nedelja, 3. april 2022

Ali vojska brani ljudi ali oblast?

Večina držav tega sveta ima vojsko in zanjo namenjajo veliko denarja. Čeprav se njen obstoj večinoma opravičuje kot sredstvo za varovanje države ali svobode, pa se postavlja vprašanje, ali je vojska v dobro ljudstva. Drugače rečeno, vprašanje je, ali ni obstoj vojske, ki v končni fazi pomeni uničevanje in ubijanje, v škodo vsega ljudstva, in to tako v mirnem kot v vojnem času.

Kako se kaže obstoj vojske v mirnem času? Za obstoj vojske v tem času je potrebno veliko denarja. Ta se uporablja za nakup orožja, za šolanje vojakov in za druge podobne namene. Denar se porabi za dejavnosti, katerih posledica, mogoče pa celo cilj, je pobijanje ljudi, uničevanje materialnih dobrin in narave. Po drugi strani pa mnogi deli prebivalstva nimajo dovolj sredstev za življenje, mnogi so že na eksistenčnem minimumu ali celo pod njim, skratka, njihovo življenje je revno tudi zaradi usmerjanja denarja v (končni fazi) v uničevalne dejavnosti. Ali ni v interesu ljudstva, da se denar nameni vsaj v socialne dejavnosti in ne za take, katerih cilj je uničevanje? Kaj je bistvo življenja? Življenje ali uničevanje?

Kako pa se zadeva pokaže v času vojne? To se najlažje vidi na primeru. Če državo napade s svojo vojsko druga država, sta možni dve varianti. Po prvi se napadena država, ki ima svojo vojsko, brani in pride do vojne. V tej vojni je lahko veliko mrtvih in ranjenih ljudi in živali, otroci ostanejo brez staršev, porušena so mesta, skratka, država je izgubila del svojega prebivalstva, uničen je del njenih materialnih dobrin in narave. Ali je pomembno, da se je država obranila, ko pa je velik del njenega prebivalstva mrtev ali ranjen, velik del države pa porušen? Kaj imajo od vojaške obrambe mrtvi, ranjeni, stari in novi reveži, otroci brez staršev? Invalidi, siromaki in mnogi drugi imajo od nje samo trpljenje. Mogoče se je država obranila, vendar je s tem žrtvovala del svojega naroda in del svojih materialnih dobrin, izginil je njen del. Leta in leta dela so šla v nič. Država je s svojim aktivnim ravnanjem (obrambo z vojsko) pripomogla k smrti svojih državljanov (in seveda drugih) in uničenju dela države. Zato nosi veliko soodgovornost za smrt lastnih ljudi pa tudi napadalcev. Seveda je tudi soodgovorna za materialno uničenje dela države in narave. Po drugi varianti se napadena država ne brani, saj nima svoje vojske in zato do vojne ne pride. Posledica tega je, da ni mrtvih, otroci ne ostanejo brez staršev, vasi in mesta so ohranjena, podjetja delujejo, skratka, življenje teče naprej. Zamenja se samo država oz. oblast. Napadena država, ki je sedaj ni več, je obvarovala svoje ljudstvo, svoje materialne dobrine in naravo. Tako je, s tem ko ni ustanovila vojske, obvarovala oz. rešila svoje ljudstvo, ki sedaj v miru živi naprej. 

Ali ima politika pravico žrtvovati del svojega prebivalstva, da brani državo? Odgovor je tudi v ustavah. Tako je npr. po slovenski ustavi človekovo življenje nedotakljivo. In če je človekovo življenje nedotakljivo (torej življenje lastnih državljanov kot tudi življenje t. i. potencialnih »napadalcev«), ali lahko država ustvarja takšne okoliščine oz. sistem (vojska), ki spravlja v nevarnost življenje ljudi (vojakov in civilistov), in to ne samo v vojni, temveč tudi v miru? Ali je država dolžna delovati v korist vseh ali samo nekaterih državljanov? Če žrtvuje npr. tretjino svojih prebivalcev in njihove domove, ali deluje v njihovo korist? V prej omenjeni ustavi tudi piše, da je Slovenija socialna država in da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.

Na svetu je mnogo vojnih žarišč. Eno izmed njih je postala Ukrajina, ki jo je napadla Rusija. Posledica ruskega vojaškega napada, ki je seveda popolnoma nesprejemljiv, so trpljenje, mnogo ubitih ljudi in živali, uničenih naselij pa tudi revščina in milijoni beguncev po Evropi. 

Ali bi do tega prišlo, če Ukrajina ne bi imela vojske ali pa se kljub vojski ne bi branila pred napadom? Jasno je, da ne. Ali ukrajinska vojska res brani državo oz. svobodo, kot se to trdi? Kaj imajo od te obrambe umrli, ranjeni, novi in stari reveži, sirote …? Kakšno svobodo imajo tisti, ki so v vojni umrli ali postali hudi invalidi? Ali se politiki gre za ljudi, za njihova življenja in svobodo, če ljudje na veliko umirajo, družba pa razpada? Če bi se politiki šlo za ljudi, ali bi jih potem izpostavljala vojni oz. življenjski nevarnosti? Jasno je, da ne. Za čigavo svobodo in življenja potem gre, če ne za svobodo in življenja ljudi? Očitno za življenje in svobodo politike! Ali prebivalci Ukrajine izgubljajo življenja, da bo lahko njihova politična elita živela dalje in še naprej izkoriščala ljudi? Kajti vse oblasti v principu izkoriščajo ljudi, pa naj si bodo to oblasti v Moskvi, Kijevu, Berlinu, Ljubljani …, razlika je samo v obsegu. 

