Vatikan poln korupcije

 Papež Frančišek je konec aprila 2021 v sklopu boja proti korupciji v Vatikanu izdal nov odlok, ki vsem uslužbencem prepoveduje sprejemanje daril, dražjih od 50 dolarjev. Papež hkrati uvaja večjo preglednost poslovanja visokih vatikanskih uradnikov in menedžerjev, kar velja tudi za kardinale. Ti morajo takoj javiti, če so se znašli v finančni preiskavi, redno pa bodo morali razkrivati svoje finančno stanje. Vodilni predstavniki Vatikana bodo morali podati izjavo, da proti njim ne poteka preiskava zaradi terorizma, pranja denarja ali davčne utaje oziroma da zaradi tega niso bili pravnomočno obsojeni in to vsaki dve leti po imenovanju. Papež vodilnemu osebju prepoveduje tudi uporabo davčnih oaz in posedovanje nepremičnin, kupljenih z nezakonito pridobljenimi sredstvi. Višji uradniki bodo morali v pisni izjavi objaviti, da nimajo deležev, niti prek tretje osebe, v podjetjih z »visokim tveganjem« za pranje denarja. Prav tako ne smejo imeti deležev v podjetjih, ki delujejo v nasprotju z družbeno doktrino katoliške cerkve.

Očitno je Vatikanu ogromno korupcije, sicer papež ne bi sprejel tako rigoroznega ukrepa. Del cerkvenega poslovanja so bile, verjetno pa so še, razne podkupnine v obliki daril, ki so jih posamezni cerkveni veljaki nosili uradnikom vatikanske kurije. Po takšnih darilih je bil znan mehiški duhovnik Marcial Maciel Degollado, ustanovitelj reda Kristusovih legionarjev, ki je bil sicer obsojen zaradi pedofilije in leta 2006 izključen iz duhovniškega stanu, saj je v Vatikan prinašal kuverte s po 5.000 in 10.000 dolarji. Te kuverte seveda ni podarjal revežem, temveč vplivnim in močnim vatikanskim uslužbencem. Ameriški škof Michael J. Bransfield je vplivnemu kleru podaril 140.000 ameriških dolarjev, še mnogo več pa je cerkvenim vplivnežem dal kardinal McCarrick in sicer kar 600.000 dolarjev. Med drugimi je papežu Janezu Pavlu II. podaril 90.000 ameriških dolarjev, papežu Benediktu pa kar 291.000 dolarjev, od tega se je samo ček iz maja 2005 glasil na znesek 250.000 dolarjev. Očitno so si vsi trije kleriki s podkupninami plačevali molk vatikanske kurije, kajti kot se je izkazalo kasneje, so bili vsi trije spolni plenilci, pri čemer so spolno zlorabljati tudi otroke. Podkupnine ne povedo vsega samo o tistih, ki jih dajejo, temveč tudi o tistih, ki jih sprejemajo. Nekaj časa lahko šelest bankovcev prikriva zločine, toda ne večno. Zla dela se prej ali slej razkrijejo in to se je zgodilo tudi v primeru omenjenih klerikov.

Koliko je v katoliški cerkvi še korupcije, ki javno še ni razkrita? Zakaj je papež ravno sedaj sprejel tako »drastične« ukrepe proti cerkveni korupciji? Mogoče zato, ker korupcijske afere prihajajo v javnost in želi na ta način prepričati vernike in drugo javnost, da se bori proti korupciji. Vprašanje pa je, ali ni to samo piar poteza papeža? Kajti, korupcija v Vatikanu ni od danes, temveč je prisotna že dalj časa. Ali ni mogoče korupcija eden izmed temeljev katoliške cerkve? Kot npr. cerkvena pedofilija, proti kateri se že nekaj časa »bori« papež!

Po nastopu svoje papeške funkcije je J. Ratzinger podaljšal mandat kardinala McCarricka v Washingtonu za dve leti. Ko so se leta 2005 pojavile konkretnejše obtožbe zlorab odraslih oseb, je Benedikt XVI. zahteval odstop kardinala McCarricka, z naročilom, naj se umakne in odpove javnim nastopom.[1] Papež Benedikt XVI. ni odobril kanonskega postopka zoper kardinala, ki se je leta 2006 upokojil, temveč se je obrnil na kardinalovo vest in cerkveni duh in mu nakazal, naj manj potuje in dela v dobro cerkve. Ni šlo za sankcije, zgolj za priporočila.

»V odsotnosti kanoničnih sankcij ali izrecnih navodil svetega očeta je McCarrick nadaljeval svoje dejavnosti,« je zapisano v povzetku.[2]

Zakaj se papež Benedikt XVI. ni odločil za izpeljavo ustreznega postopka po kanonskem pravu, saj so se množile prijave zoper kardinala, temveč se je obrnil samo na njegovo vest in duha cerkve? Kaj je bilo zadaj? Mogoče kakšni interesi? Npr. denar, kajti McCarrick je papežu Benediktu poslal 291.000 dolarjev, od tega se je samo ček iz maja 2005 glasil na znesek 250.000 dolarjev! Kaj pa žrtve kardinala McCarricka?

