Vedno več molitev, stanje na svetu pa vedno slabše

Nedaleč nazaj je papež Frančišek povabil vse kristjane in tudi vernike drugih ver, da molijo za mir, predvsem za Kongo in Južni Sudan. Rekel je: »Zaradi širjenja tragičnih konfliktnih situacij po različnih predelih sveta vabim vse vernike na poseben Dan molitve in posta za mir, in sicer 23. februarja, na petek prvega postnega tedna. Namenili ga bomo predvsem za prebivalce Demokratične republike Kongo in Južnega Sudana.« Predsednik Slovenske škofovske konference nadškof Stanislav Zore je določil, da se 23. februarja 2018 pri mašah v Sloveniji k prošnjam za vse potrebe doda prošnji za spravo in mir med prebivalci Konga in Južnega Sudana.[1] To ni prvič, kar je papež Frančišek pozval ljudi na molitev. Tako je ob svetovnem dnevu miru (1. januar 2015) dejal, da je korenina miru molitev. Da naj bi bila korenina miru molitev, je zanimiva navedba. Mogoče se je vprašati, ali je kaj resnice v njej?

Katoliška cerkev šteje več kot milijardo članov. Velika večina le-teh bolj ali manj redno moli. Ker je članov zelo veliko, je tudi molitev zelo veliko, tako dnevno, tedensko, mesečno in letno. Mogoče bi bilo reči, da naenkrat moli več deset milijonov katolikov, če ne še več. Molitev je v nekem trenutku izjemno veliko, v naslednjem pa tudi. In tako vsak dan, teden, mesec in leto. Molijo tudi pripadniki drugih biblijskih cerkva. Toda kakšno je stanje na svetu? Ali so vojne prenehale, ali je mir na svetu? Miru ni. Nasprotno, vojaških spopadov in vojn je vedno več, kar velja tudi za druge oblike nemira.

Če je molitev korenina miru, kot pravi papež, zakaj potem, glede na velik obseg in število cerkvenih molitev po vsem svetu, ne nastane mir? Če je korenin miru vsak dan na milijone, zakaj potem ni miru? Ali je papeževa trditev napačna, nepopolna ali je zadaj kaj drugega?

Neki katolik moli za mir, nato pa gre v gozd in kot lovec ubije žival. Torej, moli za mir, deluje pa proti njemu. Drug primer: član katoliške cerkve zjutraj moli za mir, nato pa se kot vojak usede v vojaško letalo in meče bombe na ljudi in jih pobija. Torej moli za mir, deluje pa proti njemu. Ali lahko ob takšnih dejanjih pride do miru? Tretji primer: katoliški vernik moli za mir, potem pa gre na polje in uporablja pesticide in druge strupe, ki pomorijo življenje v zemlji. Torej moli za mir, zastruplja pa zemljo in uničuje milijarde drobnih bitij, ki skrbijo za zdravo prst. In ustvarja strašen nemir v zemlji. Še en primer: katolik pri maši moli za mir, nato pa doma na kolinah zakolje prašiča. Moli za mir, umoril pa je nedolžno živo bitje. Bitje, ki ga je ustvaril Bog! Da je Bog ustvaril živali, uči tudi katoliška cerkev. Ali lahko s takšnimi dejanji nastane mir?

Važna so dejanja, je rekel Jezus in na teh njegovih besedah se meri tudi papež s svojimi podaniki. Molitvi za mir morajo slediti dejanja za mir. Konkretno glede na prej navedena primera: katoliški lovec mora prenehati biti lovec in ne več ubijati živali, katoliški vojaški pilot pa mora opustiti svojo vojaško dejavnost in se demilitarizirati, katoliški kmet pa opustiti pesticide in druge strupe. In tisti, ki zakolje žival za koline, mora to opustiti. To je potem njihov prispevek k miru, ki bo tudi potrdil njihove molitve za mir. Tako bo ta molitev imela moč. Potem to ne bodo prazne besede, temveč bodo to oživljene in ne mrtve besede. Najboljša so torej dejanja proti vojni in nemiru. Sama molitev za mir ne prinese miru.

