Papež Frančišek zopet blesti v blefiranju

Ko se je papež Frančišek vračal iz obiska v Armeniji, je na poti iz Erevana v Rim dejal: »Cerkev se mora opravičiti ne le homoseksualcem, ampak tudi revnim, izkoriščanim ženskam, otrokom, ki jih izkoriščajo za delo, in zato, ker je blagoslovila mnoga orožja.« (Dnevnik, 28.6.2016)

Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti. Postavi se vprašanje, zakaj tega že ni storila. Zakaj tega ni storil papež Frančišek, saj je že več let papež. Zakaj zdaj govori, da se mora cerkev opravičiti. Ali ni on tisti, ki je najbolj poklican, da se opraviči v imenu katoliške cerkve? Zakaj tega niso storili že prejšnji papeži, če cerkev ni ravnala pravilno do homoseksualcev, revnih, izkoriščanih žensk …, saj katoliška cerkev že praktično od vsega začetka ravna do omenjenih kategorij napačno in nepošteno, do mnogih celo zločinsko. In to dobro ve, saj je to v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta.

Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi, ker je blagoslavljala mnoga orožja. Če ne bi blagoslavljala mnoga orožja, temveč manj (od mnoga) orožja, ali bi bilo to v redu in blagoslov pravilen? Kajti papež je govoril o mnogih orožjih in ne orožjih, torej je razlika v kvantiteti. Če bi katoliška cerkev blagoslavljala manj orožja, pa očitno opravičilo ne bi bilo potrebno, ker bi bili ti blagoslovi pravilni. Če je pobitih mnogo ljudi, za papeža to ni pravilno, če pa jih je manj, pa ni »problema« – bi bilo mogoče simbolno reči glede na cerkvene blagoslove orožja. Ali ni to krvava logika? V Delu (28.6.2016) pa je bilo glede blagoslavljanja orožja zapisano drugače: papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi žrtvam vojn zaradi blagoslavljanja orožja. Razlika je bistvena. Še komentar na ta zapis. S strani cerkve blagoslovljeno orožje je pustilo za sabo milijone mrtvih živih bitij in uničeno naravo, mnogo ranjencev, sirot, revežev …, z zemljo so bila zravnana mnoga naselja. Katoliška cerkev uči Božjo zapoved Ne ubijaj, hkrati pa blagoslavlja orodje za ubijanje in uničevanje! Absurdno. Kot da bi bila katoliška cerkev povezana s satanom, saj je ubijanje satanska in ne Božja volja. Ljubezen ne ubija, ubija samo sovraštvo – to pa je lastnost satanskega. Jezus je rekel: ljubite svoje sovražnike, cerkev pa jih je pobijala – včasih neposredno, včasih posredno. Katoliška cerkev še vedno ubija. Kako ubija npr. muslimane, ki jih je opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti? Preko svojih podložnikov, ki se imenujejo ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Rusija, Slovenija, NATO …, saj ti delujejo na podlagi krvave cerkvene ideologije, ki ima svoj izvor v stari zavezi. Kateri prevod je pravilen? V Dnevniku ali Delu? V bistvu to sploh ni pomembno, saj je katoliška cerkev vedno podpirala vojne ne glede na to, ali je blagoslavljala vse orožje ali pa samo del. Koga s podporo vojn zastopa katoliška cerkev: Boga Stvarnika, ki pravi Ne ubijaj ali boga podzemlja, ki pravi ubijaj?

Res je, katoliška cerkev se mora za marsikaj opravičiti. Pa ne samo opravičiti, prositi mora odpuščanja (kaj se bo zgodilo s cerkvijo, če od svojih žrtev ne dobi odpuščanja?), popraviti krivico ter povrniti škodo, ki jo je storila, saj je to del pravičnosti. To tudi izhaja iz njenega katekizma. Škodo mora povrniti homoseksualcem, revnim, izkoriščanim ženskam, otrokom, ki jih izkoriščajo za delo, in seveda tudi žrtvam blagoslovljenega in neblagoslovljenega orožja. Če teh ni več med živimi pa njihovim dedičem. Če pa to ni mogoče, naj cerkev ustanovi poseben sklad in vanj nakaže odškodnine ter nato se naj iz njega financirajo splošno koristne projekte, predvsem v deželah, kjer je cerkev storila največ krivic in škode in kjer je revščina največja. Ker je katoliška cerkev izjemno bogata organizacija, njeno premoženje po svetu je namreč vredno več 1000 milijard evrov, z izplačilom odškodnin ne bo imela težav.