Obračun z nadškofom Viganòjem

V poročilu je nadškof Viganò omenjen več kot 300-krat, kar bi lahko pomenilo, da je nadškof stopil Vatikanu in papežu Frančišku na žulj. Poročilo McCarrick prikazuje nadškofa kot zlobneža, čigar informacije papežu v zvezi s Theodorjem McCarrickom so sporna, papeža Frančiška pa kot junaka, ki je takoj, ko je prejel verodostojne informacije, kaznoval spolnega plenilca McCarricka. Poročilo zavrača trditev nadškofa Viganòja, da je papežu Frančišku leta 2013 omenil, da je McCarrick zagrešil zločine in da je serijski plenilec.

Poročilo tudi obtožuje nadškofa, da leta 2012 kot apostolski nuncij v ZDA ni izvedel vseh preiskav proti McCarricku in ni sprejel potrebnih ukrepov za omejitev McCarrickove dejavnosti ali njegovih potovanj.[3] Takrat se je namreč pojavila nova obtožba na račun McCarricka. Nadškof odgovarja, da to ne drži in da je leta 2013 v zvezi s tem pisal kardinalu Ouelletu in mu poslal določene dokumente. Obvestil pa ga je tudi, da se je civilna zadeva glede te obtožbe končala in to brez možnosti pritožbe, škof Bootkoski pa je to obtožbo opredelil kot lažno in žaljivo.[4] Nadškof še pravi, da je o kardinalu McCarricku leta 2006 in 2008 pripravil dva memoranduma in v zadnjem je zaradi resnosti dejstev o zlorabah predlagal, da se McCarrick odstrani s položaja kardinala in da se ga laizira. Očitno njegov predlog ni bil sprejet.

Sicer pa nadškof Viganò še navaja, da je namen tistega, ki je sestavil poročilo, jasen: Odgovornost za napredovanja McCarricka prenesti na predhodnike papeža Frančiška, od katerih je eden pokojni (Janez Pavel II.), drugi pa star in šibek (Benedikt XVI.). Prvi se ne more braniti, ker je v grobu, drugi pa je preveč slaboten, da bi svojega naslednika označil za lažnivca in ga tako diskreditiral, kar velja enako za funkcijo, ki jo opravlja.[5]

Ali je Vatikan kaj prikril?

Poročilo temelji na izjavah več kot 90 prič, tako klerikov kot laikov, kot tudi na raznih dokumentih iz vatikanskih uradov in z vatikanske ambasade v ZDA. Kot priča pa ni bil povabljen nadškof Viganò, kar ga čudi, saj se je s to zadevo v preteklosti dosti ukvarjal.[6] V poročilu je po mnenju nadškofa tudi veliko protislovij, zaradi česar imajo mnogi deli poročila malo verodostojnosti.[7]

Zanimivo je, da je Vatikan preiskoval Vatikan, torej sam sebe. Ali je lahko takšna preiskava nepristranska? Težko! Po cerkveni ideologiji mora biti preiskava v korist najvišjega klera, ki je bil kakorkoli vpleten v neko sumljivo zadevo. V konkretnem primeru je to papež Frančišek, ki sedi na cerkvenem prestolu. Umakniti se mu je moral celo papež Benedikt XVI. Tudi opravičevanja papeža Janeza Pavla II. je mnogo.

Kaj bi pokazala zunanja in nepristranska preiskava, npr. nekega močnega tožilstva ali policije nevtralne države, torej nekatoliške države? Ali bi takšna preiskava odkrila mnogo dokumentov, ki v cerkveni preiskavi niso bili zajeti? Velika verjetnost!

Poročilo je dokaz, kako je cerkev spretno prikrivala kardinalove spolne zlorabe otrok in odraslih in kako je kardinala kljub mnogim obtožbam zaradi spolnih zlorab pustila pri miru dokler se je dalo. Bil ji je namreč koristen, saj ji je priskrbel mnogo denarja s strani bogatih mecenov, poleg tega pa ji je bil v pomoč v političnem smislu – nekoč je celo potoval v imenu State Departmenta, torej ameriške vlade. To zadnje kaže na zelo škodljivo sprego države in cerkve, ki je posebej v ZDA močna, čeprav tem obstaja formalna ločitev države in cerkve.

Kaj pa odgovornost? Ali bo kdo kaznovan zaradi prikrivanja spolnih zlorab? Ali pa bo spet vse v smislu »psi lajajo, karavana gre dalje«?

Čeprav je preiskava o kardinalu McCarricku imela namen oprati ime papeža Frančiška, je kljub temu razkrila koruptivni sistem v cerkvi. Zato bi lahko Vatikan takšne preiskave izvedel tudi v drugih državah, npr. Nemčiji, Argentini, Braziliji, na Irskem … Verjetno bi se razkrilo marsikaj novega in zanimivega, ne glede na to, da so bile v nekaterih državah že državne ali interne preiskave s strani lokalne cerkve. Mogoče pa je bila kakšna takšna preiskava že izvedena, poročilo pa je ostalo tajno!