Mnoge države pomagajo Ukrajini z orožjem. Ali niso s tem postale soodgovorne za pobijanje ljudi in uničevanje dobrin, kajti do tega bo prišlo tudi z njihovimi sredstvi? Te države govorijo o miru, z vojaško pomočjo pa delujejo ravno nasprotno. Očitno jim je do tega, da vojna traja. Z orožjem je Ukrajini pomagala tudi slovenska politika. Ali ni s tem ravnala v nasprotju s 63. členom ustave, ki pravi, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni? Ali v vojno dostavljeno orožje ni vsaj spodbujanje k nasilju in vojni ter celo samo nasilje, če je orožje uporabljeno? 

V podporo Ukrajini je v Kijev odšel tudi predsednik Vlade J. Janša. Ker J. Janša podpira oborožen boj Ukrajincev, bi od njega pričakovali, da vzame slovensko puško in gre v prvo bojno linijo ter tako pokaže solidarnost z Ukrajinci. S tem bodo Janševe besede »meso« postale, sicer gre za navaden predvolilni politični piar. Ali si kdo od zahodnih politikov, ki podpirajo Ukrajince, sploh upa iti na prvo bojno linijo in se tam z orožjem boriti proti ruski vojski. To je malo verjetno, raje bodo ostali v svojih varnih »bunkerjih« in od tam solili pamet ljudem.

Zahod je zoper Rusijo uvedel ostre sankcije, s katerimi je prizadel mnoge ljudi v Rusiji pa tudi lastno prebivalstvo. Zahodna politika je dobro vedela, da bodo sankcije prizadele »navadne« ljudi, tudi njihove lastne, pa je kljub temu uvedla sankcije. Torej je zavestno škodovala ne samo ruskemu, temveč tudi svojemu ljudstvu. Kaj si je mogoče misliti o politikih, ki zavestno škodujejo ljudem, celo lastnim, in to pod krinko, da gre za demokracijo, mir in svobodo? Ali gre res za to, ali pa je zadaj navadna borba za oblast in prevlado v svetu? In kjer so ljudje samo »kanon futer« politike! Ali niso tudi sankcije nasilje?

Mnogi zahodni politiki, ki pošiljajo orožje v Ukrajino in tako podpirajo pobijanje in uničevanje, so katoliki. Ali ti politiki sledijo Jezusu, ki je bil proti vsakemu nasilju in vojni? Jasno je, da ne! Ali jim je papež Frančišek, ki se ima za Kristusovega namestnika in ima vsaj cerkveno oblast nad katoliki, ukazal, naj prenehajo pošiljati orožje v Ukrajino in podpirati vojno? Če da, ali jih bo preklel in s tem vrgel v cerkveni večni pekel, če ga ne bodo ubogali? Če ne, zakaj ne? Ali tudi papež podpira ubijanje in uničevanje v Ukrajini, čeprav uči Božjo zapoved »Ne ubijaj«? Ali papež sledi Jezusu ali njegovemu nasprotniku? Seveda vse to smiselno velja tudi za ameriškega predsednika Bidena, sicer katolika, ki ima s papežem vsaj eno skupno točko: je zagrizen nasprotnik Jezusovega pacifizma.

Vsi tisti, ki povzročajo trpljenje ali pobijajo ljudi in živali, uničujejo domove in naravo, kar seveda velja tudi za vse tiste, ki to kakorkoli podpirajo, se bodo slej ali prej znašli na sodišču, če ne na posvetnem, pa na vzročnem, mogoče celo na obeh. Mnogi vojni zločinci se bodo izognili posvetnemu sodišču, ker bodo zbežali ali bodo med zmagovalci, toda zakonu vzroka in učinka ne morejo uiti. Vzročno sodišče (kar seješ, to žanješ) jim bo kot »kazen« dodelilo to, kar so povzročili drugim, kar pomeni, da zločinci s svojimi zlimi dejanji v bistvu sami sebe kaznujejo. Dobijo samo to, kar je njihova last, to, kar so sami povzročili. Za mnoge zločince bo to trpljenje zelo hudo. Ali si je mogoče zamisliti trpljenje ljudi, živali in narave, ko sta padli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki? Vse to trpljenje bo slej ali prej prišlo k vsem tistim, ki so sodelovali pri tem. Znanstveniki, politiki, generali …, nihče tako ali drugače udeležen se ne bo mogel izogniti svoji »usodi«, torej temu, kar je negativnega povzročil. In to je pravično.


