Gost večera na Škrabčevi domačiji je bil kardinal Rode. Eno izmed mnogih vprašanj, ki mu jih je zastavila voditeljica pogovora Manca G. Renko je bilo, kako bi se moral danes kristjan odzvati na begunce, ki iščejo varnost v Evropi. Kardinal Rode je odgovoril, da sta najprej pomembni predvsem dve vprašanji. Prvo je, kako, da nikomur od beguncev ne pade na pamet, da bi se odpravil v bogate arabske emirate, zakaj jih ne vleče tja, ampak v Evropo? Drugo vprašanje, ki seveda mora biti dovoljeno, pa je še, ali je zdajšnji tok beguncev spontan ali na neki način celo organiziran z nekim namenom. Duhovnik Rode je zatem še navrgel, da je človeku v stiski seveda treba pomagati. (Delo, 31.3.2016)
Kako bi na vprašanje, ki ga je postavila moderatorka, odgovoril Jezus iz Nazareta? Mogoče bi odgovoril v smislu biblijske zgodbe o dobrem in usmiljenem Samarijanu: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: 'Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.' Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?' Oni je dejal: 'Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.' In Jezus mu je rekel: 'Pojdi in ti delaj prav tako!'« (Lk 10,3037, www.biblija.net)
In kako je odgovoril Franc kardinal dr. Rode? Odgovoril je z dvema nasprotnima vprašanjema. Namesto, da bi odgovoril v slogu preprostega nauka Jezusa iz Nazareta, odgovarja, seveda smiselno, da naj bi begunci šli v bogate arabske emirate, še posebej zaradi tega, ker je tok beguncev organiziran z nekim namenom. Čeprav je sicer potem še navrgel, da je človeku v stiski treba pomagati, je zanj bistveno to, da begunci v Evropi nimajo kaj iskati, še posebej zaradi tega, ker so poslani z nekim namenom. Kar bi lahko pomenilo, da sploh niso v stiski! In kot taki pomoči ne potrebujejo. Zadnji del njegovega odgovora je potem zato samo leporečje. Seveda pa je pomemben še en vidik in to je, da so begunci v glavnem muslimanske vere. Gre za pripadnike religije, ki jo katoliška cerkev zavrača in opredeljujejo kot zlo.
Zakaj katoliški kardinal med vrsticami sporoča, da naj begunci ne hodijo v Evropo – raje naj "navalijo" na bogate arabske emirate? Torej zakaj: Da ga mogoče ne bi motili pri njegovem »zasluženem« počitku, ali da mu ne bo potrebno dati zanje dela bogastva, ki ga poseduje on ali njegova cerkev. Ali pa ker se boji, da bi ga nadomestil kakšen múfti. …, kajti katoliška cerkev se zelo boji islama. Ali bi si lahko privoščil, da jasno pove, da je proti temu, da begunci pridejo v Evropo? Jasno da ne, saj bi se s tem razkrinkal. Ne samo sebe, temveč tudi lastno cerkev. Zato je svoje zavračanje skril v nasprotna vprašanja! Da je človeku v stiski potrebno pomagati, kot je dejal, je tako samo celofan, s katerim je prekril svoje zavračanje beguncev.
Jezus je v priliki rekel: 'Pojdi in ti delaj prav tako! To torej velja tudi za kardinala Rodeta, saj naj bi ta po svojih lastnih besedah sledil Jezusu. Ali Franc kardinal Rode izpolnjuje Jezusove besede o pomoči pomoči potrebnim? Ni znano! Če bi, bi to verjetno »obesil na velik zvon«! Kakšna bi lahko bila ta pomoč? V svojo kardinalsko rezidenco, če jo seveda ima, bi lahko naselil nekaj begunskih družin, sam pa bi se preselil v manjše stanovanje. Mogoče bi lahko tudi poskrbel, da se begunci naselijo v luksuzni dvorec Goričane, ki so ga obnavljali po njegovih navodilih, saj se je v nekem trenutku želel vseliti vanj. Ali: Del svoje pokojnine bi lahko namenil tistim beguncem, ki so brez lastnih sredstev za preživljanje. Možnosti je veliko.
Kaj je med drugim tudi bit zgodbe o Samarijanu: Revežu ni hotel pomagati duhovnik, saj se mu je izognil, čeprav ga je videl. Takšno duhovnikovo ravnanje simbolizira delovanje sedanje katoliške cerkve, saj le-ta revežem, kot so npr. begunci v bistvu ne pomaga, čeprav na veliko govori o pomoči. Tisto malo pomoči, ki jo cerkev daje, ni vredna besede, pa še ta pomoč je samo zato, da lahko reče, da je pomagala. Ne pomaga zaradi tega, ker so ljudje pomoči potrebni, temveč zaradi tega, da lahko govori, da je beguncem pomagala in da bi jih mogoče spreobrnila v svojo vero. Namesto, da bi tista, ki bi bila na čelu »fronte« za pomoč begunem, druge kliče h pomoči.
Jezus: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ (…) Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46) Kam bo uvrščen Franc kardinal Rode? Kakšna so njegova dejanja glede beguncev pa tudi druga? Ali je bil v prvi liniji pomoči beguncev in jim pomagal, kot to izhaja iz Jezusovih besed? Kot kardinal bi to moral biti! In biti za vzgled ostalim cerkvenim vernikom.
»Človek se povsod privadi, a posebej dobrega mnenja o Argentincih nimam, dežela je lepa, folk pa zanič,« je še dejal Franc kardinal Rode v skednju Škrabčeve domačije. Ker je njegov šef Argentinec, ali potem velja to tudi za papeža? Ker ga ni izvzel iz argentinskega folka, vsaj v časopisnem članku tega ni bilo, očitno to velja tudi za vrhovnega poglavarja cerkve – samega svetega očeta, seveda po nauku katoliške cerkve. Ali je za kardinala Rodeta papež Frančišek zanič? Cerkveni sveti oče pa zanič! Ali spada kardinal Rode v tisto strujo rimske kurije, ki je proti papežu?
petek, 8. april 2016
torek, 15. marec 2016
Grafit na ljubljanski stolnici
Na fasadi ljubljanske stolnice sv. Nikolaja so v torek (8.3.2016) opazili velik grafit z napisom: »Cerkev, marš iz moje maternice.« Škof Franc Šuštar iz ljubljanske nadškofije je med drugim za Radio Ognjišče dejal: »Z žalostjo smo opazili danes zjutraj grafit na steni ljubljanske stolnice. (…) Upam, da to ni izraz koga, ki se zaveda kaj dela, saj je to res sovražni govor in izraz osebne stiske ter tudi izraz lastnega umazanega srca, sovražnega do kristjanov.« (http://radio.ognjisce.si/sl/176/slovenija/20028) Oglasil se je tudi Svet katoliških laikov Slovenije (SKLS), ki »izraža zaskrbljenost zaradi napadov na miroljubno javno izpovedovanje vere v Sloveniji«, saj so neznanci z grafiti popisali fasado ljubljanske stolnice z napisom: »Cerkev marš iz moje maternice,« frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja z grafitom: »RKC ven iz naših vagin,« in zid nasproti Ginekološke klinike UKC z napisom: »Omejimo moč RKC ne pravic žensk.« Po mnenju SKLS »vsebina grafitov kaže na nasprotovanje stališču Katoliške Cerkve, ki zagovarja spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti«. (http://katoliska-cerkev.si/odzivi-na-versko-nestrpnost-v-ljubljani)
Zakaj cerkev spoštuje človekovo življenje od naravnega spočetja do naravne smrti, kot to trdi SKLS? Iz spoštovanja do človekovega življenja kot vrednote same po sebi ali zaradi česa drugega? Jasno je, da katoliške cerkve življenje kot vrednota sama po sebi v principu sploh ne zanima. Če bi spoštovala človekovo življenje zaradi človeka samega, potem ne bi zagovarjala ubijanja v »pravičnih vojnah«, ki so seveda pravične, če so v interesu cerkve, ali smrtne kazni, ki jo še izrekajo številne države. Ki tudi kršita s strani cerkve zatrjevano spoštovanje pravice do naravne smrti. Mnogo vojakov katoliške vere v tem času na Bližnjem vzhodu ali drugje pobija ljudi pa je papež tiho. Za cerkev je pomembno samo to, da se rodi čimveč ljudi. Da čimveč ljudi postane član cerkve in deluje za njene interese – torej, da širi in brani katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času. Samo to je zanjo pomembno. Spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti je za katoliško cerkev samo krinka, v katero zavije oz. skrije svoje prave interese. To pa sta oblast in bogastvo. Bog je ne zanima. Tudi njega uporablja za svoje satanske cilje. Če bi se cerkvi res šlo za človekovo življenje od naravnega spočetja dalje do naravne smrti, potem bi k splavu pristopila na povsem drugačen način in ne z grožnjo izobčenja, torej z odhodom v večni pekel, kjer vladata večno trpljenje in večna ločenost od Boga. Seveda bi vsem katolikom tudi prepovedala sodelovanje v kakršni koli vojni, iz svojega katekizma bi odstranila podporo smrtni kazni, ki jo še imajo nekatere države, biblijo pa bi očistila nasilja, sovraštva in pozivov k ubijanju.