Podoba svetniškega papeža Janeza Pavla II. bledi

Papež Frančišek je leta 2014 papeža Janeza Pavla II. razglasil za svetnika. Svetnik je postal papež, ki je namerno ogrožal otroke in tudi odrasle osebe, saj iz poročila McCarrick izhaja, da je ignoriral poročila o spolnih zlorabah kardinala McCarricka. Namesto da bi sprožil kazenski postopek zoper njega, ga je postavil na prestižno škofovsko mesto v Washingtonu in kasneje povišal še v kardinala. Tako je kardinalu omogočil še nadaljnja leta brezskrbnega spolnega zlorabljanja otrok in odraslih.

Samo v ZDA je več kot 40 šol poimenovanih po papežu Janezu Pavlu II, poleg tega pa je v ZDA in po svetu še mnogo raznih cerkvenih organizacij poimenovanih po tem papežu. Ali bodo vse te organizacije spremenile imena in se preimenovale v nekaj drugega? Če tega ne bodo storile, ali ne bo to dokaz, da podpirajo prikrivanje spolnih zlorab s strani papeža Janeza Pavla II.? Torej podpirajo prikrivanje zla s strani svetnika? Kakšen pa je svetnik, ki prikriva zlo? In koga takšen svetnik zastopa: Boga Stvarnika ali boga podzemlja? Življenje svetnikov naj bi bilo vzor za življenje katolikov. Prikrivanje spolnih zlorab svetniškega papeža bo vzor za življenje katolikov? Torej naj tudi oni prikrivajo spolne zlorabe!

Vprašanje je, ali bo svoje ime spremenila katoliška univerza v Lublinu na Poljskem, ki se imenuje po papežu Janezu Pavlu II. Ta namreč meni, da ne more ostati ravnodušna do zavajajočih obtožb in obrekovanj, ki so usmerjena proti njihovemu zavetniku. Navaja še: »Ko gledamo nekatera medijska poročila, ki delijo [le] mnenja izbranih komentatorjev, je težko ne spregledati, da jih motivira predvsem sistemska ali projicirana nenaklonjenost katoliški cerkvi. Subjektivne teze, ki so jih izrazili nekateri krogi, nikakor niso podprte z dejstvi in ​​objektivnimi znanji, kakršna so v poročilu državnega sekretariata Svetega sedeža o Theodorju McCarricku. […]. Poskušati Janeza Pavla II napraviti odgovornega za tragedijo ljudi, ki so bili žrtve spolne zlorabe duhovščine, je namigovanje in manipulacija. Poljski papež je bil tisti, ki je začel boj proti storilcem dejanj zoper osnovno dostojanstvo najšibkejših in je uvedel načelo 'ničelne tolerance do pedofilije'«.[8] Ali bodo svojega papeža branili tudi z orožjem, če bo treba? Ali bodo izobčili tiste, ki »obrekujejo« njihovega papeža?

Odvetnik žrtev McCarricka toži Vatikan

Ameriški odvetnik Jeff Anderson je novembra 2020 na zvezno okrožno sodišče v New Jerseyju v imenu štirih žrtev, trije izmed njih so bili v času spolnih zlorab mladoletni, serijskega spolnega plenilca Theodorja McCarricka vložil odškodninsko tožbo zoper Sveti sedež. Na 85 straneh podrobneje utemeljuje svojo tožbo in krivdo za spolne zlorabe nekdanjega kardinala pripisuje papežem Janezu Pavlu II., Benediktu XVI. in Frančišku. Poleg navedenih papežev je v tožbi omenjenih še 33 kardinalov in večje število škofov. Vse ceste vodijo v Rim, pravi odvetnik, problemi in njihovi izvori prihajajo iz Rima. Obtoženi Sveti sedež je odgovoren za zgodovinsko preverjeno prakso hierarhije, vključno s škofi, ki so spolno nasilne duhovnike selili na območja, kjer očitki o zlorabi niso bili znani, pri čemer Sveti sedež nikoli ni sprejel ustreznih ali učinkovitih ukrepov za odstranitev spolno nasilnih duhovnikov iz duhovniške službe. V tožbi tudi obtožuje katoliško cerkev kršenja konvencije o otrokovih pravicah, ki jo je Vatikan ratificiral leta 1990.[9]

Vatikan kot tuja država v ZDA sicer uživa imuniteto, vendar ne v primeru, če v ZDA opravlja poslovno dejavnost preko uslužbencev ali agentov ter ti v tem svojstvu izvršijo delikte.[10] Ali ni nekdanji kardinal na veliko zbiral denar za Sveti sedež in jih pošiljal v Rim?

Snežna kepa se je začela valiti. Kako se bo cerkev, če se sploh bo, izkopala iz te kepe, ki bo verjetno kmalu veliki plaz, se bo še videlo. Dejstvo je, da se zločini cerkve vedno bolj razkrivajo in potiskajo cerkev vedno bližje smetišču zgodovine.

Konec.

_____________________

[1] https://radio.ognjisce.si/sl/232/novice/32346/bo-porocilu-o-mccarricku-sledilo-porocilo-o-kardinalu-dziwiszu.htm (13.11.2020).

[2] https://www.ncronline.org/news/accountability/vaticans-explosive-mccarrick-report-largely-places-blame-john-paul-ii (16.11.2020).