Avtor ob Ni komentarjev:
Oznake: , , , ,

nedelja, 7. november 2021

V Vatikanu srečanje dveh princev teme

V petek, 29. oktobra 2021, je papež Frančišek v Vatikanu na zasebni avdienci sprejel ameriškega predsednika Joeja Bidna. Sogovornika ste se pogovarjala, tako mediji, tudi o boju proti pandemiji covida-19, migracijah in varovanju človekovih pravic. Sicer pa to ni prvo srečanje papeža in Bidna, ta je namreč Vatikan obiskal že leta 2016.

Papež Frančišek in ameriški predsednik Biden sta najmočnejša katolika na svetu. Papež krmari več kot milijardo svojih vernikov, od katerih jih je desetine milijonov tudi v ZDA, Biden pa predseduje največji vojaški in gospodarski sili sveta. Kaj druži oba katolika?

Druži ju marsikaj! Prvič to, da sta na čelu organizacij, ki sta zelo nasilni in sta bili in sta še tako ali drugače vpleteni v razne vojne. Ameriške vojne, ki jih je ZDA bila in jih še bije proti muslimanom, podpira tudi papež. Po nauku katoliške cerkve namreč muslimani nimajo pravice do obstoja, kar ameriški predsednik ve. Ta je kmalu po svoji izvolitvi ukazal zračni napad na cilje na vzhodu Sirije, pri čemer je umrlo najmanj 22 ljudi, po vsej verjetnosti so bili muslimani. Čeprav J. Biden pozna peto Božjo zapoved Ne ubijaj, saj je veren katolik in se udeležuje verskih obredov, je ukazal uničevanje in pobijanje ljudi v Siriji. Ali ni morilec? Kako je na to dejanje reagiral papež Frančišek? Ga je kaznoval, ker je prekršil omenjeno Božjo zapoved, ki ne dovoljuje ubijanja ljudi? Ali se je mogoče muzal, ko je ameriška vojska pobijala tiste, ki se jih boji papež? Torej muslimane!

Drugič Frančiška in Bidna druži to, da sistema, ki jima načeljujeta, še vedno imata smrtno kazen za razne svetne in posvetne prekrške. Biblija, ki v negativnem smislu navdihuje tako Frančiška kot Bidna, vsebuje večje število smrtnih kazni za razne moralne prekrške, smiselno to velja tudi za ameriški pravosodni sistem.

Druži ju tudi to, da oba nič ali pa zelo malo storita proti podnebnim spremembam. Čeprav ameriška vlada že desetletja ve za podnebne spremembe in posledice, ki bodo sledile, pa praktično ni storila nič za to, da bi jih preprečila. Tudi papež Frančišek, ki ima posebej rad argentinske goveje zrezke, že dolgo ve za podnebne spremembe, pa so ga samo besede. Izdal je sicer okoljsko okrožnico Laudato si’, ki pa je navadno leporečje. Namesto, da papež poziva druge, naj ukrepajo proti podnebnim spremembam, bi moral biti sam vzgled in to v smislu zlatega pravila prvi narediti ter svojim vernikom ukazati naj prenehajo z uničevanjem  podnebja. In če ga ne bi poslušali, bi jih izobčil oz. preklel in poslal v cerkveni večni pekel. Vse to velja smiselno tudi za ameriškega predsednika J. Bidna! Je to storil? Ker je živinoreja zelo velik uničevalec podnebja in narave, bi se moral papež odreči govejim zrezkom in drugim živilom živalskega porekla ter to zahtevati tudi od svojih vernikov. Bo to storil? Če ne, ali niso potem njegove besede o varovanju podnebja in okolja navaden blef in pravljica za naivne?

Enako privlači enako! K papežu, ki podpira ubijanje ljudi, živali in uničevanje drugih delov narave, stalno romajo politiki, ki so bolj ali manj istega kova. Poleg ameriškega predsednika Bidna, so nedaleč nazaj bili pri papežu nemška kanclerka Angela Merkel, ki se poslavlja iz politike, predsednik indijske vlade Narendra Modi, južnokorejski predsednik g. Moon Jae-in, palestinski predsednik Abbas, irski predsednik Higgins, predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen … in se mu »priklonili«. K papežu očitno ne romajo samo katoliški politiki, temveč tudi drugi, celo muslimanski pa tudi politiki, ki tako ali drugače pripadajo vzhodnim religijam. Zakaj prihajajo ti politiki in državniki k papežu in se mu »klanjajo«? Ali je papež njihov šef? Dejstvo je, da so vsi ti politiki na čelu držav, ki so nasilne, mnogokrat do svojih prebivalcev, posebej pa so nasilne do živali in drugih delov narave. Druži jih torej takšno ali drugačno nasilje. Politiki raznih ver ali celo ateistični prihajajo v »hram nasilja«, torej v Vatikan. Zakaj? Ker enako privlači enako. Očitno je ideologija teh politikov in njihovih držav enaka ideologiji, ki izhaja iz biblije, torej predvsem nasilje. Vrhovni šef tega nasilja pa je papež, ki ga njegova cerkev celo imenuje sveti oče in Kristusov namestnik. Seveda gre za očeta zla in namestnika satana na Zemlji in ne za Svetega očeta in Kristusovega namestnika na Zemlji.