Škof Šuštar je v zvezi z grafitom na ljubljanski stolnici menil, da gre za sovražni govor in sovraštvo do kristjanov. Ali gre res za sovražni govor ali ne, je stvar ocene posameznika, nesporno pa je, da je prvak v sovražnem govoru in sovraštvu do drugače mislečih in drugače verujočih ravno katoliška cerkev. V njenem temeljnem verskem spisu, to je bibliji, kar mrgoli pozivov k pobijanju drugačnih. In to velja še danes. Še danes je potrebno pobijati geje, prešuštnike in prešuštnice, krivoverce, tiste, ki udarijo ali preklinjajo svoje starše, čarovnice, tiste, ki ne poslušajo duhovnikov … Cerkveni bog namreč pravi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) In temu sledijo kleriki. Npr. papež Leon I., papež pa je po cerkvenem nauku praktično nezmotljiv, je katolikom prepovedal vsakršno druženje z nekatoliki in zahteval, da jih uničujejo. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je rekel. In še eden najpomembnejših cerkvenih učiteljev Tomaž Akvinski, ki je dejal: »V takšni vojni sovražnike z mirno vestjo daviti, ropati, žgati je krščansko in delo ljubezni.« Da ne bi kdo mislil, da je to samo priporočilo, je katoliška cerkev med izobčence uvrstila tudi tiste, ki ne sprejmejo celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega. (Vera cerkve, str. 56) Ne gre torej za priporočila, temveč za ukaze!
Tudi če so grafiti na cerkvenih stavbah sovražni govor, to sploh ni primerljivo s sovražnim govorom katoliške cerkve, ki je celo del njenega verskega nauka. Avtor tega sovražnega govora je po cerkvenem nauku bog. Katoliška cerkev ima prav. Seveda gre za boga, toda boga podzemlja in ne Boga Stvarnika, Boga ljubezni in miru. Bog podzemlja pa je satan. In temu cerkev s svojim sovražnim govorom, in seveda tudi sovražnimi dejanji, služi. Od vsega začetka, torej kakšnih 1500 let.
Žalostno je, da država ne zahteva od katoliške cerkve, da iz svojega nauka odstrani sovražni govor oz. sovraštvo do drugače mislečih in verujočih. Žalostno je tudi, da jo celo financira, se z njo »brati« in ji v bistvu streže spredaj in zadaj. Kako dolgo bo država še hlapec cerkve?
Še nekaj: Kakšen je odnos katoliške cerkve do islama? Sovražen ali ljubezenski? Papež Benedikt XVI., sedaj zaslužni papež, je leta 2005 na predavanju na univerzi v Regensburgu citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« (Delo, 16.9 2006) Odnos cerkve do islama je to torej jasen. Gre za sovraštvo! Pa seveda ne od leta 2005 dalje, temveč to traja že stoletja. Posledice tega sovraštva so vidne tudi v današnjem času: moderne križarske vojne na Bližnjem vzhodu s posledico begunsko krizo. Uničevanje islamskega sveta na praktično vsakem koraku. Ker pa se nobena energija ne izgubi, se vse vrača in plača.
Zakaj cerkev spoštuje človekovo življenje od naravnega spočetja do naravne smrti, kot to trdi SKLS? Iz spoštovanja do človekovega življenja kot vrednote same po sebi ali zaradi česa drugega? Jasno je, da katoliške cerkve življenje kot vrednota sama po sebi v principu sploh ne zanima. Če bi spoštovala človekovo življenje zaradi človeka samega, potem ne bi zagovarjala ubijanja v »pravičnih vojnah«, ki so seveda pravične, če so v interesu cerkve, ali smrtne kazni, ki jo še izrekajo številne države. Ki tudi kršita s strani cerkve zatrjevano spoštovanje pravice do naravne smrti. Mnogo vojakov katoliške vere v tem času na Bližnjem vzhodu ali drugje pobija ljudi pa je papež tiho. Za cerkev je pomembno samo to, da se rodi čimveč ljudi. Da čimveč ljudi postane član cerkve in deluje za njene interese – torej, da širi in brani katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času. Samo to je zanjo pomembno. Spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti je za katoliško cerkev samo krinka, v katero zavije oz. skrije svoje prave interese. To pa sta oblast in bogastvo. Bog je ne zanima. Tudi njega uporablja za svoje satanske cilje. Če bi se cerkvi res šlo za človekovo življenje od naravnega spočetja dalje do naravne smrti, potem bi k splavu pristopila na povsem drugačen način in ne z grožnjo izobčenja, torej z odhodom v večni pekel, kjer vladata večno trpljenje in večna ločenost od Boga. Seveda bi vsem katolikom tudi prepovedala sodelovanje v kakršni koli vojni, iz svojega katekizma bi odstranila podporo smrtni kazni, ki jo še imajo nekatere države, biblijo pa bi očistila nasilja, sovraštva in pozivov k ubijanju.
Škof Šuštar je v zvezi z grafitom na ljubljanski stolnici menil, da gre za sovražni govor in sovraštvo do kristjanov. Ali gre res za sovražni govor ali ne, je stvar ocene posameznika, nesporno pa je, da je prvak v sovražnem govoru in sovraštvu do drugače mislečih in drugače verujočih ravno katoliška cerkev. V njenem temeljnem verskem spisu, to je bibliji, kar mrgoli pozivov k pobijanju drugačnih. In to velja še danes. Še danes je potrebno pobijati geje, prešuštnike in prešuštnice, krivoverce, tiste, ki udarijo ali preklinjajo svoje starše, čarovnice, tiste, ki ne poslušajo duhovnikov … Cerkveni bog namreč pravi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) In temu sledijo kleriki. Npr. papež Leon I., papež pa je po cerkvenem nauku praktično nezmotljiv, je katolikom prepovedal vsakršno druženje z nekatoliki in zahteval, da jih uničujejo. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je rekel. In še eden najpomembnejših cerkvenih učiteljev Tomaž Akvinski, ki je dejal: »V takšni vojni sovražnike z mirno vestjo daviti, ropati, žgati je krščansko in delo ljubezni.« Da ne bi kdo mislil, da je to samo priporočilo, je katoliška cerkev med izobčence uvrstila tudi tiste, ki ne sprejmejo celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega. (Vera cerkve, str. 56) Ne gre torej za priporočila, temveč za ukaze!
Tudi če so grafiti na cerkvenih stavbah sovražni govor, to sploh ni primerljivo s sovražnim govorom katoliške cerkve, ki je celo del njenega verskega nauka. Avtor tega sovražnega govora je po cerkvenem nauku bog. Katoliška cerkev ima prav. Seveda gre za boga, toda boga podzemlja in ne Boga Stvarnika, Boga ljubezni in miru. Bog podzemlja pa je satan. In temu cerkev s svojim sovražnim govorom, in seveda tudi sovražnimi dejanji, služi. Od vsega začetka, torej kakšnih 1500 let.
