Film Čudež življenja, ki ga na pročelju frančiškanske cerkve pri ljubljanskem tromostovju ob soglasju frančiškanov javno predvaja Zavod Živim bolj ali manj razburja javnost. Mnogi vidijo ta film kot cerkveni napad na 55. člen slovenske ustave, ki omogoča svobodno odločanje o rojstvu otrok in prikrit poziv na prepoved splava, katoliška cerkev v Sloveniji pa meni, da gre v tem primeru za izvrševanje ustavno garantirane svobode izražanja in verske svobode.
Katoliška cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved, vsem ženskam, ki splavijo pa grozi s prekletstvom in večnim peklom. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti.
Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom torej reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v sedanjih vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države zahodne poloble proti islamu. Tega je namreč katoliška cerkev opredelila kot zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame! To je svetost življenja po cerkveno!
Slovenska škofovska konferenca (SŠK) v zvezi s predvajanjem filma Čudež življenja še pravi, da podpira vse dogodke v podporo spoštovanju človeškega življenja. Ali katoliška cerkev res spoštuje človeško življenje, kot to pravi SŠK? Uradni katoliški nauk ne potrjuje besed Slovenske škofovske konference, saj ta nauk vsebuje mnogo pozivov oz. celo ukazov, ki so proti človeškemu življenju. Biblija, ki je temeljni cerkveni verski spis, namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Dva primera: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) ali Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15). Kako je potrebno razložiti te pozive, je odgovoril sam katoliški bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Gre torej za dobesedno izvrševanje pozivov k ubijanju. Biblija v celoti velja še danes, kar izhaja iz točk 121 in 123 Katekizma katoliške cerkve (KKC). Iz Zakonika cerkvenega prava (kan. 211) izhaja tudi, da imajo vsi verniki dolžnost prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. Jasno je torej, da biblijski pozivi k ubijanju veljajo še danes in to dobesedno, katoliški vernik pa jih je dolžan vedno in povsod izpolnjevati. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje ljudi spoštovanje človeškega življenja, za kar naj bi se po besedah SŠK zavzemala katoliška cerkev? Jasno je, da ne. Še več: uradni katoliški nauk predvideva smrtno kazen za storilce moralnih prekrškov in ne samo, da ne spoštuje človeškega življenja. Cerkev torej zagovarja ubijanje ljudi, čeprav kleriki s papežem na čelu s prižnic grmijo Ne ubijaj! Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega življenja, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi. Poleg tega pa cerkev podpira smrtno kazen, ki jo lahko izrekajo zakonite javne oblasti, kar izhaja iz točk 2266 in 2267 KKC. Cerkvena dvoličnost na kvadrat!
Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so važni samo njeni interesi. Zanje žrtvuje vse. Zato je njeno govorjenje o svetosti in nedotakljivosti življenja navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu. O svetosti in nedotakljivosti življenja katoliške cerkve marsikaj pove tudi naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev.
sobota, 8. oktober 2016
nedelja, 4. september 2016
Izločitev teološke fakultete iz ljubljanske univerze
Po pisanju novinarjev ljubljanskega Dnevnika (2. in 3. septembra 2016) Ranke Ivelja in Uroša Škerla Krambergerja je ljubljanska univerza zaradi domnevnega nezakonitega zaposlovanja, klientelističnega najemanja računovodskih storitev in domnevnega ponarejanja naročilnic za gradbeni poseg kazensko ovadila teološko fakulteto v Ljubljani. Univerza vodstvu teološke fakultete očita zlorabo položaja in ponarejanja listin. Dekan teološke fakultete duhovnik Christian Gostečnik krivdo zanika. Po informacijah omenjenega časnika naj bi univerza, da bi sanirala nezakonitosti, uvedla na teološki fakulteti v neke vrste »prisilno upravljanje«.
Teološka fakulteta je sicer v primerjavi z drugimi fakultetami v posebnem, »dvojnem« položaju, saj sodi tako pod ljubljansko univerzo kot pod Sveti sedež, še piše v članku. To je vsekakor res. Teološka fakulteta je namreč po eni strani del javnega zavoda Univerza v Ljubljani, po drugi strani pa ustanova katoliške cerkve in s tem del te cerkve. Čeprav je ta fakulteta šola katoliške cerkve, pa je njen ustanovitelj preko javne univerze tudi Republika Slovenija. Že s tem, ko je del katoliške cerkve postal tudi del univerze, ki spada v javno sfero, je prišlo do kršitve načela ločenosti države in cerkve. Gre za hudo kršitev načela ločitve države in verskih skupnosti iz 7. člena slovenske ustave, saj je prišlo do »zlitja« cerkve in države, kajti tudi javna sfera, ki jo sestavljajo pravne osebe javnega prava, je del države – država je namreč ustanoviteljica teh oseb. Prof. dr. Boštjan Zupančič je leta 1990 o tej problematiki dejal: »Vsaka monoreligiozna teologija na državni univerzi je kršenje ustavnih pravic vseh tistih, ki verjamejo v drugačnega boga - ali pa sploh nobenega. Pri tem se sploh ne spuščam v nesprejemljivost hierarhične povezanosti teološke fakultete, katere veliki »kancler« (karkoli že to pomeni) je sam nadškof: tu je situacija povsem analogna tisti, pri kateri bi visoko partijsko šolo razglasili za članico univerze. Česa takega si še komunisti niso privoščili.«[1]
Učitelji na fakulteti so v glavnem teologi, večina izmed njih je celo duhovnikov, ki so dolžni braniti in širiti katoliško vero. Študijski program je sestavljen iz kopice predmetov, ki so tipično verski oz. konfesionalni. To so predmeti, preko katerih katoliška cerkev posreduje svoj nauk študentom. To so očitno tudi predmeti, ki jih Republika Slovenija kot država, ker je teološka fakulteta njen del, posreduje svojim študentom. Država tako posreduje v javni prostor vero neke verske skupnosti in na ta način tudi podpira to versko skupnost, zaradi česar je izgubila svojo versko nevtralnost. Država se je zelo jasno postavila na stran katoliške cerkve in ji tako pomaga pri širjenju njene vere. Seveda država financira delovanje te fakultete in tako tudi na ta način sodeluje pri širjenju katoliške vere. Država v okviru te fakultete izobražuje celo za duhovnike. Z enopredmetnim študijem na teološki fakulteti »izobražujemo bodoče duhovnike, ki bodo v prihodnosti evangelizirali ta svet,« pravi dekan fakultete dr. Gostečnik, ki je tudi katoliški duhovnik. »Fakulteta (edina v slovenskem prostoru) ponuja katoliško ozadje vrednot, principov, drž,« še navaja duhovnik dr. Gostečnik. »Na fakulteti ne gre samo za oznanjevanje vere ...«, trdi dr. Janez Vodičar, takratni prodekan fakultete.[2] Bolj jasnega cerkvenega priznanja, čemu je namenjena teološka fakulteta, kot so navedeni citati, skorajda ni mogoče najti.
Mnogi duhovniki, ki učijo na teološki fakulteti, so na njej zaposleni, kar pomeni, da so državni uslužbenci in plačani s strani države. Čeprav so državni uslužbenci, pa so se kot duhovniki v okviru svoje službe na državni univerzi dolžni ravnati po nauku katoliške cerkve in zavrniti vse tiste določbe pravnega reda Republike Slovenije, ki so v nasprotju z nauki evangelija. Prav tako so dolžni širiti in braniti katoliški nauk. Če ne ravnajo v skladu s katoliškim naukom, jim grozijo celo cerkvene kazni. To tudi pomeni, da uslužbencem Republike Slovenije grozijo cerkvene kazni, če ravnajo po predpisih Republike Slovenije, ki nasprotujejo naukom evangelija. Absurdno. »Včasih nam tudi očitajo, da je naša teologija popolnoma katoliška. Seveda, saj mora biti, a kaj bomo tukaj prodajali neko močvaro? Ne bi bilo pošteno niti do nas niti do ljudi,« je dejal takratni prodekan fakultete dr. Janez Vodičar.[3] Jasne besede! Vse za cerkvenega boga, boga, ki z Jezusom nima nič skupnega, kajti Ta ni bil teolog, niti ni učil teologije. Tudi ni rekel, da se naj ustanovi teološka fakulteta in da se naj preučuje Boga. Ali je Boga sploh mogoče preučevati? Čigav nauk uči teološka fakulteta? Jezusa, Kristusa ali boga podzemlja? In pri čem sodeluje Republika Slovenija? Pa njeni davkoplačevalci!
