nedelja, 31. oktober 2021

Satanistično izživljanje francoskega klera nad otroki

 Na začetku oktobra 2021 je bilo v Franciji objavljeno poročilo o spolnih zlorabah otrok s strani katoliške duhovščine in laikov, povezanih s cerkvijo. Iz poročila, to je dolgo kar 2.500 strani, je razvidno, da so katoliški duhovniki med letoma 1950 in 2020 spolno zlorabili najmanj 216.000 otrok, med njimi so bili v 80 odstotkih dečki, večinoma stari od 10 do 13 let. Če se k temu priključijo še osebe, ki so povezane s katoliško cerkvijo, npr. vodje katoliških šol in programov za mlade, kateheti laiki, pa je številka vsaj 330.000. Tretjina vseh žrtev je bila posiljena. Otroke naj bi zlorabilo okoli 3.000 duhovnikov pedofilov, verjetno pa je številka še večja. Na predstavitvi poročila je vodja raziskave Jean–Marc Sauve, sicer dolgoletni podpredsednik najvišjega francoskega upravnega sodišča, dejal, da obstaja večja verjetnost, da bodo otroci zlorabljeni v okviru katoliške cerkve kot pa v državnih šolah ali poletnih taborih oziroma kateremkoli drugem okolju. V katoliški cerkvi so spolne zlorabe več kot dvakrat pogostejše kot v šoli, počitniških kolonijah in v športnih klubih.[1] Spolne zlorabe so bile sistemske.[2]

Poročilo je pripravila neodvisna komisija za spolne zlorabe v Cerkvi (CIASE), v kateri je bilo dvajset strokovnjakov, kot so psihiatri, psihologi, sociologi, zgodovinarji, zdravniki, teologi in pravniki. Njeno delo je trajalo dve leti in pol, med drugim je intervjuvala 243 žrtev, prebrala pisma 2819 žrtev in proučila 1628 primerov pred sodišči.[3] Preiskava je trajala dve leti in pol. Sicer pa je komisijo ustanovila sama katoliška cerkev. Vprašanje je, do kakšnih števil bi prišlo, če komisija ne bi bila ustanovljena s strani cerkve, temveč države in če bi bilo obdobje preiskovanja še daljše, torej da bi se zajel tudi čas pred letom 1950. Domnevati je, da bi bile številke še večje. Kajti kler in drugi cerkveni člani so spolno pa tudi drugače zlorabljali otroke že prej. Spolne in druge zlorabe otrok s strani cerkvenega klera in laikov trajajo, tako kot marsikje drugje po svetu, tudi v Franciji že stoletja.

Da so razkritja iz poročila »skrb vzbujajoča in šokantna«, je povedala nekdanja nuna Laurence Poujade, ki jo je pred četrt stoletja, ko je bila stara 30 let, zlorabil neki francoski duhovnik. Nekdanja nuna L. Poujade je dejala, da jo je cerkvena skupnost po zlorabi prosila, naj prekine stike s sorodniki in naj ne govori o tem, kar se je zgodilo. Družina je vedela, da je nekaj narobe, daj je imela sledi udarcev in modric, a najbližjim, kot pravi, ni smela zaupati resnice. »O napadu sem spregovorila šele šest let po tem, ko se je zgodilo. Spoprijela sem se s psihološkimi posledicami, se je pa postopoma slabšalo tudi moje fizično zdravje. Pomembno je, da poročilo navaja, da je treba zaceliti rane žrtev. Cerkev bi morala priznati svojo odgovornost in plačati odškodnino,« je dejal L. Poujade.[4] Meni še, da je žrtev še mnogo več, saj so mnoge žrtve že umrle, nekatere so celo storile samomor.[5]

Na tiskovni konferenci, na kateri je bilo predstavljeno poročilo, je sodeloval tudi Francois Devaux, ustanovitelj združenja žrtev 'La Parole libérée' (Osvobojena beseda) in tudi sam žrtev pedofilskega klerika ter pri tem nagovoril člane komisije: »Vem, iz kakšnega pekla ste se vrnili. Raziskovali ste najtemnejše in najbolj ogabne podrobnosti. Spustili ste se v najbolj neznosne globine, v tisto, kar je videti kot množično grobišče raztrganih duš Cerkve. Za vaš izjemen trud se vam iskreno zahvaljujemo.«[6] Od cerkve pa je Francois Devaux zahteval, da plača odškodnino žrtvam. »Izdali ste nedolžnost otrok, izdali ste sporočilo Evangelijev!« je dejal.[7]