Žalostno je, da država ne zahteva od katoliške cerkve, da iz svojega nauka odstrani sovražni govor oz. sovraštvo do drugače mislečih in verujočih. Žalostno je tudi, da jo celo financira, se z njo »brati« in ji v bistvu streže spredaj in zadaj. Kako dolgo bo država še hlapec cerkve?
Še nekaj: Kakšen je odnos katoliške cerkve do islama? Sovražen ali ljubezenski? Papež Benedikt XVI., sedaj zaslužni papež, je leta 2005 na predavanju na univerzi v Regensburgu citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« (Delo, 16.9 2006) Odnos cerkve do islama je to torej jasen. Gre za sovraštvo! Pa seveda ne od leta 2005 dalje, temveč to traja že stoletja. Posledice tega sovraštva so vidne tudi v današnjem času: moderne križarske vojne na Bližnjem vzhodu s posledico begunsko krizo. Uničevanje islamskega sveta na praktično vsakem koraku. Ker pa se nobena energija ne izgubi, se vse vrača in plača.
ponedeljek, 29. februar 2016
Brata papež in patriarh pozivata k pobijanju muslimanov!
Na Kubi sta se februarja 2016 sestala papež Frančišek in moskovski patriarh Kiril. Papež je ob srečanju izjavil, da sta s patriarhom brata. Ali je res, da je patriarh papežev brat? Seveda po nauku katoliške cerkve.
Ali je lahko patriarh papežev brat, če katoliški svetnik Ambrozij pravi: »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje judov«. Torej tudi pravoslavni. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je dejal papež Leon I. Pravoslavnega patriarha se je torej potrebno izogibati. Pa še prezirati. In še pruski jezuitski general Wernz: »Cerkev lahko krivoverce obsodi tudi na smrt, vse njihove pravice pa so zgolj izraz našega popuščanja.« Ker je patriarh Kiril vernik pravoslavne cerkve, torej krivoverec, ga lahko katoliška cerkev obsodi tudi na smrt. Da zgornje izjave niso samo del zgodovine in še vedno veljajo, izhaja iz katoliškega nauka. Katoliška cerkev namreč uči: »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.« (knjiga Vera cerkve, str. 203). Ali je torej patriarh Kiril papežev brat, če mu katoliška cerkev kot verniku pravoslavne cerkve, ne priznava pravice do obstoja? Bistvo bratstva pa je sožitje in ljubezen in ne izobčenje.
Čeprav se po papežu Leonu I. ne sme govoriti z verniki pravoslavne cerkve, ti naj bi prinašali tudi strup, se je papež Frančišek sestal pravoslavnim patriarhom Kirilom in z njim podpisal celo skupno izjavo. V njej, ki obsega 30 točk, sta v enajsti točki zapisala: »Medtem pa naj mednarodna skupnost vloži vse napore v skupne povezave in koordinirane akcije za prenehanje terorizma.«
Kako lahko glede na sedanje stanje preneha terorizem, ki sta ga imela v mislih papež in patriarh? Samo z njegovim uničenjem. Potrebno je torej uničiti ljudi, ki izvajajo terorizem. Teroriste, ti so v glavnem muslimani, je potrebno pobiti. Čeprav oba učita Božjo zapoved Ne ubijaj, pa pozivata k pobijanju teroristov, v glavnem muslimanov. Ali iz omenjene zapovedi izhaja, da se lahko pobija muslimane? Seveda ne, saj je jasno zapisano: Ne ubijaj! Torej se ne sme nikogar ubiti, niti žival ne. Koga potem predstavljata papež in patriarh: Boga Stvarnika, ki je rekel Ne ubijaj ali boga podzemlja, ki ves čas poziva k ubijanju in uničevanju? Oba sta tako sokriva smrti velikega števila ljudi, tudi otrok. Oba sta sokriva hudega trpljenja mnogih. Oba sta sokriva uničenja mnogih domov …
Mogoče je, da bo kdo za uničevanje teroristov uporabljal tudi znano jurišno puško AK47 (kalašnikov). Konstruktor tega orožja Mihail Kalašnikov je imel pred svojo smrtjo, umrl pa je decembra 2013, očitke vesti, da je s svojo puško povzročil veliko smrti. Dejal je, da ga pestijo občutki krivde in da je trpel »neznosne duševne bolečine« ob misli, da je orožje, ki ga je sam razvil, pokončalo toliko človeških življenj. Vse to je zaupal ruskemu pravoslavnemu patriarhu Kirilu. Ta ga je potolažil in mu sporočil, da kadar orožje služi obrambi domovine, stoji cerkev za konstruktorjem in tudi za borci. »Orožje je izumil za obrambo svoje dežele, ne pa za savdskoarabske teroriste,« naj bi dejal predstavnik patriarha Volkov. Patriarh je s to izjavo potrdil nasilno in ubijalsko ideologijo pravoslavne cerkve, ki jo ta sicer skriva za obrambo domovine. Ali je tudi Jezus rekel, da lahko za obrambo domovine ubijaš ljudi in uničuješ domove? Ali ni bil Jezus pacifist? Ali ni rekel, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan? Ljubi svojega sovražnika, so tudi njegove besede!
Kakšen bi bil odgovor papeža, če bi se Kalašnikov obrnil nanj? Bolj ali manj enak patriarhovemu. Če je orožje, torej tudi jurišna puška AK47, v funkciji obrambe, gre za pravično vojno in v tej je dovoljeno ubijanje. Božja zapoved Ne ubijaj po katoliškem nauku v tem primeru ne velja. Ali v tej obrambi oz. obrambni vojni pod streli te puške pade tisoče, deset tisoče ali milijone ljudi ali živali, za katoliško cerkev ni bistveno! Trpljenje umrlih in njihovih svojcev ni pomembno. Če otrok izgubi očeta ali mater, ki ga pokosi Ak47, ni pomembno. Če družina ostane brez bivališča, za katoliško cerkev ni pomembno. Če nekdo postane invalid brez vseh udov, za katoliško cerkev ni pomembno, važno je, da gre za obrambo cerkve. Važno je, da se obranijo interesi cerkve. Če nekdo ostane gluh ali slep, za katoliško cerkev ni pomembno, če je v igri AK47, ki brani cerkev! Če živalski otroci ostanejo brez staršev, to za katoliško cerkev ni pomembno. Pa so tudi živali od Boga Stvaritelja ustvarjena bitja, vsaj tako pravi katoliška cerkev.
Res sta papež in patriarh brata: v pozivanju k ubijanju in uničevanju. Pa seveda v kršenju pete Božje zapovedi Ne ubijaj. In kdo uresničuje pozive obeh cerkvenih vodij k ubijanju: tudi katoliki in pravoslavni pa še mnogi iz drugih verskih skupnosti, ki prav tako imajo zapoved Ne ubijaj. Mečejo bombe, izstreljujejo rakete ...
Ali je lahko patriarh papežev brat, če katoliški svetnik Ambrozij pravi: »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje judov«. Torej tudi pravoslavni. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je dejal papež Leon I. Pravoslavnega patriarha se je torej potrebno izogibati. Pa še prezirati. In še pruski jezuitski general Wernz: »Cerkev lahko krivoverce obsodi tudi na smrt, vse njihove pravice pa so zgolj izraz našega popuščanja.« Ker je patriarh Kiril vernik pravoslavne cerkve, torej krivoverec, ga lahko katoliška cerkev obsodi tudi na smrt. Da zgornje izjave niso samo del zgodovine in še vedno veljajo, izhaja iz katoliškega nauka. Katoliška cerkev namreč uči: »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.« (knjiga Vera cerkve, str. 203). Ali je torej patriarh Kiril papežev brat, če mu katoliška cerkev kot verniku pravoslavne cerkve, ne priznava pravice do obstoja? Bistvo bratstva pa je sožitje in ljubezen in ne izobčenje.
