Papež v Nemčiji: verniki na zadnjem mestu

Na obisku v Nemčiji se je papež na začetku v Berlinu srečal z nemško kanclerko Angelo Merkel, zveznim predsednikom Wulfom, popoldne istega dne pa je kot prvi papež nagovoril nemški parlament. V njem je dejal, da govori kot član mednarodne skupnosti, govoril je o temeljnih pravicah in poudaril, da ne daje prednosti nobeni stranki. Njegov govor je bojkotiralo nekaj 10 nemških poslancev. Zvečer je imel papež mašo na olimpijskem stadionu, kjer se je zbralo okoli 60.000 ljudi.

Tudi tokrat se papež ni izneveril samemu sebi in katoliškemu nauku. Sprva se je srečal s politiki oz. državniki in tako jasno nakazal oz. potrdil, kaj je bistvo Vatikana in katoliške cerkve: oblast, oblast in še enkrat oblast. Vera je za papeža drugotnega pomena, s katoliškimi verniki se je na maši srečal šele ob koncu prvega dne obiska in to po tistem, ko je opravil pogovore s kanclerko, nemškim predsednikom in nagovoril nemške poslancev v parlamentu.

S kanclerko se je papež pogovarjal tudi o krizi na mednarodnih finančnih trgih. Ni čudno, saj lahko ta kriza negativno vpliva na nepredstavljivo bogastvo katoliške cerkve, ki šteje več 1000 milijard evrov in je potrebno krizo zato čimprej končati, da cerkev ne bi postala siromak. Da bi se papež s kanclerko pogovarjal o krizi, ker bi ga skrbela usoda ljudi, ni verjetno. Njega usoda ljudi ne zanima, kar je dobro razvidno med drugim iz pedofilskih škandalov, kjer je vedel, kaj se dogaja z otroki, pa je namesto njih ščitil storilce, torej lasten kler, ali pa iz zgodovine, ko je cerkev lastnoročno ali s pomočjo drugih pobila desetine milijonov ljudi. Mogoče sta se kanclerka in papež pogovarjala tudi o tem, kako še bolj ožemati ljudstvo, kajti tako cerkev kot pravna država sta organizaciji, ki sta ustvarjeni za to, da se jemlje večini in daje manjšini: jemlje se revnim in daje bogatim.

Mogoče je papež na obisku pri kanclerki in predsedniku prosil za pomoč za lačne na Afriškem rogu, kjer dnevno umirajo ljudje. Mogoče pa tega ni storil, temveč to pomoč pričakuje od nemškega ljudstva. Namesto da bi v imenu cerkve dal denar za izkoreninjenje lakote na tem področju, saj ima tisoče milijard, prosjači pri drugih, pri tem pa so ga polna usta ljubezni do drugih in kako cerkev pomaga revnim. Kolikor pomaga, pomaga v glavnem s tujim denarjem. Karitas živi na tujem in ne cerkvenem denarju oz. sredstvih. Nemška država je leta 2002 dala karitasu okoli 24 milijard evrov, verjetno so podobne številke tudi danes. Podobno je v Sloveniji, kjer je večina sredstev v karitasu necerkvenih, veliko je tudi javnih sredstev.

Papež je med svojim obiskom opozoril, da se povečuje ravnodušnost do vere. Ali ni mogoče ravno papež tisti, ki je najbolj ravnodušen do vere? Če bi se mu res šlo za vero, bi sprva imel mašo in šele na to bi se odpravil k politikom, če bi se sploh, saj krščanska vera s politiko nima kaj dosti skupnega. Še posebej ne, ker je tudi v Nemčiji država ločena od cerkve. Ali ni rekel Jezus, da dvema gospodarjema ni mogoče služiti? Bi tudi Jezus šel na obisk h kanclerki, kjer bi se pogovarjali o finančni krizi, in predsedniku, poleg tega pa bi solil pamet tistim nemškim poslancem, ki bi bojkotirali njegov govor, kar je naredila cerkev?