Stara zaveza je eden temeljnih doktrinarnih tekstov katoliške cerkve in je v celoti, seveda po nauku te cerkve, božja beseda.[4] To besedo je potrebno po katoliškem nauku (kanon 211 ZCP), ob upoštevanju starozaveznega božjega navodila, kot ga seveda prikazuje katoliška cerkev, in ki se glasi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1), upoštevati dobesedno, saj ni bila preklicana. Zato je potrebno v celoti izpolnjevati navodila iz stare zaveze, kar pomeni, da je katolik dolžan usmrtiti vse tiste, za katere cerkev zahteva smrt (prešuštniki, homoseksualci, čarovnice, trmoglavi in uporni sinovi ...). To tudi pomeni, da mora tako ravnati tudi učitelj na teološki fakulteti. Državni uslužbenec, ki je istočasno katolik klerik in dela na tej fakulteti, je tako dolžan usmrtiti ljudi, ki zagrešijo določene moralne prestopke, kot to izhaja iz biblije. Ali on to dejansko stori, v tem trenutku ni pomembno, pomembno je to, da je to njegova dolžnost, ki izhaja iz cerkvenega nauka. In takšen krvavi nauk širi katoliška cerkev preko Univerze v Ljubljani, torej je mogoče reči: preko države. Država je tukaj orodje za širjenje nauka, ki je protiustaven. Namreč, po 17. členu slovenske ustave je človekovo življenje nedotakljivo, kar pomeni, da v Sloveniji ni dovoljeno ubijanje, niti v miru niti v vojni, saj se ta pravica po 16. členu ustave ne more omejiti ali odvzeti niti v vojnem času. Ker pa katoliška cerkev ne priznava pravnega reda Republike Slovenije, ki je v nasprotju z evangelijem, nauki biblije pa so del evangelija, je jasno, da so v nevarnosti vsi tisti, ki naredijo prekrške, ki so po nauku katoliške cerkve kaznivi tako ali drugače, ne glede na to, da po pravnem redu Slovenije to niso nikakršni prekrški ali kazniva dejanja. Tako bi bilo mogoče celo reči, da je za homoseksualce bolje, da ne študirajo teologije na teološki fakulteti na državni Univerzi v Ljubljani, saj so njihova življenja zaradi katoliškega nauka ogrožena, čeprav zaradi svojega spolnega nagnjenja niso storili nobenega državnega prekrška. To velja tudi za naslednje: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica« (3 Mz 20,10). In ti so celo ogroženi od državnih uslužbencev, torej uslužbencev Republike Slovenije. Podobno velja tudi za ostale po bibliji ogrožene kategorije ljudi, npr. tiste, ki ne poslušajo duhovnika, sodnike ... Vse to je nesprejemljivo, protiustavno in zelo žaljivo za mnoge državljane Slovenije, ki morajo vse to preko davkov plačevati, saj država v veliki meri financira teološko fakulteto. Republika Slovenija je v tem pogledu očitno služkinja katoliške cerkve, ki si jo je podredila v svoje namene. Kdaj se bo to končalo?
Teološka fakulteta izobražuje tudi za duhovnike. Tisti, ki bodo postali duhovniki, bodo nove krščence učili slovenski ustavi nasproten nauk, širili ga bodo v javnosti, z njim, npr. večnim trpljenjem v peklu, bodo grozili vsem tistim, ki ne sledijo cerkvenim ukazom – vse to pa podpira Republika Slovenija preko Univerze v Ljubljani, katere članica je cerkvena teološka fakulteta. Izobraževanje duhovnikov poteka v veliki meri z denarjem davkoplačevalcev. Tako katoliške duhovnike posredno šolajo tudi ateisti in pripadniki drugih ver, tisti, ki jih mogoče katoliška cerkev, katere nauk zvesto posreduje javnosti tudi teološka fakulteta in s tem Republika Slovenija, označuje npr. za sektaše, kar je negativna oznaka za vse tiste, ki jim katoliška cerkev ne priznava pravice do obstoja. Vse to z asistenco Republike Slovenije, ki bi morala biti nevtralna in ne bi smela podpirati nobene vere ali verske skupnosti, zaščititi pa bi morala vse tiste, ki jim s svojim naukom grozi katoliška cerkev. Republika Slovenija tako tudi sodeluje pri novi evangelizaciji, kar je popolnoma nesprejemljivo. Katoliška cerkev je pri evangelizaciji Slovenije podprta s strani države, ta to celo financira. Država Slovenija si s tem koplje lastni grob.
Teološka fakulteta ima tudi fakultetno kapelo, kjer potekajo cerkvene maše. V njej so npr. potekale maše v čast sv. Viktorinu Ptujskemu, sv. Kromaciju Oglejskemu, sv. Baziliju Velikemu in sv. Gregoriju Nazianškemu.[5] Ker je fakulteta del države, je tudi kapela del države in to velja tudi za mašo. To pa pomeni, da so se v imenu države opravile maše za omenjene svetnike. Zelo žalostno je, da se v imenu države izvajajo katoliške maše, saj je to huda kršitev načela ločitve države in verskih skupnosti. S tem, ko je država »izvedla« katoliške maše, jih ni izvedla samo v imenu katolikov, temveč tudi v imenu protestantov, prakristjanov, judov, budistov ..., ki sestavljajo slovensko državo. Ali je imela njihovo privoljenje za kaj takega? Če ne, ali jih ni skrajno ponižala in kršila njihovo svobodo vesti, saj so bili na prisilen način, kot državljani, vsaj simbolno udeleženi v nekem obredu katoliške cerkve, torej organizacije, ki jim sploh ne priznava pravice obstoja. Za državo so omenjeni nekatoliki očitno samo sredstvo za »prilizovanje« cerkvi in »topovska hrana«, ki jo politiki »žrtvujejo na svojem oltarju», oltarju, ki naj bi bil ločen od cerkve, v resnici pa je zelo »črn.«
Med letoma 2000 in 2003 je v Sloveniji veljal moratorij na področju »registracije« novih verskih skupnosti. V tem času nobena nova verska skupnost namreč ni mogla pridobiti statusa pravne osebe, »ker je pristojni državni organ samovoljno tolmačil zakon«. V letih 2004 in 2007 je pristojni državni organ spraševal teološko fakulteto katoliške cerkve »po mnenju o religijskosti nekaterih skupin, ki so na Uradu za verske skupnosti prijavile svoje delovanje«. Država je s tem ugotavljala, ali je nauk skupin, ki so prijavile svoje delovanje, vera oz. ali je njihova dejavnost verska. Kaj je tukaj narobe, bi nekdo vprašal? Vsaj to, da je država spraševala katoliško cerkev, kaj je vera, s čimer »je vzbudila sum pristranosti« in uveljavila primat katoliške cerkve »v razsojanju o tem, kaj je vera in verska skupnost«, kot o vsem tem meni sociolog dr. Gregor Lesjak.[6] Kako je mogoče, da je država tako odkrito favorizirala katoliško cerkev? Odgovor je preprost: takrat je Urad za verske skupnosti vodil pomemben in vpliven član katoliške cerkve, ki je bil leta 2010 celo odlikovan s strani papeža.[7] Verjetno ni bil odlikovan zaradi svojih molitev, temveč zaradi svoje vloge v delovanju omenjenega urada. Cerkev je izkoristila darilo hlapčevske politike in preko omenjenega katolika zelo spretno branila svoj nauk in institucijo. Nenazadnje to ni nič čudnega, saj morajo biti cerkveni laiki v prvi liniji obrambe katoliške cerkve. Država je v vsem tem hudo kršila načelo ločitve države in verskih skupnosti, saj je eno izmed verskih skupnosti spraševala, ali je nauk neke druge skupnosti vera ali ne. Jasno je, da bo cerkev tako ali drugače rekla ne, saj njen nauk ne prenese drugih verskih skupnosti.
Uvodoma je bilo navedeno, da naj bi ljubljanska univerza, da bi sanirala nezakonitosti, uvedla na teološki fakulteti v neke vrste »prisilno upravljanje«. Ali je to prava pot? Vsekakor ne. Teološko fakulteto bi bilo potrebno izločiti iz ljubljanske univerze, saj je s svojimi dejanji očrnila univerzo in vrgla temno senco nanjo. Po drugi strani pa se postavi vprašanje, kako je mogla teološka fakulteta sploh postati del ljubljanske univerze, ki je del javnega sektorja, če gre za del totalitarne organizacije, kot je katoliško cerkev označil papež Pij XI. leta 1930? Ali odgovorni niso poznali bistva te fakultete in cerkve, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner dejal: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«? Ali niso vedeli, da je njena glavna naloga širjenje in obramba katoliške vere? Vere, ki je zelo nasilna in krvava, kar dokazujeta zgodovina in še sedaj veljavni nauk! Vere, ki nekatolikom sploh ne priznava pravice do obstoja! Vere, ki je odgovorna za klimatske spremembe, saj trdi, da je človek gospodar narave in tako lahko dela, kar hoče! Ali odgovorni politiki niso vedeli, kaj pomeni ustavno načelo ločitve države in verskih skupnosti? Ali je šlo za poravnavo dolgov slovenske politike do Vatikana? Ali so bili odgovorni politiki člani cerkve, torej katoliki? Če da, je jasno, da so morali sprejeti teološko fakulteto v okvir javne univerze, saj je bil to cerkveni ukaz. Neizpolnjevanje cerkvenih ukazov pa je pot v večni pekel. Papež Pij XII. leta 1953 dejal: Pripadamo militantni cerkvi …[8] Takšno cerkev torej podpirajo slovenski politiki in državni organi. Žalostno.
________________
[1] Sodobnost, 1990, št. 11.
[2] Družina, 3.2.2013.
[3] Družina, 3.2.2013.
[4] Katekizem katoliške Cerkve, str. 48.
[5] http://www.teof.unilj.si/?viewPage=255&highlite=maše (11.1.2014).
[6] Teorija in praksa, 34/2013, str. 551 (vsi citati dr. Gregor Lesjak).
[7] http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/5926CerkevDoma19 (29.12.2013).
[8] Zadnji trije citati: http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (3.9.2016).