[3] https://www.churchmilitant.com/news/article/mccarrick-report-whitewashes-pope-francis (15.11.2020).

[4] https://onepeterfive.com/archbishop-vigano-responds-in-depth-to-the-mccarrick-report/ (15.11.2020).

[5] https://onepeterfive.com/archbishop-vigano-responds-in-depth-to-the-mccarrick-report/ (15.11.2020).

[6] https://www.churchmilitant.com/news/article/vigano-mccarrick-report (16.11.2020).

[7] https://www.churchmilitant.com/news/article/vigano-mccarrick-report (16.11.2020).

[8] http://kath.net/news/73475 (27.11.2020).

[9] https://www.churchmilitant.com/news/article/mccarrick-victims-suing-vatican (27.11.2020).

[10] https://cruxnow.com/news-analysis/2020/11/two-secular-lawsuits-raise-deeply-ecclesiastical-conundra/?utm_source=Crux+Daily+Newsletter&utm_campaign=4f80fa5ae5-Daily+Blast&utm_medium=email&utm_term=0_15d5f1aae4-4f80fa5ae5-47444137 (27.11.2020).

Kölnski kardinal Woelki noče odstopiti

 V drugi polovici marca 2021 je bilo objavljeno poročilo o spolnih zlorabah v Nadškofiji Köln. Osemsto strani dolgo poročilo, pripravila ga je nemška odvetniška pisarna Gercke Wollschläge, razkriva, da je več kot 200 spolnih plenilcev zlorabilo več kot 300 oseb, med katerimi je bilo največ fantov, mlajših od 14 let. Največ kršitev dolžnosti se v poročilu očita umrlemu kardinalu Meisnerju. Klerik Heße, nekdanji vodja nadškofijskega osebja, danes pa je hamburški nadškof, je papežu ponudil odstop, saj ga poročilo močno bremeni. To je storil tudi kölnski pomožni škof, 53-letni Dominikus Schwaderlapp, saj tudi njega poročilo močno bremeni. Odstopiti pa noče kardinal Woelki, ki vodi Nadškofijo Köln, čeprav mu očitajo, da je prikrival spolne zlorabe v svoji škofiji in čeprav, kot pravi sam, prevzema moralno odgovornost za dogodke iz preteklosti, saj je z vodenjem nadškofije prevzel tudi odgovoren položaj.

Nadškof Woelki je dejal, da bo poskrbel, da v kölnski nadškofiji ne bodo več uničevali dokumentacije. »Ne sme biti in ne bo več mogoče, da bi iz dokumentacije izginjale posamezne strani ali da bi celi kupi dokumentov padli za omaro.« Poleg tega pa pravi, da je treba povsem izključiti možnost, da bi z dokumentacijo na kakršenkoli način manipulirali.[1] Če se to dogaja v Nadškofiji Köln ali se potem dogaja tudi v drugih nemških škofijah? Pa tudi druge po svetu? Ali torej cerkev še vedno uničuje dokumentacijo o cerkveni pedofiliji oz. z njo manipulira? Zanimiva je njegova izjava glede prepovedi uničevanja dokumentacije, da je s to prepovedjo kršil cerkveno pravo. Ali torej cerkveno pravo omogoča oz. celo zahteva uničevanje dokumentacije o spolnih zlorabah? In to še sedaj!

Zanimiva je tudi kardinalova izjava, da so »potrebne spremembe v cerkvenem pravu, ki bodo še natančneje in jasneje urejale odziv na obtožbe spolnih zlorab«. Ali ni to kritika papeža, saj je ta izdal nekaj dokumentov, ki urejajo odziv na obtožbe glede spolnih zlorab? Ali pa gre za navaden piar, s katerim želi kardinal zmanjšati svojo odgovornost glede spolnih zlorab v Nadškofiji Köln?

Kölnski kardinal Woelki je bil deležen tudi mnogo kritik, ker ni hotel javno objaviti poročila o spolnih zlorabah v svoji škofiji, ki ga je pripravila nemška odvetniška pisarna Westpfahl - Spilker – Wastl še pred poročilom o spolnih zlorabah odvetniške pisarne Gercke Wollschläge. Trdil namreč je, da je prvo poročilo pomanjkljivo, kar pa je odvetniška pisarna Westpfahl - Spilker – Wastl zanikala in zavrnila. Kaj je v resnici zmotilo kardinala, da prvega poročila ni hotel objaviti? Ali je bil mogoče v tem poročilu spoznan za enega izmed odgovornih za prikrivanje spolnih zlorab? V drugem poročilu namreč njegova odgovornost formalno ni bila ugotovljena!

Kaj pravijo žrtve o poročilu? »Kako prikladno, da so odgovorni že mrtvi. Cerkvi se je zavlačevanje v zadnjih 11 letih obrestovalo,« je zadevo komentiral Matthias Katsch, predstavnik skupine Eeckiger Tisch.^[2]

Poročilo o spolnih zlorabah v Nadškofiji Köln, ki sicer zajema obdobje med letoma 1975 in 2018, kaže na to, da se v cerkvi ni nič bistvenega spremenilo in to kljub visoko donečim besedam papeža Frančiška in njegovih podložnikov. Volk dlako menja, nravi pa ne. Kako dolgo bo še cerkev vlekla za nos državo in ljudi?

