Katoliška pedofilija danes in včeraj

Ko se je papež leta 2018 vračal iz obiska baltskih držav, je na letalu novinarjem spregovoril o spolnih zlorabah v cerkvi. Med drugim je dejal, da so se zlorabe v preteklosti večkrat prikrivale predvsem zaradi sramu. Dogodke iz preteklosti moramo zato znati brati v luči takratne miselnosti in ne s spoznanji, kot jih imamo danes, pravi papež Frančišek.
To je zanimiva izjava. Iz nje bi bilo mogoče razbrati, da je bila cerkvena pedofilija v preteklosti tako ali drugače sprejemljiva, ker je bila takrat drugačna miselnost. Ta je npr. otroke pod močnim vplivom cerkve obravnavala kot objekt in ne subjekt, kar velja danes. Ali papež s to izjavo opravičuje preteklo cerkveno pedofilijo? In jo hoče prikazati kot nekaj neproblematičnega? Jasno je, da tega ne more storiti. Božje zapovedi, ki jih uči tudi cerkev, so vedno enake. To, kar velja danes, je veljalo tudi v preteklosti. Vsebina pete zapovedi Ne Ubijaj! je vedno enaka: ne ubije se nobeno živo bitje. Tudi vsebina šeste zapovedi, katere kršitev je spolna zloraba otrok, je enaka danes kot včeraj in prej. Zato je jasno, da je potrebno cerkveno pedofilijo, in seveda njeno prikrivanje, obravnavati enako sedaj kot v preteklosti. In to v luči vedno enakih Božjih zapovedi.
Papež še pravi, da obstajajo statistike, po katerih se večina zlorab zgodi v družini. Na zahodu prevladuje katoliška cerkev. Domnevati je, da je tam večina družin v celoti ali vsaj delno katoliških, zato v njih, gledano vsaj statistično, spolne zlorabe otrok v glavnem storijo katoliki laiki. Ti pa so poleg klerikov, kot to pravi cerkev, del nje in zato velja, da je tudi pedofilija katoliških laikov cerkvena pedofilija. Ob upoštevanju spolnih zlorab otrok s strani katoliških klerikov in laikov ter sistematičnemu prikrivanju vsega tega, bi bilo mogoče reči, da je katoliška cerkev organizacija, kjer je daleč največ pedofilije. To pa pove marsikaj o katoliški cerkvi, še posebej tudi to, da že ves čas namenoma krši Božje zapovedi. Namesto izpolnjevanja le-teh bolj ali manj prakticira takšno ali drugačno nasilje nad otroki in seveda tudi drugimi. Čeprav to nasilje traja že stoletja, ni večno in se mu zato čas izteka – s tem pa tudi katoliški cerkvi, saj je nasilje bistvo cerkve. Njeni zločini vedno bolj prihajajo na dan, kar ljudi odvrača od nje. Spolne zlorabe otrok in drugo nasilje nad njimi in sistematično prikrivanje vsega tega, finančni škandali, nasilje nun, podpiranje vojn, nepredstavljivo bogastvo, razne grožnje, prekletstva nad drugače mislečimi in verujočimi, podpiranje smrtnih kazni, revščine in uničevanja živali in narave, nasprotovanje mnogim človekovim pravicam in demokraciji … so kazalniki, kam katoliška cerkev sodi. Sodi v nebesa ali pekel? Seveda je odgovor zelo lahek!
V javnosti se govori o pedofiliji klerikov, ne omenja pa se pedofilije katoliških laikov. To izkorišča katoliška cerkev in preusmerja pozornost iz kleriške pedofilije na pedofilijo v družinah, kot je to storil papež v zgoraj navedenem primeru. Kako dolgo bo cerkvi to še uspevalo? Ali se ni papež ustrelil v koleno? Pa to ni prvi strel v koleno. Vedno več jih je.

Tajni cerkveni arhivi polni pedofilskih okostnjakov?

