Super bogata nadškofija v luči papeževe revne cerkve za revne

Pred kratkim (20.6.2016) sta na tiskovni konferenci münchenske nadškofije generalni vikar Beer in finančni direktor Reif javno predstavila premoženje te nadškofije. Premoženje Nadškofije München in Freising (površina 11.998 km²) s sedežem v Münchnu na Bavarskem v Nemčiji, ustanovljena je bila leta 739 v Freisingu, leta 1821 pa je bil škofijski sedež prenesen v München, znaša skupno »neverjetnih« 6,3 milijarde evrov. Ta nadškofija je najbogatejša v Nemčiji in je po vrednosti premoženja primerljiva s čikaško nadškofijo, ki velja za najbogatejšo škofijo na svetu.

Kaj sestavlja premoženje münchenske nadškofije? Po pisanju katoliškega tednika Družina (17.7.2016, avtor članka Slavko Kessler) ima nadškofija 352 stavb, 1500 umetnostnih objektov in 805 zemljišč. Bilanca za leto 2015 je pokazala, da:
- je vrednost nepremičnin 1,25 milijard evrov
- je vrednost naložb 1,46 milijarde
- je na različnih bančnih računih 640 milijonov sredstev
- je vrednost premoženja treh nadškofijskih skladov 2 milijardi
- finančne rezerve znašajo 500 milijonov evrov
- je vrednost sklada za pokojnine duhovnikov 236 milijona evrov
- je premoženje škofijskega sedeža 56 milijonov
- so tekoči prihodki 782 milijonov
- je cerkveni davek 570 milijonov
- so državne dotacije 106 milijonov, za plače škofov in stolnih kanonikov 22 milijonov
- je približno polovica prihodkov namenjena plačam uslužbencem
- gre za socialne projekte 60 milijonov
- gre za novogradnje in vzdrževanje stavb 100 milijonov
- gre za pobratene katoliške škofije v Ekvadorju 2 milijona
- gre za različne projekte v misijonih 4 milijone.

To pa ni vse premoženje nadškofije. Vanj spada še nekaj sto nadarbin in premoženje stolnega kapitlja, deškega semenišča in bogoslovja. To naj bi bilo po besedah generalnega vikarja ovrednoteno v naslednjih letih.

V premoženje Nadškofije München in Freising pa ni zajeto premoženje župnij na območju nadškofije, saj premoženje župnij, teh je v münchenski nadškofiji 752, ne spada neposredno v premoženjsko bilanco nadškofije.

Po pisanju tednika Družina predstavljajo posebnost upravljanja nadškofije »trije skladi, ki naj bi zagotovili nemoteno financiranje dušnega pastirstva, vzgoje in šolstva ter dobrodelnosti. Leta 1995 je bil ustanovljen sklad sv. Antona, ki razpolaga s 680 milijoni evrov. Denar je namenjen za Karitas ter druge dobrodelne ustanove, bolnišnice, domove za starostnike in mladino. Že v 8. stoletju je bil ustanovljen sklad sv. Arbea, ki gospodari s 633 milijoni evrov. Z njimi vzdržujejo 421 vrtcev, 1 osnovno šolo, 14 realk, 5 gimnazij in 2 višji strokovni šoli ter 14 izobraževalnih centrov. Lani ustanovljeni sklad sv. Korbinijana ima 620 milijonov evrov za dušno pastirstvo. V nadškofiji je vsak teden 1700 maš, ki jih obišče 173.000 vernikov.«