---

[1] https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/k%C3%B6lnski-kardinal-woelki-ne-bo-odstopil?Open (4.4.2021).

[2] Dnevnik, TV Slovenija 1, 19.3.2021.

Papež je prišel na kraj zločina

 Papež Frančišek se mudi na obisku v Iraku, v državi, ki je bolj ali manj uničena s strani »krščanskega« zahoda. Kot je znano, je to državo leta 2003 napadla koalicija z ZDA na čelu in to pod pretvezo, da Irak razvija orožje za množično uničevanje, kar se je kasneje izkazalo za laž. Tega orožja namreč v Iraku nikoli niso našli. Napadalci so zrušili iraško vlado in postavili prehodno upravo, leta 2005 pa so izvedli volitve. Ameriška vojska se je iz Iraka umaknila decembra 2011. Po invaziji so se začeli vrstiti spopadi med koalicijskimi silami in uporniki, ki so prerasli v državljansko vojno, nemiri pa trajajo še zdaj.

Napad na Irak je podprl papež Janez Pavel II., vojaško posredovanje v Iraku pa je tudi papež Frančišek v določenih okoliščinah opredelil kot upravičeno. Iz tega je jasno razvidno, da je katoliška cerkev podprla vojaški napad ZDA in njenih vazalov na muslimansko državo. S tem je cerkev sokriva za vse žrtve, trpljenje in uničevanje, ki se je dogajalo in se še dogaja v Iraku. Čeprav cerkev uči Božje zapovedi Ne ubijaj, Ne kradi … pa jih sama na veliko krši, kar je razvidno tudi iz podpore vojaškemu napadu na Irak. Novodobni »krščanski« križarji pod ideološkim vodstvom cerkve so napadli muslimane, ki jih je papež Benedikt XVI. opredelil kot zlo. Ta je namreč leta 2006 napadel islam v svojem znanem govoru na predavanju na univerzi v Regensburgu, kjer je citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« Seveda pa to ni prvi napad katoliške cerkve na muslimane, spomniti se je treba samo križarskih vojn iz srednjega veka pa še kaj drugega.

Posledice napada na Irak so močno čutili tudi tam živeči pripadniki raznih biblijskih cerkva, med njimi tudi katoličani. Mnogo njih je bilo pobitih, ranjenih, pregnanih … Njihovo število v Iraku se je zelo zmanjšalo. Katoliška cerkev je torej s podporo napadu na Irak škodovala tudi lastnim vernikom in ne samo muslimanom. Očitno lastni verniki zanjo niso bistveni, važni so politični interesi. Cerkev za svoje satanske interese ne žrtvuje samo nekatolikov, temveč tudi lastne vernike.

Potovanje papeža Frančiška v Irak je torej papeževo potovanje na kraj cerkvenega zločina, kajti kot že navedeno, ima katoliška cerkev velik delež krivde v uničevanju Iraka. Na njeni vesti so tisoči in tisoči mrtvih ali ranjenih odraslih in otrok, uničena naselja ter seveda tudi narava. Zato je Irak še en primer z dolgega spiska cerkvenih zločinov. Znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20­tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimskokatoliška cerkev. Cerkveni zločini se očitno niso ustavili v prejšnjem stoletju, temveč se nadaljujejo tudi v 21. stoletju.

Papež Frančišek je ob prihodu v Irak v uvodnem govoru 5. marca 2021 dejal: »Prihajam kot spokornik, ki nebesa in brate prosi odpuščanje za mnoga uničenja in krutosti …« Ali je papež s temi besedami priznal cerkveni delež in krivdo v uničevanju Iraka? Kakšno pokoro nosi papež oz. cerkev, saj Frančišek sam sebe imenuje spokornik? Te ni videti! Predvsem ni videti spokornih dejanj. Jezus namreč pravi, tega pa po lastnih besedah zastopa papež, da se ljudje spoznajo po dejanjih in ne besedah. Zato so papeževe besede o spokorniku samo piar, predstava za javnost, s katero želi papež izboljšati cerkveno podobo v muslimanskem svetu. To velja tudi za njegove besede, da prihaja »kot romar miru v imenu Kristusa, vladarja miru«, kajti te papeževe besede so veliko zasmehovanje Jezusa, Kristusa in s tem bogokletje, saj je bil Jezus proti vsaki vojni – znane so namreč njegove besede, da ljubite svoje sovražnike in kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Cerkev pa podpre vsako nasilje in vojno, ki je v njeno korist in ta v Iraku je vsekakor bila, saj je oslabila muslimanski svet, ki bi se ga katoliška cerkev rada znebila. Muslimani namreč nimajo pravice do obstoja, meni cerkev. Koga zastopa katoliška cerkev: pacifista Jezusa ali vojaka satana?

Papež Frančišek se je že takoj ob prihodu srečal z iraškim predsednikom vlade, malo kasneje pa tudi s predsednikom Iraka, drugimi predstavniki oblasti in diplomatskim zborom. Verniki so prišli na vrsto kasneje, saj ti za cerkev predstavljajo samo kmete na šahovnici. To kaže na sprego cerkve in posvetne oblasti, ki ljudem in naravi ne prinese ničesar dobrega. Zgodovina je polna takšnih primerov.