Po pisanju medijev so avgusta 2018 v Pensilvaniji objavili morda najpodrobnejše poročilo o spolnih zlorabah v katoliški cerkvi. V obdobju sedmih desetletjih je tam več sto klerikov zlorabilo tisoče otrok, cerkev pa je vse to sistematično prikrivala. Poročilo je bilo pripravljeno na podlagi zaupnih arhivov škofij. Poročilo je objavila velika porota sodišča.

Cerkveni zločini vedno bolj prihajajo na dan. Če so kleriki v Pensilvaniji samo v zadnjih sedmih desetletjih zlorabili na tisoče otrok, koliko so jih zlorabili prej, ko je bila cerkev še vplivnejša, kot je danes. Gredo številke zlorabljenih otrok v deset tisoče? In Pensilvanija je samo ena izmed ameriških zveznih držav, teh je 50. Pa v ZDA ni samo nekaj škofij, kot jih je v Pensilvaniji, temveč jih je okoli 200. Ker je cerkev sistematično prikrivala spolne zlorabe svojih klerikov po vsem svetu, je jasno, da je v ZDA ogromno katoliške pedofilije, ki še ni prišla v javnost. Če bo prišlo do preiskav še v ostalih ameriških škofijah, in upajmo, da bo, se bo verjetno odkrilo, da je zlorabljenih otrok na sto tisoče, kleriških storilcev pa na deset tisoče. Zato ne čudi izjava predsednika ameriške škofovske konference kardinala Daniela DiNardo, da je katoliška cerkev v ZDA na pragu »moralne katastrofe«. Kaj pa se je v zvezi s tem v cerkvi v ZDA dogajalo v prejšnjih stoletjih, ko je bila cerkev še močnejša kot danes, si je težko zamisliti. Domnevati pa je, da so se spolne zlorabe otrok s strani duhovnikov in škofov dogajale kot po tekočem traku. Verjetno še hujše od opisane: »Odkar je bilo poročilo objavljeno, si z rokami zakrivam obraz. Saj človek ne ve, kaj drugega bi lahko storil. Brala sem o dečku, ki ga je duhovnik tako nasilno posiljeval, da mu je poškodoval hrbtenico. Bolečine žrtve so lajšali z opiati, postal je odvisen, vzel prevelik odmerek ‘zdravil’ in zdaj je mrtev. Ne vem, ali je mrtev tudi dotični duhovnik. Sploh več ne vem, za kaj naj molim …,« je dejala Simcha Fischer v zvezi s poročilom o pedofiliji v Pensilvaniji (zapis na spletni strani tednika Družina). Da se ugotovi, kaj se je dogajalo, bi bilo treba odpreti tajne škofijske arhive v ZDA, pa tudi v škofijah po svetu, ki jih je več tisoč z več sto tisoči duhovnikov. Če cerkev tega noče storiti, bi morala to storiti država, kot je to storila v Pensilvaniji. Ogromno je še pedofilskih in drugih okostnjakov v tajnih cerkvenih arhivih. Ni za pozabiti, da je po vsem svetu več tisoč škofij in vse te imajo svoje tajne arhive.

Kakšen je bil odziv Vatikana na poročilo iz Pensilvanije? Vatikanski tiskovni predstavnik Greg Burke je zapisal, da »obstajata le dve besedi: sram in žalost«. To je satansko, ne samo sramotno in žalostno, bi bilo mogoče dodati. Vatikan pravi, da obsoja spolno zlorabo mladoletnih in žrtve morajo vedeti, da je papež na njihovi strani. Če bi bil papež res na strani žrtev, bi že zdavnaj razčistil s pedofilijo, krivce kaznoval, jih pometal iz cerkve in izobčil, žrtvam pa izplačal pravično odškodnino in drugače poskrbel zanje. Pa je papež nedaleč nazaj branil čilskega škofa Barrosa pred očitki v zvezi s pedofilijo, malo po tistem pa je prišlo v javnost, kako je bil ta škof vpleten v spolne zlorabe otrok. Da bi bil papež na strani otrok, je seveda veliko zavajanje in seveda laž. Papež je na strani svoje cerkve, ki jo brani z vsemi sredstvi. Če cerkev trdi, da je papež na strani otrok in tudi papež govori o tem, je to samo zaradi lepšega – da se v javnosti polepša cerkvena podoba. Dvoličnost, v kateri je papež Frančišek veliki mojster.