Zelo pomembno je tudi, da katoliška cerkev odstrani vzroke, ki so pripeljali do s strani papeža omenjenih krivičnih ravnanj katoliške cerkve. Tako mora iz svoje biblije npr. odstraniti naslednji »ukaz« svojim članom: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je namreč ena izmed podlag za preganjanje homoseksualnih moških v preteklosti in je tudi sedaj. Včasih jih je cerkev pobijala, danes pa jih diskriminira, ker jih pobijati ne more več. Nadalje mora katoliška cerkev izpolnjevati naslednje biblijske besede: »Ne izkoriščaj svojega bližnjega in ne ropaj ga.« (3 MZ 19,13) in »Nikar ne izkoriščajte drug drugega.« (3 Mz 52,10-21) Torej ne sme nikogar izkoriščati ali podpirati izkoriščanje. Zavrniti mora izkoriščevalski družbeni sistem, npr. kapitalizem, in se boriti za pravičen sistem in to za tisti, ki temelji na izpolnjevanju 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori, saj je to temelj Jezusovega nauka – Nanj pa katoliška cerkev ves čas prisega. Seveda pa mora biti cerkev s svojimi kleriki in laiki na vrhu izpolnjevanja teh visokih moralno-etičnih norm, ki so iz pravičnosti. To pa bo slej ali prej pripeljalo do odprave revščine.

Ali se bo katoliška cerkev opravičila in povrnila škodo, ki jo je storila ter odpravila vzroke, ki so pripeljali do s strani cerkve povzročenega krivičnega stanja in s tem početjem nehala? Verjetnost je zelo majhna, praktično je ni. Zato je jasno, da so papeževe besede samo predstava za javnost in naivne ter briljanten blef. Kot ponavadi in nič drugega. Stvari pa bodo potekale po starem naprej: diskriminacija gejev se bo nadaljevala, izkoriščanje bo teklo dalje, bogastvo cerkve se bo povečevalo, kar velja tudi za revščino, vojne se bodo nadaljevale in živa bitja umirala, svet bo vedno bolj propadal, trpljenje bo še hujše …

Dobrodelnost z napako

V Dnevniku (21.6.2016) je bil opisan primer verne matere geja, sicer upokojene okrožne sodnice in 19 let prostovoljke karitas ter tudi predstavnice te organizacije v katoliškem župnijskem pastoralnem svetu, ki je zaradi svojega javnega zavzemanja za pravice gejev postala nezaželena v lokalni organizaciji karitas. Katoliška cerkev ji je namreč dala vedeti, da ji v tej ni mesta, ker je z javnim nasprotovanjem katoliškemu nauku kršila zakonik cerkvenega prava, ko se je javno zavzemala za pravice gejev.

V omenjenem primeru je katoliška cerkev še enkrat pokazala svojo dvoličnost. Po eni strani trdi, da spoštuje človekove pravice, po drugi strani pa tistega, ki se je javno zavzel za pravico manjšine, konkretno za istospolne, razglasi za nezaželenega v svoji dobrodelni organizaciji karitas. Ta primer tudi dokazuje, da je karitas ustanovljena za širjenje katoliškega nauka in da je dobrodelnost drugotnega pomena. Dobrodelnost je očitno samo krinka za širjenje katoliškega nauka, nauka, ki nasprotuje mnogim človekovim pravicam, npr. pravici do življenja, verski svobodi … Ker je glavni cerkveni cilj evangelizacija družbe, torej obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere. In vse to podpira slovenska država, ki leto za letom cerkvenim organizacijam karitas, čeprav je po ustavi ločena od cerkve in njenih institucij ter tudi od vere, namenja kar zajetno vsoto davkoplačevalskega denarja. Tako je Slovenska karitas dobila že več milijonov davkoplačevalskega denarja, kar velja tudi Nadškofijsko karitas Maribor, med prejemniki denarja davkoplačevalcev pa so še mnoge druge organizacije karitas. Milijoni davkoplačevalskega denarja se tako stekajo v roke izjemno bogate organizacije, organizacije, ki bi lahko dobrodelnost financirala s svojimi sredstvi pa to raje dela s tujimi. In nato se hvali s svojo dobrodelnostjo, v kateri je njenih sredstev bolj malo.

Cerkev je o verni materi geja sicer dejala, da je bila požrtvovalna, da je lepo sodelovala s karitas, da jo imajo radi in jo cenijo – sama katoliška cerkev torej priznava, da gre za pozitivno osebo. In takšna pozitivna oseba v karitas ni več zaželena, ker je javno nasprotovala katoliškemu nauku glede istospolnih. Ni pa ovire, da bi bil v organizaciji karitas član cerkve, ki bi sicer spoštoval cerkveni nauk o istospolnih, po drugi strani pa bi bil vojak in ubijal v skladu s katoliško doktrino o pravični vojni. Npr. vojak v zahodni koaliciji, ki bi metal bombe in ubijal ljudi, tudi otroke, v Siriji, kar je v boju proti Islamski državi podprla tudi katoliška cerkev. Ali pa upravljalec vojaškega drona, ki v smrt pošilja voditelje IS, torej zahodu in cerkvi sovražne organizacije, npr. muslimane, in njihove spremljevalce, tudi otroke. Oba sta sicer krvavih rok, ker pa sta člana cerkve in spoštujeta ter izvajata njen, tudi krvavi, nauk, sta primerna za karitas. To je pač katoliška cerkev. Ljudje s krvavimi rokami so lahko v organizacijah karitas, tisti, ki se pa zavzemajo za pravice manjšine istospolnih pa ne. S takšnim ravnanjem katoliška cerkev jasno kaže, kdo je in koga zastopa. Ali zastopa Kristusa, ki je bil absoluten pacifist ali zastopa boga vojne in nasilja?