Teološka fakulteta je sicer v primerjavi z drugimi fakultetami v posebnem, »dvojnem« položaju, saj sodi tako pod ljubljansko univerzo kot pod Sveti sedež, še piše v članku. To je vsekakor res. Teološka fakulteta je namreč po eni strani del javnega zavoda Univerza v Ljubljani, po drugi strani pa ustanova katoliške cerkve in s tem del te cerkve. Čeprav je ta fakulteta šola katoliške cerkve, pa je njen ustanovitelj preko javne univerze tudi Republika Slovenija. Že s tem, ko je del katoliške cerkve postal tudi del univerze, ki spada v javno sfero, je prišlo do kršitve načela ločenosti države in cerkve. Gre za hudo kršitev načela ločitve države in verskih skupnosti iz 7. člena slovenske ustave, saj je prišlo do »zlitja« cerkve in države, kajti tudi javna sfera, ki jo sestavljajo pravne osebe javnega prava, je del države – država je namreč ustanoviteljica teh oseb. Prof. dr. Boštjan Zupančič je leta 1990 o tej problematiki dejal: »Vsaka monoreligiozna teologija na državni univerzi je kršenje ustavnih pravic vseh tistih, ki verjamejo v drugačnega boga - ali pa sploh nobenega. Pri tem se sploh ne spuščam v nesprejemljivost hierarhične povezanosti teološke fakultete, katere veliki »kancler« (karkoli že to pomeni) je sam nadškof: tu je situacija povsem analogna tisti, pri kateri bi visoko partijsko šolo razglasili za članico univerze. Česa takega si še komunisti niso privoščili.«[1]
Učitelji na fakulteti so v glavnem teologi, večina izmed njih je celo duhovnikov, ki so dolžni braniti in širiti katoliško vero. Študijski program je sestavljen iz kopice predmetov, ki so tipično verski oz. konfesionalni. To so predmeti, preko katerih katoliška cerkev posreduje svoj nauk študentom. To so očitno tudi predmeti, ki jih Republika Slovenija kot država, ker je teološka fakulteta njen del, posreduje svojim študentom. Država tako posreduje v javni prostor vero neke verske skupnosti in na ta način tudi podpira to versko skupnost, zaradi česar je izgubila svojo versko nevtralnost. Država se je zelo jasno postavila na stran katoliške cerkve in ji tako pomaga pri širjenju njene vere. Seveda država financira delovanje te fakultete in tako tudi na ta način sodeluje pri širjenju katoliške vere. Država v okviru te fakultete izobražuje celo za duhovnike. Z enopredmetnim študijem na teološki fakulteti »izobražujemo bodoče duhovnike, ki bodo v prihodnosti evangelizirali ta svet,« pravi dekan fakultete dr. Gostečnik, ki je tudi katoliški duhovnik. »Fakulteta (edina v slovenskem prostoru) ponuja katoliško ozadje vrednot, principov, drž,« še navaja duhovnik dr. Gostečnik. »Na fakulteti ne gre samo za oznanjevanje vere ...«, trdi dr. Janez Vodičar, takratni prodekan fakultete.[2] Bolj jasnega cerkvenega priznanja, čemu je namenjena teološka fakulteta, kot so navedeni citati, skorajda ni mogoče najti.
Mnogi duhovniki, ki učijo na teološki fakulteti, so na njej zaposleni, kar pomeni, da so državni uslužbenci in plačani s strani države. Čeprav so državni uslužbenci, pa so se kot duhovniki v okviru svoje službe na državni univerzi dolžni ravnati po nauku katoliške cerkve in zavrniti vse tiste določbe pravnega reda Republike Slovenije, ki so v nasprotju z nauki evangelija. Prav tako so dolžni širiti in braniti katoliški nauk. Če ne ravnajo v skladu s katoliškim naukom, jim grozijo celo cerkvene kazni. To tudi pomeni, da uslužbencem Republike Slovenije grozijo cerkvene kazni, če ravnajo po predpisih Republike Slovenije, ki nasprotujejo naukom evangelija. Absurdno. »Včasih nam tudi očitajo, da je naša teologija popolnoma katoliška. Seveda, saj mora biti, a kaj bomo tukaj prodajali neko močvaro? Ne bi bilo pošteno niti do nas niti do ljudi,« je dejal takratni prodekan fakultete dr. Janez Vodičar.[3] Jasne besede! Vse za cerkvenega boga, boga, ki z Jezusom nima nič skupnega, kajti Ta ni bil teolog, niti ni učil teologije. Tudi ni rekel, da se naj ustanovi teološka fakulteta in da se naj preučuje Boga. Ali je Boga sploh mogoče preučevati? Čigav nauk uči teološka fakulteta? Jezusa, Kristusa ali boga podzemlja? In pri čem sodeluje Republika Slovenija? Pa njeni davkoplačevalci!
Stara zaveza je eden temeljnih doktrinarnih tekstov katoliške cerkve in je v celoti, seveda po nauku te cerkve, božja beseda.[4] To besedo je potrebno po katoliškem nauku (kanon 211 ZCP), ob upoštevanju starozaveznega božjega navodila, kot ga seveda prikazuje katoliška cerkev, in ki se glasi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1), upoštevati dobesedno, saj ni bila preklicana. Zato je potrebno v celoti izpolnjevati navodila iz stare zaveze, kar pomeni, da je katolik dolžan usmrtiti vse tiste, za katere cerkev zahteva smrt (prešuštniki, homoseksualci, čarovnice, trmoglavi in uporni sinovi ...). To tudi pomeni, da mora tako ravnati tudi učitelj na teološki fakulteti. Državni uslužbenec, ki je istočasno katolik klerik in dela na tej fakulteti, je tako dolžan usmrtiti ljudi, ki zagrešijo določene moralne prestopke, kot to izhaja iz biblije. Ali on to dejansko stori, v tem trenutku ni pomembno, pomembno je to, da je to njegova dolžnost, ki izhaja iz cerkvenega nauka. In takšen krvavi nauk širi katoliška cerkev preko Univerze v Ljubljani, torej je mogoče reči: preko države. Država je tukaj orodje za širjenje nauka, ki je protiustaven. Namreč, po 17. členu slovenske ustave je človekovo življenje nedotakljivo, kar pomeni, da v Sloveniji ni dovoljeno ubijanje, niti v miru niti v vojni, saj se ta pravica po 16. členu ustave ne more omejiti ali odvzeti niti v vojnem času. Ker pa katoliška cerkev ne priznava pravnega reda Republike Slovenije, ki je v nasprotju z evangelijem, nauki biblije pa so del evangelija, je jasno, da so v nevarnosti vsi tisti, ki naredijo prekrške, ki so po nauku katoliške cerkve kaznivi tako ali drugače, ne glede na to, da po pravnem redu Slovenije to niso nikakršni prekrški ali kazniva dejanja. Tako bi bilo mogoče celo reči, da je za homoseksualce bolje, da ne študirajo teologije na teološki fakulteti na državni Univerzi v Ljubljani, saj so njihova življenja zaradi katoliškega nauka ogrožena, čeprav zaradi svojega spolnega nagnjenja niso storili nobenega državnega prekrška. To velja tudi za naslednje: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica« (3 Mz 20,10). In ti so celo ogroženi od državnih uslužbencev, torej uslužbencev Republike Slovenije. Podobno velja tudi za ostale po bibliji ogrožene kategorije ljudi, npr. tiste, ki ne poslušajo duhovnika, sodnike ... Vse to je nesprejemljivo, protiustavno in zelo žaljivo za mnoge državljane Slovenije, ki morajo vse to preko davkov plačevati, saj država v veliki meri financira teološko fakulteto. Republika Slovenija je v tem pogledu očitno služkinja katoliške cerkve, ki si jo je podredila v svoje namene. Kdaj se bo to končalo?
Teološka fakulteta izobražuje tudi za duhovnike. Tisti, ki bodo postali duhovniki, bodo nove krščence učili slovenski ustavi nasproten nauk, širili ga bodo v javnosti, z njim, npr. večnim trpljenjem v peklu, bodo grozili vsem tistim, ki ne sledijo cerkvenim ukazom – vse to pa podpira Republika Slovenija preko Univerze v Ljubljani, katere članica je cerkvena teološka fakulteta. Izobraževanje duhovnikov poteka v veliki meri z denarjem davkoplačevalcev. Tako katoliške duhovnike posredno šolajo tudi ateisti in pripadniki drugih ver, tisti, ki jih mogoče katoliška cerkev, katere nauk zvesto posreduje javnosti tudi teološka fakulteta in s tem Republika Slovenija, označuje npr. za sektaše, kar je negativna oznaka za vse tiste, ki jim katoliška cerkev ne priznava pravice do obstoja. Vse to z asistenco Republike Slovenije, ki bi morala biti nevtralna in ne bi smela podpirati nobene vere ali verske skupnosti, zaščititi pa bi morala vse tiste, ki jim s svojim naukom grozi katoliška cerkev. Republika Slovenija tako tudi sodeluje pri novi evangelizaciji, kar je popolnoma nesprejemljivo. Katoliška cerkev je pri evangelizaciji Slovenije podprta s strani države, ta to celo financira. Država Slovenija si s tem koplje lastni grob.
Teološka fakulteta ima tudi fakultetno kapelo, kjer potekajo cerkvene maše. V njej so npr. potekale maše v čast sv. Viktorinu Ptujskemu, sv. Kromaciju Oglejskemu, sv. Baziliju Velikemu in sv. Gregoriju Nazianškemu.[5] Ker je fakulteta del države, je tudi kapela del države in to velja tudi za mašo. To pa pomeni, da so se v imenu države opravile maše za omenjene svetnike. Zelo žalostno je, da se v imenu države izvajajo katoliške maše, saj je to huda kršitev načela ločitve države in verskih skupnosti. S tem, ko je država »izvedla« katoliške maše, jih ni izvedla samo v imenu katolikov, temveč tudi v imenu protestantov, prakristjanov, judov, budistov ..., ki sestavljajo slovensko državo. Ali je imela njihovo privoljenje za kaj takega? Če ne, ali jih ni skrajno ponižala in kršila njihovo svobodo vesti, saj so bili na prisilen način, kot državljani, vsaj simbolno udeleženi v nekem obredu katoliške cerkve, torej organizacije, ki jim sploh ne priznava pravice obstoja. Za državo so omenjeni nekatoliki očitno samo sredstvo za »prilizovanje« cerkvi in »topovska hrana«, ki jo politiki »žrtvujejo na svojem oltarju», oltarju, ki naj bi bil ločen od cerkve, v resnici pa je zelo »črn.«
Med letoma 2000 in 2003 je v Sloveniji veljal moratorij na področju »registracije« novih verskih skupnosti. V tem času nobena nova verska skupnost namreč ni mogla pridobiti statusa pravne osebe, »ker je pristojni državni organ samovoljno tolmačil zakon«. V letih 2004 in 2007 je pristojni državni organ spraševal teološko fakulteto katoliške cerkve »po mnenju o religijskosti nekaterih skupin, ki so na Uradu za verske skupnosti prijavile svoje delovanje«. Država je s tem ugotavljala, ali je nauk skupin, ki so prijavile svoje delovanje, vera oz. ali je njihova dejavnost verska. Kaj je tukaj narobe, bi nekdo vprašal? Vsaj to, da je država spraševala katoliško cerkev, kaj je vera, s čimer »je vzbudila sum pristranosti« in uveljavila primat katoliške cerkve »v razsojanju o tem, kaj je vera in verska skupnost«, kot o vsem tem meni sociolog dr. Gregor Lesjak.[6] Kako je mogoče, da je država tako odkrito favorizirala katoliško cerkev? Odgovor je preprost: takrat je Urad za verske skupnosti vodil pomemben in vpliven član katoliške cerkve, ki je bil leta 2010 celo odlikovan s strani papeža.[7] Verjetno ni bil odlikovan zaradi svojih molitev, temveč zaradi svoje vloge v delovanju omenjenega urada. Cerkev je izkoristila darilo hlapčevske politike in preko omenjenega katolika zelo spretno branila svoj nauk in institucijo. Nenazadnje to ni nič čudnega, saj morajo biti cerkveni laiki v prvi liniji obrambe katoliške cerkve. Država je v vsem tem hudo kršila načelo ločitve države in verskih skupnosti, saj je eno izmed verskih skupnosti spraševala, ali je nauk neke druge skupnosti vera ali ne. Jasno je, da bo cerkev tako ali drugače rekla ne, saj njen nauk ne prenese drugih verskih skupnosti.