Vsaka škofija ima svoj tajni arhiv. Tudi tiste v Sloveniji ga imajo. Kaj se skriva v njih? Podatki o pedofiliji, finančnih zlorabah …? Zakaj ima škofija sploh tajni arhiv? Kaj skriva? Ali so tajni arhivi ustanovljeni za to, da se skrivajo cerkvene »lopovščine«. Če deluješ zakonito in pošteno, kaj bi potem skrival? Isto velja za tajni vatikanski arhiv. Če je Sveti sedež čist, zakaj ima potem tajni arhiv? Kaj skriva pred javnostjo? Ali je tudi Jezus imel tajni arhiv? Ali so tudi v nebesih tajni arhivi? Ali se tudi v nebesih kaj skriva? Ali so tudi v nebesih lopovščine?

Grozljiva in množična sistematično prikrivana cerkvena pedofilija kaže, kdo katoliška cerkev v resnici je in koga zastopa! In koga zastopa? Ker je pedofilija satansko opravilo in ker je cerkev ves čas prikrivala ta satanizem, in to dela še sedaj, je jasno, da je katoliška cerkev del demonskih struktur. Zanje so namreč zaščitni znak zločini. Nemški zgodovinar Karlheinz Deschner je dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. (vir: http://www.krst-otrok-ne.eu/)

Ali si upajo škofije v Sloveniji odpreti tajne arhive in njihovo vsebino pokazati javnosti? Seveda brez osebnih podatkov, lahko pa tudi z njimi, če so izpolnjeni zakonski pogoji za to. Ali so v tajnih cerkvenih arhivih skriti pedofilski dosjeji? Koliko pedofilskih okostnjakov je v tajnih arhivih škofij v Sloveniji? In koliko pedofilov je še v cerkvenih vrstah? Zakaj cerkev vsako leto premešča klerike iz župnije v župnijo ali v druge institucije cerkve? Zakaj? Znano je, da so premestitve klerikov del sistematičnega cerkvenega prikrivanja pedofilije in tudi nadaljnje omogočanje spolnih in drugih zlorab s strani premeščenih klerikov.

Ali je tudi papež Frančišek brezplodni hinavec?

Nedaleč nazaj je papež Frančišek v baziliki sv. Petra daroval mašo za begunce. Pri maši je kritiziral tiste, ki zavračajo begunce in jih označil kot brezplodne hinavce.

Kar želiš, da drugi storijo, stori ti prvi, je zlato pravilo, ki ga uči papež. Zato se postavijo razna vprašanja kot npr.: Ali je papež v Vatikanu sprejel begunce. Ali jih je nastanil v papeških palačah ali drugih prostorih v okviru Svetega sedeža. Ali jih je nastanil v razkošnem stanovanju, v katerem bi lahko bival, če bi hotel. Ali jih je nastanil v svoji poletni rezidenci Castel Gandolfo. Ali je izselil kardinale in škofe, ki bivajo v velikih in razkošnih stanovanjih in vanje naselil begunce. Ni znano. Če bi to naredil, bi mediji o tem nedvomno poročali, še posebej cerkveni, ki bi iz tega naredili tudi veliko zgodbo! Tako je mogoče reči, da vsega navedenega ni storil in v Vatikanu begunci ne živijo. Ali ima potem papež pravico, da kritizira druge, če sam ni sprejel beguncev, pa bi to lahko? V Vatikanu bi lahko živelo mnogo beguncev, pa jih papež očitno noče – druge pa kritizira, da jih zavračajo. Ali ni mogoče tudi papež brezplodni hinavec?