Čeprav se po papežu Leonu I. ne sme govoriti z verniki pravoslavne cerkve, ti naj bi prinašali tudi strup, se je papež Frančišek sestal pravoslavnim patriarhom Kirilom in z njim podpisal celo skupno izjavo. V njej, ki obsega 30 točk, sta v enajsti točki zapisala: »Medtem pa naj mednarodna skupnost vloži vse napore v skupne povezave in koordinirane akcije za prenehanje terorizma.«
Kako lahko glede na sedanje stanje preneha terorizem, ki sta ga imela v mislih papež in patriarh? Samo z njegovim uničenjem. Potrebno je torej uničiti ljudi, ki izvajajo terorizem. Teroriste, ti so v glavnem muslimani, je potrebno pobiti. Čeprav oba učita Božjo zapoved Ne ubijaj, pa pozivata k pobijanju teroristov, v glavnem muslimanov. Ali iz omenjene zapovedi izhaja, da se lahko pobija muslimane? Seveda ne, saj je jasno zapisano: Ne ubijaj! Torej se ne sme nikogar ubiti, niti žival ne. Koga potem predstavljata papež in patriarh: Boga Stvarnika, ki je rekel Ne ubijaj ali boga podzemlja, ki ves čas poziva k ubijanju in uničevanju? Oba sta tako sokriva smrti velikega števila ljudi, tudi otrok. Oba sta sokriva hudega trpljenja mnogih. Oba sta sokriva uničenja mnogih domov …
Mogoče je, da bo kdo za uničevanje teroristov uporabljal tudi znano jurišno puško AK47 (kalašnikov). Konstruktor tega orožja Mihail Kalašnikov je imel pred svojo smrtjo, umrl pa je decembra 2013, očitke vesti, da je s svojo puško povzročil veliko smrti. Dejal je, da ga pestijo občutki krivde in da je trpel »neznosne duševne bolečine« ob misli, da je orožje, ki ga je sam razvil, pokončalo toliko človeških življenj. Vse to je zaupal ruskemu pravoslavnemu patriarhu Kirilu. Ta ga je potolažil in mu sporočil, da kadar orožje služi obrambi domovine, stoji cerkev za konstruktorjem in tudi za borci. »Orožje je izumil za obrambo svoje dežele, ne pa za savdskoarabske teroriste,« naj bi dejal predstavnik patriarha Volkov. Patriarh je s to izjavo potrdil nasilno in ubijalsko ideologijo pravoslavne cerkve, ki jo ta sicer skriva za obrambo domovine. Ali je tudi Jezus rekel, da lahko za obrambo domovine ubijaš ljudi in uničuješ domove? Ali ni bil Jezus pacifist? Ali ni rekel, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan? Ljubi svojega sovražnika, so tudi njegove besede!
Kakšen bi bil odgovor papeža, če bi se Kalašnikov obrnil nanj? Bolj ali manj enak patriarhovemu. Če je orožje, torej tudi jurišna puška AK47, v funkciji obrambe, gre za pravično vojno in v tej je dovoljeno ubijanje. Božja zapoved Ne ubijaj po katoliškem nauku v tem primeru ne velja. Ali v tej obrambi oz. obrambni vojni pod streli te puške pade tisoče, deset tisoče ali milijone ljudi ali živali, za katoliško cerkev ni bistveno! Trpljenje umrlih in njihovih svojcev ni pomembno. Če otrok izgubi očeta ali mater, ki ga pokosi Ak47, ni pomembno. Če družina ostane brez bivališča, za katoliško cerkev ni pomembno. Če nekdo postane invalid brez vseh udov, za katoliško cerkev ni pomembno, važno je, da gre za obrambo cerkve. Važno je, da se obranijo interesi cerkve. Če nekdo ostane gluh ali slep, za katoliško cerkev ni pomembno, če je v igri AK47, ki brani cerkev! Če živalski otroci ostanejo brez staršev, to za katoliško cerkev ni pomembno. Pa so tudi živali od Boga Stvaritelja ustvarjena bitja, vsaj tako pravi katoliška cerkev.
Res sta papež in patriarh brata: v pozivanju k ubijanju in uničevanju. Pa seveda v kršenju pete Božje zapovedi Ne ubijaj. In kdo uresničuje pozive obeh cerkvenih vodij k ubijanju: tudi katoliki in pravoslavni pa še mnogi iz drugih verskih skupnosti, ki prav tako imajo zapoved Ne ubijaj. Mečejo bombe, izstreljujejo rakete ...
nedelja, 3. januar 2016
Papež proti miru?
Papež Frančišek se je ob dnevu miru, ki ga cerkev obhaja 1. januarja, s poslanico obrnil na javnost. V njej med drugim poziva k odpravi smrtne kazni, k odpuščanju dolgov najrevnejšim državam, k usmiljenju in solidarnosti …
Zanimivo je, da papež druge poziva k odpravi smrtne kazni, čeprav sam podpira to kazen, kar izhaja iz katoliškega katekizma. Ali ne bi bilo pošteno, da bi prvo spremenil lasten katekizem, odpravil podporo smrtni kazni in šele nato druge pozval k odpravi te kazni? Ali ni smisel zlatega pravila, da kar pričakuješ od drugih, storiš sam prvi – zlato pravilo pa oznanja tudi papež? Da ne omenjam smrtnih kazni, ki jih papež podpira in izhajajo iz biblije kot kazen za kršitev določenih cerkvenih moralnih pravil. Gre za desetine smrtnih obsodb »nepokornih«. Zakaj jih ne odpravi, če je proti smrtni kazni? Mogoče pa podpira smrtno kazen, samo dela se lepega in v javnosti ustvarja vtis, da je proti tej kazni?
Papež poziva k odpravi dolgov za najrevnejše države. Zakaj cerkev, ki ima neizmerno bogastvo, ne odkupi teh dolgov ali vsaj del in jih nato odpiše? To bi bila zelo velika pomoč za revne! Zakaj papež poziva druge, sam pa tega ne naredi, čeprav bi lahko? Ali je to božansko ali satansko? Cerkev ima bogastvo, ki je vredno več tisoč milijard evrov, ljudje po svetu pa stradajo in umirajo. Po delih jih boste spoznali, uči papež. Seveda to velja tudi zanj in njegovo cerkev.
Papež poziva k spoštovanju pravice do življenja še nerojenih otrok. Na prvi pogled lepa gesta, toda ozadje je bolj ali manj temno. Mnogi od teh otrok, ki jih cerkev »reši« s prepovedjo splava, s »prisilnim« krstom postanejo njeni člani in morajo zato vsepovsod širiti in braniti katoliško vero. Mnogi od »rešenih« otrok so katoliški vojaki zahodnih držav, ki uničujejo islamski svet, kar cerkev seveda podpira, saj je zanjo islam zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Cerkev očitno nerojene otroke rešuje zato, da jih lahko kasneje uporabi za svoje interese. Ne gre se ji za življenje otrok kot takšnih, ne gre se ji za življenje kot vrednoto, temveč je življenje otrok, tudi rešenih pred splavom, sredstvo za zadovoljevanje njenih interesov, predvsem oblastnih in finančnih.
Papež je v poslanici govoril tudi o usmiljenju in solidarnosti. Ali sta Vatikanska mestna država in Sveti sedež sprejela begunce iz vojnih in drugih nemirnih področij? Oba sta namreč državno suverena in bi lahko na svojem ozemlju sprejela mnogo beguncev ter jim ponudila tudi azil oz. državljanstvo? In jih naselila v svojih palačah, kjer se med drugim kitijo mnogi kardinali v več 100 m2 velikih stanovanjih. Ali je cerkev to storila? V medijih o tem ni bilo govora. Druge pozivaš k usmiljenju in solidarnosti, sam pa si neusmiljen in nesolidaren, ali pa zelo, zelo malo.
Katoliška cerkev že od leta 1968 prvi dan v novem letu obhaja kot svetovni dan miru. Papeži pozivajo k miru in molitvam za mir. Vedno več je katolikov in vedno več je njihovih molitev za mir. Toda kakšno je stanje na svetu? Vedno več je nasilja in vojn. Vedno več je molitev za mir in vedno več nemira! Zakaj? Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldne pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden?
Kaj je pravi obraz papeža, če tistega na kar poziva druge, ne stori sam? Mir ali nemir oz. vojna? In kaj so potem papeževe poslanice za mir? Resnica ali laž?