Ni bogata samo Nadškofija München in Freising, temveč so to tudi ostale škofije. Npr. škofija Padeborn ima premoženje v vrednosti 4 milijarde evrov, škofija Köln pa za 3,4 milijarde. Pa to ni vse premoženje škofij, vsaj münchenske nadškofije ne. Celotno premoženje vseh treh škofij, tudi tisto, ki je še skrito oz. še ni ovrednoteno, je primerljivo celotni javni porabi v Sloveniji za eno leto. V Nemčiji pa je nekaj več kot 20 škofij. Ali je vrednost premoženja nemških škofij oz. nemške katoliške cerkve več kot je vrednost premoženja celotne Slovenije. O tem ni dvomiti vsaj za vrednost premoženja celotne nemške katoliške cerkve.
Kot že navedeno, premoženje Nadškofije München in Freising ne obsega tudi premoženja župnij, ki so na njem ozemlju. Če bi upoštevali še te, kar bi bilo potrebno in pošteno, bi bilo mogoče premoženje te nadškofije še enkrat večje, torej kakšnih 12 ali 13 milijard evrov, seveda brez tega, kar še ni bilo všteto v nadškofijsko premoženje. Kajti pričakovati je, da so tudi župnije zelo bogate. Če ima vsaka župnija premoženje v vrednosti samo 1 milijon evrov, je to skupaj slabih 800 milijonov. To je zelo malo verjetno, kajti en milijon evrov v nemški katoliški cerkvi ni kakšna posebna vsota. Če je vrednost premoženja povprečne župnije pet milijonov evrov, naraste vrednost celotnega župnijskega premoženja na kakšne 4 milijarde evrov. Velika verjetnost je, da je vrednost premoženja povprečne župnije še večja, pri čemer je seveda potrebno upoštevati, da je na območju nadškofije približno 7000 nepremičnin, ki so v lasti župnij. Tukaj bi bilo treba kot primer, kako bogate so lahko župnije, omeniti primer iz Hamburga, in sicer župnijo sv. Petra. Ta je lastnik sedemnadstropne zgradbe na glavni hamburški trgovski cesti v vrednosti 10 milijonov evrov, pri čemer župnija daje to zgradbo v najem radijski postaji in drugim podjetjem in iz tega pobira ekstra profit. Koliko je takšnih župnij na področju Nadškofije München in Freising? Po vsej verjetnosti mnogo. In kolikšno je njihovo premoženje in iz njega izvirajoč profit? Kaj ima to opraviti z Jezusom, tesarjem in ne bankirjem, ni znano! Koliko je vrednost slovenskega državnega proračuna? Slabih 10 milijard evrov! Ali je münchenska nadškofija premoženjsko močnejša od slovenskega državnega proračuna?
»Ali bomo služili Bogu ali mamonu?« je ob koncu tiskovne konference navzoče vprašal generalni vikar Beer. Odgovor je jasen. Katoliška cerkev že služi mamonu in to vse čas. Super bogata nadškofija München in Freising je tipičen primer tega in z Jezusom iz Nazareta nima nič skupnega, kajti Jezus ni imel nekega posebnega premoženja, če je sploh imel kakšnega. Jezus je bil tesar in se je preživljal s svojim delom. Ni živel na račun države, kot to večinoma dela cerkev, tudi predmetna nadškofija. Jezus je rekel (citati so iz www.biblija.net): »Laže gre namreč kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Lk 18,25) Ali: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6,24) In še: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.« (Mt 6,19-21) Ali bo münchenska nadškofija s svojim super ekstremnim premoženjem in svojimi bogatimi kleriki, škof oz. kardinal zasluži mesečno okoli 10.000 evrov nemškega davkoplačevalskega denarja, prišla v nebesa? Ali bo vanj prišla cerkev? Odgovor je zelo jasen! Ali so v nebesih finančni ali drugi premoženjski bogataši?
»Ali veste, kaj je največji problem cerkve v Nemčiji? Ima preveč denarja,« je izjavil papež Ratzinger, ko je bil še kardinal. (http://www.theologe.de/kirchensubventionen_stopp.htm, 21.4.2013). In kaj je kardinal Ratzinger naredil, da bi se ta problem rešil? Torej, da bi imela cerkev v Nemčiji manj denarja? Kaj je naredil Ratzinger kot papež, da bi se ta problem rešil? Nič. Če bi kaj naredil, bi o tem z velikim pompom poročali vsaj cerkveni mediji! Pa ni bilo zaznati. Je pa naredil nekaj drugega. S svojo neaktivnostjo je dopustil, da se je premoženje nemške cerkve povečevalo. Kajti splošno znano dejstvo je, da so bogati vedno bolj bogati in to seveda velja tudi za cerkev. Ta je namreč izredno bogata, saj je njeno premoženje po vsem svetu vredno več tisoč milijard dolarjev, kar pomeni, da je najbogatejša zasebna organizacija na svetu.

Leta 2013 je papež Frančišek izjavil, da si želi revno cerkev za revne ljudi. Kaj je od tega leta naredil, da bi se njegova želja uresničila? Ni znano. Če bi kaj naredil, bi cerkveni mediji pa še kdo drug z velikim pompom poročali o tem. Pa ni poročil. Seveda jih ni, ker ni nič naredil. Zakaj nič ne naredi? Ker je revna cerkev za revne samo njegova želja. In nič drugega. Revna cerkev bo tako ostala samo na ravni želje, torej nečesa, kar se ne bo uresničilo. Papež Frančišek bi namreč lahko takoj po izreku teh besed prešel k dejanjem in bi kot vrhovni upravitelj in oskrbnik celotnega cerkvenega premoženja (kanon 1273 Zakonika cerkvenega prava), torej tudi premoženja nemške katoliške cerkve (škofij, župnij, redov …) ukazal, da se začne s prodajo cerkvenega premoženja. Konkretno bi lahko Nadškofiji München in Freising ukazal, da mora takoj prodati svoje premoženje in postati revna. Če ga odgovorni ne bi ubogali, bi jih zamenjal in jih izobčil. Pa tega ni storil. Zakaj? Ker je revna cerkev samo njegova želja in nič drugega. Besede o revni cerkvi niso bile mišljene resno. Zato je ta njegova izjava velik blef in pesek oči javnosti, ki nasede praktično vsem papeževim visoko donečim besedam. In ga hvali, hvali … in misli, da je papež za revne. Resnica je drugačna: papež je za bogate in tisti, ki je na čelu najbogatejše zasebne organizacije na svetu ni bil nikoli za revne. Če bi bil, verjetno revnih ne bi bilo pa tudi njega ne. Papeževe besede o revni cerkvi za revne imajo tako namen, da polepšajo podobo katoliške cerkve in nič drugega. In dejstvo, da je revna cerkev samo želja papeža Frančiška in nič drugega, dokazuje, da papež želi, da so ljudje še naprej revni. Zakaj? Mogoče zato, ker so reveži lahko baza za takšno ali drugačno cerkveno izkoriščanje.

Če bi cerkev prodala svoje premoženje in postala revna, bi papež bil vodja revne cerkve. Papež, kardinali, škofje in drugi kleriki bi postali revni. Komu od njih je do tega? Zato papež družno s svojimi podrejenimi kleriki deluje v smeri, da bi cerkev ostala še naprej bogata. Govorjenje o revni cerkvi se bo nadaljevalo, večalo pa tudi cerkveno premoženje. Vprašanje je, kako dolgo bo to še trajalo, kajti propad cerkve je oznanjen že v bibliji. V Razodetju v zvezi s padcem Babilona piše: »Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge!« (Raz 18,4) Koga je mislil Janez z Babilonom, je jasno.