Jezus po bibliji: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli … Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili. Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46) Kakšna bo po teh besedah usoda papeža Frančiška, ki v Vatikanu noče beguncev? Ali se bo znašel v cerkvenem večnem peklu? Kjer bo kot cerkveni sveti oče večno ločen od nebeškega Svetega očeta!

Škofje pozivajo na volitve v državni zbor

V Dnevniku (4.6.2018) je bil objavljen članek Po maši v ljubljanski stolnici: »Po žene je treba domov, da ne bodo spet komunisti zmagali«, v katerem je bilo navedeno, da se je župnik druge jutranje maše v ljubljanski stolnici na dan volitev dotaknil državnozborskih volitev in pozval kristjane, da se udeležijo volitev in volijo tiste, ki se zavzemajo za pravičnost in življenje, za družine in otrok ... Na volitve pa je pozivala tudi Slovenska škofovska konferenca. Ta je med drugim dejala, da imata vsak državljan in kristjan dolžnost in pravico, da se udeležita volitev.

Škofje očitno menijo, da je udeležba na volitvah obvezna! Ali je res tako? Vsekakor ne! Volitve v Sloveniji niso državljanska dolžnost, temveč samo pravica volivca, kar je razvidno tudi iz slovenske ustave. Ali škofje ne poznajo ustave? Malo verjetno. Mogoče se delajo nevedne! Pa učijo zapoved Ne laži. Torej, vsakdo sam odloča, ali bo šel na volitve ali ne.

Škofje tudi pravijo, da je udeležba na volitvah krščanska dolžnost. Tudi to ne drži, saj je udeležba na volitvah lahko dolžnost katolikov, nikakor pa ne kristjanov. Kristjani so namreč že izvolili svojega »poslanca oz. stranko« in to je Jezus, Kristus. Njemu sledijo v besedah in dejanjih in zato ne potrebujejo še nekega zunanjega poslanca ali predsednika, še najmanj pa takšnega, ki bi bil katolik. Jezus je jasno rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta – seveda velja to tudi za tiste, ki uresničujejo njegove besede: »Sledite mi«. Papeža, kardinalov, škofov … in mnogih drugih katolikov ni med graditelji notranjega kraljestva – ni jih med tistimi, ki sledijo Jezusu. So pa med tistimi, ki bolj ali manj s krvjo ali nasiljem že ves čas gradijo zunanje kraljestvo. Kajti znano je, kaj uči katoliška cerkev in kaj dela? Vse tisto, kar z Jezusom iz Nazareta nima nič skupnega. Gradi zunanjo državo oz. kraljestvo polno neizmernega bogastva in blišča z jasno hierarhično strukturo, na čelu katere je celo samoimenovani Kristusov namestnik na Zemlji – papež. In ta, ki ga cerkev imenuje tudi sveti oče, kaznuje in grozi z večnim peklom in večnimi mukami vsem tistim, ki mu ne sledijo. Podpira tudi vojne in ubijanje živih bitij, čeprav uči Ne ubijaj. Kakšno kraljestvo gradi cerkev, je jasno povedal znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner. Rekel je namreč, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. Ali po njegovem cerkev gradi kraljestvo zločinov? Kajti cerkev je praktično od vsega začetka obremenjena z zločini. Ali se ti celo stopnjujejo? Kaj ima to skupnega s Kristusom?

Še nekaj je v zvezi s cerkvenim ukazom na volitve zanimivo. V bibliji piše in katoliška cerkev uči naslednje: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga.« Če je po cerkvenem nauku vsaka oblast od boga, zakaj potem poziv na volitve. Saj bo »oblast«, ki bo izvoljena, od cerkvenega boga. Pa naj si bo to leva, desna ali mešana – bo od cerkvenega boga. In zakaj potem »križarska vojna« proti levici? In še posebej proti komunizmu, če je bila komunistična oblast od katoliškega boga!

