Vedno več molitev, stanje na svetu pa vedno slabše

Nedaleč nazaj je papež Frančišek povabil vse kristjane in tudi vernike drugih ver, da molijo za mir, predvsem za Kongo in Južni Sudan. Rekel je: »Zaradi širjenja tragičnih konfliktnih situacij po različnih predelih sveta vabim vse vernike na poseben Dan molitve in posta za mir, in sicer 23. februarja, na petek prvega postnega tedna. Namenili ga bomo predvsem za prebivalce Demokratične republike Kongo in Južnega Sudana.« Predsednik Slovenske škofovske konference nadškof Stanislav Zore je določil, da se 23. februarja 2018 pri mašah v Sloveniji k prošnjam za vse potrebe doda prošnji za spravo in mir med prebivalci Konga in Južnega Sudana.[1] To ni prvič, kar je papež Frančišek pozval ljudi na molitev. Tako je ob svetovnem dnevu miru (1. januar 2015) dejal, da je korenina miru molitev. Da naj bi bila korenina miru molitev, je zanimiva navedba. Mogoče se je vprašati, ali je kaj resnice v njej?

Katoliška cerkev šteje več kot milijardo članov. Velika večina le-teh bolj ali manj redno moli. Ker je članov zelo veliko, je tudi molitev zelo veliko, tako dnevno, tedensko, mesečno in letno. Mogoče bi bilo reči, da naenkrat moli več deset milijonov katolikov, če ne še več. Molitev je v nekem trenutku izjemno veliko, v naslednjem pa tudi. In tako vsak dan, teden, mesec in leto. Molijo tudi pripadniki drugih biblijskih cerkva. Toda kakšno je stanje na svetu? Ali so vojne prenehale, ali je mir na svetu? Miru ni. Nasprotno, vojaških spopadov in vojn je vedno več, kar velja tudi za druge oblike nemira.

Če je molitev korenina miru, kot pravi papež, zakaj potem, glede na velik obseg in število cerkvenih molitev po vsem svetu, ne nastane mir? Če je korenin miru vsak dan na milijone, zakaj potem ni miru? Ali je papeževa trditev napačna, nepopolna ali je zadaj kaj drugega?

Neki katolik moli za mir, nato pa gre v gozd in kot lovec ubije žival. Torej, moli za mir, deluje pa proti njemu. Drug primer: član katoliške cerkve zjutraj moli za mir, nato pa se kot vojak usede v vojaško letalo in meče bombe na ljudi in jih pobija. Torej moli za mir, deluje pa proti njemu. Ali lahko ob takšnih dejanjih pride do miru? Tretji primer: katoliški vernik moli za mir, potem pa gre na polje in uporablja pesticide in druge strupe, ki pomorijo življenje v zemlji. Torej moli za mir, zastruplja pa zemljo in uničuje milijarde drobnih bitij, ki skrbijo za zdravo prst. In ustvarja strašen nemir v zemlji. Še en primer: katolik pri maši moli za mir, nato pa doma na kolinah zakolje prašiča. Moli za mir, umoril pa je nedolžno živo bitje. Bitje, ki ga je ustvaril Bog! Da je Bog ustvaril živali, uči tudi katoliška cerkev. Ali lahko s takšnimi dejanji nastane mir?

Važna so dejanja, je rekel Jezus in na teh njegovih besedah se meri tudi papež s svojimi podaniki. Molitvi za mir morajo slediti dejanja za mir. Konkretno glede na prej navedena primera: katoliški lovec mora prenehati biti lovec in ne več ubijati živali, katoliški vojaški pilot pa mora opustiti svojo vojaško dejavnost in se demilitarizirati, katoliški kmet pa opustiti pesticide in druge strupe. In tisti, ki zakolje žival za koline, mora to opustiti. To je potem njihov prispevek k miru, ki bo tudi potrdil njihove molitve za mir. Tako bo ta molitev imela moč. Potem to ne bodo prazne besede, temveč bodo to oživljene in ne mrtve besede. Najboljša so torej dejanja proti vojni in nemiru. Sama molitev za mir ne prinese miru.