Katoliška cerkev kot koronski vojni dobičkar?

Epidemija virusa covid-19 je močno zarezala v življenje družbe. Država z raznimi ukrepi pomaga ljudem in gospodarstvu, da so negativne posledice čim manjše. Med tistimi, ki jim država pomaga, pa so tudi tisti, ki pomoči sploh niso potrebni. Tu je mišljen predvsem kler katoliške cerkve na Slovenskem, ki že več mesecev dobiva državno pomoč po 700 evrov na mesec. Čeprav je katoliška cerkev izjemno bogata, ne samo po svetu, temveč tudi v Sloveniji, kjer njeno celotno premoženje tangira k vrednosti milijarde evrov, država še naprej podpira nasilno cerkev, čeprav ima ta dovolj sredstev za svoje potrebe in tako za pomoč svojemu kleru, če je ta pomoči potreben. Kot že navedeno pa verski uslužbenci katoliške cerkve kljub temu dobivajo državno mesečno pomoč v višini 700 evrov. Ali ni v Sloveniji katoliška cerkev koronski vojni dobičkar? Ali ni v Sloveniji država ločena od cerkve? Zakaj jo potem financira? Prilizovanje, korupcija …

Ali je katoliška cerkev vojni koronski dobičkar npr. tudi v ZDA? Podatki so zelo zgovorni. V ZDA je katoliška cerkev dobila več kot 3 milijarde dolarjev državne pomoči zaradi epidemije covida-19 in to v obliki posojil z nizkimi obrestmi, pa čeprav ima tamkajšnja cerkev več kot 10 milijard dolarjev razpoložljivih sredstev, kot so to gotovina, kratkoročne naložbe … (v to niso vštete nepremičnine, razni skladi …). Čikaška nadškofija je dobila 77 milijonov, čeprav ima premoženje v vrednosti več milijard dolarjev ter samo gotovine in naložb v vrednosti kakšne milijarde dolarjev. Še več je dobila nadškofija Los Angeles, in sicer 80 milijonov ameriških dolarjev pomoči za plače v svojih institucijah, čeprav je imela 658 milijonov dolarjev razpoložljivih sredstev za svoje potrebe. Nadškofija Boston je imela približno 200 milijonov razpoložljivih sredstev, pa je kljub temu dobila več 10 milijonov dolarjev zvezne pomoči za svoje župnije in šole – zvezno pomoč so namreč dobivale tudi župnije in cerkvene šole in ne samo škofije kot takšne. Po prejemu pomoči so se njena razpoložljiva sredstva povečala na približno 233 milijonov dolarjev. Čeprav je cerkev dobila državno pomoč, pa je zaprla mnoge šole. Cerkev je na splošno dobila približno dvakrat več državne pomoči, kot jo je skupaj dobilo 40 največjih ameriških dobrodelnih organizacij. Ali je cerkev res potrebovala državno pomoč? Duhovnik James Connell, strokovnjak za cerkvene finance in kanonsko pravo iz nadškofije Milwaukee, meni, da cerkev ni potrebovala državne pomoči, še posebej ne, ker je moralo na tisoče manjših ameriških podjetij trajno končati s poslovanjem in zapreti vrata.

Dejstvo je, da ima katoliška cerkev v ZDA, enako je povsod po svetu, veliko privilegijev. Tako kot v Sloveniji je uspela prepričati državo, da ji je dodelila državno pomoč zaradi epidemije virusa covid-19, čeprav ima svojih sredstev dovolj in zaradi tega pomoči dejansko ni potrebovala. Pomoč pa so potrebovala mnoga manjša podjetja, pa je niso dobila ali premalo in so zaradi tega morala trajno končati z delom. Super bogati cerkvi da, mnogim manjšim, predvsem revnim, pa ne ali pa premalo.
Jasno je, da je cerkev krizo zaradi covida-19 uporabila za večanje svojega že itak izjemnega premoženja. Na žalost ji je v tem asistirala država, ki bi morala biti prva, ki bi spregledala cerkveno igro in ji odklonila pomoč, dokler ne bi sama uporabila vseh svojih sredstev. In teh ima cerkev po vsem svetu na stotine milijard. Sprega oblasti in katoliške cerkve za ljudstvo nikoli ni bila dobra, mnogokrat pa zelo nevarna, kar dokazuje preteklost. Nietzche pravi, da je cerkev največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti. Kaj pa velja za državo? Enako privlači enako! Če bi bila država poštena, ali bi dodelila pomoč super bogati organizaciji?

In kaj je rekel Jezus glede bogastva? Pravi naslednje: »Laže gre namreč kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Lk 18,25) In še: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6,24) Pa tudi: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.« (Mt 6,19-21) Po dejanjih jih boste spoznali, še pravi. Ali bo cerkev s svojim papežem in klerom prišla v nebesa? Ali cerkev zastopa Jezusa ali njegovega nasprotnika, to je mamona, imenovanega tudi satan oz. demon?