Če bo oblast prevzela leva koalicija, bo to od katoliškega boga. Se bo cerkev tej koaliciji uprla? Ves čas jo namreč kritizira ali celo demonizira. »Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, si bodo nakopali obsodbo«, piše v bibliji in tako uči tudi katoliška cerkev. Ali si ne bo katoliška cerkev v Sloveniji nakopala sodbo, če se bo uprla levi koaliciji, dani od cerkvenega boga? Ali bo ta sodba odhod upornih klerikov ali laikov v večni pekel? Torej, izobčenje. V večno trpljenje.

Komu se je uprl katoliški kaplan med vojno v Sloveniji?

»V cerkev nismo hodili pogosto, med vojno pa sem enkrat šla z mislijo, da bo morda tudi moja molitev kaj pripomogla h končanju vojnih grozot. Zelo sem se razočarala, ko sem videla kaplana pred oltarjem, da je imel pod talarjem pištolo. V prsih me je stisnilo in se spraševala, zakaj ima orožje, saj je zapoved “ne ubijaj”. Še bolj pa sem bila razočarana nad njegovim govorom s prižnice, ko je žalil matere partizanov. Rekel je, naj se sramujejo, ker so dovolile sinovom odhod v partizane in matere pozival, naj gredo njihovi sinovi k “domobrancem” (takega naziva si ne zaslužijo). V cerkvi sem stala poleg sosede, matere partizana. Jokala je. Od takrat nisem bila nikoli več pri cerkvenem obredu. Ob okupaciji naše domovine sta bili samo dve alternativi, ali se organizirati in okupatorju upreti, ali se podrediti. Do enotnosti ni prišlo, k temu je pripomogla cerkev. Cerkev je organizirala domobransko prisego Hitlerju in s tem boj proti lastnemu narodu, povzročila je BRATOMORNO VOJNO. Njihova grozodejstva smo še zlasti občutili v naši vasi 22. oktobra 1943, ko so belogardisti sodelovali v nemški ofenzivi, streljali talce, nas izgnali z domov, domove izropali in opustošili,« je zapisala starejša gospa, očividka omenjenih dogodkov iz kraja ob tedanji nemško-italijanski okupacijski meji na območju sedanje občine Sevnica.

Ali ni nenavadno, da je imel kaplan pištolo za pasom? Zakaj bi imel pištolo za pasom, če pa s prižnice uči Božjo zapoved Ne ubijaj! Prav tako s prižnice oznanja Jezusove besede, kot npr.: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo.« (Lk 6,27) In še Jezusove besede Petru: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (Mt 26,52) Ni znano, ali je kaplan pištolo tudi uporabil, toda če je z njo koga ubil ali ranil, je možnost, da se mu bo zgodilo enako. Če seveda ne bo greha pravočasno odstranil. Toda ne pri spovedi, temveč mora pravočasno dobiti odpuščanje žrtve in povrniti škodo, ki jo je s svojim dejanjem povzročil žrtvi ali komu drugemu. »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.« (Mt 5,9) Če je kaplan s pištolo koga ubil ali ranil ali samo grozil, ali se bo lahko imenoval Božji sin? Kajti s pištolo, tudi samo za pasom, ni mogoče delati za mir! Kaj šele z njeno uporabo! Jezus je bil pacifist. Ali je pacifist tudi tisti, ki ima pištolo za pasom? Ali katoliški kaplan ne sledi Jezusu iz Nazareta?

Kaplan s pištolo za pasom je s prižnice žalil matere partizanov. Ali je tudi Jezus žalil ljudi? Če ne, komu je sledil kaplan? Jezus ali bogu podzemlja? Bogu, ki mu je eden izmed osnovnih temeljev žaljenje drugače mislečih ali delujočih! In ki se ne ustavi samo pri tem, temveč gre še dlje in tako ali drugače ubije vse, kar se mu zoperstavi.