Papež Frančišek zopet blesti v blefiranju

Ko se je papež Frančišek vračal iz obiska v Armeniji, je na poti iz Erevana v Rim dejal: »Cerkev se mora opravičiti ne le homoseksualcem, ampak tudi revnim, izkoriščanim ženskam, otrokom, ki jih izkoriščajo za delo, in zato, ker je blagoslovila mnoga orožja.« (Dnevnik, 28.6.2016)

Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti. Postavi se vprašanje, zakaj tega že ni storila. Zakaj tega ni storil papež Frančišek, saj je že več let papež. Zakaj zdaj govori, da se mora cerkev opravičiti. Ali ni on tisti, ki je najbolj poklican, da se opraviči v imenu katoliške cerkve? Zakaj tega niso storili že prejšnji papeži, če cerkev ni ravnala pravilno do homoseksualcev, revnih, izkoriščanih žensk …, saj katoliška cerkev že praktično od vsega začetka ravna do omenjenih kategorij napačno in nepošteno, do mnogih celo zločinsko. In to dobro ve, saj je to v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta.

Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi, ker je blagoslavljala mnoga orožja. Če ne bi blagoslavljala mnoga orožja, temveč manj (od mnoga) orožja, ali bi bilo to v redu in blagoslov pravilen? Kajti papež je govoril o mnogih orožjih in ne orožjih, torej je razlika v kvantiteti. Če bi katoliška cerkev blagoslavljala manj orožja, pa očitno opravičilo ne bi bilo potrebno, ker bi bili ti blagoslovi pravilni. Če je pobitih mnogo ljudi, za papeža to ni pravilno, če pa jih je manj, pa ni »problema« – bi bilo mogoče simbolno reči glede na cerkvene blagoslove orožja. Ali ni to krvava logika? V Delu (28.6.2016) pa je bilo glede blagoslavljanja orožja zapisano drugače: papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi žrtvam vojn zaradi blagoslavljanja orožja. Razlika je bistvena. Še komentar na ta zapis. S strani cerkve blagoslovljeno orožje je pustilo za sabo milijone mrtvih živih bitij in uničeno naravo, mnogo ranjencev, sirot, revežev …, z zemljo so bila zravnana mnoga naselja. Katoliška cerkev uči Božjo zapoved Ne ubijaj, hkrati pa blagoslavlja orodje za ubijanje in uničevanje! Absurdno. Kot da bi bila katoliška cerkev povezana s satanom, saj je ubijanje satanska in ne Božja volja. Ljubezen ne ubija, ubija samo sovraštvo – to pa je lastnost satanskega. Jezus je rekel: ljubite svoje sovražnike, cerkev pa jih je pobijala – včasih neposredno, včasih posredno. Katoliška cerkev še vedno ubija. Kako ubija npr. muslimane, ki jih je opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti? Preko svojih podložnikov, ki se imenujejo ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Rusija, Slovenija, NATO …, saj ti delujejo na podlagi krvave cerkvene ideologije, ki ima svoj izvor v stari zavezi. Kateri prevod je pravilen? V Dnevniku ali Delu? V bistvu to sploh ni pomembno, saj je katoliška cerkev vedno podpirala vojne ne glede na to, ali je blagoslavljala vse orožje ali pa samo del. Koga s podporo vojn zastopa katoliška cerkev: Boga Stvarnika, ki pravi Ne ubijaj ali boga podzemlja, ki pravi ubijaj?

Res je, katoliška cerkev se mora za marsikaj opravičiti. Pa ne samo opravičiti, prositi mora odpuščanja (kaj se bo zgodilo s cerkvijo, če od svojih žrtev ne dobi odpuščanja?), popraviti krivico ter povrniti škodo, ki jo je storila, saj je to del pravičnosti. To tudi izhaja iz njenega katekizma. Škodo mora povrniti homoseksualcem, revnim, izkoriščanim ženskam, otrokom, ki jih izkoriščajo za delo, in seveda tudi žrtvam blagoslovljenega in neblagoslovljenega orožja. Če teh ni več med živimi pa njihovim dedičem. Če pa to ni mogoče, naj cerkev ustanovi poseben sklad in vanj nakaže odškodnine ter nato se naj iz njega financirajo splošno koristne projekte, predvsem v deželah, kjer je cerkev storila največ krivic in škode in kjer je revščina največja. Ker je katoliška cerkev izjemno bogata organizacija, njeno premoženje po svetu je namreč vredno več 1000 milijard evrov, z izplačilom odškodnin ne bo imela težav.

Zelo pomembno je tudi, da katoliška cerkev odstrani vzroke, ki so pripeljali do s strani papeža omenjenih krivičnih ravnanj katoliške cerkve. Tako mora iz svoje biblije npr. odstraniti naslednji »ukaz« svojim članom: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je namreč ena izmed podlag za preganjanje homoseksualnih moških v preteklosti in je tudi sedaj. Včasih jih je cerkev pobijala, danes pa jih diskriminira, ker jih pobijati ne more več. Nadalje mora katoliška cerkev izpolnjevati naslednje biblijske besede: »Ne izkoriščaj svojega bližnjega in ne ropaj ga.« (3 MZ 19,13) in »Nikar ne izkoriščajte drug drugega.« (3 Mz 52,10-21) Torej ne sme nikogar izkoriščati ali podpirati izkoriščanje. Zavrniti mora izkoriščevalski družbeni sistem, npr. kapitalizem, in se boriti za pravičen sistem in to za tisti, ki temelji na izpolnjevanju 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori, saj je to temelj Jezusovega nauka – Nanj pa katoliška cerkev ves čas prisega. Seveda pa mora biti cerkev s svojimi kleriki in laiki na vrhu izpolnjevanja teh visokih moralno-etičnih norm, ki so iz pravičnosti. To pa bo slej ali prej pripeljalo do odprave revščine.