Papež Frančišek in ameriški predsednik Biden sta »brata v nasilju«. Sta princa teme, saj sta na čelu nasilnih in temačnih držav, ki sta prežeti s kršitvami človekovih pravic ter s takšnim ali drugačnim nasiljem do ljudi, živali in narave. To nasilje pa je eden izmed glavnih stebrov demonske države.

Avtor ob Ni komentarjev:
Oznake: , , , ,

nedelja, 31. oktober 2021

Satanistično izživljanje francoskega klera nad otroki

 Na začetku oktobra 2021 je bilo v Franciji objavljeno poročilo o spolnih zlorabah otrok s strani katoliške duhovščine in laikov, povezanih s cerkvijo. Iz poročila, to je dolgo kar 2.500 strani, je razvidno, da so katoliški duhovniki med letoma 1950 in 2020 spolno zlorabili najmanj 216.000 otrok, med njimi so bili v 80 odstotkih dečki, večinoma stari od 10 do 13 let. Če se k temu priključijo še osebe, ki so povezane s katoliško cerkvijo, npr. vodje katoliških šol in programov za mlade, kateheti laiki, pa je številka vsaj 330.000. Tretjina vseh žrtev je bila posiljena. Otroke naj bi zlorabilo okoli 3.000 duhovnikov pedofilov, verjetno pa je številka še večja. Na predstavitvi poročila je vodja raziskave Jean–Marc Sauve, sicer dolgoletni podpredsednik najvišjega francoskega upravnega sodišča, dejal, da obstaja večja verjetnost, da bodo otroci zlorabljeni v okviru katoliške cerkve kot pa v državnih šolah ali poletnih taborih oziroma kateremkoli drugem okolju. V katoliški cerkvi so spolne zlorabe več kot dvakrat pogostejše kot v šoli, počitniških kolonijah in v športnih klubih.[1] Spolne zlorabe so bile sistemske.[2]

Poročilo je pripravila neodvisna komisija za spolne zlorabe v Cerkvi (CIASE), v kateri je bilo dvajset strokovnjakov, kot so psihiatri, psihologi, sociologi, zgodovinarji, zdravniki, teologi in pravniki. Njeno delo je trajalo dve leti in pol, med drugim je intervjuvala 243 žrtev, prebrala pisma 2819 žrtev in proučila 1628 primerov pred sodišči.[3] Preiskava je trajala dve leti in pol. Sicer pa je komisijo ustanovila sama katoliška cerkev. Vprašanje je, do kakšnih števil bi prišlo, če komisija ne bi bila ustanovljena s strani cerkve, temveč države in če bi bilo obdobje preiskovanja še daljše, torej da bi se zajel tudi čas pred letom 1950. Domnevati je, da bi bile številke še večje. Kajti kler in drugi cerkveni člani so spolno pa tudi drugače zlorabljali otroke že prej. Spolne in druge zlorabe otrok s strani cerkvenega klera in laikov trajajo, tako kot marsikje drugje po svetu, tudi v Franciji že stoletja.

Da so razkritja iz poročila »skrb vzbujajoča in šokantna«, je povedala nekdanja nuna Laurence Poujade, ki jo je pred četrt stoletja, ko je bila stara 30 let, zlorabil neki francoski duhovnik. Nekdanja nuna L. Poujade je dejala, da jo je cerkvena skupnost po zlorabi prosila, naj prekine stike s sorodniki in naj ne govori o tem, kar se je zgodilo. Družina je vedela, da je nekaj narobe, daj je imela sledi udarcev in modric, a najbližjim, kot pravi, ni smela zaupati resnice. »O napadu sem spregovorila šele šest let po tem, ko se je zgodilo. Spoprijela sem se s psihološkimi posledicami, se je pa postopoma slabšalo tudi moje fizično zdravje. Pomembno je, da poročilo navaja, da je treba zaceliti rane žrtev. Cerkev bi morala priznati svojo odgovornost in plačati odškodnino,« je dejal L. Poujade.[4] Meni še, da je žrtev še mnogo več, saj so mnoge žrtve že umrle, nekatere so celo storile samomor.[5]

Na tiskovni konferenci, na kateri je bilo predstavljeno poročilo, je sodeloval tudi Francois Devaux, ustanovitelj združenja žrtev 'La Parole libérée' (Osvobojena beseda) in tudi sam žrtev pedofilskega klerika ter pri tem nagovoril člane komisije: »Vem, iz kakšnega pekla ste se vrnili. Raziskovali ste najtemnejše in najbolj ogabne podrobnosti. Spustili ste se v najbolj neznosne globine, v tisto, kar je videti kot množično grobišče raztrganih duš Cerkve. Za vaš izjemen trud se vam iskreno zahvaljujemo.«[6] Od cerkve pa je Francois Devaux zahteval, da plača odškodnino žrtvam. »Izdali ste nedolžnost otrok, izdali ste sporočilo Evangelijev!« je dejal.[7]

