Sprememba in ne razlaga

Med pravniki se je razvnela polemika, kako tolmačiti 3. odst. 12. člena Zakona o RTV Slovenija, ki se glasi: „Politične stranke in neodvisni kandidati, ki niso zastopani v državnem zboru oziroma v Evropskem parlamentu, morajo imeti skupaj na razpolago eno tretjino skupnega časa, ki ga RTV Slovenija določi za vse politične stranke in kandidate, ki sodelujejo na volitvah. RTV Slovenija tem strankam oziroma kandidatom omogoči predstavitev v okviru njim namenjenih posebnih predvolilnih predstavitev v od oddaj iz prejšnjega odstavka ločenih terminih, tako, da je vsaki od teh strank oziroma vsakemu od neodvisnih kandidatov omogočena medsebojno enakopravna predstavitev.“

Po mnenju doc. dr. Andraža Terška se postavi vprašanje, ali se ta odstavek tolmači golo formalno in dobesedno ali stvarno utemeljeno z (ustavno)pravno soljo. Meni, da je prvi način tolmačenja, torej dobesedno in golo formalno, pravno nevzdržen in nezdružljiv z načeli pristne demokratičnosti, političnega pluralizma, učinkovite volilne alternative in obveščenega odločanja volivcev, volilno pravico in svobodo izražanja kot pravno utemeljenimi imperativi volilnega procesa. Meni tudi, da bi se sporni odstavek tolmačil tako, da je RTVS dolžna zagotoviti neparlamentarnim strankam in neodvisnim kandidatom najmanj eno tretjino predvolilnega programa (ne pa točno ene tretjine), parlamentarnim pa največ dve tretjini. (Dnevnikov objektiv, 29.10.2011)

Razlaga dr. Terška je zanimiva. Meni, da bi se sporni odstavek moral tolmačiti tako, da bi morali neparlamentarci imeti na razpolago najmanj eno tretjino, torej lahko tudi več, čeprav zakon govori točno o eni tretjini. Če bi tolmačili ta odstavek tako, da imajo na razpolago točno eno tretjino, bi to po njegovem bilo pravno nevzdržno in dobesedno tolmačenje zakona.

Tolmačiti sporni odstavek tako, da gre za najmanj eno tretjino časa, lahko torej tudi več, pa ni več razlaga, temveč sprememba. Iz jasne zakonske dikcije, ki govori o eni tretjini, se naredi najmanj ena tretjina. To pa je že sprememba zakona, saj zakon takšne dikcije nima. Tekst zakona je jasen in pride v upoštev samo dobesedno tolmačenje in ne tolmačenja v smislu pristne demokratičnosti, političnega pluralizma … kot to meni dr. Teršek. Ta načela je zakonodajalec verjetno že upošteval pri pisanju tega odstavka.

Kako se morajo tolmačiti zakoni in drugi predpisi? Samo dobesedno in nič drugače. Tolmačiti je potrebno tako, kot piše. Kajti samo tako lahko vsi razumemo enako. Če bi tolmačili zakone po smislu in drugih metodah, bi prišlo do kaosa, saj bi praktično vsak imel svoje tolmačenje. To bi pa bilo nevzdržno in bi bilo pravno nesprejemljivo. Kako bi izgledalo, da v zakonu piše A, tolmačenje pa je nekaj drugega npr. A–, torej nekaj, kar v zakonu ne piše? Tudi če je zakon napisan slabo oz. nerazumljivo, ga je potrebno tolmačiti tako kot piše. Mogoče bodo prišle ven „čudne“ stvari, vendar bo to znak za parlament, da bo zakon takoj spremenil in v bodoče pisal boljše in jasnejše zakone. Seveda je pri tem potrebno v primeru nejasnih zakonov, le-te vedno tolmačiti v korist šibkejše strani.

Logika tolmačenja spornega odstavka, ki jo dr. Teršek predlaga, ni nova, je pa lahko nevarna, saj lahko privede do „tihih“ sprememb zakonov, torej sprememba zakona skozi razlago in ne po predpisanem postopku. In do kaosa, kajti v zakonu bo pisalo eno, razlage pa bodo nekaj drugega. Čigava razlaga bo točna, če vemo, da ima praktično vsak pravnik svojo? In katero razlago bodo upoštevala sodišča? Po kakšni razlagi pa naj bi se ravnali „navadni“ državljani?

Veliki mojstri spreobračanja besed so tudi teologi. Ena največjih zlorab je cerkveno tolmačenje pete Božje zapovedi. Ta je jasna, saj je Bog rekel: Ne ubijaj! Cerkev pa to razlaga tako, da se nedolžnega in pravičnega ne ubije (Katekizem katoliške cerkve, točka 2261). To pa je nekaj povsem drugega, kajti razlaga zelo oži zapoved. In to ni več razlaga, temveč sprememba. Peta božja zapoved se v bistvu po cerkvi glasi: Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj! Ubijati je torej mogoče vse dolžne in nepravične. Nepravični pa so seveda vsi tisti, ki ne izpolnjujejo cerkvenih kriterijev pravičnosti. To so npr. drugače misleči in verujoči, ateisti, tisti, ki so izstopili iz cerkve … Ubijati je mogoče tudi v vojni in v okviru smrtne kazni. Ubiješ lahko tudi živali, saj so dolžne dati cerkvi meso za hrano … Ubiješ lahko živali v gozdovih, saj se pravičnost po cerkvenem pravu nanaša samo na ljudi in ne na živali, poleg tega pa so živali dolžne zadovoljevati človekovo oz. lovčevo slo po ubijanju, saj so dane človeku v uporabo – seveda po cerkvenem nauku. Zaradi takšne cerkvene spremembe ene najpomembnejših Božjih zapovedi so umirali ljudje in še umirajo. Desetine milijonov ljudi je zaradi takšne zlorabe pete zapovedi umrlo v srednjem veku, seveda pa tudi prej in pozneje. Tečejo potoki krvi, tako živali kot ljudi. Afganistan, Irak, Afrika … Umira narava, ki jo na veliko zastrupljajo, družba propada. Podnebne spremembe se spreobračajo v podnebno katastrofo. Ideološka podlaga vsega tega so cerkvene zlorabe desetih Božjih zapovedi in namerno potvarjanje oz. ponarejanje še drugih delov Božjega nauka. Cerkev je tako iz zapovedi Ne ubijaj naredila ukaz ubijaj, ga inkorporirala v svojo biblijo, predvsem staro zavezo, ki se mora, po cerkvenem nauku, izvrševati tudi v novi zavezi (krvavi srednji vek ...), in ga pripisala Bogu. Tako je Boga naredila za morilca. Ni čudno, da vedno več ljudi zapušča cerkev. Kdo bo pa še verjel v takšnega krutega in neusmiljenega Boga? Jasno pa je, da cerkev z Bogom nima nič skupnega, kajti Bog se ne spreminja: pri njemu je zapoved Ne ubijaj večna. Bog z ubijanjem nima ničesar skupnega, saj On ustvarja in ne uničuje. Uničuje njegov nasprotnik – satan.