»Številke presegajo vse, kar smo si mogli predstavljati. To je neznosno. Moram reči, da me je sram in da sem zgrožen, a tudi odločen, da ukrepam,« je o razkriti pedofiliji katoliškega klera in laikov dejal nadškof Reimsa in predsednik francoske škofovske konference Éric de Moulins-Beaufort.[8] Vprašanje je, zakaj prej ni ukrepal, kajti kot je dejal vodja raziskave Sauve, je cerkev že leta »kazala globoko, popolno in celo kruto ravnodušnost«. »Ko je bila obveščena o zlorabah, Cerkev ni sprejela strogih ukrepov, potrebnih za zaščito otrok pred nasilneži,« je še dodal Sauve.[9] Zakaj torej nadškof ni reagiral že prej, zakaj tudi drugi odgovorni v cerkvi niso reagirali takrat, ko je bil še čas? Verjetno zato, ker so bile spolne zlorabe del cerkvenega sistema, kot je to dejal Jean–Marc Sauve. »Moja današnja želja je, da vsakega od vas prosim odpuščanja," je nadškof še dejal.[10] Ali bo samo prosil odpuščanja, ali bo naredil še kaj več? Npr. poskrbel, da bodo žrtve dobile tudi odškodnino za škodo, ki jim jo je cerkev povzročila s svojimi satanskim ravnanjem oz. opustitvijo.

Na poročilo se je odzval tudi papež Frančišek. »Žal se je pokazalo, da so številke precej visoke. Žrtvam želim izraziti svojo žalost in svojo bolečino zaradi travm, ki so jih doživele, in svoj sram, naš sram, moj sram, ker Cerkev predolgo ni bila sposobna, da bi jih postavila v središče svojih skrbi. Zagotavljam jim svojo molitev. Ter molim in molimo vsi skupaj: 'Tebi, Gospod, slava, nam pa sramota.' To je čas sramu. Spodbujam škofe in redovne predstojnike, naj si še naprej z vsemi silami prizadevajo, da se podobne drame ne bi ponovile. Francoskim duhovnikom izražam bližino in očetovsko podporo ob tej preizkušnji, ki je težka, vendar zdravilna, in vabim francoske katoličane, naj prevzamejo svoje odgovornosti, da bi zagotovili, da bo Cerkev varen dom za vse. Hvala.«[11] Ali so po papeževih besedah za pedofilijo krivi francoski katoličani, torej laiki, in ne kler, poleg storilcev tudi hierarhija? Kako dolgo je Bergoglio že papež? Zakaj ni že prej razkrinkal katoliško pedofilijo v Franciji? Ali bo papež poskrbel, da bodo žrtve dobile pravično odškodnino ne glede na to, ali so spolne zlorabe zastarale? Bo izobčil pedofilske klerike in tiste, ki so jih ščitili? Pa tudi če so to škofje ali kardinali? Ali bo papeževa molitev za žrtve pomagala vzpostaviti prejšnje stanje? In njegov sram – ali bo ta res kaj pomagal? Ali pa so njegove besede zopet naveden blef in predstava za javnost z namenom, da se izboljša cerkvena podoba?
Avtor ob Ni komentarjev:
Oznake: , , , ,

nedelja, 3. oktober 2021

Cerkveni Pohod za življenje 2021

 V Ljubljani je 2. oktobra 2021 potekal tretji Pohod za življenje, tokrat pod geslom »Človekovo življenje je nedotakljivo«. S tem pohodom so udeleženci opozarjali na pravice nerojenih oz. splavljenih otrok in izražali nasprotovanje splavu. Pohoda se je udeležil tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je dejal, da »ne pozabimo na tisto temeljno pravico, to pa je človekova pravica do življenja. Kot pravi papež, od rojstva do naravne smrti.«.

Katoliška cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved, vsem ženskam, ki splavijo pa grozi s prekletstvom in večnim peklom. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti. Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga s tem veže nase, saj ji mora biti pokoren, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno in drugače podpirati cerkev ter se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v tudi vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države predvsem proti islamu. Tega je namreč cerkev opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame! To je človekova pravica življenja po cerkveno!

Poleg tega pa uradni katoliški nauk vsebuje mnogo pozivov oz. celo ukazov, ki so proti človeškemu življenju. Biblija namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Pozivov k ubijanju, torej smrtnih kazni, je v bibliji na desetine in ker je biblija v celoti še danes veljavna, je jasno, da so veljavne tudi smrtne kazni. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje ljudi spoštovanje človeškega življenja oz. del pravice do življenja od rojstva do naravne smrti, kar zagovarja nadškof Zore? In seveda drugi katoliki!

Cerkev zagovarja ubijanje ljudi, čeprav kleriki s papežem na čelu s prižnic grmijo Ne ubijaj! Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi. Ali ne gre za cerkveno dvoličnost na kvadrat!

Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so važni samo interesi. Zanje žrtvuje vse. Zato je njeno govorjenje o svetosti in nedotakljivosti življenja navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu. O svetosti in nedotakljivosti življenja katoliške cerkve marsikaj pove tudi naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev.
Avtor ob Ni komentarjev:
Oznake: , , , ,
Naročite se na: Objave (Atom)