»Številke presegajo vse, kar smo si mogli predstavljati. To je neznosno. Moram reči, da me je sram in da sem zgrožen, a tudi odločen, da ukrepam,« je o razkriti pedofiliji katoliškega klera in laikov dejal nadškof Reimsa in predsednik francoske škofovske konference Éric de Moulins-Beaufort.[8] Vprašanje je, zakaj prej ni ukrepal, kajti kot je dejal vodja raziskave Sauve, je cerkev že leta »kazala globoko, popolno in celo kruto ravnodušnost«. »Ko je bila obveščena o zlorabah, Cerkev ni sprejela strogih ukrepov, potrebnih za zaščito otrok pred nasilneži,« je še dodal Sauve.[9] Zakaj torej nadškof ni reagiral že prej, zakaj tudi drugi odgovorni v cerkvi niso reagirali takrat, ko je bil še čas? Verjetno zato, ker so bile spolne zlorabe del cerkvenega sistema, kot je to dejal Jean–Marc Sauve. »Moja današnja želja je, da vsakega od vas prosim odpuščanja," je nadškof še dejal.[10] Ali bo samo prosil odpuščanja, ali bo naredil še kaj več? Npr. poskrbel, da bodo žrtve dobile tudi odškodnino za škodo, ki jim jo je cerkev povzročila s svojimi satanskim ravnanjem oz. opustitvijo.

Na poročilo se je odzval tudi papež Frančišek. »Žal se je pokazalo, da so številke precej visoke. Žrtvam želim izraziti svojo žalost in svojo bolečino zaradi travm, ki so jih doživele, in svoj sram, naš sram, moj sram, ker Cerkev predolgo ni bila sposobna, da bi jih postavila v središče svojih skrbi. Zagotavljam jim svojo molitev. Ter molim in molimo vsi skupaj: 'Tebi, Gospod, slava, nam pa sramota.' To je čas sramu. Spodbujam škofe in redovne predstojnike, naj si še naprej z vsemi silami prizadevajo, da se podobne drame ne bi ponovile. Francoskim duhovnikom izražam bližino in očetovsko podporo ob tej preizkušnji, ki je težka, vendar zdravilna, in vabim francoske katoličane, naj prevzamejo svoje odgovornosti, da bi zagotovili, da bo Cerkev varen dom za vse. Hvala.«[11] Ali so po papeževih besedah za pedofilijo krivi francoski katoličani, torej laiki, in ne kler, poleg storilcev tudi hierarhija? Kako dolgo je Bergoglio že papež? Zakaj ni že prej razkrinkal katoliško pedofilijo v Franciji? Ali bo papež poskrbel, da bodo žrtve dobile pravično odškodnino ne glede na to, ali so spolne zlorabe zastarale? Bo izobčil pedofilske klerike in tiste, ki so jih ščitili? Pa tudi če so to škofje ali kardinali? Ali bo papeževa molitev za žrtve pomagala vzpostaviti prejšnje stanje? In njegov sram – ali bo ta res kaj pomagal? Ali pa so njegove besede zopet naveden blef in predstava za javnost z namenom, da se izboljša cerkvena podoba?
Avtor ob Ni komentarjev:
Oznake: , , , ,

nedelja, 3. oktober 2021

Cerkveni Pohod za življenje 2021

 V Ljubljani je 2. oktobra 2021 potekal tretji Pohod za življenje, tokrat pod geslom »Človekovo življenje je nedotakljivo«. S tem pohodom so udeleženci opozarjali na pravice nerojenih oz. splavljenih otrok in izražali nasprotovanje splavu. Pohoda se je udeležil tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je dejal, da »ne pozabimo na tisto temeljno pravico, to pa je človekova pravica do življenja. Kot pravi papež, od rojstva do naravne smrti.«.

Katoliška cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved, vsem ženskam, ki splavijo pa grozi s prekletstvom in večnim peklom. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti. Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga s tem veže nase, saj ji mora biti pokoren, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno in drugače podpirati cerkev ter se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v tudi vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države predvsem proti islamu. Tega je namreč cerkev opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame! To je človekova pravica življenja po cerkveno!

Poleg tega pa uradni katoliški nauk vsebuje mnogo pozivov oz. celo ukazov, ki so proti človeškemu življenju. Biblija namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Pozivov k ubijanju, torej smrtnih kazni, je v bibliji na desetine in ker je biblija v celoti še danes veljavna, je jasno, da so veljavne tudi smrtne kazni. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje ljudi spoštovanje človeškega življenja oz. del pravice do življenja od rojstva do naravne smrti, kar zagovarja nadškof Zore? In seveda drugi katoliki!

Cerkev zagovarja ubijanje ljudi, čeprav kleriki s papežem na čelu s prižnic grmijo Ne ubijaj! Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi. Ali ne gre za cerkveno dvoličnost na kvadrat!

Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so važni samo interesi. Zanje žrtvuje vse. Zato je njeno govorjenje o svetosti in nedotakljivosti življenja navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu. O svetosti in nedotakljivosti življenja katoliške cerkve marsikaj pove tudi naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev.
Avtor ob Ni komentarjev:
Oznake: , , , ,

sobota, 4. september 2021

Kardinal Parolin: politika služi človeku in družbi. Ali res?

 Na Blejskem strateškem forumu je sodeloval tudi vatikanski državni tajnik Parolin, ki je med drugim govoril o politiki, pri čemer je ponovil misel papeža Pavla VI. o tej temi in ta se glasi: »Politika je najvišja oblika služenja človeku in družbi«.

Ali je politika res oblika služenja človeku in družbi, kot to trdi cerkveni funkcionar, in to celo najvišja? Kakšno služenje človeku in družbi je politika, je dobro razvidno iz primera Afganistan. Tam je ameriška politika pustila za sabo preko 200.000 smrti, ki so neposredno povezani z vojaško okupacijo Afganistana, med njimi je tisoče otrok in žensk; tam je ameriška politika zapravila preko 2.000 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja; tam je ameriška politika uničevala kulturo in okolje …; tam je sedaj več 100.000 beguncev, ki bodo slej ali prej potrkali tudi na vrata krvave evropske politike, ki je obilno sodelovala v uničevanju in pobijanju v Afganistanu. Tudi v Iraku, ki ga je ameriška politika napadla leta 2003 je umrlo ali bilo poškodovanih več 100.000 ljudi in več milijonov beguncev. In pri tem krvavem uničevanju Iraka s strani ameriške politike so sodelovale tudi mnogi politiki evropskih držav.

Ali je ameriška politika z omenjenimi dejanji res služila človeku in družbi? Ali so služili človeku in družbi tudi evropski politiki, ki so podpirali krvave ameriške politike? Da bi služil družbi in človeku tako, da bi ju uničeval, bi bilo absurdno. Mogoče pa sta ameriška in evropska politika služila komu drugemu? Mogoče satanu, če bi se izrazil religiozno, glede na to, da je o politiki kot najvišji obliki služenja človeku in družbi govoril predstavnik cerkve. Kajti uničevanje ljudi in družbe je lastnost satanskih sil in ne Boga, ki je dejal Ne ubijaj. In takšnih primerov služenja ljudem in družbi, torej njihovega uničevanja, je po svetu ogromno: Irak, Sirija, Libija, Palestina … V Afganistanu in Iraku je sodelovala tudi slovenska vojska, ki jo je tja poslala politika. Komu je tam služila slovenska politika? Komu so služili vojaki, ki so druge učili, kako se ubija ljudi?

Kaj pa vatikanska politika? Ali je ta politika res najvišja oblika služenja človeku in družbi, kot to pravita papež Pavel VI. in kardinal Parolin? Kdor jima verjame, je zelo naiven. Vatikanska politika je zelo krvava. Blagoslovila je krvavo ameriško politiko v Afganistanu in Iraku, blagoslavljala je mnoge krvave režime v preteklosti, tudi sedaj blagoslavlja orožje in vojne, seveda ne več direktno, temveč na bolj prefinjene načine, da se ne bi razkrinkala, kajti javno govori o miru, podpira pa vojne. Posebej tiste, ki so naperjene proti islamu, kajti po cerkvenem nauku muslimani nimajo pravice do obstoja in jih je zato potrebno uničiti. Zato ni čudno, da je znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev«. In ti zločini se v 21. stoletju nadaljujejo.

Mogoče je, da politika v kakšni zadevi služi ljudem, toda v principu je proti ljudem in družbi. Zgodovina to potrjuje. Sprega cerkvene in posvetne politike pušča za sabo potoke krvi, krvi tistih, ki naj bi jim služila. Zato so besede papeža Pavla VI. o politiki kot najvišji obliki služenja ljudem in družbi navaden cerkveni blef in zavajanje ljudi. In kardinal Parolin vse to širi naprej. Komu služi? Komu služi cerkev?
Avtor ob Ni komentarjev:
Oznake: , , , , ,

nedelja, 22. avgust 2021

Pedofilski duhovnik kot »Božji mož«

 Eden najpomembnejših likov katoliške cerkve je duhovnik. To je druga stopnja zakramenta reda, imenovana tudi prezbiterat. Cerkev pravi, da se ta zakrament podeljuje enkrat za vselej, na osebi pusti neizbrisen pečat in jo za večno označuje, izbrana pa je bila, da bi skupnost vodila k Bogu. Duhovnik opravlja doživljenjsko poslanstvo in služi Kristusu ter po Kristusu vsej krščanski skupnosti, še uči cerkev.[1] Duhovniki so seveda lahko samo moški.

Ali duhovnik res služi Kristusu in po Kristusu, kot to pravi cerkev? Jasno je, da ne, saj Jezus, Kristus ni postavil nobenega duhovnika niti duhovništva kot takega. Nasprotno, bil je proti duhovnikom in dejal je naslednje: »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. (Mt 23,8–10) Če kler ne služi Kristusu, komu potem služi?