Ali se bo katoliška cerkev opravičila in povrnila škodo, ki jo je storila ter odpravila vzroke, ki so pripeljali do s strani cerkve povzročenega krivičnega stanja in s tem početjem nehala? Verjetnost je zelo majhna, praktično je ni. Zato je jasno, da so papeževe besede samo predstava za javnost in naivne ter briljanten blef. Kot ponavadi in nič drugega. Stvari pa bodo potekale po starem naprej: diskriminacija gejev se bo nadaljevala, izkoriščanje bo teklo dalje, bogastvo cerkve se bo povečevalo, kar velja tudi za revščino, vojne se bodo nadaljevale in živa bitja umirala, svet bo vedno bolj propadal, trpljenje bo še hujše …

Dobrodelnost z napako

V Dnevniku (21.6.2016) je bil opisan primer verne matere geja, sicer upokojene okrožne sodnice in 19 let prostovoljke karitas ter tudi predstavnice te organizacije v katoliškem župnijskem pastoralnem svetu, ki je zaradi svojega javnega zavzemanja za pravice gejev postala nezaželena v lokalni organizaciji karitas. Katoliška cerkev ji je namreč dala vedeti, da ji v tej ni mesta, ker je z javnim nasprotovanjem katoliškemu nauku kršila zakonik cerkvenega prava, ko se je javno zavzemala za pravice gejev.

V omenjenem primeru je katoliška cerkev še enkrat pokazala svojo dvoličnost. Po eni strani trdi, da spoštuje človekove pravice, po drugi strani pa tistega, ki se je javno zavzel za pravico manjšine, konkretno za istospolne, razglasi za nezaželenega v svoji dobrodelni organizaciji karitas. Ta primer tudi dokazuje, da je karitas ustanovljena za širjenje katoliškega nauka in da je dobrodelnost drugotnega pomena. Dobrodelnost je očitno samo krinka za širjenje katoliškega nauka, nauka, ki nasprotuje mnogim človekovim pravicam, npr. pravici do življenja, verski svobodi … Ker je glavni cerkveni cilj evangelizacija družbe, torej obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere. In vse to podpira slovenska država, ki leto za letom cerkvenim organizacijam karitas, čeprav je po ustavi ločena od cerkve in njenih institucij ter tudi od vere, namenja kar zajetno vsoto davkoplačevalskega denarja. Tako je Slovenska karitas dobila že več milijonov davkoplačevalskega denarja, kar velja tudi Nadškofijsko karitas Maribor, med prejemniki denarja davkoplačevalcev pa so še mnoge druge organizacije karitas. Milijoni davkoplačevalskega denarja se tako stekajo v roke izjemno bogate organizacije, organizacije, ki bi lahko dobrodelnost financirala s svojimi sredstvi pa to raje dela s tujimi. In nato se hvali s svojo dobrodelnostjo, v kateri je njenih sredstev bolj malo.

Cerkev je o verni materi geja sicer dejala, da je bila požrtvovalna, da je lepo sodelovala s karitas, da jo imajo radi in jo cenijo – sama katoliška cerkev torej priznava, da gre za pozitivno osebo. In takšna pozitivna oseba v karitas ni več zaželena, ker je javno nasprotovala katoliškemu nauku glede istospolnih. Ni pa ovire, da bi bil v organizaciji karitas član cerkve, ki bi sicer spoštoval cerkveni nauk o istospolnih, po drugi strani pa bi bil vojak in ubijal v skladu s katoliško doktrino o pravični vojni. Npr. vojak v zahodni koaliciji, ki bi metal bombe in ubijal ljudi, tudi otroke, v Siriji, kar je v boju proti Islamski državi podprla tudi katoliška cerkev. Ali pa upravljalec vojaškega drona, ki v smrt pošilja voditelje IS, torej zahodu in cerkvi sovražne organizacije, npr. muslimane, in njihove spremljevalce, tudi otroke. Oba sta sicer krvavih rok, ker pa sta člana cerkve in spoštujeta ter izvajata njen, tudi krvavi, nauk, sta primerna za karitas. To je pač katoliška cerkev. Ljudje s krvavimi rokami so lahko v organizacijah karitas, tisti, ki se pa zavzemajo za pravice manjšine istospolnih pa ne. S takšnim ravnanjem katoliška cerkev jasno kaže, kdo je in koga zastopa. Ali zastopa Kristusa, ki je bil absoluten pacifist ali zastopa boga vojne in nasilja?

Ima pa verna mati geja srečo, da njen sin gej ne živi v prejšnjih časih, saj bi obstajala velika verjetnost, da bi ga cerkev ubila. Kajti katoliška cerkev istospolnim moškim ne priznava pravice do življenja, saj uči: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je še vedno veljaven cerkveni nauk, ki izhaja iz biblije in po cerkvi naj bi smrt gejev ukazal njen bog. Vprašanje pa je, kateri bog: Bog Stvarnik, ki pravi Ne ubijaj, ali bog podzemlja, ki uči nasprotno? Jasno je, da bi cerkev, če bi le lahko, izvrševala svoj krvavi nauk glede gejev tudi v sedanjem času. Ker tega ne more, pa na drug način preganja geje.