V Vatikanu je 8. junija 2014 potekala molitev za mir v Palestini in Izraelu, pri kateri so sodelovali papež Frančišek, izraelski predsednik Peres in palestinski predsednik Abas ter carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej. Skupaj so molili Izraelci in Palestinci, kristjani, judje in muslimani. Na koncu so na vatikanskih vrtovih zasadili še oljko kot simbol miru in v spomin na ta zgodovinski dogodek. Ali lahko molitev za mir v Palestini in Izraelu in posaditev oljke kot simbola miru reši konflikt med Palestinci in Izraelci? Če bi lahko, potem bi bil že bil mir v takoimenovani sveti deželi. Pa ga ni. Kajti molitev za mir miru ne ostvari, kot že navedeno. Ustvarijo ga samo dejanja. Izrael mora končati z nasiljem nad Palestinci, ti pa morajo prenehati se nasilno upirati izraelskemu nasilju. Seveda se mora tudi papež odreči doktrini o pravični ali obrambni vojni.

Ali komu ustreza molitev za mir brez dejanj za mir? Jano je, komu: bogu vojne, ki je bog podzemlja. On želi, da vojna traja in traja. Kdo mu pri tem pomaga? Tisti, ki vojne tako ali drugače podpira. Tudi z molitvami za mir, vendar brez dejanj za mir. Kdo ima tukaj veliko masla na glavi: vsekakor rimski papež s svojimi kleriki. Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldan pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden? Podobno velja za njegove podrejene: kardinale, škofe, duhovnike …

Kaj je pravi obraz papeža, če tistega, na kar poziva druge, ne stori sam? Mir ali nemir oz. vojna? In kaj so potem papeževe besede in poslanice za mir? Resnica ali laž? Ali lahko dvoličnost prinese mir: moliš za mir, tvoj nauk pa podpira vojne in ubijanje. In seveda to ne velja samo za papeža, temveč tudi za ostale klerike in laike. Kajti tudi katoliški laiki, ki molijo za mir, potem pa tako ali drugače ubijajo živa bitja, torej so v dejanjih proti miru, ne delajo za mir, temveč samo molijo za mir. Njihova dejanja uničujejo mir in krepijo nemir oz. vojno. Po dejanjih jih boste spoznali, je rekel Jezus. Ni rekel: po besedah jih boste spoznali.

Ko je bil papež Frančišek na svetovnem dnevu mladih (SMD) v Krakovu julija 2016, se je zaključne maše udeležilo skoraj 3 milijone mladih katolikov iz 187 držav sveta.[2] Velika večina teh ljudi je skupaj s papežem pri tem verskem obredu molila. Molilo je torej več kot dva milijona ljudi. Verjetno so molili tudi za mir na svetu. Kaj bodo prinesle te molitve. Mir? Nemir? Vojne? Odvisno od dejanj molivcev. Mnogi bodo še naprej jedli meso, zaradi česar bodo umirale nedolžne živali. In s tem podpirali cerkveno vojno proti živalim. Drugi bodo še naprej podpirali vojaške in druge napade na muslimane. Tretji bodo kako drugače ustvarjali nemir. Mogoče pa se bo kdo spreobrnil in tudi v dejanjih začel delovati za mir oz. miroljubno. Takrat bo ta molitev imela moč in bo lahko prispevala k miru na svetu. Verjetno pa so med mladimi tudi takšni, ki ne samo molijo za mir, temveč mir v smislu Božjih zapovedi in Jezusovega govora na gori tudi živijo. Toda s tem ravnajo proti cerkvenemu nauku in so zato že izobčeni ter »na poti« v večni pekel. Pa tega sploh ne vedo.

Rezime: Molitev za mir brez ustreznih dejanj, je prazna molitev, ki ne prinese miru. Mogoče miru celo škodi. Stanje po svetu je vedno slabše. Ali bi bilo mogoče reči, da več kot bo molitev za mir brez dejanj za mir, več bo nemira in vojn po svetu. Če da, komu bo to koristilo? Samo bogu vojne! Za koga potem dela papež, ki moli za mir, njegova dejanja pa so proti miru! Seveda to vprašanje velja za vse katolike, ki posnemajo papeža.
____________________________
[1] http://radio.ognjisce.si/sl/199/ aktualno/26445/ (24.2.2018).
[2] http://skam.si/dogodki/mednarodna- srecanja/svetovni-dan-mladih/ (9.8.2016).