»Na duhovnike ne smemo gledati kot na druge osebe, saj so dejanja izvedli kot duhovniki. Samo zato, ker so duhovniki, imajo takšen dostop do mladih ljudi,« je dejal nekdanji poljski jezuit Stanislaw Obirek, profesor na Univerzi v Varšavi.[2]

Oblast in moč klera temelji na satanskem

Moč klerikov ne temelji izpolnjevanju nauka Jezusa iz Nazareta in Božjih zapovedih, temveč na nauku, ki je temu nasproten. »Moč« oz. »oblast« kleriške kaste nad verniki temelji na neenakosti, omejitvah, manipulacijah, ustrahovanju, kontroli, mučenju in ubijanju, lažeh, vsiljevanju, kaznovanju in grožnjah z večnim peklom. In seveda na izmišljotini, da je kler zastopnik Jezusa, Kristusa oz. Boga na Zemlji. Cerkveni sistem je hierarhični sistem, kjer je duhovnik nad laikom, škof nad duhovnikom ter papež nad laiki in kleriki, tudi tistimi iz redov in drugih cerkvenih organizacij. Na vrhu te piramide pa je cerkveni kaznovalni bog, ki je za tiste, ki ne sledijo papežu in cerkvenemu nauku pripravil posebno področje, imenovano večni pekel. Tam tisti, ki jih je cerkev izobčila, večno trpijo in nikoli ne bodo videli Boga. Tako pravi katoliška cerkev. Takšnega nasilnega sistema Jezus, Kristus seveda ni postavil. Ali je takšen sistem postavil Bog Stvarnik? Jasno je, da tudi Bog Stvarnik takšnega sistema ni postavil. Kajti postavitev takšnega sistema bi nasprotovala Božjemu nauku.[3] Ker cerkveni sistem ni postavljen od Boga, je postavljen od nekoga drugega. In ta drugi je Božji nasprotnik – to pa je satan. Zato je jasno, da moč klerikov temelji na satanskem in ne Božjem nauku. Seveda to velja tudi za samo katoliško cerkev. Cerkev ne temelji na božanskih pravilih, temveč satanskih. Ali niso zato eden izmed teh temeljev tudi spolne zlorabe otrok in odraslih s strani katoliških duhovnikov? In seveda tudi prikrivanje teh zlorab? Ali ni celo sam papež Frančišek pedofilskih duhovnikov imenoval za orodja satana? Torej kot del demonske države.

Cerkev je hierarhični sistem, kot je že bilo navedeno. »Vsem avtoritarnim institucijam – šoli, internatom, vojski, Cerkvi –, v katerih obstaja izrazita hierarhija, v katerih je moč zunanjega nadzora majhna (možnost uspeha pa tudi), je zloraba zelo blizu. Bolj avtoritarna je institucija, več je zlorab,« meni znani slovenski pravnik dr. Dragan Petrovec.[4] Avtoritarnost v katoliški cerkvi je zelo velika, kar je priznal celo sam papež Pij XI., ki je leta 1930 dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.[5] Ni čudno, če je v katoliški cerkvi toliko takšnih ali drugačnih zlorab. Seveda so spolne zlorabe otrok med najhujšimi.

Kako dolgo ima lahko cerkev moč oz. oblast nad vernikom? Samo tako dolgo, dokler se ji ta podreja!

______

Odlomek iz knjige KATOLIŠKA CERKEV: RAJ ZA PEDOFILE IN PEKEL ZA NJIHOVE ŽRTVE? Ali je tudi papež Frančišek prikrival spolne zlorabe otrok? Več o knjigi na www.began.si

[1] http://www.zupnija-ljpolje.si/zakramenti/sveti-red (31.10.2020).
[2] https://www.rtvslo.si/svet/evropa/duhovniki-zavrnili-podporo-skofu-ki-naj-bi-vedel-za-spolne-zlorabe-otrok/525678 (24.7.2020).
[3] Več o tem v knjigah Univerzalnega življenja na https://gabriele-zalozba.com/ (18.8.2020).
[4] Ona (priloga Dela in Slovenskih novic), 2.2.2021.
[5] Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek, str. 296.