Uvodoma je bilo navedeno, da naj bi ljubljanska univerza, da bi sanirala nezakonitosti, uvedla na teološki fakulteti v neke vrste »prisilno upravljanje«. Ali je to prava pot? Vsekakor ne. Teološko fakulteto bi bilo potrebno izločiti iz ljubljanske univerze, saj je s svojimi dejanji očrnila univerzo in vrgla temno senco nanjo. Po drugi strani pa se postavi vprašanje, kako je mogla teološka fakulteta sploh postati del ljubljanske univerze, ki je del javnega sektorja, če gre za del totalitarne organizacije, kot je katoliško cerkev označil papež Pij XI. leta 1930? Ali odgovorni niso poznali bistva te fakultete in cerkve, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner dejal: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«? Ali niso vedeli, da je njena glavna naloga širjenje in obramba katoliške vere? Vere, ki je zelo nasilna in krvava, kar dokazujeta zgodovina in še sedaj veljavni nauk! Vere, ki nekatolikom sploh ne priznava pravice do obstoja! Vere, ki je odgovorna za klimatske spremembe, saj trdi, da je človek gospodar narave in tako lahko dela, kar hoče! Ali odgovorni politiki niso vedeli, kaj pomeni ustavno načelo ločitve države in verskih skupnosti? Ali je šlo za poravnavo dolgov slovenske politike do Vatikana? Ali so bili odgovorni politiki člani cerkve, torej katoliki? Če da, je jasno, da so morali sprejeti teološko fakulteto v okvir javne univerze, saj je bil to cerkveni ukaz. Neizpolnjevanje cerkvenih ukazov pa je pot v večni pekel. Papež Pij XII. leta 1953 dejal: Pripadamo militantni cerkvi …[8] Takšno cerkev torej podpirajo slovenski politiki in državni organi. Žalostno.
________________
[1] Sodobnost, 1990, št. 11.
[2] Družina, 3.2.2013.
[3] Družina, 3.2.2013.
[4] Katekizem katoliške Cerkve, str. 48.
[5] http://www.teof.unilj.si/?viewPage=255&highlite=maše (11.1.2014).
[6] Teorija in praksa, 34/2013, str. 551 (vsi citati dr. Gregor Lesjak).
[7] http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/5926CerkevDoma19 (29.12.2013).
[8] Zadnji trije citati: http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (3.9.2016).
sobota, 13. avgust 2016
Auschwitz: papež Frančišek obiskal kraj grozljivega cerkvenega zločina
Papež Frančišek je med obiskom na Poljskem julija 2016 obiskal tudi koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno umorila več kot milijon ljudi, od tega veliko večino judov. Papež je v častno knjigo taborišča zapisal: »Gospod, usmili se svojega ljudstva; Gospod, odpusti tolikšno krutost.«[1] Taborišče sta obiskala tudi Frančiškova predhodnika, papež Janez Pavel II. leta 1979 in papež Benedikt XVI. leta 2006. Papež Janez Pavel II. je dejal: »Auschwitz skupaj z drugimi koncentracijskimi taborišči ostaja grozljiv simbol totalitarizma. Naša dolžnost je ob 50-letnici romati na te kraje, v mislih in srcih. Kot sem dejal na maši 1979. v Brzezinki blizu Auschwitza – poklekam pri Golgoti modernega sveta.« Papež Benedikt XVI. pa je po molitvi povedal: »Na kraju, kot je ta, ostaneš brez besed. Ostane le strašljiva tišina, ki je iskreni jok bogu. Zakaj si ostal tiho, bog? Kako si lahko to dopustil?«[2] Nacistična Nemčija pa ni pobijala judov samo v Auschwitzu, temveč tudi v drugih koncentracijskih taboriščih. Skupno so jih pobili okoli 6 milijonov. Od kod takšno sovraštvo nacistične Nemčije do judov?
Cerkev ves čas bolj ali manj zavzeto preganja jude, na tretjem lateranskem koncilu (1179) celo preklela oziroma izobčila kristjane, ki si drznejo živeti z judi. Nekaj cerkvenih izjav v zvezi z judi:
Nemčija je že zelo dolgo pod vplivom cerkve, v zadnjem času katoliške in protestantske, še prej do reformacije pa enotne. Obe biblijski cerkvi sta proti judom. Zato je to cerkveno sovraštvo do judov postalo del »nemške družbene zavesti« in je bilo podlaga za holokavst. Julius Streicher se je na nurberških procesih v opravičilo holokavstva izrecno skliceval na hujskaške govore Martina Luthra proti judom. Iz te do judov sovražne nemške cerkvene ideologije so zrastla tudi koncentracijska taborišča, kot Hitlerjevo sredstvo za »dokončno rešitev« judovskega vprašanja. To potrjuje tudi Hitlerjeva izjava: »Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem, ko se obranim judov, se bojujem za Gospodovo delo,« je izjavil Adolf Hitler. »Svojo dolžnost opravljam s čisto vestjo in z vernim srcem,« je dejal Adolf Eichmann (1906-1962), SS-Obersturmbannfuehrer, ki je v teku »dokončne rešitve« organiziral transport judov v uničevalna taborišča. In še ena Hitlerjeva, izjava: »Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje.«[5] V zvezi s Hitlerjem je zanimivo to, da je bil katolik, na oblast je prišel s pomočjo cerkve, po smrti pa ni bil izobčen iz cerkve, čeprav je pobil več milijonov ljudi, med njimi zelo veliko judov. Očitno je bil cerkveno orodje za cerkveno »dokončno rešitev« judovskega vprašanja. Auschwitz, Buchenwald, Dachau, Mauthausen, Majdanek in druga koncentracijska taborišča so torej bolj ali manj proizvod cerkvene biblijske ideologije in so zato na vesti katoliške in protestantske pa mogoče še katere druge biblijske cerkve.
Kot uvodoma navedeno, so koncentracijsko taborišče Auschwitz obiskali zadnji trije papeži. Dobro je ugotovil papež Frančišek, ko je prosil svojega boga, naj se usmili svojega ljudstva, kajti zločine so izvajali večinoma katoliki, protestanti in drugi pripadniki biblijskih cerkva – ti so bili namreč na strani zločincev. Ne moti se papež Janez Pavel II., ko je dejal, da je »Auschwitz skupaj z drugimi koncentracijskimi taborišči ostaja grozljiv simbol totalitarizma«. Seveda je ta totalitarizem cerkveni totalitarizem, saj je proizvod cerkvene ideologije, večinsko pa so ga izvajali člani katoliške in protestantske cerkve. Izvajala ga je torej v bistvu cerkev, saj so cerkveni laiki tudi cerkev, čeprav navzven to ni bilo vidno, ker je holokavst uradno izvajala nemška država. Takratni papež Pij XII., ki je vedel za holokavst, je molčal, s čimer je vsaj posredno dal vedeti nacistom, da je zadeva OK. »Zakaj si ostal tiho, bog? Kako si lahko to dopustil?,« se je spraševal papež Benedikt XVI. Dokončna rešitev judovskega vprašanja je želja oz. ukaz cerkvenega boga, ki mu cerkev sledi. Seveda pa ta bog ni Bog Stvarnik, temveč bog vojne, nasilja, bog podzemlja, drugače rečeno: satan. Bog Stvarnik pa je Bog, ki je ljudem dal svobodno voljo in se v to voljo ne vmešava. Seveda pa tisti, ki kršijo zapovedi, ki jih je dal Bog Stvarnik, npr. 10 Božjih zapovedi, po zakonu vzroka in učinka dobijo nazaj to, kar so dali. Takšni ali drugačni izvajalci holokavsta bodo zato dobili nazaj vse negativno, kar so v okviru »dokončne rešitve« povzročili negativnega. V tem ali kakšnem drugem življenju. Če ne bodo pravočasno očistili svojega zločinskega ravnanja, se jim bodo vrnili zločini, ki so jih povzročili drugim. Če so druge mučili, bodo sami mučeni, če so druge ubijali, bodo sami ubiti in podobno.
Papež Frančišek: »Ali veste, da so velesile natančno poznale železniško omrežje za odvoz Judov v koncentracijska taborišča? Imele so fotografije. Pa kljub temu niso bombardirale teh prog. Zakaj? Dobro bi se bilo pogovoriti o tem.«[6] Zakaj velesile niso reagirale, je bolj ali manj jasno: tudi one so del biblijskega zahoda in tako cerkveno indoktrinirane ter prežete s sovraštvom do judov. Zato niso povzele akcij, s katerimi bi preprečile holokavst. Ta je očitno bil tudi v njihovem interesu. Še posebej, ker so bile povezane s papežem, ki je glede holokavsta molčal.