In še nekaj izjav v zvezi z bogastvom cerkve. Škof Hieronim je dejal: »Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju, polnimo vreče z zlatom in nič nam ni dovolj.« In še kardinal Vagnozzi:« Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih služb KGB, CIA in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja.«

Ali ni katoliška cerkev koronski vojni dobičkar?

RTV Slovenija kot cerkvena prižnica

RTV Slovenija ima v svojem programu mnogo verske tematike. Oddaje s to tematiko, vseh je okoli 10, so tako na televiziji kot tudi na radiu. Na Radio Slovenija najdemo oddaje kot so Sledi večnosti, Sedmi dan, Musica sacra, Glasba in sveto ter Duhovna misel, na TV Slovenija pa Ozare, Duhovni utrip, Obzorja duha in Sveto in svet, na obeh pa so tudi redni prenosi maš. Za praktično vse verske oddaje, razen za oddajo Duhovni utrip na TV Slovenija in prenose maš evangeličanske cerkve, je značilno, da v njih večinoma kot gostje prevladujejo katoliki oz. so oddaje posvečene katoliški cerkvi. Ta cerkev je v teh oddajah torej privilegirana, saj v njih sodeluje mnogo več katoliških klerikov in laikov kot pa pripadnikov evangeličanske cerkve. Še bistveno manj pa je med gosti zaslediti pripadnike drugih verskih skupnosti, čeprav je teh več kot 50. Katoliška cerkev je torej na RTV Slovenija močno favorizirana, čeprav so po slovenski ustavi vse verske skupnosti enakopravne. Ali ne krši RTV Slovenija 7. člena ustave, ki zapoveduje enakopravnost verskih skupnosti, ko favorizira katoliško cerkev?

Pred časom je bil urednik verskih oddaj na TV Slovenija katoliški duhovnik, mogoče je to še zdaj. Tudi pred njim so se med uredniki tega programa znašli katoliški duhovniki. Član katoliške cerkve, še posebej pa klerik, je dolžan po cerkvenem pravu vedno in povsod braniti in širiti katoliško vero. To torej velja tudi v obravnavanem primeru: katolik, ne glede na to, ali je laik ali klerik, je dolžan, da na RTV Slovenija brani in širi katoliško vero. Tako to velja tudi za urednika verskega programa, seveda pa tudi za novinarje, ki so člani katoliške cerkve. Njihova naloga je, da kot katoliki pri svojem delu na RTV Slovenija širijo in branijo katoliško vero. Po katoliškem nauku bi morale biti vse vsebine na RTV, ne samo verske, prežete s katoliškim duhom, še posebej tiste, ki jih pripravljajo katoliki. Še bolj mora biti ta duh izražen v verskih oddajah, ki jih pripravljajo člani cerkve. Ali to katoliki delajo ali ne, niti ni toliko pomembno, pomembno je, da to morajo delati. Če se pogleda verski program na RTV Slovenija, je mogoče videti, kot že navedeno, da je večina programskega časa namenjena katoliški cerkvi. Iz tega je mogoče tudi zaključiti, ali katoliki na RTV Slovenija opravljajo svojo katoliško dolžnost ali ne. Nerazumljivo je, kako je na javni televiziji lahko urednik programa, ki mora enakopravno upoštevati vse verske skupnosti, katoliški duhovnik (če to trenutno seveda je), ki ima jasno in izrecno dolžnost, da mora širiti in braniti katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času, pri čemer mora zvesto slediti nauku katoliške cerkve, ki npr. uči: »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov.« (Ambrozij »sveti«). Urednik verskega programa mora tako vse, ki na RTV Slovenija niso katoliki, imeti za krivoverce, enako velja v odnosu do gledalcev. Krivoverci ali ateisti po katoliškem nauku nimajo pravice do obstoja.

Tako radio kot televizija redno prenašata nedeljske katoliške maše, pa tudi maše za božič in veliko noč . Na ta način javni zavod, torej zavod, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, sodeluje v evangelizaciji Slovenije, kajti maše so namenjene utrjevanju, širjenju in tudi obrambi vere. To pa je nesprejemljivo, saj je država, vključno z javnimi zavodi, ločena od verskih skupnosti. Ločenost pa pomeni, da mora biti država versko nevtralna in ne sme nobene verske skupnosti podpirati. Seveda pomeni širjenje vere podporo neki cerkvi oz. verski skupnosti. Tudi z mnogimi ostalimi verskimi oddajami RTV vsaj posredno širi katoliško vero oz. pomaga cerkvi pri širjenju njene vere. Davkoplačevalci torej financirajo širjenje nasilne katoliške vere, kar je absurdno. Seveda enako velja za evangeličansko cerkev in druge verske skupnosti. Če bi bila v Sloveniji res uresničena ustavna določba o ločenosti države, kamor spadajo tudi javni zavodi, in verskih skupnosti, na RTV Slovenija sploh ne bi smelo biti verskih oddaj, kajti preko teh se, kot že navedeno, širi vera. Tega pa nobena državna ali javna institucija ne sme početi. Ali RTV Slovenija z verskimi oddajami poleg tega, da krši načelo enakopravnosti, krši tudi načelo ločenosti države in cerkve oz. verskih skupnosti.