Avtor ob Ni komentarjev:
Oznake: , , , ,

nedelja, 18. julij 2021

Joseph Ratzinger – eden izmed vrhovnih šefov prikrivanja pedofilije

Življenjepis »zaslužnega« oz. upokojenega papeža je pester in bogat. Joseph Ratzinger se je rodil 16. aprila 1927 v kraju Marktl ob reki Inn v škofiji Passau v Nemčiji. Proti koncu 2. svetovne vojne je kot vojak nacistične Nemčije tako ali drugače sodeloval v največji klavnici v znani zgodovini. Ali je mogoče kot vojak ubil kakšnega nekatolika ali katolika? Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika, leta 1969 je postal redni profesor dogmatike in zgodovine dogem na univerzi v Regensburgu. Papež Pavel VI. ga je marca 1977 imenoval za nadškofa v Münchnu in Freisingu, maja istega leta pa je prejel škofovsko posvečenje. Papež Pavel VI. ga je junija 1977 imenoval za kardinala, papež Janez Pavel II. pa novembra 1981 za prefekta kongregacije za doktrino vere (to je bil do smrti papeža Janeza Pavla II.), predsednika papeške biblične komisije in papeške mednarodne teološke komisije. Novembra 1998 je postal poddekan kardinalskega zbora, novembra 2002 pa je papež potrdil njegovo izvolitev za dekana kardinalskega zbora. Predsedoval je komisiji za pripravo katoliškega katekizma, ki je bil zaključena po šestih letih dela (1986–1992). Od leta 2000 je častni akademik papeške akademije znanosti. Bil je tudi član sveta II. sekcije državnega tajništva in raznih vatikanskih kongregacij. Dne 19. aprila 2005 je bil na konklavu izvoljen za rimskega škofa in tako postal 265. papež katoliške cerkve. 28. februarja 2013 ob 20.00 pa je kot papež odstopil.[i]

Dr. Ratzinger ima »impresivno« kariero. Bil je tudi papež in se, simbolno rečeno, po Jakobovi lestvi povzpel na sam vrh, saj je bil, in še vedno je, čeprav je odstopil, papež – papež emeritus, »zaslužni« ali pa upokojeni papež. Po cerkvenem nauku je celo sveti oče. Vprašanje pa je, na kakšen vrh se je povzpel: ali so bila ta vrh nebesa ali kaj drugega? Ali je bil ta vrh pekel? Že samo njegova vloga v prikrivanju cerkvene pedofilije je dovolj zgovorna in kaže, v kakšne globine zla se je spustil Joseph Ratzinger. Praktično na sam vrh zemeljske demonske Jakobove lestve!

Po navedbah odvetnikov Sailerja in Hetzla, avtorjev knjige Afera papež, »je Joseph Ratzinger med leti 1981 in 2005 kot prefekt kongregacije za doktrino vero in nato kot papež po vsem svetu vodil sistem prikrivanja, ki je cerkvene posiljevalce otrok ščitil pred kazenskim pregonom državnih sodišč in so se namesto tega soočili izključno z ukrepi kanonskega prava, ki niso nikogar prizadeli in privedli do tega, da so posiljevalci otrok praviloma ostali v službi ter dobili in izrabili nadaljnje možnosti za spolno nasilje. Toda s prikrivanjem zločinov se dr. Ratzinger ni zadovoljil. Če je prišlo do obtožb znotraj cerkve, je vedno znova posredoval v korist posiljevalcev otrok, zaustavil postopke, ki so bili v teku, razveljavil obsodbe ali na drug način skrbel za storilce.«[ii]

Njune navedbe so zanimive tudi v luči izjave irskega škofa Duffya, ki je dejal, da je bil Benedikt XVI. dobro seznanjen s tematiko spolnih zlorab na Irskem, saj je imel dostop do vse dokumentacije, povezane s tem, še preden je postal papež.[iii] Po mnenju ameriškega novinarja Johna Allena je Ratzinger natančno prebiral vsa škofijska poročila, ki so v zvezi s spolnimi zlorabami otrok prihajala v Vatikan. Tako je podrobno poznal mračne razmere, ki so vladale v cerkvi glede pedofilije, vendar je zadevo reševal tako, da je škofijam odredil premestitev okoli 500 duhovnikov.[iv]

Drago Pilsel, publicist in teolog iz Zagreba, pravi: »Papeževa peta obletnica sovpada s kritičnimi tokovi in v nebo vpijočimi škandali: predvsem razkritjem duhovniškega spolnega zlorabljanja na tisoče otrok in mladostnikov v ZDA, na Irskem, v Nemčiji in še kje, vse to pa je povezano z neverjetno krizo vodenja in zaupanja v Katoliški cerkvi. Torej ne smemo prikriti, da je sistem zamolčevanja spolnih zlorab po vsem svetu usmerjala vatikanska kongregacija za nauk vere pod vodstvom kardinala Ratzingerja (v letih 1981–2005) in da so takšne primere že pod prejšnjim papežem Janezom Pavlom II. zadrževali v skrajni tajnosti.«[v] Kdo bi lahko v katoliški cerkvi vedel več o spolnih in drugih zlorabah klerikov kot Joseph Ratzinger, saj je bil kakšnih 30 let »veliki inkvizitor«, sprva kot prefekt kongregacije za doktrino vere in zatem kot papež?

[i] https://katoliska-cerkev.si/biografija-josepha-ratzingerja-papeza-benedikta-xvi (18.1.2019).
[ii] Afera papež, str. 54 in 55.
[iii] Dnevnik, 16.2.2010.
[iv] Objektiv (priloga Dnevnika), 30.3.2010.
[v] Večer, 18.5.2010.


To je odlomek iz nove knjige:
 
KATOLIŠKA CERKEV:
RAJ ZA PEDOFILE IN PEKEL ZA NJIHOVE ŽRTVE?
Ali je tudi papež Frančišek prikrival spolne zlorabe otrok?

Več o knjigi na www.began.si
Avtor ob Ni komentarjev:
Oznake: , , , ,
Naročite se na: Objave (Atom)