Onečaščeni stolnica in družba

Pred nekaj dnevi so neznanci poškodovali cerkev sv. Danijela v Celju. Na pročelju cerkve je bilo namreč več žaljivih napisov in protiverskih simbolov. Omenjeno početje je obsodila tudi Slovenska škofovska konferenca. Ta zavrača vse oblike sovražnega govora in dejanj, ki so usmerjena proti delovanju verskih skupnosti, onečaščenje omenjene cerkve pa je le še en primer v vrsti žaljivih grafitov, ki se pojavljajo na slovenskih cerkvah, še meni SŠK.

Vsekakor je  onečaščenja cerkve sv. Danijela v Celju zavržno dejanje, kar velja tudi za onečaščenje drugih cerkva oz. verskih objektov v Sloveniji in širše. S takšnimi dejanji se seveda ni mogoče strinjati. Vprašanje, ki se pojavi pri vsem tem, pa je naslednje: kako pa katoliška cerkev onečaščuje druge. In: ali se ji sedaj ne vrača to, kar je prej dala?

Kaj je npr. rekel kardinal Rode: »Imam kaj bolj pametnega početi kot pa se ukvarjati s to prekleto slovensko politiko.«[1]»Tu je tisti sramotni 55. člen Ustave, ki je dejansko nečast naši deželi …«[2] Ali niso te besede hud napad na Slovenijo? Ali ne gre za žalitev slovenske ustave in slovenske politike? To je celo preklel, torej poslal v večni pekel. Ali ni duhovnik Rode s temi besedami onečastil slovensko državo? In s tem vse državljane! In kaj je še rekel duhovnik Rode? Za tiste, ki ne hodijo v cerkev, je izjavil, da so »nemški ovčarji« oziroma za tiste, ki nimajo krščanske izobrazbe, pa da v muzejih »strmijo kot idioti, kar v resnici tudi so«.[3] Ali je Slovenska škofovska konferenca reagirala na Rodetove žalitve in jih obsodila, kot je to storila v primeru onečaščenja celjske stolnice? Še nekaj izjav visokih cerkvenih dostojanstvenikov. Papež Ratzinger: »Neverujoči so sile teme in zla.« Nadškof Perko: »Za zakrknjene nevernike ne more biti milosti.« Dominikanca Sprenger in Institoris o ženski: »Pogled nanjo je lep, dotik strupen in druženje z njo smrtonosno.« Francoski kardinal Lepicier: »Če kdo javno priznava, da je heretik, ali če poskuša koga spreobrniti z nagovarjanjem ali lastnim vzorom, ne bo le izobčen, temveč je upravičeno lahko tudi ubit …«[4] Kaj je mogoče reči za te izjave? Ne gre samo za žalitve, temveč tudi za sovraštvo do neverujočih in žensk. Ali niso te izjave hudo onečaščenje družbene klime? Ali ne vnašajo razdor med ljudi?

Mogoče je iti še dalje. Kaj piše v bibliji? Nekaj odlomkov: »Kdor koga udari do smrti, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,12) »Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti.« (5 Mz 17,12) »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15) »Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,16) »Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,17)[5] Ukazov cerkvenega boga (seveda to ni Bog Stvarnik ali Kristus), ko le-ta zahteva smrt za razne prekrške, je v bibliji na desetine in na podlagi teh ukazov je cerkev pobila mnogo ljudi. Kri je tekla in še vedno teče v potokih. Vse to ni samo »onečaščanje« družbe, temveč njeno uničevanje.

»Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju,« piše v tretji Mojzesovi knjigi. Ali ni to podlaga za sovražen cerkveni odnos do istospolnih? In stalna diskreditacija teh ljudi? Diskreditacija in preganjanje trajata že od vsega začetka, torej več tisoč let, in oboje je celo prešlo v družbeno zavest.

Kot že navedeno, onečaščenje celjske stolnice je nedopustno. Toda ali je to sploh mogoče primerjati z onečaščenjem, ki ga povzroča katoliška cerkev na praktično vseh segmentih družbe? Gre za kapljo v morje. Kar seješ, to žanješ, uči tudi katoliška cerkev. To načelo velja za vse, tudi zanjo. Zato je jasno, da dobiva nazaj tisto, kar je dala. Kdor druge onečaščuje, je lahko sam slej ali prej onečaščen. Celjska stolnica je primer tega. Zato je reakcija SŠK ob onečaščenju celjske stolnice pričakovana, vendar svetohlinska, saj je ravno katoliška cerkev eden največjih generatorjev sovražnega govora in sovražnih dejanj. Ne samo v preteklosti, temveč tudi sedaj.

___________

[1] Dnevnik, 10. 4. 2007.
[2] Mladina, 25. 11. 2006.
[3] Jana, 24. 10. 2006.
[4] Vsi citati so iz http://www.izstop-iz-cerkve.org
[5] Vsi odlomki so iz http://www.biblija.net

Papež sprejel "krvavo" nagrado

Papež Frančišek je 6. maja 2016 prejel mednarodno nagrado Karla Velikega. Podelitve nagrade, ki je potekala v apostolski palači v Vatikanu, se je udeležil sam vrh EU: predsednik EU parlamenta Martin Schulz, predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker in predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, navzoča pa sta bila tudi nemška kanclerka Angela Merkel in španski kralj Filip. Nagrado Karla Velikega je papež prejel za posebne zasluge pri združevanju in povezovanju v Evropi.

Kdo je bil Karel Veliki? Karel Veliki je bil vojskovodja, ki je v 8. in 9. stoletju združil večino Zahodne Evrope. Premagal je Langobarde v severni Italiji, boril se je proti muslimanom na Iberskem polotoku, na vzhodu pa se je vojskoval s Sasi. Te je začel pod grožnjo smrtne kazni pokristjanjevati, kar je privedlo do pokola v Verdenu. Bil je tudi zaščitnik papežev, papež Leon III. ga je leta 800 celo kronal za cesarja Rimljanov, to je za naslednika vladarjev Rimskega imperija. Karla Velikega so imenovali tudi oče Evrope, saj je prvi po propadu Rimskega cesarstva združil večino Zahodne Evrope.