Ima pa verna mati geja srečo, da njen sin gej ne živi v prejšnjih časih, saj bi obstajala velika verjetnost, da bi ga cerkev ubila. Kajti katoliška cerkev istospolnim moškim ne priznava pravice do življenja, saj uči: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je še vedno veljaven cerkveni nauk, ki izhaja iz biblije in po cerkvi naj bi smrt gejev ukazal njen bog. Vprašanje pa je, kateri bog: Bog Stvarnik, ki pravi Ne ubijaj, ali bog podzemlja, ki uči nasprotno? Jasno je, da bi cerkev, če bi le lahko, izvrševala svoj krvavi nauk glede gejev tudi v sedanjem času. Ker tega ne more, pa na drug način preganja geje.

Onečaščeni stolnica in družba

Pred nekaj dnevi so neznanci poškodovali cerkev sv. Danijela v Celju. Na pročelju cerkve je bilo namreč več žaljivih napisov in protiverskih simbolov. Omenjeno početje je obsodila tudi Slovenska škofovska konferenca. Ta zavrača vse oblike sovražnega govora in dejanj, ki so usmerjena proti delovanju verskih skupnosti, onečaščenje omenjene cerkve pa je le še en primer v vrsti žaljivih grafitov, ki se pojavljajo na slovenskih cerkvah, še meni SŠK.

Vsekakor je  onečaščenja cerkve sv. Danijela v Celju zavržno dejanje, kar velja tudi za onečaščenje drugih cerkva oz. verskih objektov v Sloveniji in širše. S takšnimi dejanji se seveda ni mogoče strinjati. Vprašanje, ki se pojavi pri vsem tem, pa je naslednje: kako pa katoliška cerkev onečaščuje druge. In: ali se ji sedaj ne vrača to, kar je prej dala?

Kaj je npr. rekel kardinal Rode: »Imam kaj bolj pametnega početi kot pa se ukvarjati s to prekleto slovensko politiko.«[1]»Tu je tisti sramotni 55. člen Ustave, ki je dejansko nečast naši deželi …«[2] Ali niso te besede hud napad na Slovenijo? Ali ne gre za žalitev slovenske ustave in slovenske politike? To je celo preklel, torej poslal v večni pekel. Ali ni duhovnik Rode s temi besedami onečastil slovensko državo? In s tem vse državljane! In kaj je še rekel duhovnik Rode? Za tiste, ki ne hodijo v cerkev, je izjavil, da so »nemški ovčarji« oziroma za tiste, ki nimajo krščanske izobrazbe, pa da v muzejih »strmijo kot idioti, kar v resnici tudi so«.[3] Ali je Slovenska škofovska konferenca reagirala na Rodetove žalitve in jih obsodila, kot je to storila v primeru onečaščenja celjske stolnice? Še nekaj izjav visokih cerkvenih dostojanstvenikov. Papež Ratzinger: »Neverujoči so sile teme in zla.« Nadškof Perko: »Za zakrknjene nevernike ne more biti milosti.« Dominikanca Sprenger in Institoris o ženski: »Pogled nanjo je lep, dotik strupen in druženje z njo smrtonosno.« Francoski kardinal Lepicier: »Če kdo javno priznava, da je heretik, ali če poskuša koga spreobrniti z nagovarjanjem ali lastnim vzorom, ne bo le izobčen, temveč je upravičeno lahko tudi ubit …«[4] Kaj je mogoče reči za te izjave? Ne gre samo za žalitve, temveč tudi za sovraštvo do neverujočih in žensk. Ali niso te izjave hudo onečaščenje družbene klime? Ali ne vnašajo razdor med ljudi?

Mogoče je iti še dalje. Kaj piše v bibliji? Nekaj odlomkov: »Kdor koga udari do smrti, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,12) »Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti.« (5 Mz 17,12) »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15) »Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,16) »Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,17)[5] Ukazov cerkvenega boga (seveda to ni Bog Stvarnik ali Kristus), ko le-ta zahteva smrt za razne prekrške, je v bibliji na desetine in na podlagi teh ukazov je cerkev pobila mnogo ljudi. Kri je tekla in še vedno teče v potokih. Vse to ni samo »onečaščanje« družbe, temveč njeno uničevanje.

»Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju,« piše v tretji Mojzesovi knjigi. Ali ni to podlaga za sovražen cerkveni odnos do istospolnih? In stalna diskreditacija teh ljudi? Diskreditacija in preganjanje trajata že od vsega začetka, torej več tisoč let, in oboje je celo prešlo v družbeno zavest.

