Mogoče smo se malo varali

Nadškof Stres je v intervjuju, objavljenem v časopisu Večer (v Soboto, 24.12.2011), izjavil, da je ustavno sodišče jasno zapisalo, da finančna pomoč cerkvam ni v nasprotju z ustavo. Vprašanje je, ali je temu res tako.

Iz odločbe ustavnega sodišča z dne 15.4.2011, ki jo je duhovnik Stres verjetno imel v mislih, izhaja (točka 130), da je omenjeno sodišče med drugim zapisalo, da financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države (...), vendar pa takšno financiranje, če ga država kljub temu omogoča, samo po sebi ni ustavno nedopustno, vendar ne sme nasprotovati načelu o ločenosti države in verskih skupnosti in iz tega načela izvirajoči zahtevi po verski oz. nazorski nevtralnosti države. Ustavno sodišče je torej finančno pomoč verskim skupnostim vezalo na določene pogoje in zato ne drži trditev duh. Stresa, da je državna finančna pomoč cerkvam v vsakem primeru v skladu z ustavo, kot to smiselno izhaja iz njegovih besed. Mogoče bi bila državna finančna pomoč kakšni verski skupnosti skladna s pogoji iz citirane odločbe, protiustavna pa je, ali pa vsaj zelo vprašljiva, državna finančna pomoč, ki jo dobi katoliška cerkev. Zakaj?

Vsi katoliški verniki imajo dolžnost prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje, izhaja iz kan. 211 Zakonika cerkvenega prava. Kar velja za vse katolike, velja seveda tudi za institucije katoliške cerkve (KC), v katerih verniki delujejo, npr. župnije, katoliške šole in vrtci, teološka fakulteta, karitas, društva, politične stranke ... Bit te cerkve (njenih vernikov in organizacij) je torej širjenje in obramba katoliške vere oz. evangelizacija, o kateri KC ves čas govori, vse njeno delovanje mora biti tako ali drugače prepredeno s širjenjem vere. Za ta namen cerkev uporablja vsa sredstva, tudi tista, ki jih dobi od države. Iz tega pa sledi, da država ni več versko nevtralna, saj se tudi z njenimi sredstvi širi katoliška vera. To pa je v nasprotju z ustavnim načelom ločenosti države in verskih skupnosti, kajti država se je tako postavila na stran katoliške cerkve, saj s svojimi sredstvi tako ali drugače sodeluje pri širjenju vere. Pogoji za državno finančno pomoč cerkvi, ki jih je navedlo ustavno sodišče, torej niso izpolnjeni. Država krši lastno ustavo! Zakaj? Mogoče tudi zato, ker politiki niso tako močni, da bi se uprli cerkvenemu diktatu in raje kršijo ustavo, da imajo „mir v hiši“.

Država v zadnjem času nameni za širjenje katoliške vere kakšnih 20 milijonov evrov letno, kar izhaja iz podatkov Supervizorja. Nekaj prejemnikov (2003-2011): Slovenska škofovska konferenca 1,2 milijona, Zavod sv. Stanislava 25 milijonov, Zavod Antona Martina Slomška 12,2, milijona, Zavod sv. Frančiška Šaleškega 9,4 milijona, Nadškofija Maribor 15 milijonov, Nadškofija Ljubljana 7,4 milijona, Konferenca redovnih ustanov Slovenije 4,2 milijona, Združenje slovenskih katoliških skavtov in skavtinj 1,2 milijona, Slovenska karitas 4 milijone, Zavod Pelikan (karitas) 3,7 milijona, Zavod Salesianum 3 milijone, Družina d.o.o. 1,8 milijona … (stanje 29.11.2011). Vsota sredstev, ki jo je država na kakršni koli pravni podlagi nakazala KC in njenim satelitom, se v času, ki ga pokriva Supervizor, vedno hitreje približuje 200 milijonom evrov. Mogoče se vsota, ki jo je KC dobila od davkoplačevalcev samostojne Slovenije, vključno z vračilom nepremičnin fevdalnega in drugega izvora, že približuje 500 milijonom evrov. Revna Slovenija financira super bogato cerkev, katere bogastvo po vsem svetu znaša več tisoč milijard evrov, samo v Italiji naj bi bile cerkvene nepremičnine vredne kakšnih 1.200 milijard evrov, kar je skoraj 10-krat več kot je vrednost vseh nepremičnin v Sloveniji. Zanimivo je, da je karitas leta 2002 od nemške države dobila 25 milijard evrov, sedaj je ta številka po vsej verjetnosti še večja.