Kako je Karel Veliki združil večino Zahodne Evrope? Kako je potekala ta združitev: mirno ali nasilno in z vojnami? Jasno je, kako! Karel Veliki je večino Zahodne Evrope združil z nasiljem in vojnami! Zato je bila ta združitev zelo krvava. V vojnah je umrlo tisoče in tisoče vojakov ter civilistov pa tudi živali, saj je Karel Veliki med drugim v svoji vojski uporabljal veliko konj.

Kot že navedeno, je Karel Veliki združeval ozemlja in narode v Evropi z nasiljem in vojnami, torej s krvjo. Njegova vladavina je bila krvava, kar velja tudi za njegovo kraljestvo. Zato lahko rečemo tudi za Karlovo nagrado, torej nagrado, ki se imenuje po Karlu Velikemu in se sedaj podeljuje za prispevek k evropskemu povezovanju oz. združevanju, da ima krvavo »vsebino«. V nagradi so združene smrti mnogih ljudi, živali in rastlin. V njej je kri velikega števila ljudi in živali. Gre torej za »krvavo« nagrado. Enako privlači enako. Kri h krvi. Zato ni čudno, da je Karlovo nagrado dobil papež Frančišek, saj zagovarja vojne in nasilje. Torej, dejanja, ki so polna krvi ljudi in živali. Nauk, ki ga zagovarjata papež in njegova cerkev, je zelo nasilen in krvav. Dokazov o tem je polna zgodovina in veljavni cerkveni nauk, ki vsebuje polno pozivov k ubijanju ljudi in živali.

Ali bi tudi Jezus sprejel Karlovo nagrado? Jasno je, da ne, saj je bil absolutni pacifist in je bil proti vsaki vojni in nasilju. Ali papež Frančišek sledi Jezusu iz Nazareta? Ne. Ne sledi mu. Če bi bil papež Frančišek kristjan, torej tisti, ki sledi Jezusu, bi Karlovo nagrado zavrnil. Zavrnil bi nagrado, ki je polna krvi. To bi seveda storil tudi papež Janez Pavel II., ki je to nagrado dobil leta 2004, če bi bil kristjan. Če nista kristjana, kaj sta potem? Sta katolika, katolištvo pa nima nobene zveze s krščanstvom. Da je nekdo kristjan ni dovolj, da reče, da je kristjan, temveč mora v dejanjih sledi pacifistu Jezusu, Kristusu.

Zanimivo je tudi, da je večina nagrajencev Karlove nagrade, gledano iz politične perspektive, iz krščansko-konservativne sfere. Gre torej za nagrajence, ki spadajo v krog krvave biblijske ideologije in ki misli, da bo lahko Evropo združila z nasiljem. Če ne z vojaškim pa z ekonomskim, finančnim, političnim ali kakšnim drugačnim nasiljem. Krščanska združitev oz. povezovanje poteka drugače. Poteka preko izpolnjevanja 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori. Kdor želi, se lahko pridruži, kdor ne želi pa ne. Vedno svobodno in brez kakršne koli prisile.

In za konec. Predsednik EU parlamenta Martin Schulz in predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker pravita, da si je papež »zaslužil nagrado za svoje sporočilo upanja, ki ga je naslovil na Evropo«. (Delo, 6.5.2016) Dejstvo je, da papež Frančišek bolj ali manj stalno govori o upanju na to in to. Zakaj papež ne da ljudem nekaj konkretnega, zakaj samo govori o upanju, torej o možnosti, da se nekaj uresniči? Zakaj ne proda izjemno velikega cerkvenega bogastva in denar razdeli revežem ter jim tako namesto upanja, da bodo nekoč prenehali biti revni, že sedaj da sredstva, da se lahko dvignejo iz revščine? Torej upanje na bogastvo spremeni v bogastvo sedaj. Raj na zemlji, ne še le v nebesih, bi lahko rekli simbolno. Ker je veliki blefer in ker mu ni v interesu, da so ljudje bogati. Če so ljudje bogati, bi bila cerkev revna. To pa cerkveni in klerikalni eliti, ki se koplje v zlatu in privilegijih, ne ustreza, saj bi si zopet morala služiti kruh v potu svojega obraza.

Franc kardinal Rode proti beguncem?!

Gost večera na Škrabčevi domačiji je bil kardinal Rode. Eno izmed mnogih vprašanj, ki mu jih je zastavila voditeljica pogovora Manca G. Renko je bilo, kako bi se moral danes kristjan odzvati na begunce, ki iščejo varnost v Evropi. Kardinal Rode je odgovoril, da sta najprej pomembni predvsem dve vprašanji. Prvo je, kako, da nikomur od beguncev ne pade na pamet, da bi se odpravil v bogate arabske emirate, zakaj jih ne vleče tja, ampak v Evropo? Drugo vprašanje, ki seveda mora biti dovoljeno, pa je še, ali je zdajšnji tok beguncev spontan ali na neki način celo organiziran z nekim namenom. Duhovnik Rode je zatem še navrgel, da je človeku v stiski seveda treba pomagati. (Delo, 31.3.2016)

Kako bi na vprašanje, ki ga je postavila moderatorka, odgovoril Jezus iz Nazareta? Mogoče bi odgovoril v smislu biblijske zgodbe o dobrem in usmiljenem Samarijanu: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: 'Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.' Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?' Oni je dejal: 'Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.' In Jezus mu je rekel: 'Pojdi in ti delaj prav tako!'« (Lk 10,30­37, www.biblija.net)