V Vatikanu je 8. junija 2014 potekala molitev za mir v Palestini in Izraelu, pri kateri so sodelovali papež Frančišek, izraelski predsednik Peres in palestinski predsednik Abas ter carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej. Skupaj so molili Izraelci in Palestinci, kristjani, judje in muslimani. Na koncu so na vatikanskih vrtovih zasadili še oljko kot simbol miru in v spomin na ta zgodovinski dogodek. Ali lahko molitev za mir v Palestini in Izraelu in posaditev oljke kot simbola miru reši konflikt med Palestinci in Izraelci? Če bi lahko, potem bi bil že bil mir v takoimenovani sveti deželi. Pa ga ni. Kajti molitev za mir miru ne ostvari, kot že navedeno. Ustvarijo ga samo dejanja. Izrael mora končati z nasiljem nad Palestinci, ti pa morajo prenehati se nasilno upirati izraelskemu nasilju. Seveda se mora tudi papež odreči doktrini o pravični ali obrambni vojni.

Ali komu ustreza molitev za mir brez dejanj za mir? Jano je, komu: bogu vojne, ki je bog podzemlja. On želi, da vojna traja in traja. Kdo mu pri tem pomaga? Tisti, ki vojne tako ali drugače podpira. Tudi z molitvami za mir, vendar brez dejanj za mir. Kdo ima tukaj veliko masla na glavi: vsekakor rimski papež s svojimi kleriki. Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldan pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden? Podobno velja za njegove podrejene: kardinale, škofe, duhovnike …

Kaj je pravi obraz papeža, če tistega, na kar poziva druge, ne stori sam? Mir ali nemir oz. vojna? In kaj so potem papeževe besede in poslanice za mir? Resnica ali laž? Ali lahko dvoličnost prinese mir: moliš za mir, tvoj nauk pa podpira vojne in ubijanje. In seveda to ne velja samo za papeža, temveč tudi za ostale klerike in laike. Kajti tudi katoliški laiki, ki molijo za mir, potem pa tako ali drugače ubijajo živa bitja, torej so v dejanjih proti miru, ne delajo za mir, temveč samo molijo za mir. Njihova dejanja uničujejo mir in krepijo nemir oz. vojno. Po dejanjih jih boste spoznali, je rekel Jezus. Ni rekel: po besedah jih boste spoznali.

Ko je bil papež Frančišek na svetovnem dnevu mladih (SMD) v Krakovu julija 2016, se je zaključne maše udeležilo skoraj 3 milijone mladih katolikov iz 187 držav sveta.[2] Velika večina teh ljudi je skupaj s papežem pri tem verskem obredu molila. Molilo je torej več kot dva milijona ljudi. Verjetno so molili tudi za mir na svetu. Kaj bodo prinesle te molitve. Mir? Nemir? Vojne? Odvisno od dejanj molivcev. Mnogi bodo še naprej jedli meso, zaradi česar bodo umirale nedolžne živali. In s tem podpirali cerkveno vojno proti živalim. Drugi bodo še naprej podpirali vojaške in druge napade na muslimane. Tretji bodo kako drugače ustvarjali nemir. Mogoče pa se bo kdo spreobrnil in tudi v dejanjih začel delovati za mir oz. miroljubno. Takrat bo ta molitev imela moč in bo lahko prispevala k miru na svetu. Verjetno pa so med mladimi tudi takšni, ki ne samo molijo za mir, temveč mir v smislu Božjih zapovedi in Jezusovega govora na gori tudi živijo. Toda s tem ravnajo proti cerkvenemu nauku in so zato že izobčeni ter »na poti« v večni pekel. Pa tega sploh ne vedo.

Rezime: Molitev za mir brez ustreznih dejanj, je prazna molitev, ki ne prinese miru. Mogoče miru celo škodi. Stanje po svetu je vedno slabše. Ali bi bilo mogoče reči, da več kot bo molitev za mir brez dejanj za mir, več bo nemira in vojn po svetu. Če da, komu bo to koristilo? Samo bogu vojne! Za koga potem dela papež, ki moli za mir, njegova dejanja pa so proti miru! Seveda to vprašanje velja za vse katolike, ki posnemajo papeža.
____________________________
[1] http://radio.ognjisce.si/sl/199/ aktualno/26445/ (24.2.2018).
[2] http://skam.si/dogodki/mednarodna- srecanja/svetovni-dan-mladih/ (9.8.2016).

Brata papež in patriarh pozivata k pobijanju muslimanov!

Na Kubi sta se februarja 2016 sestala papež Frančišek in moskovski patriarh Kiril. Papež je ob srečanju izjavil, da sta s patriarhom brata. Ali je res, da je patriarh papežev brat? Seveda po nauku katoliške cerkve.

