sreda, 2. januar 2019

Papež Frančišek govori o miru, podpira pa vojsko in vojno

Papež Frančišek je decembra 2018 izdal poslanico v zvezi z 52. svetovnim dnevom miru. V njej na veliko razpreda o miru in poziva mednarodno skupnost, naj si prizadeva za svet brez vojn.
»Prinašanje miru je osrednja naloga Kristusovih učencev,« pravi papež. Torej tudi njegova, če se smatra za Kristusovega učenca, kar bi bilo glede na njegove siceršnje besede za pričakovati. Jezus je bil absolutni pacifist in takšen bi torej moral biti tudi papež. Zakaj potem papež podpira »pravične vojne«, kot to izhaja iz cerkvenega katekizma. Ali je vojna sploh lahko pravična? Ali je ubijanje in uničevanje v vojni del pravičnosti? Zakaj je papež podprl vojaški napad na islamsko državo, če je za mir? Ali je vojaški napad in v okviru njega ubijanje ljudi in uničevanje narave del miru? To bi bil absurd. Če nekdo podpre ubijanje, istočasno pa uči Božjo zapoved Ne ubijaj!, ali sledi Jezusu in je njegov učenec? To še posebej, ker papež v poslanici trdi, da je mir utemeljen na spoštovanju vsake osebe, kakršna koli je njegova zgodovina. Kakšno spoštovanje pa imajo osebe, ki so bile ubite od strani papeža podprtega napada na ljudi v islamski državi? In med njimi mnogi otroci in drugi civilisti. Papež se je strinjal z nasilno smrtjo tisoče in tisoče ljudi, za katere sicer pravi, da jim pripada spoštovanje! Absurdno! Mogoče pa je imel v mislih spoštovanje po smrti? In kakšno spoštovanje priznava papež gejem, prešuštnikom …, ki jim je namenil smrt, kot to izhaja iz cerkvene biblije. V njej je namreč na desetine smrtnih obsodb tistih, ki kršijo določena cerkvena moralna pravila. Ali je poboj teh ljudi del miru? Še posebej, ker je po papeževih besedah biblija božja beseda in v celoti velja še danes, kar pomeni, da jo je treba izvrševati.
Papež tudi pravi, da je mir »podoben upanju, o katerem govori pesnik Charles Péguy. Je kakor nežen cvet, ki si prizadeva, da bi se razcvetel sredi skalovja nasilja.« Ob tem se postavi vprašanje, ali ni mir utemeljen na izpolnjevanju 10 Božjih zapovedi? Ali ne vodijo v mir zapovedi, kot so Ne ubijaj!, Ne kradi!, Ne laži! …? Ali ne izhaja iz te papeževe primerjave mogoče celo želja, da miru sploh ne bi bilo? Na to kaže tudi to, da je cerkveni nauk že ves čas bolj ali manj usmerjen v nasilje do drugače verujočih in mislečih, kar seveda ni mir, temveč podlaga za nasilje in celo vojne. Zgodovina je polna s strani cerkve povzročenih potokov krvi nasilno pobitih ljudi. Mir ni upanje, kakor ga označuje papež, temveč konkretno delovanje na podlagi 10 Božjih zapovedi.
Papež še meni, da je mir sad »velikega političnega projekta, utemeljenega na medsebojni odgovornosti in na soodvisnosti človeških bitij.« Če je tako, potem miru ne morejo prinesti »navadni« ljudje, temveč samo politiki v okviru velikega političnega projekta. Čeprav bi vsi »navadni« ljudje z izpolnjevanjem 10 Božjih zapovedi živeli mir, le-tega ne bi bilo, ker ne bi bil posledica velikega političnega projekta! Absurdna papeževa logika!
V poslanici papež tudi pravi, da je »nenadzorovano oboroževanje v nasprotju z moralo in s prizadevanjem za resnično slogo«. Ali je potem nadzorovano oboroževanje v skladu z moralo in prizadevanjem za resnično slogo? Oboroževanje, ki v miru krade ljudem sredstva za življenje, v vojni pa jih ubija in uničuje, je očitno v skladu s cerkveno moralo. Seveda pa ni v skladu z visokimi moralno-etičnimi principi 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori, katerih izpolnjevanje vodi v mir oz. so del mir. Jasno je, da kakršno koli oboroževanje ni del miru. Ali je obstoj vojsk, kar je posledica oboroževanja in kar očitno zagovarja papež, del miru? Če bi bilo, bi bil to absurd!
Če bi se papežu res šlo za mir, ne bi samo govoril o miru, temveč bi mir živel. Torej bi izpolnjeval 10 Božjih zapovedi. Kot vrhovni vladar katoliške cerkve ne bi samo na splošno pozival k miru, temveč bi katolikom ukazal, da živijo mir in jim npr. prepovedal sodelovanje v vojnah in drugih nasilnih dejanjih. Še posebej bi vse to zahteval od katoliških politikov, ki jih je na svetu zelo veliko in imajo v rokah mogočno politično moč. Če katoliki, vključno s politiki, ne bi sledili njegovim ukazom, bi jih kaznoval (tudi s cerkvenim večnim peklom), saj to po cerkvenem pravu lahko stori. Seveda pa bi papež moral biti v vsem tem vzgled, saj uči zlato pravilo. To pa se glasi, da kar pričakuješ od drugih, stori ti prvi. Kaj je pravi obraz papeža, če tistega, na kar poziva druge, ne stori sam? Mir ali nemir oz. vojna? In kaj so potem papeževe poslanice za mir? Resnica ali laž?
Katoliška cerkev že od leta 1968 prvi dan v novem letu obhaja kot svetovni dan miru. Papeži pozivajo k miru in molitvam za mir. Vedno več je katolikov in vedno več je njihovih molitev za mir. Toda kakšno je stanje na svetu? Vedno več je nasilja in vojn. Vedno več je molitev za mir in vedno več nemira! Zakaj? Ali mogoče molitve za mir prinašajo nemir in celo vojne? Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldne pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj!, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden? Ali lahko takšen način vodi k miru?
Ob papeževih poslanicah za mir in drugih splošnih besedah za mir in ob upoštevanju nasilnega cerkvenega nauka, ki izhaja njenega temeljnega verskega spisa, je jasno, da se papežu ne gre za mir. Papež, to seveda velja za vse papeže, ne samo za Frančiška, ne deluje za mir, temveč proti njemu. Zato so njegove poslanice in druge besede za mir samo predstava za javnost, s katero želi izboljšati podobo cerkve v javnosti. Mir je tako samo beseda v funkciji cerkvenih interesov in nič drugega. Papeža mir sploh ne zanima. Cerkev živi od takšnih ali drugačnih vojn in drugega nasilja. Mir bi pomenil njen konec. To pa ne bi bilo v interesu cerkvenega boga – boga podzemlja. Zato ta dela vse, kar je mogoče, da na zemlji ni miru – še celo besedo mir uporabi za ta namen.

Ni komentarjev:

Objavite komentar