Kot že navedeno, onečaščenje celjske stolnice je nedopustno. Toda ali je to sploh mogoče primerjati z onečaščenjem, ki ga povzroča katoliška cerkev na praktično vseh segmentih družbe? Gre za kapljo v morje. Kar seješ, to žanješ, uči tudi katoliška cerkev. To načelo velja za vse, tudi zanjo. Zato je jasno, da dobiva nazaj tisto, kar je dala. Kdor druge onečaščuje, je lahko sam slej ali prej onečaščen. Celjska stolnica je primer tega. Zato je reakcija SŠK ob onečaščenju celjske stolnice pričakovana, vendar svetohlinska, saj je ravno katoliška cerkev eden največjih generatorjev sovražnega govora in sovražnih dejanj. Ne samo v preteklosti, temveč tudi sedaj.

___________

[1] Dnevnik, 10. 4. 2007.
[2] Mladina, 25. 11. 2006.
[3] Jana, 24. 10. 2006.
[4] Vsi citati so iz http://www.izstop-iz-cerkve.org
[5] Vsi odlomki so iz http://www.biblija.net

Papež sprejel "krvavo" nagrado

Papež Frančišek je 6. maja 2016 prejel mednarodno nagrado Karla Velikega. Podelitve nagrade, ki je potekala v apostolski palači v Vatikanu, se je udeležil sam vrh EU: predsednik EU parlamenta Martin Schulz, predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker in predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, navzoča pa sta bila tudi nemška kanclerka Angela Merkel in španski kralj Filip. Nagrado Karla Velikega je papež prejel za posebne zasluge pri združevanju in povezovanju v Evropi.

Kdo je bil Karel Veliki? Karel Veliki je bil vojskovodja, ki je v 8. in 9. stoletju združil večino Zahodne Evrope. Premagal je Langobarde v severni Italiji, boril se je proti muslimanom na Iberskem polotoku, na vzhodu pa se je vojskoval s Sasi. Te je začel pod grožnjo smrtne kazni pokristjanjevati, kar je privedlo do pokola v Verdenu. Bil je tudi zaščitnik papežev, papež Leon III. ga je leta 800 celo kronal za cesarja Rimljanov, to je za naslednika vladarjev Rimskega imperija. Karla Velikega so imenovali tudi oče Evrope, saj je prvi po propadu Rimskega cesarstva združil večino Zahodne Evrope.

Kako je Karel Veliki združil večino Zahodne Evrope? Kako je potekala ta združitev: mirno ali nasilno in z vojnami? Jasno je, kako! Karel Veliki je večino Zahodne Evrope združil z nasiljem in vojnami! Zato je bila ta združitev zelo krvava. V vojnah je umrlo tisoče in tisoče vojakov ter civilistov pa tudi živali, saj je Karel Veliki med drugim v svoji vojski uporabljal veliko konj.

Kot že navedeno, je Karel Veliki združeval ozemlja in narode v Evropi z nasiljem in vojnami, torej s krvjo. Njegova vladavina je bila krvava, kar velja tudi za njegovo kraljestvo. Zato lahko rečemo tudi za Karlovo nagrado, torej nagrado, ki se imenuje po Karlu Velikemu in se sedaj podeljuje za prispevek k evropskemu povezovanju oz. združevanju, da ima krvavo »vsebino«. V nagradi so združene smrti mnogih ljudi, živali in rastlin. V njej je kri velikega števila ljudi in živali. Gre torej za »krvavo« nagrado. Enako privlači enako. Kri h krvi. Zato ni čudno, da je Karlovo nagrado dobil papež Frančišek, saj zagovarja vojne in nasilje. Torej, dejanja, ki so polna krvi ljudi in živali. Nauk, ki ga zagovarjata papež in njegova cerkev, je zelo nasilen in krvav. Dokazov o tem je polna zgodovina in veljavni cerkveni nauk, ki vsebuje polno pozivov k ubijanju ljudi in živali.

Ali bi tudi Jezus sprejel Karlovo nagrado? Jasno je, da ne, saj je bil absolutni pacifist in je bil proti vsaki vojni in nasilju. Ali papež Frančišek sledi Jezusu iz Nazareta? Ne. Ne sledi mu. Če bi bil papež Frančišek kristjan, torej tisti, ki sledi Jezusu, bi Karlovo nagrado zavrnil. Zavrnil bi nagrado, ki je polna krvi. To bi seveda storil tudi papež Janez Pavel II., ki je to nagrado dobil leta 2004, če bi bil kristjan. Če nista kristjana, kaj sta potem? Sta katolika, katolištvo pa nima nobene zveze s krščanstvom. Da je nekdo kristjan ni dovolj, da reče, da je kristjan, temveč mora v dejanjih sledi pacifistu Jezusu, Kristusu.