Ali je lahko patriarh papežev brat, če katoliški svetnik Ambrozij pravi: »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje judov«. Torej tudi pravoslavni. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je dejal papež Leon I. Pravoslavnega patriarha se je torej potrebno izogibati. Pa še prezirati. In še pruski jezuitski general Wernz: »Cerkev lahko krivoverce obsodi tudi na smrt, vse njihove pravice pa so zgolj izraz našega popuščanja.« Ker je patriarh Kiril vernik pravoslavne cerkve, torej krivoverec, ga lahko katoliška cerkev obsodi tudi na smrt. Da zgornje izjave niso samo del zgodovine in še vedno veljajo, izhaja iz katoliškega nauka. Katoliška cerkev namreč uči: »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.« (knjiga Vera cerkve, str. 203). Ali je torej patriarh Kiril papežev brat, če mu katoliška cerkev kot verniku pravoslavne cerkve, ne priznava pravice do obstoja? Bistvo bratstva pa je sožitje in ljubezen in ne izobčenje.

Čeprav se po papežu Leonu I. ne sme govoriti z verniki pravoslavne cerkve, ti naj bi prinašali tudi strup, se je papež Frančišek sestal pravoslavnim patriarhom Kirilom in z njim podpisal celo skupno izjavo. V njej, ki obsega 30 točk, sta v enajsti točki zapisala: »Medtem pa naj mednarodna skupnost vloži vse napore v skupne povezave in koordinirane akcije za prenehanje terorizma.«
Kako lahko glede na sedanje stanje preneha terorizem, ki sta ga imela v mislih papež in patriarh? Samo z njegovim uničenjem. Potrebno je torej uničiti ljudi, ki izvajajo terorizem. Teroriste, ti so v glavnem muslimani, je potrebno pobiti. Čeprav oba učita Božjo zapoved Ne ubijaj, pa pozivata k pobijanju teroristov, v glavnem muslimanov. Ali iz omenjene zapovedi izhaja, da se lahko pobija muslimane? Seveda ne, saj je jasno zapisano: Ne ubijaj! Torej se ne sme nikogar ubiti, niti žival ne. Koga potem predstavljata papež in patriarh: Boga Stvarnika, ki je rekel Ne ubijaj ali boga podzemlja, ki ves čas poziva k ubijanju in uničevanju? Oba sta tako sokriva smrti velikega števila ljudi, tudi otrok. Oba sta sokriva hudega trpljenja mnogih. Oba sta sokriva uničenja mnogih domov …

Mogoče je, da bo kdo za uničevanje teroristov uporabljal tudi znano jurišno puško AK­47 (kalašnikov). Konstruktor tega orožja Mihail Kalašnikov je imel pred svojo smrtjo, umrl pa je decembra 2013, očitke vesti, da je s svojo puško povzročil veliko smrti. Dejal je, da ga pestijo občutki krivde in da je trpel »neznosne duševne bolečine« ob misli, da je orožje, ki ga je sam razvil, pokončalo toliko človeških življenj. Vse to je zaupal ruskemu pravoslavnemu patriarhu Kirilu. Ta ga je potolažil in mu sporočil, da kadar orožje služi obrambi domovine, stoji cerkev za konstruktorjem in tudi za borci. »Orožje je izumil za obrambo svoje dežele, ne pa za savdskoarabske teroriste,« naj bi dejal predstavnik patriarha Volkov. Patriarh je s to izjavo potrdil nasilno in ubijalsko ideologijo pravoslavne cerkve, ki jo ta sicer skriva za obrambo domovine. Ali je tudi Jezus rekel, da lahko za obrambo domovine ubijaš ljudi in uničuješ domove? Ali ni bil Jezus pacifist? Ali ni rekel, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan? Ljubi svojega sovražnika, so tudi njegove besede!

Kakšen bi bil odgovor papeža, če bi se Kalašnikov obrnil nanj? Bolj ali manj enak patriarhovemu. Če je orožje, torej tudi jurišna puška AK­47, v funkciji obrambe, gre za pravično vojno in v tej je dovoljeno ubijanje. Božja zapoved Ne ubijaj po katoliškem nauku v tem primeru ne velja. Ali v tej obrambi oz. obrambni vojni pod streli te puške pade tisoče, deset tisoče ali milijone ljudi ali živali, za katoliško cerkev ni bistveno! Trpljenje umrlih in njihovih svojcev ni pomembno. Če otrok izgubi očeta ali mater, ki ga pokosi Ak­47, ni pomembno. Če družina ostane brez bivališča, za katoliško cerkev ni pomembno. Če nekdo postane invalid brez vseh udov, za katoliško cerkev ni pomembno, važno je, da gre za obrambo cerkve. Važno je, da se obranijo interesi cerkve. Če nekdo ostane gluh ali slep, za katoliško cerkev ni pomembno, če je v igri AK­47, ki brani cerkev! Če živalski otroci ostanejo brez staršev, to za katoliško cerkev ni pomembno. Pa so tudi živali od Boga Stvaritelja ustvarjena bitja, vsaj tako pravi katoliška cerkev.