Zanimivo je, da papež druge poziva k odpravi smrtne kazni, čeprav sam podpira to kazen, kar izhaja iz katoliškega katekizma. Ali ne bi bilo pošteno, da bi prvo spremenil lasten katekizem, odpravil podporo smrtni kazni in šele nato druge pozval k odpravi te kazni? Ali ni smisel zlatega pravila, da kar pričakuješ od drugih, storiš sam prvi – zlato pravilo pa oznanja tudi papež? Da ne omenjam smrtnih kazni, ki jih papež podpira in izhajajo iz biblije kot kazen za kršitev določenih cerkvenih moralnih pravil. Gre za desetine smrtnih obsodb »nepokornih«. Zakaj jih ne odpravi, če je proti smrtni kazni? Mogoče pa podpira smrtno kazen, samo dela se lepega in v javnosti ustvarja vtis, da je proti tej kazni?
Papež poziva k odpravi dolgov za najrevnejše države. Zakaj cerkev, ki ima neizmerno bogastvo, ne odkupi teh dolgov ali vsaj del in jih nato odpiše? To bi bila zelo velika pomoč za revne! Zakaj papež poziva druge, sam pa tega ne naredi, čeprav bi lahko? Ali je to božansko ali satansko? Cerkev ima bogastvo, ki je vredno več tisoč milijard evrov, ljudje po svetu pa stradajo in umirajo. Po delih jih boste spoznali, uči papež. Seveda to velja tudi zanj in njegovo cerkev.
Papež poziva k spoštovanju pravice do življenja še nerojenih otrok. Na prvi pogled lepa gesta, toda ozadje je bolj ali manj temno. Mnogi od teh otrok, ki jih cerkev »reši« s prepovedjo splava, s »prisilnim« krstom postanejo njeni člani in morajo zato vsepovsod širiti in braniti katoliško vero. Mnogi od »rešenih« otrok so katoliški vojaki zahodnih držav, ki uničujejo islamski svet, kar cerkev seveda podpira, saj je zanjo islam zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Cerkev očitno nerojene otroke rešuje zato, da jih lahko kasneje uporabi za svoje interese. Ne gre se ji za življenje otrok kot takšnih, ne gre se ji za življenje kot vrednoto, temveč je življenje otrok, tudi rešenih pred splavom, sredstvo za zadovoljevanje njenih interesov, predvsem oblastnih in finančnih.
Papež je v poslanici govoril tudi o usmiljenju in solidarnosti. Ali sta Vatikanska mestna država in Sveti sedež sprejela begunce iz vojnih in drugih nemirnih področij? Oba sta namreč državno suverena in bi lahko na svojem ozemlju sprejela mnogo beguncev ter jim ponudila tudi azil oz. državljanstvo? In jih naselila v svojih palačah, kjer se med drugim kitijo mnogi kardinali v več 100 m2 velikih stanovanjih. Ali je cerkev to storila? V medijih o tem ni bilo govora. Druge pozivaš k usmiljenju in solidarnosti, sam pa si neusmiljen in nesolidaren, ali pa zelo, zelo malo.
Katoliška cerkev že od leta 1968 prvi dan v novem letu obhaja kot svetovni dan miru. Papeži pozivajo k miru in molitvam za mir. Vedno več je katolikov in vedno več je njihovih molitev za mir. Toda kakšno je stanje na svetu? Vedno več je nasilja in vojn. Vedno več je molitev za mir in vedno več nemira! Zakaj? Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldne pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden?
Kaj je pravi obraz papeža, če tistega na kar poziva druge, ne stori sam? Mir ali nemir oz. vojna? In kaj so potem papeževe poslanice za mir? Resnica ali laž?
nedelja, 27. december 2015
Politični vrh Slovenije zopet vdano pred škofom
V ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja je bila v sredo, 23. decembra 2015 ob državnem prazniku samostojnosti in enotnosti maša, ki jo je vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Po cerkvenih podatkih so se maše udeležili mnogi slovenski politiki, med njimi tudi predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, predsednik vlade dr. Miro Cerar, predsednik državnega sveta Mitja Bervar in predsednik ustavnega sodišča mag. Miroslav Mozetič. Maše se je udeležil praktično celoten slovenski politični vrh, saj so bili pri maši tudi mnogi poslanci in drugi državni uradniki. Bolj ali manj podobno je bilo pri prejšnjih katoliških mašah za domovino.
Po ustavi je država ločena od cerkve. Zato je nerazumljivo, da so šli k verskemu obredu neke cerkve predstavniki posvetne oz. državne oblasti. V čigavem imenu so bili tam? V svojem ali v imenu vseh državljanov? Ali so bili tam tudi v imenu nekatolikov, ateistov ... Na podlagi česa lahko predstavnik države predstavlja npr. vernika nekatoliške verske skupnosti pri verskem obredu katoliške cerkve, ki npr. trdi, da je ta verska skupnost sekta, članom »sekte« pa sploh ne priznava pravice obstoja. Ali ni to poniževalno do te verske skupnosti in njenih vernikov?
Država mora biti glede na 7. člen ustave versko nevtralna. Ne sme podpirati nobene verske skupnosti, nobene vere, do vseh mora imeti enak odnos. Ali je država versko nevtralna, če se njeni predstavniki udeležujejo verskih obredov neke verske skupnosti? Ali so predstavniki države na katoliški maši tudi molili, peli, šli k obhajilu? Če so, v čigavem imenu? V imenu muslimanov, ateistov, prakristjanov ...? So se pri maši klanjali cerkvi? Predsednik države se klanja duhovniku? Tudi načelnik generalštaba, generalni direktor policije ali varuhinja človekovih pravic? Tudi ti so se namreč kot predstavniki države že udeležili katoliške maše. Ali niso predstavniki države s svojo navzočnostjo pri maši priznali primat cerkve nad posvetno oblastjo? Ali niso s tem priznali primat kanonskega prava nad ustavnim pravom Slovenije? Ali niso s tem priznali cerkveno pravilo, da so evangeliji nad ustavo, če je med njima nasprotje? Vsaj dejansko?!
Katoliška cerkev je organizacija, ki je proti mnogim človekovim pravicam, ki jih priznava slovenska ustava. Tako ne priznava pravice do življenja, saj njena biblija predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Še sedaj je treba pobiti homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki staršev ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika ... Cerkev ne priznava svobode vesti, saj krsti dojenčke, s čimer jim odvzema versko svobodo, ki jo tudi otrokom priznava ustava v 41. členu in ki potem sploh ne morejo več celovito izstopiti iz cerkve. Cerkev je tudi proti volilni pravici (to je spremenila v volilno dolžnost), svobodi izražanja in tiska (papež Gregor XVI. je leta 1832 dejal, da je človekova svobodna volja norost, bil je proti svobodi tiska in vesti, njegov kolega Leon XIII. pa je rekel, da ni dovoljeno spodbujati svobode mišljenja in svobode tiska) ... Papež Pij XII. je leta 1954 dejal, da kar ne ustreza resnici in morali (seveda je imel v mislih cerkveno resnico in moralo), nima pravice do obstoja. Ateiste je torej potrebno po papežu Piju XII. pobiti - seveda ne samo njih.
Organizaciji, ki praktično dnevno krši temeljne človekove pravice in ki v bistvu sploh ne priznava slovenske države, so se »poklonili« predstavniki slovenske države, tudi najvišji. Zelo žalostno. »Priklonili« so se organizaciji, za katero je znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal: »Na svetu ni organizacije, ki bi bila 'v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, (...) prav posebno rimskokatoliška cerkev'«. Priklonili« so se organizaciji, za katero je papež Pij XI. dejal: »Če že obstaja totalitaren režim - totalitaren v praksi in teoriji - je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«
Posebej skrb vzbujajoče je, da je bil pri maši tudi predsednik ustavnega sodišča. Ali ni s svojo navzočnostjo pri maši priznal primat cerkve nad posvetno oblastjo? Ali ni s tem priznal primat kanonskega prava nad ustavnim pravom Republike Slovenije? Ali ni s tem priznal cerkveno pravilo, da so evangeliji nad ustavo, če je med njima nasprotje? Prisotnost predsednika »najvišjega« sodišča v Sloveniji na katoliški maši je ena najhujših kršitev slovenske ustave, zaradi česar bi morala predsedniku prenehati funkcija predsednika in sodnika. Kajti sodelovanje oz. že sama prisotnost na maši pomeni strinjanje s cerkveno ideologijo, kar v bistvu pomeni, da takšna oseba ni več neodvisna - odvisna je namreč od cerkvene ideologije. In kako naj potem sodi v skladu s slovenskim pravnim redom, če je cerkveno indoktrinirana? In predpostavlja kanonsko pravo oz. cerkveni nauk slovenskemu pravnemu redu! In ta nauk je, kot že navedeno, v mnogem v nasprotju s slovensko ustavo.