Zanimivo je tudi, da je večina nagrajencev Karlove nagrade, gledano iz politične perspektive, iz krščansko-konservativne sfere. Gre torej za nagrajence, ki spadajo v krog krvave biblijske ideologije in ki misli, da bo lahko Evropo združila z nasiljem. Če ne z vojaškim pa z ekonomskim, finančnim, političnim ali kakšnim drugačnim nasiljem. Krščanska združitev oz. povezovanje poteka drugače. Poteka preko izpolnjevanja 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori. Kdor želi, se lahko pridruži, kdor ne želi pa ne. Vedno svobodno in brez kakršne koli prisile.

In za konec. Predsednik EU parlamenta Martin Schulz in predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker pravita, da si je papež »zaslužil nagrado za svoje sporočilo upanja, ki ga je naslovil na Evropo«. (Delo, 6.5.2016) Dejstvo je, da papež Frančišek bolj ali manj stalno govori o upanju na to in to. Zakaj papež ne da ljudem nekaj konkretnega, zakaj samo govori o upanju, torej o možnosti, da se nekaj uresniči? Zakaj ne proda izjemno velikega cerkvenega bogastva in denar razdeli revežem ter jim tako namesto upanja, da bodo nekoč prenehali biti revni, že sedaj da sredstva, da se lahko dvignejo iz revščine? Torej upanje na bogastvo spremeni v bogastvo sedaj. Raj na zemlji, ne še le v nebesih, bi lahko rekli simbolno. Ker je veliki blefer in ker mu ni v interesu, da so ljudje bogati. Če so ljudje bogati, bi bila cerkev revna. To pa cerkveni in klerikalni eliti, ki se koplje v zlatu in privilegijih, ne ustreza, saj bi si zopet morala služiti kruh v potu svojega obraza.

Franc kardinal Rode proti beguncem?!

Gost večera na Škrabčevi domačiji je bil kardinal Rode. Eno izmed mnogih vprašanj, ki mu jih je zastavila voditeljica pogovora Manca G. Renko je bilo, kako bi se moral danes kristjan odzvati na begunce, ki iščejo varnost v Evropi. Kardinal Rode je odgovoril, da sta najprej pomembni predvsem dve vprašanji. Prvo je, kako, da nikomur od beguncev ne pade na pamet, da bi se odpravil v bogate arabske emirate, zakaj jih ne vleče tja, ampak v Evropo? Drugo vprašanje, ki seveda mora biti dovoljeno, pa je še, ali je zdajšnji tok beguncev spontan ali na neki način celo organiziran z nekim namenom. Duhovnik Rode je zatem še navrgel, da je človeku v stiski seveda treba pomagati. (Delo, 31.3.2016)

Kako bi na vprašanje, ki ga je postavila moderatorka, odgovoril Jezus iz Nazareta? Mogoče bi odgovoril v smislu biblijske zgodbe o dobrem in usmiljenem Samarijanu: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: 'Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.' Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?' Oni je dejal: 'Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.' In Jezus mu je rekel: 'Pojdi in ti delaj prav tako!'« (Lk 10,30­37, www.biblija.net)

In kako je odgovoril Franc kardinal dr. Rode? Odgovoril je z dvema nasprotnima vprašanjema. Namesto, da bi odgovoril v slogu preprostega nauka Jezusa iz Nazareta, odgovarja, seveda smiselno, da naj bi begunci šli v bogate arabske emirate, še posebej zaradi tega, ker je tok beguncev organiziran z nekim namenom. Čeprav je sicer potem še navrgel, da je človeku v stiski treba pomagati, je zanj bistveno to, da begunci v Evropi nimajo kaj iskati, še posebej zaradi tega, ker so poslani z nekim namenom. Kar bi lahko pomenilo, da sploh niso v stiski! In kot taki pomoči ne potrebujejo. Zadnji del njegovega odgovora je potem zato samo leporečje. Seveda pa je pomemben še en vidik in to je, da so begunci v glavnem muslimanske vere. Gre za pripadnike religije, ki jo katoliška cerkev zavrača in opredeljujejo kot zlo.

Zakaj katoliški kardinal med vrsticami sporoča, da naj begunci ne hodijo v Evropo – raje naj "navalijo" na bogate arabske emirate? Torej zakaj: Da ga mogoče ne bi motili pri njegovem »zasluženem« počitku, ali da mu ne bo potrebno dati zanje dela bogastva, ki ga poseduje on ali njegova cerkev. Ali pa ker se boji, da bi ga nadomestil kakšen múfti. …, kajti katoliška cerkev se zelo boji islama. Ali bi si lahko privoščil, da jasno pove, da je proti temu, da begunci pridejo v Evropo? Jasno da ne, saj bi se s tem razkrinkal. Ne samo sebe, temveč tudi lastno cerkev. Zato je svoje zavračanje skril v nasprotna vprašanja! Da je človeku v stiski potrebno pomagati, kot je dejal, je tako samo celofan, s katerim je prekril svoje zavračanje beguncev.