27. aprila v Sloveniji praznujemo dan upora proti okupatorju. Mnogi so se uprli okupatorju. Kaj bi lahko rekli za »našega« kaplana, kaplana s pištolo za pasom? Se je uprl okupatorju? Očitno ne! Vsekakor pa se je uprl enemu in to je Bogu, ki je dal zapoved Ne ubijaj! oz. pacifistu Jezusu. Sodeloval pa je z bogom podzemlja, katerega razpoznavni znak je tudi pištola ali kakšno drugo orožje. Tudi kaplanov razpoznavni znak je bila pištola – orodje za uničevanje življenja.

Cerkev že stoletja ubija in uničuje in trdi, da je to Božja volja. Milijoni ljudi so bili ubiti v imenu Jezusa, Kristusa? Kakšen odnos imajo duše ubitih do Jezusa, Kristusa, če so bile ubite v njegovem imenu! Mogoče ga krivijo za svojo smrt na zemlji. In so Ga zato zavrnile. Zavrnile so Boga. Ker katoliška cerkev že ves čas podpira ubijanje in vojne, čeprav uči Božjo zapoved Ne ubijaj! in pozna Jezusov pacifizem, dela to očitno namerno. Zato je to del njenega DNK. Zato se postavi še vprašanje: ali katoliška cerkev dela to tudi zato, da odvrne ljudi od Jezusa, Kristusa, in jih popelje v naročje boga podzemlja, boga vojne, boga ubijanja in boga uničevanja vsega živega. Kaj kaže stanje na svetu? Ali ni situacija z vsakim dnem slabša? In vedno več življenja na zemlji uničenega!

Katoliška cerkev izkorišča in ponižuje ženske

V časopisu Delo je bil 8. marca 2018 objavljen članek z naslovom Redovnice nočejo biti več služkinje, kjer je bilo mogoče brati o izkoriščanju redovnic, mnoge med njimi pogosto delajo v suženjskih razmerah. Kot piše v članku, redovnice v nasprotju z laikinjami nimajo določenega delovnega časa, pogodb o delu, zanje ne veljajo predpisi in pogosto so slabo plačane ali pa sploh nič, takšen pa je položaj tako tistih redovnic, ki gospodinjijo škofom in duhovnikom, kakor tistih, ki delajo v šolah in ambulantah. »Nekatere redovnice vstajajo ob zori, da pripravijo zajtrk za duhovnika ali škofa, in delajo do poznega večera, ko postrežejo večerjo, pospravijo, operejo in zlikajo perilo,« pripoveduje redovnica z izmišljenim imenom Marija.

Diskriminacija žensk v cerkvi se vleče kot rdeča nit skozi njeno celotno zgodovino in traja še danes. Začetki so pri sv. Pavlu, ki mu sledijo mnogi cerkveni učitelji npr. Chrysostom, Hieronim, Avguštin, Tomaž Akvinski ter številni papeži in škofje. Pavel v 1. pismu Korinčanom: »Kajti moški ne pride od ženske, ampak ženska od moškega. Tudi ni bil moški ustvarjen zavoljo ženske, ampak ženska zavoljo moškega,« (1 Kor 11, 8) in še: »Vaše žene morajo v skupnosti molčati, kajti ni jim dovoljeno govoriti, ampak se morajo podrediti, kakor pravi tudi zakon.« (1 Kor 14, 34). Pavel prav tako piše v Timotejevem pismu: »Učiti pa ženski ne dovolim, tudi ne, da vlada nad moškim, ampak se mora tiho obnašati.« (1 Tim 2, 12)