In za konec. Papež Janez Pavel II. je omenjal Golgoto, to je hrib, kjer je bil križan Jezus. Auschwitz pa je kraj, kjer je cerkev, preoblečena v nacistične uniforme in to zato, da bi zakrila sledove svojega zločina, »križala« jude. Pa še nekaj. Kaj je o totalitarizmu, ki ga je omenjal papež Janez Pavel II., rekel nezmotljivi papež Pij XI.? Dne 18.9.1930 je dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«[7]
_________________
[1] Družina, 7.8.2016.
[2] Mladina, 5.8.2016.
[3] Resnica in cerkev se izključujeta, str. 31.
[4] https://sl.wikipedia.org/wiki/Judje (11.8.2016).
[5] http://www.cerkev-ne.net/liska-cerkev-je-najvecji-totalitarni-sistem-vseh-casov-drugic/ (11.8.2016).
[6] Sobotna priloga Dela, 21.6.2014.
[7] http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (12.8.2016).
Cerkev ves čas bolj ali manj zavzeto preganja jude, na tretjem lateranskem koncilu (1179) celo preklela oziroma izobčila kristjane, ki si drznejo živeti z judi. Nekaj cerkvenih izjav v zvezi z judi:
- Judi morajo na svojih oblačilih nositi razpoznavni znak.
- Judi morajo nositi posebno obleko, da bi bil nezmernosti te tako gnusne mešanice mesa v prihodnje onemogočen vsak izgovor za zmoto (4. lateranski koncil, 1215).
- Judi smejo stanovati samo še v judovski četrti (Breslavska sinoda, 1267).
- Judovske terjatve proti krščanskim dolžnikom bodo zasežene (Nürnberg, 14. stoletje).
- Cerkev tudi v tem ne zagreši krivice, ko lahko razpolaga z njihovo posestjo, ker so judi cerkveni sužnji (Tomaž Akvinski, Summa theologiae).
- Judi so suženjske narave, blazneži, hudičevi služabniki, morilci, njihovi voditelji so zločinci, njihovi sodniki podleži, »so devetindevetdesetkrat tako slabi kot nejudi« (Cerkveni učitelj Ephraim).
- Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo (Škof Göllner iz Linza, 20. stoletje).[3]
Nemčija je že zelo dolgo pod vplivom cerkve, v zadnjem času katoliške in protestantske, še prej do reformacije pa enotne. Obe biblijski cerkvi sta proti judom. Zato je to cerkveno sovraštvo do judov postalo del »nemške družbene zavesti« in je bilo podlaga za holokavst. Julius Streicher se je na nurberških procesih v opravičilo holokavstva izrecno skliceval na hujskaške govore Martina Luthra proti judom. Iz te do judov sovražne nemške cerkvene ideologije so zrastla tudi koncentracijska taborišča, kot Hitlerjevo sredstvo za »dokončno rešitev« judovskega vprašanja. To potrjuje tudi Hitlerjeva izjava: »Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem, ko se obranim judov, se bojujem za Gospodovo delo,« je izjavil Adolf Hitler. »Svojo dolžnost opravljam s čisto vestjo in z vernim srcem,« je dejal Adolf Eichmann (1906-1962), SS-Obersturmbannfuehrer, ki je v teku »dokončne rešitve« organiziral transport judov v uničevalna taborišča. In še ena Hitlerjeva, izjava: »Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje.«[5] V zvezi s Hitlerjem je zanimivo to, da je bil katolik, na oblast je prišel s pomočjo cerkve, po smrti pa ni bil izobčen iz cerkve, čeprav je pobil več milijonov ljudi, med njimi zelo veliko judov. Očitno je bil cerkveno orodje za cerkveno »dokončno rešitev« judovskega vprašanja. Auschwitz, Buchenwald, Dachau, Mauthausen, Majdanek in druga koncentracijska taborišča so torej bolj ali manj proizvod cerkvene biblijske ideologije in so zato na vesti katoliške in protestantske pa mogoče še katere druge biblijske cerkve.
Kot uvodoma navedeno, so koncentracijsko taborišče Auschwitz obiskali zadnji trije papeži. Dobro je ugotovil papež Frančišek, ko je prosil svojega boga, naj se usmili svojega ljudstva, kajti zločine so izvajali večinoma katoliki, protestanti in drugi pripadniki biblijskih cerkva – ti so bili namreč na strani zločincev. Ne moti se papež Janez Pavel II., ko je dejal, da je »Auschwitz skupaj z drugimi koncentracijskimi taborišči ostaja grozljiv simbol totalitarizma«. Seveda je ta totalitarizem cerkveni totalitarizem, saj je proizvod cerkvene ideologije, večinsko pa so ga izvajali člani katoliške in protestantske cerkve. Izvajala ga je torej v bistvu cerkev, saj so cerkveni laiki tudi cerkev, čeprav navzven to ni bilo vidno, ker je holokavst uradno izvajala nemška država. Takratni papež Pij XII., ki je vedel za holokavst, je molčal, s čimer je vsaj posredno dal vedeti nacistom, da je zadeva OK. »Zakaj si ostal tiho, bog? Kako si lahko to dopustil?,« se je spraševal papež Benedikt XVI. Dokončna rešitev judovskega vprašanja je želja oz. ukaz cerkvenega boga, ki mu cerkev sledi. Seveda pa ta bog ni Bog Stvarnik, temveč bog vojne, nasilja, bog podzemlja, drugače rečeno: satan. Bog Stvarnik pa je Bog, ki je ljudem dal svobodno voljo in se v to voljo ne vmešava. Seveda pa tisti, ki kršijo zapovedi, ki jih je dal Bog Stvarnik, npr. 10 Božjih zapovedi, po zakonu vzroka in učinka dobijo nazaj to, kar so dali. Takšni ali drugačni izvajalci holokavsta bodo zato dobili nazaj vse negativno, kar so v okviru »dokončne rešitve« povzročili negativnega. V tem ali kakšnem drugem življenju. Če ne bodo pravočasno očistili svojega zločinskega ravnanja, se jim bodo vrnili zločini, ki so jih povzročili drugim. Če so druge mučili, bodo sami mučeni, če so druge ubijali, bodo sami ubiti in podobno.
Papež Frančišek: »Ali veste, da so velesile natančno poznale železniško omrežje za odvoz Judov v koncentracijska taborišča? Imele so fotografije. Pa kljub temu niso bombardirale teh prog. Zakaj? Dobro bi se bilo pogovoriti o tem.«[6] Zakaj velesile niso reagirale, je bolj ali manj jasno: tudi one so del biblijskega zahoda in tako cerkveno indoktrinirane ter prežete s sovraštvom do judov. Zato niso povzele akcij, s katerimi bi preprečile holokavst. Ta je očitno bil tudi v njihovem interesu. Še posebej, ker so bile povezane s papežem, ki je glede holokavsta molčal.
In za konec. Papež Janez Pavel II. je omenjal Golgoto, to je hrib, kjer je bil križan Jezus. Auschwitz pa je kraj, kjer je cerkev, preoblečena v nacistične uniforme in to zato, da bi zakrila sledove svojega zločina, »križala« jude. Pa še nekaj. Kaj je o totalitarizmu, ki ga je omenjal papež Janez Pavel II., rekel nezmotljivi papež Pij XI.? Dne 18.9.1930 je dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«[7]
_________________
[1] Družina, 7.8.2016.
[2] Mladina, 5.8.2016.
[3] Resnica in cerkev se izključujeta, str. 31.
[4] https://sl.wikipedia.org/wiki/Judje (11.8.2016).
[5] http://www.cerkev-ne.net/liska-cerkev-je-najvecji-totalitarni-sistem-vseh-casov-drugic/ (11.8.2016).
[6] Sobotna priloga Dela, 21.6.2014.
[7] http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (12.8.2016).
torek, 26. julij 2016
Super bogata nadškofija v luči papeževe revne cerkve za revne
Pred kratkim (20.6.2016) sta na tiskovni konferenci münchenske nadškofije generalni vikar Beer in finančni direktor Reif javno predstavila premoženje te nadškofije. Premoženje Nadškofije München in Freising (površina 11.998 km²) s sedežem v Münchnu na Bavarskem v Nemčiji, ustanovljena je bila leta 739 v Freisingu, leta 1821 pa je bil škofijski sedež prenesen v München, znaša skupno »neverjetnih« 6,3 milijarde evrov. Ta nadškofija je najbogatejša v Nemčiji in je po vrednosti premoženja primerljiva s čikaško nadškofijo, ki velja za najbogatejšo škofijo na svetu.
- je vrednost nepremičnin 1,25 milijard evrov
- je vrednost naložb 1,46 milijarde
- je na različnih bančnih računih 640 milijonov sredstev
- je vrednost premoženja treh nadškofijskih skladov 2 milijardi
- finančne rezerve znašajo 500 milijonov evrov
- je vrednost sklada za pokojnine duhovnikov 236 milijona evrov
- je premoženje škofijskega sedeža 56 milijonov
- so tekoči prihodki 782 milijonov
- je cerkveni davek 570 milijonov
- so državne dotacije 106 milijonov, za plače škofov in stolnih kanonikov 22 milijonov
- je približno polovica prihodkov namenjena plačam uslužbencem
- gre za socialne projekte 60 milijonov
- gre za novogradnje in vzdrževanje stavb 100 milijonov
- gre za pobratene katoliške škofije v Ekvadorju 2 milijona
- gre za različne projekte v misijonih 4 milijone.
To pa ni vse premoženje nadškofije. Vanj spada še nekaj sto nadarbin in premoženje stolnega kapitlja, deškega semenišča in bogoslovja. To naj bi bilo po besedah generalnega vikarja ovrednoteno v naslednjih letih.
V premoženje Nadškofije München in Freising pa ni zajeto premoženje župnij na območju nadškofije, saj premoženje župnij, teh je v münchenski nadškofiji 752, ne spada neposredno v premoženjsko bilanco nadškofije.