Suma sumarum: navzočnost državnih predstavnikov na katoliških mašah je huda kršitev ustavnega načela ločitve države in cerkve in je še en dokaz o državnem hlapčevstvu. Zelo jasen v zvezi s tem je bil prof. dr. Boštjan M. Zupančič, ki je leta 1990 zapisal: »Jasno: vsako državno udejstvovanje pri verskih obredih je žalitev in napad na vse predstavnike drugih ver in za ateiste. Kaj si pri tem na primer mislijo muslimani - in povsem irelevantno je, da so to preprosti delavci, npr. albanske narodnosti - ko na televiziji gledajo predsednika vlade, kako se križa in pokleka pri katoliškem verskem obredu?« (Sodobnost, 1990, št. 11).
Papež Frančišek se je leta 2014 srečal s člani Vrhovnega sveta italijanskih sodnikov in jim bral »litanije« o objektivnosti, nadstrankarskem sojenju in o vzoru moralne integritete, kar morajo biti. In to govori predstavnik organizacije, ki je neobjektivna, vzor nemorale, strankarsko opredeljena ... Čudno je, da so italijanski sodniki sploh poslušali papeža? Ali ga priznavajo za svojega šefa? Ali so tudi oni indoktrinirani z nasilno cerkveno ideologijo? Ali lahko potem sodijo nepristransko?
Po ustavi je država ločena od cerkve. Zato je nerazumljivo, da so šli k verskemu obredu neke cerkve predstavniki posvetne oz. državne oblasti. V čigavem imenu so bili tam? V svojem ali v imenu vseh državljanov? Ali so bili tam tudi v imenu nekatolikov, ateistov ... Na podlagi česa lahko predstavnik države predstavlja npr. vernika nekatoliške verske skupnosti pri verskem obredu katoliške cerkve, ki npr. trdi, da je ta verska skupnost sekta, članom »sekte« pa sploh ne priznava pravice obstoja. Ali ni to poniževalno do te verske skupnosti in njenih vernikov?
Država mora biti glede na 7. člen ustave versko nevtralna. Ne sme podpirati nobene verske skupnosti, nobene vere, do vseh mora imeti enak odnos. Ali je država versko nevtralna, če se njeni predstavniki udeležujejo verskih obredov neke verske skupnosti? Ali so predstavniki države na katoliški maši tudi molili, peli, šli k obhajilu? Če so, v čigavem imenu? V imenu muslimanov, ateistov, prakristjanov ...? So se pri maši klanjali cerkvi? Predsednik države se klanja duhovniku? Tudi načelnik generalštaba, generalni direktor policije ali varuhinja človekovih pravic? Tudi ti so se namreč kot predstavniki države že udeležili katoliške maše. Ali niso predstavniki države s svojo navzočnostjo pri maši priznali primat cerkve nad posvetno oblastjo? Ali niso s tem priznali primat kanonskega prava nad ustavnim pravom Slovenije? Ali niso s tem priznali cerkveno pravilo, da so evangeliji nad ustavo, če je med njima nasprotje? Vsaj dejansko?!
Katoliška cerkev je organizacija, ki je proti mnogim človekovim pravicam, ki jih priznava slovenska ustava. Tako ne priznava pravice do življenja, saj njena biblija predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Še sedaj je treba pobiti homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki staršev ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika ... Cerkev ne priznava svobode vesti, saj krsti dojenčke, s čimer jim odvzema versko svobodo, ki jo tudi otrokom priznava ustava v 41. členu in ki potem sploh ne morejo več celovito izstopiti iz cerkve. Cerkev je tudi proti volilni pravici (to je spremenila v volilno dolžnost), svobodi izražanja in tiska (papež Gregor XVI. je leta 1832 dejal, da je človekova svobodna volja norost, bil je proti svobodi tiska in vesti, njegov kolega Leon XIII. pa je rekel, da ni dovoljeno spodbujati svobode mišljenja in svobode tiska) ... Papež Pij XII. je leta 1954 dejal, da kar ne ustreza resnici in morali (seveda je imel v mislih cerkveno resnico in moralo), nima pravice do obstoja. Ateiste je torej potrebno po papežu Piju XII. pobiti - seveda ne samo njih.
Organizaciji, ki praktično dnevno krši temeljne človekove pravice in ki v bistvu sploh ne priznava slovenske države, so se »poklonili« predstavniki slovenske države, tudi najvišji. Zelo žalostno. »Priklonili« so se organizaciji, za katero je znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal: »Na svetu ni organizacije, ki bi bila 'v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, (...) prav posebno rimskokatoliška cerkev'«. Priklonili« so se organizaciji, za katero je papež Pij XI. dejal: »Če že obstaja totalitaren režim - totalitaren v praksi in teoriji - je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«
Posebej skrb vzbujajoče je, da je bil pri maši tudi predsednik ustavnega sodišča. Ali ni s svojo navzočnostjo pri maši priznal primat cerkve nad posvetno oblastjo? Ali ni s tem priznal primat kanonskega prava nad ustavnim pravom Republike Slovenije? Ali ni s tem priznal cerkveno pravilo, da so evangeliji nad ustavo, če je med njima nasprotje? Prisotnost predsednika »najvišjega« sodišča v Sloveniji na katoliški maši je ena najhujših kršitev slovenske ustave, zaradi česar bi morala predsedniku prenehati funkcija predsednika in sodnika. Kajti sodelovanje oz. že sama prisotnost na maši pomeni strinjanje s cerkveno ideologijo, kar v bistvu pomeni, da takšna oseba ni več neodvisna - odvisna je namreč od cerkvene ideologije. In kako naj potem sodi v skladu s slovenskim pravnim redom, če je cerkveno indoktrinirana? In predpostavlja kanonsko pravo oz. cerkveni nauk slovenskemu pravnemu redu! In ta nauk je, kot že navedeno, v mnogem v nasprotju s slovensko ustavo.
Suma sumarum: navzočnost državnih predstavnikov na katoliških mašah je huda kršitev ustavnega načela ločitve države in cerkve in je še en dokaz o državnem hlapčevstvu. Zelo jasen v zvezi s tem je bil prof. dr. Boštjan M. Zupančič, ki je leta 1990 zapisal: »Jasno: vsako državno udejstvovanje pri verskih obredih je žalitev in napad na vse predstavnike drugih ver in za ateiste. Kaj si pri tem na primer mislijo muslimani - in povsem irelevantno je, da so to preprosti delavci, npr. albanske narodnosti - ko na televiziji gledajo predsednika vlade, kako se križa in pokleka pri katoliškem verskem obredu?« (Sodobnost, 1990, št. 11).
Papež Frančišek se je leta 2014 srečal s člani Vrhovnega sveta italijanskih sodnikov in jim bral »litanije« o objektivnosti, nadstrankarskem sojenju in o vzoru moralne integritete, kar morajo biti. In to govori predstavnik organizacije, ki je neobjektivna, vzor nemorale, strankarsko opredeljena ... Čudno je, da so italijanski sodniki sploh poslušali papeža? Ali ga priznavajo za svojega šefa? Ali so tudi oni indoktrinirani z nasilno cerkveno ideologijo? Ali lahko potem sodijo nepristransko?
ponedeljek, 14. december 2015
Referendum o noveli družinskega zakonika: za otroke ali za cerkev?