Nekaj izjav pomembnih cerkvenih klerikov o ženskah: »Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost« in »Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok« (Johannes Chryostomos, grški cerkveni učitelj), »Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem« (cerkveni oče Avguštin), »Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi« (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj), »Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga« (Ambrozij, cerkveni učitelj), »Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov« (Tomaž Akvinski), »Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!« (Papež Pij II), »Ženske je narava določila za skupni užitek (Kapokrates, ustanovitelj samostanov), »Ženska je napaka narave (…) s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno (…) manjvredna (…) neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste je samo moški (Tomaž Akvinski), »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel« (Jezuit Wild v 20. stoletju), »Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske« (Sinoda v Coyaci, 1050), »Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopit« (Sinoda v Parizu, 846), »Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo« (2. sinoda iz Toleda, 589), »Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram« (Klemen Aleksandrijski), »Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti!« (Sinoda iz Elvire, 4. stoletje).[1]

Temelji cerkvene diskriminacije žensk so torej v bibliji, ki je po cerkvenem nauku božja beseda. To pomeni, da naj bi bila diskriminacija žensk del božje besede in tako božja volja. Zato ni nič čudnega, da ta diskriminacija traja tudi sedaj, saj je biblija veljavna še danes in voljo cerkvenega boga je treba izvrševati tudi sedaj. Diskriminacija pa ne velja samo v cerkvi, temveč se je razširila še izven nje, kajti cerkev je dolgo imela ideološki primat v družbi. In ga še vedno ima. Tako niso diskriminirane samo vernice, temveč tudi mnoge druge ženske, ki s cerkvijo nimajo nič skupnega. Diskriminacija žensk je namreč postala del družbenega DNK.

Ali je diskriminacija žensk res božja volja, kot to prikazuje katoliška cerkev? Biblija pravi: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril; in ga je ustvaril kot moškega in žensko.« (1 Mz 1, 27). Bog je torej ustvaril človeka po svoji podobi in tega sestavljata dve bitji: moški in ženska. In ker sta ustvarjeni po Božji podobi, sta med seboj enakopravni, saj Bog v sebi nima neenakopravnosti. Tudi Jezus je učil in živel enakost med moškimi in ženskami. Zato je jasno, da uradni cerkveni nauk, ki diskriminira oz. sovraži ženske z Bogom Stvarnikom in Jezusom nima nič skupnega. Veliko je dokazov, kako je kler spreminjal Božji nauk in ga prilagajal svojim potrebam. Zato vprašanje: Če cerkvena diskriminacija žensk ni Božja volja, čigava je potem? Ali mogoče od boga podzemlja? Kako dolgo še bo trajala cerkvena diskriminacija žensk? Dokler bo obstajala cerkev?!

Zanimivo je, da ženske še vedno rinejo v cerkve, čeprav jih le-ta diskriminira od vsega začetka. Kot da se z diskriminacijo strinjajo. Če pa se z njo strinjajo, zakaj se potem pritožujejo? Če pa se ne strinjajo, zakaj ne izstopijo iz cerkve?

_________________
[1] Citati so iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!

Katoliška cerkev izkorišča in ponižuje ženske

V časopisu Delo je bil 8. marca 2018 objavljen članek z naslovom Redovnice nočejo biti več služkinje, kjer je bilo mogoče brati o izkoriščanju redovnic, mnoge med njimi pogosto delajo v suženjskih razmerah. Kot piše v članku, redovnice v nasprotju z laikinjami nimajo določenega delovnega časa, pogodb o delu, zanje ne veljajo predpisi in pogosto so slabo plačane ali pa sploh nič, takšen pa je položaj tako tistih redovnic, ki gospodinjijo škofom in duhovnikom, kakor tistih, ki delajo v šolah in ambulantah. »Nekatere redovnice vstajajo ob zori, da pripravijo zajtrk za duhovnika ali škofa, in delajo do poznega večera, ko postrežejo večerjo, pospravijo, operejo in zlikajo perilo,« pripoveduje redovnica z izmišljenim imenom Marija.