Jezus je v priliki rekel: 'Pojdi in ti delaj prav tako! To torej velja tudi za kardinala Rodeta, saj naj bi ta po svojih lastnih besedah sledil Jezusu. Ali Franc kardinal Rode izpolnjuje Jezusove besede o pomoči pomoči potrebnim? Ni znano! Če bi, bi to verjetno »obesil na velik zvon«! Kakšna bi lahko bila ta pomoč? V svojo kardinalsko rezidenco, če jo seveda ima, bi lahko naselil nekaj begunskih družin, sam pa bi se preselil v manjše stanovanje. Mogoče bi lahko tudi poskrbel, da se begunci naselijo v luksuzni dvorec Goričane, ki so ga obnavljali po njegovih navodilih, saj se je v nekem trenutku želel vseliti vanj. Ali: Del svoje pokojnine bi lahko namenil tistim beguncem, ki so brez lastnih sredstev za preživljanje. Možnosti je veliko.

Kaj je med drugim tudi bit zgodbe o Samarijanu: Revežu ni hotel pomagati duhovnik, saj se mu je izognil, čeprav ga je videl. Takšno duhovnikovo ravnanje simbolizira delovanje sedanje katoliške cerkve, saj le-­ta revežem, kot so npr. begunci v bistvu ne pomaga, čeprav na veliko govori o pomoči. Tisto malo pomoči, ki jo cerkev daje, ni vredna besede, pa še ta pomoč je samo zato, da lahko reče, da je pomagala. Ne pomaga zaradi tega, ker so ljudje pomoči potrebni, temveč zaradi tega, da lahko govori, da je beguncem pomagala in da bi jih mogoče spreobrnila v svojo vero. Namesto, da bi tista, ki bi bila na čelu »fronte« za pomoč begunem, druge kliče h pomoči.

Jezus: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ (…) Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46) Kam bo uvrščen Franc kardinal Rode? Kakšna so njegova dejanja glede beguncev pa tudi druga? Ali je bil v prvi liniji pomoči beguncev in jim pomagal, kot to izhaja iz Jezusovih besed? Kot kardinal bi to moral biti! In biti za vzgled ostalim cerkvenim vernikom.

»Človek se povsod privadi, a posebej dobrega mnenja o Argentincih nimam, dežela je lepa, folk pa zanič,« je še dejal Franc kardinal Rode v skednju Škrabčeve domačije. Ker je njegov šef Argentinec, ali potem velja to tudi za papeža? Ker ga ni izvzel iz argentinskega folka, vsaj v časopisnem članku tega ni bilo, očitno to velja tudi za vrhovnega poglavarja cerkve – samega svetega očeta, seveda po nauku katoliške cerkve. Ali je za kardinala Rodeta papež Frančišek zanič? Cerkveni sveti oče pa zanič! Ali spada kardinal Rode v tisto strujo rimske kurije, ki je proti papežu?

Grafit na ljubljanski stolnici

Na fasadi ljubljanske stolnice sv. Nikolaja so v torek (8.3.2016) opazili velik grafit z napisom: »Cerkev, marš iz moje maternice.« Škof Franc Šuštar iz ljubljanske nadškofije je med drugim za Radio Ognjišče dejal: »Z žalostjo smo opazili danes zjutraj grafit na steni ljubljanske stolnice. (…) Upam, da to ni izraz koga, ki se zaveda kaj dela, saj je to res sovražni govor in izraz osebne stiske ter tudi izraz lastnega umazanega srca, sovražnega do kristjanov.« (http://radio.ognjisce.si/sl/176/slovenija/20028) Oglasil se je tudi Svet katoliških laikov Slovenije (SKLS), ki »izraža zaskrbljenost zaradi napadov na miroljubno javno izpovedovanje vere v Sloveniji«, saj so neznanci z grafiti popisali fasado ljubljanske stolnice z napisom: »Cerkev marš iz moje maternice,« frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja z grafitom: »RKC ven iz naših vagin,« in zid nasproti Ginekološke klinike UKC z napisom: »Omejimo moč RKC ne pravic žensk.« Po mnenju SKLS »vsebina grafitov kaže na nasprotovanje stališču Katoliške Cerkve, ki zagovarja spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti«. (http://katoliska-cerkev.si/odzivi-na-versko-nestrpnost-v-ljubljani)

