Nedemokratičen poseg v zakon

Ni še dolgo od tega, ko je državni zbor zavrnil predlog zakona o spremembah zakona o verski svobodi, po katerem naj bi med drugim ukinili državno plačevanje socialnih prispevkov duhovnikom. Na ta predlog so se odzvale nekatere verske skupnosti, predvsem je bila, kot ponavadi, glasna katoliška cerkev. Ta je v skupni izjavi s še tremi verskimi skupnostmi zavrnila omenjeni predlog, pri čemer pravi, da predlog občutno znižuje dosežene standarde varovanja človekovih pravic v Sloveniji, kar pomeni tudi nedemokratičen poseg v zakon o verski svobodi.

V kritiki domnevnega zniževanja standarda varovanja človekovih pravic oz. nedemokratičnosti predloga je kot ponavadi prednjačila katoliška cerkev, torej tista organizacija, ki temelji na strogi hierarhiji in totalitarnost (papež Pij XI. leta 1930: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek) in z demokracijo nima nobene zveze. Poleg tega ta cerkev že ves čas v principu zavrača človekove pravice, razen tistih, ki so njej v korist. Govori o verski svobodi in jo terja zase, sama pa te svobode drugim ne priznava, saj prisilno krsti dojenčke in staršem grozi z večnim peklom, če ne dajo svojega otroka krstiti, ne omogoča celovitega izstopa, temveč samo formalnega, pa še pri tem izstopnike tako ali drugače ovira. Čeprav izstopniki samo izkoristijo svojo svobodo vesti, ki jo jim priznava ustava, jih cerkev kaznuje z izobčenjem oz. prekletstvom – usta pa so jo polna človekovih pravic in svobode vesti. Za nameček izstopnikom ostanejo vse dolžnosti, ki so jih imeli kot člani, seveda pa izgubijo vse pravice. Čeprav so jo polna usta tudi življenja, ne priznava pravice do življenja, saj podpira smrtno kazen, poleg tega pa v svojih temeljnih verskih spisih še danes poziva k pobijanju tistih, ki storijo razne moralne prekrške (prešuštniki, homoseksualci, čarovnice ...) Kljub takšnemu očitnemu kršenju slovenske ustave država molči in ne zagotovi uresničevanje svobode vesti, kar je njena osnovna dolžnost.

Katoliška cerkev se kot pijanec plota oklepa državnega financiranja svojih dejavnosti in ljudi. Čeprav cerkvena sfera letno dobi od davkoplačevalcev vsaj 20 milijonov evrov in je cerkveno nepremično premoženje po uradnih podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije vredno kakšnih 800 milijonov evrov, v svetu pa je vrednost njenega premoženja tisoče in tisoče milijard evrov (kardinal Vagnozzi: »Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih služb KGB, CIA in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja.« Ronald Cooke, Vatican Jesuit Global Conspiracy), si ne pusti vzeti nobenega privilegija. Čeprav ob asistenci hlapčevske države na vsakem koraku diskriminira drugače misleče in verujoče, jo morajo ti kot davkoplačevalci še v 21. stoletju financirati. Nekateri si s tem celo kopljejo lasten grob, saj jim cerkev ne priznava pravice do življenja. Ni zastonj izjavil nemški zgodovinar Karlheinz Deschner: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del)

Kako dolgo še bo neka zasebna organizacija držala v šahu celotno Slovenijo? Kako dolgo še bo krvava biblija ideološka podlaga na tem svetu?