Diskriminacija žensk v cerkvi se vleče kot rdeča nit skozi njeno celotno zgodovino in traja še danes. Začetki so pri sv. Pavlu, ki mu sledijo mnogi cerkveni učitelji npr. Chrysostom, Hieronim, Avguštin, Tomaž Akvinski ter številni papeži in škofje. Pavel v 1. pismu Korinčanom: »Kajti moški ne pride od ženske, ampak ženska od moškega. Tudi ni bil moški ustvarjen zavoljo ženske, ampak ženska zavoljo moškega,« (1 Kor 11, 8) in še: »Vaše žene morajo v skupnosti molčati, kajti ni jim dovoljeno govoriti, ampak se morajo podrediti, kakor pravi tudi zakon.« (1 Kor 14, 34). Pavel prav tako piše v Timotejevem pismu: »Učiti pa ženski ne dovolim, tudi ne, da vlada nad moškim, ampak se mora tiho obnašati.« (1 Tim 2, 12)

Nekaj izjav pomembnih cerkvenih klerikov o ženskah: »Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost« in »Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok« (Johannes Chryostomos, grški cerkveni učitelj), »Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem« (cerkveni oče Avguštin), »Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi« (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj), »Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga« (Ambrozij, cerkveni učitelj), »Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov« (Tomaž Akvinski), »Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!« (Papež Pij II), »Ženske je narava določila za skupni užitek (Kapokrates, ustanovitelj samostanov), »Ženska je napaka narave (…) s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno (…) manjvredna (…) neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste je samo moški (Tomaž Akvinski), »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel« (Jezuit Wild v 20. stoletju), »Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske« (Sinoda v Coyaci, 1050), »Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopit« (Sinoda v Parizu, 846), »Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo« (2. sinoda iz Toleda, 589), »Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram« (Klemen Aleksandrijski), »Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti!« (Sinoda iz Elvire, 4. stoletje).[1]

Temelji cerkvene diskriminacije žensk so torej v bibliji, ki je po cerkvenem nauku božja beseda. To pomeni, da naj bi bila diskriminacija žensk del božje besede in tako božja volja. Zato ni nič čudnega, da ta diskriminacija traja tudi sedaj, saj je biblija veljavna še danes in voljo cerkvenega boga je treba izvrševati tudi sedaj. Diskriminacija pa ne velja samo v cerkvi, temveč se je razširila še izven nje, kajti cerkev je dolgo imela ideološki primat v družbi. In ga še vedno ima. Tako niso diskriminirane samo vernice, temveč tudi mnoge druge ženske, ki s cerkvijo nimajo nič skupnega. Diskriminacija žensk je namreč postala del družbenega DNK.

Ali je diskriminacija žensk res božja volja, kot to prikazuje katoliška cerkev? Biblija pravi: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril; in ga je ustvaril kot moškega in žensko.« (1 Mz 1, 27). Bog je torej ustvaril človeka po svoji podobi in tega sestavljata dve bitji: moški in ženska. In ker sta ustvarjeni po Božji podobi, sta med seboj enakopravni, saj Bog v sebi nima neenakopravnosti. Tudi Jezus je učil in živel enakost med moškimi in ženskami. Zato je jasno, da uradni cerkveni nauk, ki diskriminira oz. sovraži ženske z Bogom Stvarnikom in Jezusom nima nič skupnega. Veliko je dokazov, kako je kler spreminjal Božji nauk in ga prilagajal svojim potrebam. Zato vprašanje: Če cerkvena diskriminacija žensk ni Božja volja, čigava je potem? Ali mogoče od boga podzemlja? Kako dolgo še bo trajala cerkvena diskriminacija žensk? Dokler bo obstajala cerkev?!

Zanimivo je, da ženske še vedno rinejo v cerkve, čeprav jih le-ta diskriminira od vsega začetka. Kot da se z diskriminacijo strinjajo. Če pa se z njo strinjajo, zakaj se potem pritožujejo? Če pa se ne strinjajo, zakaj ne izstopijo iz cerkve?

_________________
[1] Citati so iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!