bistvu po cerkvi glasi: Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj! Ubijati je torej mogoče vse dolžne in nepravične. Nepravični pa so seveda vsi tisti, ki ne izpolnjujejo cerkvenih kriterijev pravičnosti. To so npr. drugače misleči in verujoči, ateisti, tisti, ki so izstopili iz cerkve … Ubijati je mogoče tudi v vojni in v okviru smrtne kazni. Ubiješ lahko tudi živali, saj so dolžne dati cerkvi meso za hrano … Ubiješ lahko živali v gozdovih, saj se pravičnost po cerkvenem pravu nanaša samo na ljudi in ne na živali, poleg tega pa so živali dolžne zadovoljevati človekovo oz. lovčevo slo po ubijanju, saj so dane človeku v uporabo – seveda po cerkvenem nauku. Zaradi takšne cerkvene spremembe ene najpomembnejših Božjih zapovedi so umirali ljudje in še umirajo. Desetine milijonov ljudi je zaradi takšne zlorabe pete zapovedi umrlo v srednjem veku, seveda pa tudi prej in pozneje. Tečejo potoki krvi, tako živali kot ljudi. Afganistan, Irak, Afrika … Umira narava, ki jo na veliko zastrupljajo, družba propada. Podnebne spremembe se spreobračajo v podnebno katastrofo. Ideološka podlaga vsega tega so cerkvene zlorabe desetih Božjih zapovedi in namerno potvarjanje oz. ponarejanje še drugih delov Božjega nauka. Cerkev je tako iz zapovedi Ne ubijaj naredila ukaz ubijaj, ga inkorporirala v svojo biblijo, predvsem staro zavezo, ki se mora, po cerkvenem nauku, izvrševati tudi v novi zavezi (krvavi srednji vek ...), in ga pripisala Bogu. Tako je Boga naredila za morilca. Ni čudno, da vedno več ljudi zapušča cerkev. Kdo bo pa še verjel v takšnega krutega in neusmiljenega Boga? Jasno pa je, da cerkev z Bogom nima nič skupnega, kajti Bog se ne spreminja: pri njemu je zapoved Ne ubijaj večna. Bog z ubijanjem nima ničesar skupnega, saj On ustvarja in ne uničuje. Uničuje njegov nasprotnik – satan.