V referendumsko dogajanje glede spremembe družinskega zakonika se je vključila tudi katoliška cerkev tako preko svojih laiških kot kleriških organizacij. Vse, vključno s Slovensko škofovsko konferenco, pozivajo ljudi, naj gredo na referendumu in glasujejo proti noveli. Razlogi: novela otroku odvzema pravico do matere in očeta, spreminja definicijo zakonske zveze in uničuje tradicionalno družino, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci, podpira teorijo spolov … Rdeča nit cerkvene kampanje je, da je potrebno zaščiti otroka oz. tradicionalno družino. Vprašanje pa je, ali se cerkev res bori za otroke in klasično družino kot vrednoti sami po sebi? Ali pa je zadaj kaj drugega?
Kaj cerkev pravi v zvezi z otroci? Biblija: »Kdor ljubi svojega sina, rabi šibo« in »Pripogibaj mu tilnik v mladosti in ga tepi po strani, dokler je majhen, da ne bo trdovraten in ti nepokoren«. Škof Slomšek: »Kjer ni pri deci šibe strahovalke, tudi pokorščine ni.« Če otrok udari starše, ga je po katoliški bibliji potrebno kar ubiti, saj tako piše v 2. Mojzesovi knjigi, ki je seveda po cerkvenem nauku božja beseda. Poleg tega cerkev otrokom ne priznava verske svobode, saj jih brez njihovega soglasja včlenjuje v svojo organizacijo in brez njihovega soglasja pri krstu celo posega v njihovo dušo. Fizično in psihično nasilje nad njimi! Kaj pa pravi cerkev o ženskah? Tudi to: »Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!,« je dejal papež Pij II. ali »Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi«, je izustil veliki cerkveni učitelj Tomaž Akvinski. In še enkrat Tomaž Akvinski: »Ženska je napaka narave (...) s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno (...) manjvredna (...) neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški ... polno udejanjanje človeške vrste je samo moški.« Izjavi sv. Pavla iz biblije: »Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo.« In še: »Kakor v vseh Cerkvah svetih naj žene tudi v vaših Cerkvah molčijo. Ni jim namreč dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor pravi tudi postava. Če pa se hočejo o čem poučiti, naj doma vprašajo svoje može, ker bi bilo sramotno, če bi žena govorila v Cerkvi.« Zelo poniževalno o ženskah. To je cerkvena zaščita otrok in žensk!
Po cerkvenem nauku mora biti krščenec, torej tudi oče, mati in otrok, poslušen cerkvenim predstojnikom in jih ubogati. Ti torej niso svobodni, temveč so podrejeni cerkvi. Jasno je torej, da KC družine ne smatra kot skupnost svobodnih in enakopravnih odraslih oseb, ki imajo otroke, temveč jo smatra kot sredstvo za dosego svojih interesov. Sicer pa je družina po meri KC naslednja: otrok nova stvar (to se zgodi pri krstu), mati stroj za rojevanje in gospodinjenje ter oče »bog i batina« oz. glava žene, vsi trije pa morajo ubogati cerkev, jo financirati in širiti vero, v primeru nepokorščine pa jim sledi večni pekel. Za takšen tip družine si prizadeva KC, kajti če se to podre, se zamaje tudi KC. Če je vedno manj klasičnih družin, je vedno manj krstov dojenčkov in s tem vernikov in novcev. Istospolne družine so zato zanjo nevarnost. Zato je proti njim in jih diskriminira.
»Če ne grem glasovat PROTI, bodo po zakonu mojim otrokom v šoli kazali filmske odlomke o homoseksualnih in lezbičnih spolnih eksperimentih, jih poučevali o istospolnih praksah in jih v cvetu mladosti prepričevali, da si lahko sami izberejo spol.« Tako straši ljudi cerkev (Anton Arko) na spletni strani ljubljanske župnije Sv. Peter. Kot da bi bili v srednjem veku.
Dejstvo torej je, da se cerkev na referendumu ne bori za otroke in družino, temveč zase in za svoj privilegiran položaj v družbi. Otroci in družina so samo krinka in sredstvo za zavajanje javnosti in svojih vernikov.
Jezus je rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Cerkev pravi, da je Kristusovo telo. Če je temu tako, potem tudi cerkveno kraljestvo ni od tega sveta. Zakaj potem sodeluje na referendumu, ki je del zunanjega kraljestva, torej kraljestva tega sveta?
Kaj cerkev pravi v zvezi z otroci? Biblija: »Kdor ljubi svojega sina, rabi šibo« in »Pripogibaj mu tilnik v mladosti in ga tepi po strani, dokler je majhen, da ne bo trdovraten in ti nepokoren«. Škof Slomšek: »Kjer ni pri deci šibe strahovalke, tudi pokorščine ni.« Če otrok udari starše, ga je po katoliški bibliji potrebno kar ubiti, saj tako piše v 2. Mojzesovi knjigi, ki je seveda po cerkvenem nauku božja beseda. Poleg tega cerkev otrokom ne priznava verske svobode, saj jih brez njihovega soglasja včlenjuje v svojo organizacijo in brez njihovega soglasja pri krstu celo posega v njihovo dušo. Fizično in psihično nasilje nad njimi! Kaj pa pravi cerkev o ženskah? Tudi to: »Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!,« je dejal papež Pij II. ali »Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi«, je izustil veliki cerkveni učitelj Tomaž Akvinski. In še enkrat Tomaž Akvinski: »Ženska je napaka narave (...) s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno (...) manjvredna (...) neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški ... polno udejanjanje človeške vrste je samo moški.« Izjavi sv. Pavla iz biblije: »Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo.« In še: »Kakor v vseh Cerkvah svetih naj žene tudi v vaših Cerkvah molčijo. Ni jim namreč dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor pravi tudi postava. Če pa se hočejo o čem poučiti, naj doma vprašajo svoje može, ker bi bilo sramotno, če bi žena govorila v Cerkvi.« Zelo poniževalno o ženskah. To je cerkvena zaščita otrok in žensk!
Po cerkvenem nauku mora biti krščenec, torej tudi oče, mati in otrok, poslušen cerkvenim predstojnikom in jih ubogati. Ti torej niso svobodni, temveč so podrejeni cerkvi. Jasno je torej, da KC družine ne smatra kot skupnost svobodnih in enakopravnih odraslih oseb, ki imajo otroke, temveč jo smatra kot sredstvo za dosego svojih interesov. Sicer pa je družina po meri KC naslednja: otrok nova stvar (to se zgodi pri krstu), mati stroj za rojevanje in gospodinjenje ter oče »bog i batina« oz. glava žene, vsi trije pa morajo ubogati cerkev, jo financirati in širiti vero, v primeru nepokorščine pa jim sledi večni pekel. Za takšen tip družine si prizadeva KC, kajti če se to podre, se zamaje tudi KC. Če je vedno manj klasičnih družin, je vedno manj krstov dojenčkov in s tem vernikov in novcev. Istospolne družine so zato zanjo nevarnost. Zato je proti njim in jih diskriminira.
»Če ne grem glasovat PROTI, bodo po zakonu mojim otrokom v šoli kazali filmske odlomke o homoseksualnih in lezbičnih spolnih eksperimentih, jih poučevali o istospolnih praksah in jih v cvetu mladosti prepričevali, da si lahko sami izberejo spol.« Tako straši ljudi cerkev (Anton Arko) na spletni strani ljubljanske župnije Sv. Peter. Kot da bi bili v srednjem veku.
Dejstvo torej je, da se cerkev na referendumu ne bori za otroke in družino, temveč zase in za svoj privilegiran položaj v družbi. Otroci in družina so samo krinka in sredstvo za zavajanje javnosti in svojih vernikov.
Jezus je rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Cerkev pravi, da je Kristusovo telo. Če je temu tako, potem tudi cerkveno kraljestvo ni od tega sveta. Zakaj potem sodeluje na referendumu, ki je del zunanjega kraljestva, torej kraljestva tega sveta?
ponedeljek, 7. december 2015
Piar klerika Štuheca v Šentilju?