Po pisanju tednika Družina predstavljajo posebnost upravljanja nadškofije »trije skladi, ki naj bi zagotovili nemoteno financiranje dušnega pastirstva, vzgoje in šolstva ter dobrodelnosti. Leta 1995 je bil ustanovljen sklad sv. Antona, ki razpolaga s 680 milijoni evrov. Denar je namenjen za Karitas ter druge dobrodelne ustanove, bolnišnice, domove za starostnike in mladino. Že v 8. stoletju je bil ustanovljen sklad sv. Arbea, ki gospodari s 633 milijoni evrov. Z njimi vzdržujejo 421 vrtcev, 1 osnovno šolo, 14 realk, 5 gimnazij in 2 višji strokovni šoli ter 14 izobraževalnih centrov. Lani ustanovljeni sklad sv. Korbinijana ima 620 milijonov evrov za dušno pastirstvo. V nadškofiji je vsak teden 1700 maš, ki jih obišče 173.000 vernikov.«
Ni bogata samo Nadškofija München in Freising, temveč so to tudi ostale škofije. Npr. škofija Padeborn ima premoženje v vrednosti 4 milijarde evrov, škofija Köln pa za 3,4 milijarde. Pa to ni vse premoženje škofij, vsaj münchenske nadškofije ne. Celotno premoženje vseh treh škofij, tudi tisto, ki je še skrito oz. še ni ovrednoteno, je primerljivo celotni javni porabi v Sloveniji za eno leto. V Nemčiji pa je nekaj več kot 20 škofij. Ali je vrednost premoženja nemških škofij oz. nemške katoliške cerkve več kot je vrednost premoženja celotne Slovenije. O tem ni dvomiti vsaj za vrednost premoženja celotne nemške katoliške cerkve.
Kot že navedeno, premoženje Nadškofije München in Freising ne obsega tudi premoženja župnij, ki so na njem ozemlju. Če bi upoštevali še te, kar bi bilo potrebno in pošteno, bi bilo mogoče premoženje te nadškofije še enkrat večje, torej kakšnih 12 ali 13 milijard evrov, seveda brez tega, kar še ni bilo všteto v nadškofijsko premoženje. Kajti pričakovati je, da so tudi župnije zelo bogate. Če ima vsaka župnija premoženje v vrednosti samo 1 milijon evrov, je to skupaj slabih 800 milijonov. To je zelo malo verjetno, kajti en milijon evrov v nemški katoliški cerkvi ni kakšna posebna vsota. Če je vrednost premoženja povprečne župnije pet milijonov evrov, naraste vrednost celotnega župnijskega premoženja na kakšne 4 milijarde evrov. Velika verjetnost je, da je vrednost premoženja povprečne župnije še večja, pri čemer je seveda potrebno upoštevati, da je na območju nadškofije približno 7000 nepremičnin, ki so v lasti župnij. Tukaj bi bilo treba kot primer, kako bogate so lahko župnije, omeniti primer iz Hamburga, in sicer župnijo sv. Petra. Ta je lastnik sedemnadstropne zgradbe na glavni hamburški trgovski cesti v vrednosti 10 milijonov evrov, pri čemer župnija daje to zgradbo v najem radijski postaji in drugim podjetjem in iz tega pobira ekstra profit. Koliko je takšnih župnij na področju Nadškofije München in Freising? Po vsej verjetnosti mnogo. In kolikšno je njihovo premoženje in iz njega izvirajoč profit? Kaj ima to opraviti z Jezusom, tesarjem in ne bankirjem, ni znano! Koliko je vrednost slovenskega državnega proračuna? Slabih 10 milijard evrov! Ali je münchenska nadškofija premoženjsko močnejša od slovenskega državnega proračuna?
»Ali bomo služili Bogu ali mamonu?« je ob koncu tiskovne konference navzoče vprašal generalni vikar Beer. Odgovor je jasen. Katoliška cerkev že služi mamonu in to vse čas. Super bogata nadškofija München in Freising je tipičen primer tega in z Jezusom iz Nazareta nima nič skupnega, kajti Jezus ni imel nekega posebnega premoženja, če je sploh imel kakšnega. Jezus je bil tesar in se je preživljal s svojim delom. Ni živel na račun države, kot to večinoma dela cerkev, tudi predmetna nadškofija. Jezus je rekel (citati so iz www.biblija.net): »Laže gre namreč kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Lk 18,25) Ali: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6,24) In še: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.« (Mt 6,19-21) Ali bo münchenska nadškofija s svojim super ekstremnim premoženjem in svojimi bogatimi kleriki, škof oz. kardinal zasluži mesečno okoli 10.000 evrov nemškega davkoplačevalskega denarja, prišla v nebesa? Ali bo vanj prišla cerkev? Odgovor je zelo jasen! Ali so v nebesih finančni ali drugi premoženjski bogataši?
»Ali veste, kaj je največji problem cerkve v Nemčiji? Ima preveč denarja,« je izjavil papež Ratzinger, ko je bil še kardinal. (http://www.theologe.de/kirchensubventionen_stopp.htm, 21.4.2013). In kaj je kardinal Ratzinger naredil, da bi se ta problem rešil? Torej, da bi imela cerkev v Nemčiji manj denarja? Kaj je naredil Ratzinger kot papež, da bi se ta problem rešil? Nič. Če bi kaj naredil, bi o tem z velikim pompom poročali vsaj cerkveni mediji! Pa ni bilo zaznati. Je pa naredil nekaj drugega. S svojo neaktivnostjo je dopustil, da se je premoženje nemške cerkve povečevalo. Kajti splošno znano dejstvo je, da so bogati vedno bolj bogati in to seveda velja tudi za cerkev. Ta je namreč izredno bogata, saj je njeno premoženje po vsem svetu vredno več tisoč milijard dolarjev, kar pomeni, da je najbogatejša zasebna organizacija na svetu.
Leta 2013 je papež Frančišek izjavil, da si želi revno cerkev za revne ljudi. Kaj je od tega leta naredil, da bi se njegova želja uresničila? Ni znano. Če bi kaj naredil, bi cerkveni mediji pa še kdo drug z velikim pompom poročali o tem. Pa ni poročil. Seveda jih ni, ker ni nič naredil. Zakaj nič ne naredi? Ker je revna cerkev za revne samo njegova želja. In nič drugega. Revna cerkev bo tako ostala samo na ravni želje, torej nečesa, kar se ne bo uresničilo. Papež Frančišek bi namreč lahko takoj po izreku teh besed prešel k dejanjem in bi kot vrhovni upravitelj in oskrbnik celotnega cerkvenega premoženja (kanon 1273 Zakonika cerkvenega prava), torej tudi premoženja nemške katoliške cerkve (škofij, župnij, redov …) ukazal, da se začne s prodajo cerkvenega premoženja. Konkretno bi lahko Nadškofiji München in Freising ukazal, da mora takoj prodati svoje premoženje in postati revna. Če ga odgovorni ne bi ubogali, bi jih zamenjal in jih izobčil. Pa tega ni storil. Zakaj? Ker je revna cerkev samo njegova želja in nič drugega. Besede o revni cerkvi niso bile mišljene resno. Zato je ta njegova izjava velik blef in pesek oči javnosti, ki nasede praktično vsem papeževim visoko donečim besedam. In ga hvali, hvali … in misli, da je papež za revne. Resnica je drugačna: papež je za bogate in tisti, ki je na čelu najbogatejše zasebne organizacije na svetu ni bil nikoli za revne. Če bi bil, verjetno revnih ne bi bilo pa tudi njega ne. Papeževe besede o revni cerkvi za revne imajo tako namen, da polepšajo podobo katoliške cerkve in nič drugega. In dejstvo, da je revna cerkev samo želja papeža Frančiška in nič drugega, dokazuje, da papež želi, da so ljudje še naprej revni. Zakaj? Mogoče zato, ker so reveži lahko baza za takšno ali drugačno cerkveno izkoriščanje.
Če bi cerkev prodala svoje premoženje in postala revna, bi papež bil vodja revne cerkve. Papež, kardinali, škofje in drugi kleriki bi postali revni. Komu od njih je do tega? Zato papež družno s svojimi podrejenimi kleriki deluje v smeri, da bi cerkev ostala še naprej bogata. Govorjenje o revni cerkvi se bo nadaljevalo, večalo pa tudi cerkveno premoženje. Vprašanje je, kako dolgo bo to še trajalo, kajti propad cerkve je oznanjen že v bibliji. V Razodetju v zvezi s padcem Babilona piše: »Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge!« (Raz 18,4) Koga je mislil Janez z Babilonom, je jasno.
sreda, 13. julij 2016
Papež Frančišek zopet blesti v blefiranju
Ko se je papež Frančišek vračal iz obiska v Armeniji, je na poti iz Erevana v Rim dejal: »Cerkev se mora opravičiti ne le homoseksualcem, ampak tudi revnim, izkoriščanim ženskam, otrokom, ki jih izkoriščajo za delo, in zato, ker je blagoslovila mnoga orožja.« (Dnevnik, 28.6.2016)
Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti. Postavi se vprašanje, zakaj tega že ni storila. Zakaj tega ni storil papež Frančišek, saj je že več let papež. Zakaj zdaj govori, da se mora cerkev opravičiti. Ali ni on tisti, ki je najbolj poklican, da se opraviči v imenu katoliške cerkve? Zakaj tega niso storili že prejšnji papeži, če cerkev ni ravnala pravilno do homoseksualcev, revnih, izkoriščanih žensk …, saj katoliška cerkev že praktično od vsega začetka ravna do omenjenih kategorij napačno in nepošteno, do mnogih celo zločinsko. In to dobro ve, saj je to v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta.
Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi, ker je blagoslavljala mnoga orožja. Če ne bi blagoslavljala mnoga orožja, temveč manj (od mnoga) orožja, ali bi bilo to v redu in blagoslov pravilen? Kajti papež je govoril o mnogih orožjih in ne orožjih, torej je razlika v kvantiteti. Če bi katoliška cerkev blagoslavljala manj orožja, pa očitno opravičilo ne bi bilo potrebno, ker bi bili ti blagoslovi pravilni. Če je pobitih mnogo ljudi, za papeža to ni pravilno, če pa jih je manj, pa ni »problema« – bi bilo mogoče simbolno reči glede na cerkvene blagoslove orožja. Ali ni to krvava logika? V Delu (28.6.2016) pa je bilo glede blagoslavljanja orožja zapisano drugače: papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi žrtvam vojn zaradi blagoslavljanja orožja. Razlika je bistvena. Še komentar na ta zapis. S strani cerkve blagoslovljeno orožje je pustilo za sabo milijone mrtvih živih bitij in uničeno naravo, mnogo ranjencev, sirot, revežev …, z zemljo so bila zravnana mnoga naselja. Katoliška cerkev uči Božjo zapoved Ne ubijaj, hkrati pa blagoslavlja orodje za ubijanje in uničevanje! Absurdno. Kot da bi bila katoliška cerkev povezana s satanom, saj je ubijanje satanska in ne Božja volja. Ljubezen ne ubija, ubija samo sovraštvo – to pa je lastnost satanskega. Jezus je rekel: ljubite svoje sovražnike, cerkev pa jih je pobijala – včasih neposredno, včasih posredno. Katoliška cerkev še vedno ubija. Kako ubija npr. muslimane, ki jih je opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti? Preko svojih podložnikov, ki se imenujejo ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Rusija, Slovenija, NATO …, saj ti delujejo na podlagi krvave cerkvene ideologije, ki ima svoj izvor v stari zavezi. Kateri prevod je pravilen? V Dnevniku ali Delu? V bistvu to sploh ni pomembno, saj je katoliška cerkev vedno podpirala vojne ne glede na to, ali je blagoslavljala vse orožje ali pa samo del. Koga s podporo vojn zastopa katoliška cerkev: Boga Stvarnika, ki pravi Ne ubijaj ali boga podzemlja, ki pravi ubijaj?
Res je, katoliška cerkev se mora za marsikaj opravičiti. Pa ne samo opravičiti, prositi mora odpuščanja (kaj se bo zgodilo s cerkvijo, če od svojih žrtev ne dobi odpuščanja?), popraviti krivico ter povrniti škodo, ki jo je storila, saj je to del pravičnosti. To tudi izhaja iz njenega katekizma. Škodo mora povrniti homoseksualcem, revnim, izkoriščanim ženskam, otrokom, ki jih izkoriščajo za delo, in seveda tudi žrtvam blagoslovljenega in neblagoslovljenega orožja. Če teh ni več med živimi pa njihovim dedičem. Če pa to ni mogoče, naj cerkev ustanovi poseben sklad in vanj nakaže odškodnine ter nato se naj iz njega financirajo splošno koristne projekte, predvsem v deželah, kjer je cerkev storila največ krivic in škode in kjer je revščina največja. Ker je katoliška cerkev izjemno bogata organizacija, njeno premoženje po svetu je namreč vredno več 1000 milijard evrov, z izplačilom odškodnin ne bo imela težav.
Zelo pomembno je tudi, da katoliška cerkev odstrani vzroke, ki so pripeljali do s strani papeža omenjenih krivičnih ravnanj katoliške cerkve. Tako mora iz svoje biblije npr. odstraniti naslednji »ukaz« svojim članom: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je namreč ena izmed podlag za preganjanje homoseksualnih moških v preteklosti in je tudi sedaj. Včasih jih je cerkev pobijala, danes pa jih diskriminira, ker jih pobijati ne more več. Nadalje mora katoliška cerkev izpolnjevati naslednje biblijske besede: »Ne izkoriščaj svojega bližnjega in ne ropaj ga.« (3 MZ 19,13) in »Nikar ne izkoriščajte drug drugega.« (3 Mz 52,10-21) Torej ne sme nikogar izkoriščati ali podpirati izkoriščanje. Zavrniti mora izkoriščevalski družbeni sistem, npr. kapitalizem, in se boriti za pravičen sistem in to za tisti, ki temelji na izpolnjevanju 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori, saj je to temelj Jezusovega nauka – Nanj pa katoliška cerkev ves čas prisega. Seveda pa mora biti cerkev s svojimi kleriki in laiki na vrhu izpolnjevanja teh visokih moralno-etičnih norm, ki so iz pravičnosti. To pa bo slej ali prej pripeljalo do odprave revščine.
Ali se bo katoliška cerkev opravičila in povrnila škodo, ki jo je storila ter odpravila vzroke, ki so pripeljali do s strani cerkve povzročenega krivičnega stanja in s tem početjem nehala? Verjetnost je zelo majhna, praktično je ni. Zato je jasno, da so papeževe besede samo predstava za javnost in naivne ter briljanten blef. Kot ponavadi in nič drugega. Stvari pa bodo potekale po starem naprej: diskriminacija gejev se bo nadaljevala, izkoriščanje bo teklo dalje, bogastvo cerkve se bo povečevalo, kar velja tudi za revščino, vojne se bodo nadaljevale in živa bitja umirala, svet bo vedno bolj propadal, trpljenje bo še hujše …
Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti. Postavi se vprašanje, zakaj tega že ni storila. Zakaj tega ni storil papež Frančišek, saj je že več let papež. Zakaj zdaj govori, da se mora cerkev opravičiti. Ali ni on tisti, ki je najbolj poklican, da se opraviči v imenu katoliške cerkve? Zakaj tega niso storili že prejšnji papeži, če cerkev ni ravnala pravilno do homoseksualcev, revnih, izkoriščanih žensk …, saj katoliška cerkev že praktično od vsega začetka ravna do omenjenih kategorij napačno in nepošteno, do mnogih celo zločinsko. In to dobro ve, saj je to v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta.
Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi, ker je blagoslavljala mnoga orožja. Če ne bi blagoslavljala mnoga orožja, temveč manj (od mnoga) orožja, ali bi bilo to v redu in blagoslov pravilen? Kajti papež je govoril o mnogih orožjih in ne orožjih, torej je razlika v kvantiteti. Če bi katoliška cerkev blagoslavljala manj orožja, pa očitno opravičilo ne bi bilo potrebno, ker bi bili ti blagoslovi pravilni. Če je pobitih mnogo ljudi, za papeža to ni pravilno, če pa jih je manj, pa ni »problema« – bi bilo mogoče simbolno reči glede na cerkvene blagoslove orožja. Ali ni to krvava logika? V Delu (28.6.2016) pa je bilo glede blagoslavljanja orožja zapisano drugače: papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi žrtvam vojn zaradi blagoslavljanja orožja. Razlika je bistvena. Še komentar na ta zapis. S strani cerkve blagoslovljeno orožje je pustilo za sabo milijone mrtvih živih bitij in uničeno naravo, mnogo ranjencev, sirot, revežev …, z zemljo so bila zravnana mnoga naselja. Katoliška cerkev uči Božjo zapoved Ne ubijaj, hkrati pa blagoslavlja orodje za ubijanje in uničevanje! Absurdno. Kot da bi bila katoliška cerkev povezana s satanom, saj je ubijanje satanska in ne Božja volja. Ljubezen ne ubija, ubija samo sovraštvo – to pa je lastnost satanskega. Jezus je rekel: ljubite svoje sovražnike, cerkev pa jih je pobijala – včasih neposredno, včasih posredno. Katoliška cerkev še vedno ubija. Kako ubija npr. muslimane, ki jih je opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti? Preko svojih podložnikov, ki se imenujejo ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Rusija, Slovenija, NATO …, saj ti delujejo na podlagi krvave cerkvene ideologije, ki ima svoj izvor v stari zavezi. Kateri prevod je pravilen? V Dnevniku ali Delu? V bistvu to sploh ni pomembno, saj je katoliška cerkev vedno podpirala vojne ne glede na to, ali je blagoslavljala vse orožje ali pa samo del. Koga s podporo vojn zastopa katoliška cerkev: Boga Stvarnika, ki pravi Ne ubijaj ali boga podzemlja, ki pravi ubijaj?
Res je, katoliška cerkev se mora za marsikaj opravičiti. Pa ne samo opravičiti, prositi mora odpuščanja (kaj se bo zgodilo s cerkvijo, če od svojih žrtev ne dobi odpuščanja?), popraviti krivico ter povrniti škodo, ki jo je storila, saj je to del pravičnosti. To tudi izhaja iz njenega katekizma. Škodo mora povrniti homoseksualcem, revnim, izkoriščanim ženskam, otrokom, ki jih izkoriščajo za delo, in seveda tudi žrtvam blagoslovljenega in neblagoslovljenega orožja. Če teh ni več med živimi pa njihovim dedičem. Če pa to ni mogoče, naj cerkev ustanovi poseben sklad in vanj nakaže odškodnine ter nato se naj iz njega financirajo splošno koristne projekte, predvsem v deželah, kjer je cerkev storila največ krivic in škode in kjer je revščina največja. Ker je katoliška cerkev izjemno bogata organizacija, njeno premoženje po svetu je namreč vredno več 1000 milijard evrov, z izplačilom odškodnin ne bo imela težav.
Zelo pomembno je tudi, da katoliška cerkev odstrani vzroke, ki so pripeljali do s strani papeža omenjenih krivičnih ravnanj katoliške cerkve. Tako mora iz svoje biblije npr. odstraniti naslednji »ukaz« svojim članom: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je namreč ena izmed podlag za preganjanje homoseksualnih moških v preteklosti in je tudi sedaj. Včasih jih je cerkev pobijala, danes pa jih diskriminira, ker jih pobijati ne more več. Nadalje mora katoliška cerkev izpolnjevati naslednje biblijske besede: »Ne izkoriščaj svojega bližnjega in ne ropaj ga.« (3 MZ 19,13) in »Nikar ne izkoriščajte drug drugega.« (3 Mz 52,10-21) Torej ne sme nikogar izkoriščati ali podpirati izkoriščanje. Zavrniti mora izkoriščevalski družbeni sistem, npr. kapitalizem, in se boriti za pravičen sistem in to za tisti, ki temelji na izpolnjevanju 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori, saj je to temelj Jezusovega nauka – Nanj pa katoliška cerkev ves čas prisega. Seveda pa mora biti cerkev s svojimi kleriki in laiki na vrhu izpolnjevanja teh visokih moralno-etičnih norm, ki so iz pravičnosti. To pa bo slej ali prej pripeljalo do odprave revščine.