Res sta papež in patriarh brata: v pozivanju k ubijanju in uničevanju. Pa seveda v kršenju pete Božje zapovedi Ne ubijaj. In kdo uresničuje pozive obeh cerkvenih vodij k ubijanju: tudi katoliki in pravoslavni pa še mnogi iz drugih verskih skupnosti, ki prav tako imajo zapoved Ne ubijaj. Mečejo bombe, izstreljujejo rakete ...

Papež proti miru?

Papež Frančišek se je ob dnevu miru, ki ga cerkev obhaja 1. januarja, s poslanico obrnil na javnost. V njej med drugim poziva k odpravi smrtne kazni, k odpuščanju dolgov najrevnejšim državam, k usmiljenju in solidarnosti …

Zanimivo je, da papež druge poziva k odpravi smrtne kazni, čeprav sam podpira to kazen, kar izhaja iz katoliškega katekizma. Ali ne bi bilo pošteno, da bi prvo spremenil lasten katekizem, odpravil podporo smrtni kazni in šele nato druge pozval k odpravi te kazni? Ali ni smisel zlatega pravila, da kar pričakuješ od drugih, storiš sam prvi – zlato pravilo pa oznanja tudi papež? Da ne omenjam smrtnih kazni, ki jih papež podpira in izhajajo iz biblije kot kazen za kršitev določenih cerkvenih moralnih pravil. Gre za desetine smrtnih obsodb »nepokornih«. Zakaj jih ne odpravi, če je proti smrtni kazni? Mogoče pa podpira smrtno kazen, samo dela se lepega in v javnosti ustvarja vtis, da je proti tej kazni?

Papež poziva k odpravi dolgov za najrevnejše države. Zakaj cerkev, ki ima neizmerno bogastvo, ne odkupi teh dolgov ali vsaj del in jih nato odpiše? To bi bila zelo velika pomoč za revne! Zakaj papež poziva druge, sam pa tega ne naredi, čeprav bi lahko? Ali je to božansko ali satansko? Cerkev ima bogastvo, ki je vredno več tisoč milijard evrov, ljudje po svetu pa stradajo in umirajo. Po delih jih boste spoznali, uči papež. Seveda to velja tudi zanj in njegovo cerkev.

Papež poziva k spoštovanju pravice do življenja še nerojenih otrok. Na prvi pogled lepa gesta, toda ozadje je bolj ali manj temno. Mnogi od teh otrok, ki jih cerkev »reši« s prepovedjo splava, s »prisilnim« krstom postanejo njeni člani in morajo zato vsepovsod širiti in braniti katoliško vero. Mnogi od »rešenih« otrok so katoliški vojaki zahodnih držav, ki uničujejo islamski svet, kar cerkev seveda podpira, saj je zanjo islam zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Cerkev očitno nerojene otroke rešuje zato, da jih lahko kasneje uporabi za svoje interese. Ne gre se ji za življenje otrok kot takšnih, ne gre se ji za življenje kot vrednoto, temveč je življenje otrok, tudi rešenih pred splavom, sredstvo za zadovoljevanje njenih interesov, predvsem oblastnih in finančnih.

Papež je v poslanici govoril tudi o usmiljenju in solidarnosti. Ali sta Vatikanska mestna država in Sveti sedež sprejela begunce iz vojnih in drugih nemirnih področij? Oba sta namreč državno suverena in bi lahko na svojem ozemlju sprejela mnogo beguncev ter jim ponudila tudi azil oz. državljanstvo? In jih naselila v svojih palačah, kjer se med drugim kitijo mnogi kardinali v več 100 m² velikih stanovanjih. Ali je cerkev to storila? V medijih o tem ni bilo govora. Druge pozivaš k usmiljenju in solidarnosti, sam pa si neusmiljen in nesolidaren, ali pa zelo, zelo malo.

Katoliška cerkev že od leta 1968 prvi dan v novem letu obhaja kot svetovni dan miru. Papeži pozivajo k miru in molitvam za mir. Vedno več je katolikov in vedno več je njihovih molitev za mir. Toda kakšno je stanje na svetu? Vedno več je nasilja in vojn. Vedno več je molitev za mir in vedno več nemira! Zakaj? Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldne pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden?