In kako je odgovoril Franc kardinal dr. Rode? Odgovoril je z dvema nasprotnima vprašanjema. Namesto, da bi odgovoril v slogu preprostega nauka Jezusa iz Nazareta, odgovarja, seveda smiselno, da naj bi begunci šli v bogate arabske emirate, še posebej zaradi tega, ker je tok beguncev organiziran z nekim namenom. Čeprav je sicer potem še navrgel, da je človeku v stiski treba pomagati, je zanj bistveno to, da begunci v Evropi nimajo kaj iskati, še posebej zaradi tega, ker so poslani z nekim namenom. Kar bi lahko pomenilo, da sploh niso v stiski! In kot taki pomoči ne potrebujejo. Zadnji del njegovega odgovora je potem zato samo leporečje. Seveda pa je pomemben še en vidik in to je, da so begunci v glavnem muslimanske vere. Gre za pripadnike religije, ki jo katoliška cerkev zavrača in opredeljujejo kot zlo.

Zakaj katoliški kardinal med vrsticami sporoča, da naj begunci ne hodijo v Evropo – raje naj "navalijo" na bogate arabske emirate? Torej zakaj: Da ga mogoče ne bi motili pri njegovem »zasluženem« počitku, ali da mu ne bo potrebno dati zanje dela bogastva, ki ga poseduje on ali njegova cerkev. Ali pa ker se boji, da bi ga nadomestil kakšen múfti. …, kajti katoliška cerkev se zelo boji islama. Ali bi si lahko privoščil, da jasno pove, da je proti temu, da begunci pridejo v Evropo? Jasno da ne, saj bi se s tem razkrinkal. Ne samo sebe, temveč tudi lastno cerkev. Zato je svoje zavračanje skril v nasprotna vprašanja! Da je človeku v stiski potrebno pomagati, kot je dejal, je tako samo celofan, s katerim je prekril svoje zavračanje beguncev.

Jezus je v priliki rekel: 'Pojdi in ti delaj prav tako! To torej velja tudi za kardinala Rodeta, saj naj bi ta po svojih lastnih besedah sledil Jezusu. Ali Franc kardinal Rode izpolnjuje Jezusove besede o pomoči pomoči potrebnim? Ni znano! Če bi, bi to verjetno »obesil na velik zvon«! Kakšna bi lahko bila ta pomoč? V svojo kardinalsko rezidenco, če jo seveda ima, bi lahko naselil nekaj begunskih družin, sam pa bi se preselil v manjše stanovanje. Mogoče bi lahko tudi poskrbel, da se begunci naselijo v luksuzni dvorec Goričane, ki so ga obnavljali po njegovih navodilih, saj se je v nekem trenutku želel vseliti vanj. Ali: Del svoje pokojnine bi lahko namenil tistim beguncem, ki so brez lastnih sredstev za preživljanje. Možnosti je veliko.

Kaj je med drugim tudi bit zgodbe o Samarijanu: Revežu ni hotel pomagati duhovnik, saj se mu je izognil, čeprav ga je videl. Takšno duhovnikovo ravnanje simbolizira delovanje sedanje katoliške cerkve, saj le-­ta revežem, kot so npr. begunci v bistvu ne pomaga, čeprav na veliko govori o pomoči. Tisto malo pomoči, ki jo cerkev daje, ni vredna besede, pa še ta pomoč je samo zato, da lahko reče, da je pomagala. Ne pomaga zaradi tega, ker so ljudje pomoči potrebni, temveč zaradi tega, da lahko govori, da je beguncem pomagala in da bi jih mogoče spreobrnila v svojo vero. Namesto, da bi tista, ki bi bila na čelu »fronte« za pomoč begunem, druge kliče h pomoči.

Jezus: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ (…) Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46) Kam bo uvrščen Franc kardinal Rode? Kakšna so njegova dejanja glede beguncev pa tudi druga? Ali je bil v prvi liniji pomoči beguncev in jim pomagal, kot to izhaja iz Jezusovih besed? Kot kardinal bi to moral biti! In biti za vzgled ostalim cerkvenim vernikom.

»Človek se povsod privadi, a posebej dobrega mnenja o Argentincih nimam, dežela je lepa, folk pa zanič,« je še dejal Franc kardinal Rode v skednju Škrabčeve domačije. Ker je njegov šef Argentinec, ali potem velja to tudi za papeža? Ker ga ni izvzel iz argentinskega folka, vsaj v časopisnem članku tega ni bilo, očitno to velja tudi za vrhovnega poglavarja cerkve – samega svetega očeta, seveda po nauku katoliške cerkve. Ali je za kardinala Rodeta papež Frančišek zanič? Cerkveni sveti oče pa zanič! Ali spada kardinal Rode v tisto strujo rimske kurije, ki je proti papežu?