Ali se bo katoliška cerkev opravičila in povrnila škodo, ki jo je storila ter odpravila vzroke, ki so pripeljali do s strani cerkve povzročenega krivičnega stanja in s tem početjem nehala? Verjetnost je zelo majhna, praktično je ni. Zato je jasno, da so papeževe besede samo predstava za javnost in naivne ter briljanten blef. Kot ponavadi in nič drugega. Stvari pa bodo potekale po starem naprej: diskriminacija gejev se bo nadaljevala, izkoriščanje bo teklo dalje, bogastvo cerkve se bo povečevalo, kar velja tudi za revščino, vojne se bodo nadaljevale in živa bitja umirala, svet bo vedno bolj propadal, trpljenje bo še hujše …
sobota, 2. julij 2016
Dobrodelnost z napako
V Dnevniku (21.6.2016) je bil opisan primer verne matere geja, sicer upokojene okrožne sodnice in 19 let prostovoljke karitas ter tudi predstavnice te organizacije v katoliškem župnijskem pastoralnem svetu, ki je zaradi svojega javnega zavzemanja za pravice gejev postala nezaželena v lokalni organizaciji karitas. Katoliška cerkev ji je namreč dala vedeti, da ji v tej ni mesta, ker je z javnim nasprotovanjem katoliškemu nauku kršila zakonik cerkvenega prava, ko se je javno zavzemala za pravice gejev.
V omenjenem primeru je katoliška cerkev še enkrat pokazala svojo dvoličnost. Po eni strani trdi, da spoštuje človekove pravice, po drugi strani pa tistega, ki se je javno zavzel za pravico manjšine, konkretno za istospolne, razglasi za nezaželenega v svoji dobrodelni organizaciji karitas. Ta primer tudi dokazuje, da je karitas ustanovljena za širjenje katoliškega nauka in da je dobrodelnost drugotnega pomena. Dobrodelnost je očitno samo krinka za širjenje katoliškega nauka, nauka, ki nasprotuje mnogim človekovim pravicam, npr. pravici do življenja, verski svobodi … Ker je glavni cerkveni cilj evangelizacija družbe, torej obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere. In vse to podpira slovenska država, ki leto za letom cerkvenim organizacijam karitas, čeprav je po ustavi ločena od cerkve in njenih institucij ter tudi od vere, namenja kar zajetno vsoto davkoplačevalskega denarja. Tako je Slovenska karitas dobila že več milijonov davkoplačevalskega denarja, kar velja tudi Nadškofijsko karitas Maribor, med prejemniki denarja davkoplačevalcev pa so še mnoge druge organizacije karitas. Milijoni davkoplačevalskega denarja se tako stekajo v roke izjemno bogate organizacije, organizacije, ki bi lahko dobrodelnost financirala s svojimi sredstvi pa to raje dela s tujimi. In nato se hvali s svojo dobrodelnostjo, v kateri je njenih sredstev bolj malo.
Cerkev je o verni materi geja sicer dejala, da je bila požrtvovalna, da je lepo sodelovala s karitas, da jo imajo radi in jo cenijo – sama katoliška cerkev torej priznava, da gre za pozitivno osebo. In takšna pozitivna oseba v karitas ni več zaželena, ker je javno nasprotovala katoliškemu nauku glede istospolnih. Ni pa ovire, da bi bil v organizaciji karitas član cerkve, ki bi sicer spoštoval cerkveni nauk o istospolnih, po drugi strani pa bi bil vojak in ubijal v skladu s katoliško doktrino o pravični vojni. Npr. vojak v zahodni koaliciji, ki bi metal bombe in ubijal ljudi, tudi otroke, v Siriji, kar je v boju proti Islamski državi podprla tudi katoliška cerkev. Ali pa upravljalec vojaškega drona, ki v smrt pošilja voditelje IS, torej zahodu in cerkvi sovražne organizacije, npr. muslimane, in njihove spremljevalce, tudi otroke. Oba sta sicer krvavih rok, ker pa sta člana cerkve in spoštujeta ter izvajata njen, tudi krvavi, nauk, sta primerna za karitas. To je pač katoliška cerkev. Ljudje s krvavimi rokami so lahko v organizacijah karitas, tisti, ki se pa zavzemajo za pravice manjšine istospolnih pa ne. S takšnim ravnanjem katoliška cerkev jasno kaže, kdo je in koga zastopa. Ali zastopa Kristusa, ki je bil absoluten pacifist ali zastopa boga vojne in nasilja?
Ima pa verna mati geja srečo, da njen sin gej ne živi v prejšnjih časih, saj bi obstajala velika verjetnost, da bi ga cerkev ubila. Kajti katoliška cerkev istospolnim moškim ne priznava pravice do življenja, saj uči: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je še vedno veljaven cerkveni nauk, ki izhaja iz biblije in po cerkvi naj bi smrt gejev ukazal njen bog. Vprašanje pa je, kateri bog: Bog Stvarnik, ki pravi Ne ubijaj, ali bog podzemlja, ki uči nasprotno? Jasno je, da bi cerkev, če bi le lahko, izvrševala svoj krvavi nauk glede gejev tudi v sedanjem času. Ker tega ne more, pa na drug način preganja geje.
nedelja, 19. junij 2016
Onečaščeni stolnica in družba
Pred nekaj dnevi so neznanci poškodovali cerkev sv. Danijela v Celju. Na pročelju cerkve je bilo namreč več žaljivih napisov in protiverskih simbolov. Omenjeno početje je obsodila tudi Slovenska škofovska konferenca. Ta zavrača vse oblike sovražnega govora in dejanj, ki so usmerjena proti delovanju verskih skupnosti, onečaščenje omenjene cerkve pa je le še en primer v vrsti žaljivih grafitov, ki se pojavljajo na slovenskih cerkvah, še meni SŠK.
Vsekakor je onečaščenja cerkve sv. Danijela v Celju zavržno dejanje, kar velja tudi za onečaščenje drugih cerkva oz. verskih objektov v Sloveniji in širše. S takšnimi dejanji se seveda ni mogoče strinjati. Vprašanje, ki se pojavi pri vsem tem, pa je naslednje: kako pa katoliška cerkev onečaščuje druge. In: ali se ji sedaj ne vrača to, kar je prej dala?
Kaj je npr. rekel kardinal Rode: »Imam kaj bolj pametnega početi kot pa se ukvarjati s to prekleto slovensko politiko.«[1]»Tu je tisti sramotni 55. člen Ustave, ki je dejansko nečast naši deželi …«[2] Ali niso te besede hud napad na Slovenijo? Ali ne gre za žalitev slovenske ustave in slovenske politike? To je celo preklel, torej poslal v večni pekel. Ali ni duhovnik Rode s temi besedami onečastil slovensko državo? In s tem vse državljane! In kaj je še rekel duhovnik Rode? Za tiste, ki ne hodijo v cerkev, je izjavil, da so »nemški ovčarji« oziroma za tiste, ki nimajo krščanske izobrazbe, pa da v muzejih »strmijo kot idioti, kar v resnici tudi so«.[3] Ali je Slovenska škofovska konferenca reagirala na Rodetove žalitve in jih obsodila, kot je to storila v primeru onečaščenja celjske stolnice? Še nekaj izjav visokih cerkvenih dostojanstvenikov. Papež Ratzinger: »Neverujoči so sile teme in zla.« Nadškof Perko: »Za zakrknjene nevernike ne more biti milosti.« Dominikanca Sprenger in Institoris o ženski: »Pogled nanjo je lep, dotik strupen in druženje z njo smrtonosno.« Francoski kardinal Lepicier: »Če kdo javno priznava, da je heretik, ali če poskuša koga spreobrniti z nagovarjanjem ali lastnim vzorom, ne bo le izobčen, temveč je upravičeno lahko tudi ubit …«[4] Kaj je mogoče reči za te izjave? Ne gre samo za žalitve, temveč tudi za sovraštvo do neverujočih in žensk. Ali niso te izjave hudo onečaščenje družbene klime? Ali ne vnašajo razdor med ljudi?
Mogoče je iti še dalje. Kaj piše v bibliji? Nekaj odlomkov: »Kdor koga udari do smrti, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,12) »Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti.« (5 Mz 17,12) »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15) »Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,16) »Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,17)[5] Ukazov cerkvenega boga (seveda to ni Bog Stvarnik ali Kristus), ko le-ta zahteva smrt za razne prekrške, je v bibliji na desetine in na podlagi teh ukazov je cerkev pobila mnogo ljudi. Kri je tekla in še vedno teče v potokih. Vse to ni samo »onečaščanje« družbe, temveč njeno uničevanje.
»Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju,« piše v tretji Mojzesovi knjigi. Ali ni to podlaga za sovražen cerkveni odnos do istospolnih? In stalna diskreditacija teh ljudi? Diskreditacija in preganjanje trajata že od vsega začetka, torej več tisoč let, in oboje je celo prešlo v družbeno zavest.
Kot že navedeno, onečaščenje celjske stolnice je nedopustno. Toda ali je to sploh mogoče primerjati z onečaščenjem, ki ga povzroča katoliška cerkev na praktično vseh segmentih družbe? Gre za kapljo v morje. Kar seješ, to žanješ, uči tudi katoliška cerkev. To načelo velja za vse, tudi zanjo. Zato je jasno, da dobiva nazaj tisto, kar je dala. Kdor druge onečaščuje, je lahko sam slej ali prej onečaščen. Celjska stolnica je primer tega. Zato je reakcija SŠK ob onečaščenju celjske stolnice pričakovana, vendar svetohlinska, saj je ravno katoliška cerkev eden največjih generatorjev sovražnega govora in sovražnih dejanj. Ne samo v preteklosti, temveč tudi sedaj.
___________
Naročite se na:
Objave (Atom)