Zakaj cerkev spoštuje človekovo življenje od naravnega spočetja do naravne smrti, kot to trdi SKLS? Iz spoštovanja do človekovega življenja kot vrednote same po sebi ali zaradi česa drugega? Jasno je, da katoliške cerkve življenje kot vrednota sama po sebi v principu sploh ne zanima. Če bi spoštovala človekovo življenje zaradi človeka samega, potem ne bi zagovarjala ubijanja v »pravičnih vojnah«, ki so seveda pravične, če so v interesu cerkve, ali smrtne kazni, ki jo še izrekajo številne države. Ki tudi kršita s strani cerkve zatrjevano spoštovanje pravice do naravne smrti. Mnogo vojakov katoliške vere v tem času na Bližnjem vzhodu ali drugje pobija ljudi pa je papež tiho. Za cerkev je pomembno samo to, da se rodi čimveč ljudi. Da čimveč ljudi postane član cerkve in deluje za njene interese – torej, da širi in brani katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času. Samo to je zanjo pomembno. Spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti je za katoliško cerkev samo krinka, v katero zavije oz. skrije svoje prave interese. To pa sta oblast in bogastvo. Bog je ne zanima. Tudi njega uporablja za svoje satanske cilje. Če bi se cerkvi res šlo za človekovo življenje od naravnega spočetja dalje do naravne smrti, potem bi k splavu pristopila na povsem drugačen način in ne z grožnjo izobčenja, torej z odhodom v večni pekel, kjer vladata večno trpljenje in večna ločenost od Boga. Seveda bi vsem katolikom tudi prepovedala sodelovanje v kakršni koli vojni, iz svojega katekizma bi odstranila podporo smrtni kazni, ki jo še imajo nekatere države, biblijo pa bi očistila nasilja, sovraštva in pozivov k ubijanju.

Škof Šuštar je v zvezi z grafitom na ljubljanski stolnici menil, da gre za sovražni govor in sovraštvo do kristjanov. Ali gre res za sovražni govor ali ne, je stvar ocene posameznika, nesporno pa je, da je prvak v sovražnem govoru in sovraštvu do drugače mislečih in drugače verujočih ravno katoliška cerkev. V njenem temeljnem verskem spisu, to je bibliji, kar mrgoli pozivov k pobijanju drugačnih. In to velja še danes. Še danes je potrebno pobijati geje, prešuštnike in prešuštnice, krivoverce, tiste, ki udarijo ali preklinjajo svoje starše, čarovnice, tiste, ki ne poslušajo duhovnikov … Cerkveni bog namreč pravi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) In temu sledijo kleriki. Npr. papež Leon I., papež pa je po cerkvenem nauku praktično nezmotljiv, je katolikom prepovedal vsakršno druženje z nekatoliki in zahteval, da jih uničujejo. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je rekel. In še eden najpomembnejših cerkvenih učiteljev Tomaž Akvinski, ki je dejal: »V takšni vojni sovražnike z mirno vestjo daviti, ropati, žgati je krščansko in delo ljubezni.« Da ne bi kdo mislil, da je to samo priporočilo, je katoliška cerkev med izobčence uvrstila tudi tiste, ki ne sprejmejo celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega. (Vera cerkve, str. 56) Ne gre torej za priporočila, temveč za ukaze!

Tudi če so grafiti na cerkvenih stavbah sovražni govor, to sploh ni primerljivo s sovražnim govorom katoliške cerkve, ki je celo del njenega verskega nauka. Avtor tega sovražnega govora je po cerkvenem nauku bog. Katoliška cerkev ima prav. Seveda gre za boga, toda boga podzemlja in ne Boga Stvarnika, Boga ljubezni in miru. Bog podzemlja pa je satan. In temu cerkev s svojim sovražnim govorom, in seveda tudi sovražnimi dejanji, služi. Od vsega začetka, torej kakšnih 1500 let.

Žalostno je, da država ne zahteva od katoliške cerkve, da iz svojega nauka odstrani sovražni govor oz. sovraštvo do drugače mislečih in verujočih. Žalostno je tudi, da jo celo financira, se z njo »brati« in ji v bistvu streže spredaj in zadaj. Kako dolgo bo država še hlapec cerkve?

Še nekaj: Kakšen je odnos katoliške cerkve do islama? Sovražen ali ljubezenski? Papež Benedikt XVI., sedaj zaslužni papež, je leta 2005 na predavanju na univerzi v Regensburgu citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« (Delo, 16.9 2006) Odnos cerkve do islama je to torej jasen. Gre za sovraštvo! Pa seveda ne od leta 2005 dalje, temveč to traja že stoletja. Posledice tega sovraštva so vidne tudi v današnjem času: moderne križarske vojne na Bližnjem vzhodu s posledico begunsko krizo. Uničevanje islamskega sveta na praktično vsakem koraku. Ker pa se nobena energija ne izgubi, se vse vrača in plača.

Brata papež in patriarh pozivata k pobijanju muslimanov!

Na Kubi sta se februarja 2016 sestala papež Frančišek in moskovski patriarh Kiril. Papež je ob srečanju izjavil, da sta s patriarhom brata. Ali je res, da je patriarh papežev brat? Seveda po nauku katoliške cerkve.

Ali je lahko patriarh papežev brat, če katoliški svetnik Ambrozij pravi: »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje judov«. Torej tudi pravoslavni. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je dejal papež Leon I. Pravoslavnega patriarha se je torej potrebno izogibati. Pa še prezirati. In še pruski jezuitski general Wernz: »Cerkev lahko krivoverce obsodi tudi na smrt, vse njihove pravice pa so zgolj izraz našega popuščanja.« Ker je patriarh Kiril vernik pravoslavne cerkve, torej krivoverec, ga lahko katoliška cerkev obsodi tudi na smrt. Da zgornje izjave niso samo del zgodovine in še vedno veljajo, izhaja iz katoliškega nauka. Katoliška cerkev namreč uči: »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.« (knjiga Vera cerkve, str. 203). Ali je torej patriarh Kiril papežev brat, če mu katoliška cerkev kot verniku pravoslavne cerkve, ne priznava pravice do obstoja? Bistvo bratstva pa je sožitje in ljubezen in ne izobčenje.