»Ko sem delil hrano beguncem in migrantom na liniji Karitas v Šentilju, sem gledal izčrpane, utrujene, mrke, negotove, tudi hvaležne in predvsem nedolžne in ničesar krive obraze otrok,« je v katoliškem tedniku Družina (8.11.2015) zapisal dr. Ivan Štuhec, duhovnik in član prve bojne linije katoliške »vojske«. Zanimivo je, da je Ivan Štuhec hrano delil tudi migrantom, za katere cerkev trdi, da bolj ali manj predstavljajo sredstvo za islamizacijo Evrope in Slovenije, torej za uničenje cerkvenega krščanstva. In je tako podprl karitativnost, ki je po škofu Štumpfu in drugih škofih iz SŠK, kanal za cerkveno samouničenje. Ali ni deljenje hrane migrantom s strani dr. Štuheca naivnost in ne karitativnost, kot to pojasnjuje dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof? Ali sme po cerkvenem nauku katoliški vernik deliti hrano migrantom, torej tistim, ki imajo, po cerkvenih besedah, predvsem nalogo uničiti cerkev v Evropi in Sloveniji? Če ne, kje se bo znašel dr. Štuhec? Mogoče v večnem peklu, ki ga je cerkev namenila tistim, ki se ne držijo cerkvenega nauka.
Še bolj zanimivo pa je to, da Ivan Štuhec javno govori o tem, da je delil hrano beguncem in migrantom. Zakaj? Važen je namreč namen, zakaj človek nekaj naredi. Ali je bil njegov namen, da deli hrano samo zato, da bo potem lahko o tem govoril in pisal? Če da, potem zanj veljajo Jezusove besede: »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.« (Mt 6,1-4) Lastna hvala, cena mala, pravi pregovor! Če ne, kaj potem stoji zadaj oz. kaj je bil motiv? Mogoče dobrodelnost sama po sebi?
Dr. Štuhec pravi, da je gledal izčrpane, utrujene, mrke, negotove, tudi hvaležne in predvsem nedolžne in ničesar krive obraze otrok. Temu je vsekakor potrebno verjeti. Toda, kdo vse je odgovoren za takšno stanje pri otrocih? Tudi njegova cerkev in njeni člani? Dejstvo je, da je večina otrok, ki so prišli iz kriznih območij, muslimanov. Islam v katoliški cerkvi velja za zlo, ki ga je potrebno odstraniti, saj lahko ogroža zveličanje duš in katoliško vero. Ker cerkev sedaj ne more več direktno odstranjevati muslimanov, dela to posredno. Indoktrinirala je ljudi, in to dela še naprej, da je islam nevaren in da se ga je potrebno bati in odstraniti. To je postalo del družbene zavesti zahodne družbe in ta uničuje muslimanski svet. ZDA in druge zahodne velesile, ki so pod cerkvenim vplivom in slonijo na krvavi cerkveni ideologiji, so v zadnjem času vojaško napadle razne države, kjer so muslimanski prebivalci v večini (Libija, Irak, Afganistan, Sirija). Seveda ob neposredni podpori katoliške cerkve in papeža ali pa ob podpori cerkvene ideologije o pravični vojni, s katero se brani katoliški svet. Za cerkev pa je seveda pravično, da se uničuje islam. Za usodo otrok, ki jim je duhovnik Štuhec delil hrano torej nosi katoliška cerkev zelo veliko odgovornost, saj tako ali drugače podpira uničevanje muslimanskih držav. In mučenje ter ubijanje njenih prebivalcev - muslimanov, čeprav uči Božji zapovedi Ne ubijaj in Ne kradi! Pa seveda tudi prebivalcev, ki so druge vere, npr. celo lastnih članov. Reke beguncev in migrantov, vključno z otroki, ki se valijo proti Evropi oz. so v nekaterih državah Bližnjega vzhoda so zato v zelo veliki meri tudi posledica cerkvenega sovraštva do drugače verujočih!
Ali nosi to odgovornost tudi klerik Štuhec? Vsakdo, ki je član organizacije, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner rekel, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev ali papež Pij XI., da je totalitarna, nosi že samo s svojim članstvom v njej to odgovornost, kajti članstvo v principu samo po sebi pomeni podporo nauku in dejanjem organizacije. Kakšno je mesto dr. Štuheca v tej odgovornosti? Ali ni zelo veliko, saj je celo duhovnik, univerzitetni profesor in eden izmed vodilnih v mariborskem cerkvenem izobraževalnem zavodu. In mora tako katoliški nauk še "gorečneje" kot laiki posredovati ljudem, seveda tudi tistega sovražnega do drugačnih. Če se nek član z ideologijo svoje organizacije ne strinja, kaj je zadnji korak, ki mu še preostane?
Še bolj zanimivo pa je to, da Ivan Štuhec javno govori o tem, da je delil hrano beguncem in migrantom. Zakaj? Važen je namreč namen, zakaj človek nekaj naredi. Ali je bil njegov namen, da deli hrano samo zato, da bo potem lahko o tem govoril in pisal? Če da, potem zanj veljajo Jezusove besede: »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.« (Mt 6,1-4) Lastna hvala, cena mala, pravi pregovor! Če ne, kaj potem stoji zadaj oz. kaj je bil motiv? Mogoče dobrodelnost sama po sebi?
Dr. Štuhec pravi, da je gledal izčrpane, utrujene, mrke, negotove, tudi hvaležne in predvsem nedolžne in ničesar krive obraze otrok. Temu je vsekakor potrebno verjeti. Toda, kdo vse je odgovoren za takšno stanje pri otrocih? Tudi njegova cerkev in njeni člani? Dejstvo je, da je večina otrok, ki so prišli iz kriznih območij, muslimanov. Islam v katoliški cerkvi velja za zlo, ki ga je potrebno odstraniti, saj lahko ogroža zveličanje duš in katoliško vero. Ker cerkev sedaj ne more več direktno odstranjevati muslimanov, dela to posredno. Indoktrinirala je ljudi, in to dela še naprej, da je islam nevaren in da se ga je potrebno bati in odstraniti. To je postalo del družbene zavesti zahodne družbe in ta uničuje muslimanski svet. ZDA in druge zahodne velesile, ki so pod cerkvenim vplivom in slonijo na krvavi cerkveni ideologiji, so v zadnjem času vojaško napadle razne države, kjer so muslimanski prebivalci v večini (Libija, Irak, Afganistan, Sirija). Seveda ob neposredni podpori katoliške cerkve in papeža ali pa ob podpori cerkvene ideologije o pravični vojni, s katero se brani katoliški svet. Za cerkev pa je seveda pravično, da se uničuje islam. Za usodo otrok, ki jim je duhovnik Štuhec delil hrano torej nosi katoliška cerkev zelo veliko odgovornost, saj tako ali drugače podpira uničevanje muslimanskih držav. In mučenje ter ubijanje njenih prebivalcev - muslimanov, čeprav uči Božji zapovedi Ne ubijaj in Ne kradi! Pa seveda tudi prebivalcev, ki so druge vere, npr. celo lastnih članov. Reke beguncev in migrantov, vključno z otroki, ki se valijo proti Evropi oz. so v nekaterih državah Bližnjega vzhoda so zato v zelo veliki meri tudi posledica cerkvenega sovraštva do drugače verujočih!
Ali nosi to odgovornost tudi klerik Štuhec? Vsakdo, ki je član organizacije, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner rekel, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev ali papež Pij XI., da je totalitarna, nosi že samo s svojim članstvom v njej to odgovornost, kajti članstvo v principu samo po sebi pomeni podporo nauku in dejanjem organizacije. Kakšno je mesto dr. Štuheca v tej odgovornosti? Ali ni zelo veliko, saj je celo duhovnik, univerzitetni profesor in eden izmed vodilnih v mariborskem cerkvenem izobraževalnem zavodu. In mora tako katoliški nauk še "gorečneje" kot laiki posredovati ljudem, seveda tudi tistega sovražnega do drugačnih. Če se nek član z ideologijo svoje organizacije ne strinja, kaj je zadnji korak, ki mu še preostane?
Naročite se na:
Objave (Atom)