Dovoljenje za umor za 117.500 dolarjev

Na konvenciji lovskih agencij v Las Vegasu so na dražbi prodali odstrelno dovoljenje za debelorogega ovna za 117.500 ameriških dolarjev. Gre za rekordno ceno za nakup odstrelnega dovoljenja, vzrok pa je v tem, da je pripadnikov te živalske vrste v ZDA samo še približno 300, zaradi česar država letno izda samo eno ali dve licenci za odstrel. Prejšnji rekord je znašal 85.000 dolarjev, dosežen pa je bil leta 1998. (Lovec, 9/2011)

Morilska sla pri nekaterih ne pozna cene. Za zadovoljitev le-te bi plačali pravo bogastvo ali pa naredili še kaj drugega. Njih ne zanima življenje živega bitja, zanima jih samo to, kako bodo to bitje umorili in kako bodo pri tem uživali. Ne zanima jih trpljenje takšne živali, ne zanima jih kruta smrt, ki jo prinese odstrel, zanima jih samo smrt in trofeja, s katero dokazujejo in potrjujejo svojo morilsko slo. Ne zanima jih, da imajo živali svoje družine, da čutijo podobno kot človek, da so zelo inteligentne in moralne. Ne zanima jih, da imajo svojo osebnost, kar dokazuje tudi znanost. Zanima jih samo kri. Seveda tuja.

Nič drugače ni pri pomorih mnogih ostalih živali. Tam za umor ni potrebno plačati 117.500 dolarjev, dovolj je že članstvo v lovskem društvu. In ena izmed srn, ki jih v Sloveniji letno lovci, po ukazu države, pobijejo okoli 40.000, je lovčeva. Ali pa medved, za katerega trofejo je sicer potrebno plačati tudi 10.000 evrov ali več, če gre za „klasno“ žival. Da ne omenjam rac mlakaric, divjih prašičev, zajcev, lisic … Okoli 120.000 prosto živečih živali so lovci v letu 2010 pomorili v Sloveniji, po vsem svetu pa okoli 200 milijonov. V gozdovih tečejo potoki krvi.

V gozdovih in na poljih tečejo potoki krvi. Poteka pravi masaker, za katerega glavno odgovornost nosi država, ki odreja lov in sprejema lovske načrte, ki so podlaga za masaker v gozdovih in na poljih in za kri, ki tam teče. Če bi država rekla lovu ne, ga ne bi bilo. Vendar pa morilsko slo očitno prežema tudi politike in tiste, ki odločajo o življenju in smrti živih bitij, pri čemer to slo skrivajo za opravičilom, da je lov potreben za ohranjanje naravnega ravnotežja. Seveda to ne drži, saj je ravno lov tisti, ki ravnotežje uničuje – narava ima namreč v sebi vse mehanizme, s katerimi lahko regulira število živali na določenem področju. To potrjuje tudi znanost. Iz nekaterih raziskav pa je tudi razvidno, da lov povečuje število živali, saj se vrsta s povečano rodnostjo brani pred ogrožanjem, ki ga prinaša lov. Kdo ve, koliko živali prenese neko področje: narava ali morilski in zmotni človek?

Od umora živali do umora ljudi, je mali korak, je smiselno dejal Leo Tolstoj. Ni čudno, da je na svetu toliko nasilja in ubijanja ljudi, če človeštvo vsako leto pomori okoli 50 milijard živali za prehrano in okoli 200 milijonov v gozdovih. Da ne omenjam stotine milijonov živali, ki jih mučijo in umorijo v okviru poskusov na živalih. Vse to morjenje se človeku vrača v obliki bolezni in uničene narave, kajti zakon je jasen: kar seješ, boš žel.

Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Kdaj bo človek začel zlato pravilo uporabljati do živali? Prej ko bo to storil, boljše bo zanj. Ovira na tej poti pa je cerkev, ki trdi, da je božja volja, da zlato pravilo ne velja v odnosu do živali. Kar ni samo zavajanje, temveč velika laž, saj je Bog jasno rekel: Ne ubijaj! In to že pred več tisoč leti!