Čeprav se po papežu Leonu I. ne sme govoriti z verniki pravoslavne cerkve, ti naj bi prinašali tudi strup, se je papež Frančišek sestal pravoslavnim patriarhom Kirilom in z njim podpisal celo skupno izjavo. V njej, ki obsega 30 točk, sta v enajsti točki zapisala: »Medtem pa naj mednarodna skupnost vloži vse napore v skupne povezave in koordinirane akcije za prenehanje terorizma.«
Kako lahko glede na sedanje stanje preneha terorizem, ki sta ga imela v mislih papež in patriarh? Samo z njegovim uničenjem. Potrebno je torej uničiti ljudi, ki izvajajo terorizem. Teroriste, ti so v glavnem muslimani, je potrebno pobiti. Čeprav oba učita Božjo zapoved Ne ubijaj, pa pozivata k pobijanju teroristov, v glavnem muslimanov. Ali iz omenjene zapovedi izhaja, da se lahko pobija muslimane? Seveda ne, saj je jasno zapisano: Ne ubijaj! Torej se ne sme nikogar ubiti, niti žival ne. Koga potem predstavljata papež in patriarh: Boga Stvarnika, ki je rekel Ne ubijaj ali boga podzemlja, ki ves čas poziva k ubijanju in uničevanju? Oba sta tako sokriva smrti velikega števila ljudi, tudi otrok. Oba sta sokriva hudega trpljenja mnogih. Oba sta sokriva uničenja mnogih domov …

Mogoče je, da bo kdo za uničevanje teroristov uporabljal tudi znano jurišno puško AK­47 (kalašnikov). Konstruktor tega orožja Mihail Kalašnikov je imel pred svojo smrtjo, umrl pa je decembra 2013, očitke vesti, da je s svojo puško povzročil veliko smrti. Dejal je, da ga pestijo občutki krivde in da je trpel »neznosne duševne bolečine« ob misli, da je orožje, ki ga je sam razvil, pokončalo toliko človeških življenj. Vse to je zaupal ruskemu pravoslavnemu patriarhu Kirilu. Ta ga je potolažil in mu sporočil, da kadar orožje služi obrambi domovine, stoji cerkev za konstruktorjem in tudi za borci. »Orožje je izumil za obrambo svoje dežele, ne pa za savdskoarabske teroriste,« naj bi dejal predstavnik patriarha Volkov. Patriarh je s to izjavo potrdil nasilno in ubijalsko ideologijo pravoslavne cerkve, ki jo ta sicer skriva za obrambo domovine. Ali je tudi Jezus rekel, da lahko za obrambo domovine ubijaš ljudi in uničuješ domove? Ali ni bil Jezus pacifist? Ali ni rekel, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan? Ljubi svojega sovražnika, so tudi njegove besede!

Kakšen bi bil odgovor papeža, če bi se Kalašnikov obrnil nanj? Bolj ali manj enak patriarhovemu. Če je orožje, torej tudi jurišna puška AK­47, v funkciji obrambe, gre za pravično vojno in v tej je dovoljeno ubijanje. Božja zapoved Ne ubijaj po katoliškem nauku v tem primeru ne velja. Ali v tej obrambi oz. obrambni vojni pod streli te puške pade tisoče, deset tisoče ali milijone ljudi ali živali, za katoliško cerkev ni bistveno! Trpljenje umrlih in njihovih svojcev ni pomembno. Če otrok izgubi očeta ali mater, ki ga pokosi Ak­47, ni pomembno. Če družina ostane brez bivališča, za katoliško cerkev ni pomembno. Če nekdo postane invalid brez vseh udov, za katoliško cerkev ni pomembno, važno je, da gre za obrambo cerkve. Važno je, da se obranijo interesi cerkve. Če nekdo ostane gluh ali slep, za katoliško cerkev ni pomembno, če je v igri AK­47, ki brani cerkev! Če živalski otroci ostanejo brez staršev, to za katoliško cerkev ni pomembno. Pa so tudi živali od Boga Stvaritelja ustvarjena bitja, vsaj tako pravi katoliška cerkev.

Res sta papež in patriarh brata: v pozivanju k ubijanju in uničevanju. Pa seveda v kršenju pete Božje zapovedi Ne ubijaj. In kdo uresničuje pozive obeh cerkvenih vodij k ubijanju: tudi katoliki in pravoslavni pa še mnogi iz drugih verskih skupnosti, ki prav tako imajo zapoved Ne ubijaj. Mečejo bombe, izstreljujejo rakete ...