Kaj je pravi obraz papeža, če tistega na kar poziva druge, ne stori sam? Mir ali nemir oz. vojna? In kaj so potem papeževe poslanice za mir? Resnica ali laž?

Papeževa poslanica ob svetovnem dnevu miru

V novoletni poslanici ob svetovnem dnevu miru je papež v ospredje postavil versko svobodo, tudi v povezavi z zagotavljanjem miru v svetu. Dejal je, da so kristjani tista verska skupnost, ki doživlja največ preganjanj zaradi svoje vere, pri čemer omenja nasilje na kristjani v Iraku in drugod po svetu. Verska svoboda, pravi papež, ni obrobna pravica, pač pa sodi med temeljne pravice. Je kot lakmusov papir, kjer se preverja upoštevanje vseh drugih človekovih pravic, je po pisanju medijev med drugim dejal duhovnik Stres na predstavitvi papeževe poslanice.

Res je, da je verska svoboda temeljna človekova pravica, vendar to pravico katoliška cerkev priznava samo sebi, drugim pa ne. Zase zahteva to pravico v Iraku in drugod po svetu, kjer ni večinska, ne priznava pa je otrokom, saj jih ponavadi krsti še kot dojenčke, staršem, ki tega ne želijo dopustiti, pa grozi z večnim peklom. Stotinam milijonov je cerkev na ta način odvzela versko svobodo, saj ti ljudje niso dali svojega pristanka za krst in s tem vstop v cerkev. Ko takšen prisilni krščenec hoče izstopiti, pa še tega ne more storiti, saj cerkev ne priznava celovitih izstopov. Izstop je lahko samo formalen, pa še pri tem ponavadi tako ali drugače zavlačuje, obenem pa izstopnike izobči, torej pošlje v večni pekel. Lakmusov papir pokaže pravo cerkveno barvo glede verske svobode, zaradi česar so papeževe besede o verski svobodo dokaz o neverjetni cerkveni sprevrženosti. Kar zase zahtevaš, drugim ne priznavaš! Kaj ima to zveze z Jezusom ni jasno, saj je ta rekel, da je potrebno prvo učiti in šele nato krščevati – to pa je cerkvi zelo dobro znano, saj piše v bibliji.

Papež je v poslanici govoril tudi o miru. Ali ima papež sploh pravico govoriti o miru na svetu, če sam podpira vojne (prejšnji papež je npr. podprl napad na Irak), v svojem nauku ima predpisano smrtno kazen za mnoge moralne prekrške, prav tako pa v določenih primerih podpira smrtno kazen, ki jo imajo nekatere države, kar jasno izhaja iz katoliškega katekizma. Po dejanjih jih boste spoznali. Cerkev je podpirala in še podpira mnoge svetovne tirane, ki se nasilno vedejo do ljudi in jih ubijajo. Kje je tu mir? Zopet cerkvena sprevrženost!

Papež se pritožuje tudi nad preganjanjem kristjanov po svetu. Verjetno je mislil na katolike, kajti člani njegove cerkve so katoliki in ne kristjani, kar med drugim pove že samo ime. Kristjani so tisti, ki sledijo nauku Jezusa iz Nazareta ne samo v besedah, temveč tudi v dejanjih. To pa za cerkev sigurno ne velja, kar dokazljivo izhaja iz cerkvene zgodovine in še sedaj veljavnega nauka. Sicer pa, zakaj bi nekdo preganjal tiste, ki ne ubijajo, ne kradejo, se ne lažejo …, kot to delajo kristjani, ki živijo po najvišjih moralno-etičnih načelih. Ponavadi preganjajo tiste, ki misijonirajo v deželah, kjer večinsko živijo pripadniki drugih ver – ko mnogi od teh spoznajo bit cerkve, se uprejo in pride do preganjanja. Preganjani so torej lahko katoliki in to po zakonu, kar seješ, to žanješ, ne pa kristjani, saj ti ne misijonirajo – drugim namreč puščajo versko svobodo.

Res pa je, da so tudi kristjani preganjani – glavni, ki to počne pa je ravno katoliška cerkev. To dela zaradi tega, ker življenje po nauku Jezusa iz Nazareta izključuje cerkev – po tem nauku je namreč povezava med Bogom in človekom neposredna v človekovi notranjosti. Če bi ljudje sledili Jezusu, Kristusu, bi izključili cerkev in ta bi zaradi tega propadla. Zato cerkev že vso zgodovino preganja kristjane, npr. bogomile, katare, prakristjane sedaj …, včasih jih je pobila, sedaj jih „samo“ obrekuje, zaničuje …, ker jih pobijati več ne more.