Grafit na ljubljanski stolnici

Na fasadi ljubljanske stolnice sv. Nikolaja so v torek (8.3.2016) opazili velik grafit z napisom: »Cerkev, marš iz moje maternice.« Škof Franc Šuštar iz ljubljanske nadškofije je med drugim za Radio Ognjišče dejal: »Z žalostjo smo opazili danes zjutraj grafit na steni ljubljanske stolnice. (…) Upam, da to ni izraz koga, ki se zaveda kaj dela, saj je to res sovražni govor in izraz osebne stiske ter tudi izraz lastnega umazanega srca, sovražnega do kristjanov.« (http://radio.ognjisce.si/sl/176/slovenija/20028) Oglasil se je tudi Svet katoliških laikov Slovenije (SKLS), ki »izraža zaskrbljenost zaradi napadov na miroljubno javno izpovedovanje vere v Sloveniji«, saj so neznanci z grafiti popisali fasado ljubljanske stolnice z napisom: »Cerkev marš iz moje maternice,« frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja z grafitom: »RKC ven iz naših vagin,« in zid nasproti Ginekološke klinike UKC z napisom: »Omejimo moč RKC ne pravic žensk.« Po mnenju SKLS »vsebina grafitov kaže na nasprotovanje stališču Katoliške Cerkve, ki zagovarja spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti«. (http://katoliska-cerkev.si/odzivi-na-versko-nestrpnost-v-ljubljani)

Zakaj cerkev spoštuje človekovo življenje od naravnega spočetja do naravne smrti, kot to trdi SKLS? Iz spoštovanja do človekovega življenja kot vrednote same po sebi ali zaradi česa drugega? Jasno je, da katoliške cerkve življenje kot vrednota sama po sebi v principu sploh ne zanima. Če bi spoštovala človekovo življenje zaradi človeka samega, potem ne bi zagovarjala ubijanja v »pravičnih vojnah«, ki so seveda pravične, če so v interesu cerkve, ali smrtne kazni, ki jo še izrekajo številne države. Ki tudi kršita s strani cerkve zatrjevano spoštovanje pravice do naravne smrti. Mnogo vojakov katoliške vere v tem času na Bližnjem vzhodu ali drugje pobija ljudi pa je papež tiho. Za cerkev je pomembno samo to, da se rodi čimveč ljudi. Da čimveč ljudi postane član cerkve in deluje za njene interese – torej, da širi in brani katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času. Samo to je zanjo pomembno. Spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti je za katoliško cerkev samo krinka, v katero zavije oz. skrije svoje prave interese. To pa sta oblast in bogastvo. Bog je ne zanima. Tudi njega uporablja za svoje satanske cilje. Če bi se cerkvi res šlo za človekovo življenje od naravnega spočetja dalje do naravne smrti, potem bi k splavu pristopila na povsem drugačen način in ne z grožnjo izobčenja, torej z odhodom v večni pekel, kjer vladata večno trpljenje in večna ločenost od Boga. Seveda bi vsem katolikom tudi prepovedala sodelovanje v kakršni koli vojni, iz svojega katekizma bi odstranila podporo smrtni kazni, ki jo še imajo nekatere države, biblijo pa bi očistila nasilja, sovraštva in pozivov k ubijanju.

Škof Šuštar je v zvezi z grafitom na ljubljanski stolnici menil, da gre za sovražni govor in sovraštvo do kristjanov. Ali gre res za sovražni govor ali ne, je stvar ocene posameznika, nesporno pa je, da je prvak v sovražnem govoru in sovraštvu do drugače mislečih in drugače verujočih ravno katoliška cerkev. V njenem temeljnem verskem spisu, to je bibliji, kar mrgoli pozivov k pobijanju drugačnih. In to velja še danes. Še danes je potrebno pobijati geje, prešuštnike in prešuštnice, krivoverce, tiste, ki udarijo ali preklinjajo svoje starše, čarovnice, tiste, ki ne poslušajo duhovnikov … Cerkveni bog namreč pravi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) In temu sledijo kleriki. Npr. papež Leon I., papež pa je po cerkvenem nauku praktično nezmotljiv, je katolikom prepovedal vsakršno druženje z nekatoliki in zahteval, da jih uničujejo. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je rekel. In še eden najpomembnejših cerkvenih učiteljev Tomaž Akvinski, ki je dejal: »V takšni vojni sovražnike z mirno vestjo daviti, ropati, žgati je krščansko in delo ljubezni.« Da ne bi kdo mislil, da je to samo priporočilo, je katoliška cerkev med izobčence uvrstila tudi tiste, ki ne sprejmejo celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega. (Vera cerkve, str. 56) Ne gre torej za priporočila, temveč za ukaze!

Tudi če so grafiti na cerkvenih stavbah sovražni govor, to sploh ni primerljivo s sovražnim govorom katoliške cerkve, ki je celo del njenega verskega nauka. Avtor tega sovražnega govora je po cerkvenem nauku bog. Katoliška cerkev ima prav. Seveda gre za boga, toda boga podzemlja in ne Boga Stvarnika, Boga ljubezni in miru. Bog podzemlja pa je satan. In temu cerkev s svojim sovražnim govorom, in seveda tudi sovražnimi dejanji, služi. Od vsega začetka, torej kakšnih 1500 let.

Žalostno je, da država ne zahteva od katoliške cerkve, da iz svojega nauka odstrani sovražni govor oz. sovraštvo do drugače mislečih in verujočih. Žalostno je tudi, da jo celo financira, se z njo »brati« in ji v bistvu streže spredaj in zadaj. Kako dolgo bo država še hlapec cerkve?

Še nekaj: Kakšen je odnos katoliške cerkve do islama? Sovražen ali ljubezenski? Papež Benedikt XVI., sedaj zaslužni papež, je leta 2005 na predavanju na univerzi v Regensburgu citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« (Delo, 16.9 2006) Odnos cerkve do islama je to torej jasen. Gre za sovraštvo! Pa seveda ne od leta 2005 dalje, temveč to traja že stoletja. Posledice tega sovraštva so vidne tudi v današnjem času: moderne križarske vojne na Bližnjem vzhodu s posledico begunsko krizo. Uničevanje islamskega sveta na praktično vsakem koraku. Ker pa se nobena energija ne izgubi, se vse vrača in plača.