Poseben primer hudega favoriziranja katoliške cerkve sta bili božični oddaji leta 2020 na TV Slovenija, saj so v teh oddajah sodelovali samo kleriki katoliške cerkve in to kaplan Karel Gržan, župnik Martin Golob, nadškof Stanislav Zore in kardinal Franc Rode. Očitno samo katoliška cerkev praznuje božič, druge verske skupnosti, ki pripadajo takoimenovanim krščanskim verskim skupnostim pa očitne ne. Seveda pa temu ni tako. Zakaj v obeh božičnih oddajah niso sodelovali tudi predstavniki drugih verskih skupnosti? Jih TV Slovenija ni povabila ali pa so povabilo odklonili? Verjetno velja tisto prvo. Ali ni TV Slovenija tudi kršila enakopravnosti verskih skupnosti, če je v božično oddajo povabila samo predstavnike katoliške cerkve, drugih pa ne? Posebno nerazumljiv je bil tudi način, kako je voditeljica javne televizije začela prispevek z gostoma kardinalom Rodetom in nadškofom Zoretom. Prvemu je namenila naslednje besede: »Počaščeni smo, da lahko pozdravimo tudi njegovo eminenco, kardinala gospoda Franca Rodeta,« in drugemu: »In zdaj pozdravljamo spoštovanega ljubljanskega nadškofa metropolita monsinjorja Stanislava Zoreta.« Ali ne gre za prilizovanje katoliški cerkvi? Če je voditeljica oddaje članica te cerkve, je to razumljivo. Toda to je nerazumljivo z vidika javne RTV Slovenija, saj je ta ločena od cerkve in v nobenem primeru ne sme biti hlapec katoliške cerkve!

Ali ni RTV Slovenija prižnica katoliške cerkve in organizacija, ki jo obvladuje katoliška ideologija?

Dvolični papež govori o miru, podpira pa vojne

V Vatikanu so decembra 2020 objavili poslanico papeža Frančiška ob 54. svetovnem dnevu miru, ki se obhaja 1. januarja 2021. Naslov poslanice je Kultura skrbi kot pot miru. Gre za poslanico, ki ima kar okoli 3.000 besed, pri čemer je zanimivo, da se beseda mir v različnih variantah pojavi samo približno 30-krat.

Med drugim je papež v poslanici glede miru zapisal naslednje: »Kultura skrbi kot skupno, solidarno in soudeleženo prizadevanje za zaščito ter pospeševanje dostojanstva in dobrega vseh, kot pripravljenost, da se bomo zanimali, da bomo pozorni na sočutje, spravo in ozdravljenje, na medsebojno spoštovanje in vzajemno sprejemanje, predstavlja prednostni način za graditev miru.« Ali se res potrebujejo nove poti miru? Ali ni že od vsega začetka dana pot miru? Kako se ta pot imenuje? Imenuje se Deset Božjih zapovedi. Te zapovedi so pot k miru in mir sam. Seveda ne kot besede, temveč kot dejanja v konkretnem življenju. Do miru vodijo npr. zapovedi Ne ubijaj, Ne kradi, Ne pričaj po krivem, Ne prešuštvuj in druge. O Božjih zapovedih v poslanici ni govora. Zakaj ne? Ali papež ne ve, da je edina pot do miru izpolnjevanje Božjih zapovedi in da vse drugo vodi proč od miru? Ali kultura skrbi, ki naj bi po papežu predstavljala prednostni način za graditev miru, res vodi k miru? Če bi slonela na uresničevanju Desetih Božjih zapovedih vsekakor, toda papež o Božjih zapovedih v poslanici sploh ne govori. Očitno te zapovedi zanj niso pomembne. Koga potem on zastopa? Boga miru, torej Boga Stvarnika in Kristusa, ali koga drugega? Bistvo miru je torej znano in zanj ni treba izdajati nekih leporečnih poslanic. Vsebina miru je preprosta in se sestoji, kot že navedeno, iz 10 Božjih zapovedi, torej Ne ubijaj, Ne kradi … Če se izpolnjujejo te zapovedi, ne more biti vojn in drugih nemirnih situacij.

Papež tudi pravi: »Na številnih koncih sveta potrebujemo novih poti miru, ki vodijo k celjenju ran, potrebujemo mojstre miru, pripravljeni na začetek zdravljenja in obnovljenega srečanja z domiselnostjo in drznostjo.« Poti do miru ni več, temveč je samo ena, ker je tudi resnica samo ena in ne več. Ta pot so že omenjane Božje zapovedi in te izpolnjuje »mojster« miru. Ali je papež mojster miru? Mogoče reči, da je on eden izmed zadnjih, ali celo zadnji, za katerega bi bilo mogoče reči, da je »mojster« miru. Zakaj? Zato ker podpira vojne, zato ker podpira biblijske smrtne kazni za razne moralne prekrške in zato, ker je proti človekovim pravicam, npr. pravici do življenja, do svobode, vključno s svobodo vesti in veroizpovedi, podpira pa tudi morjenje živali in uničevanje narave. Je tudi proti demokraciji, saj je cerkev ena najbolj nedemokratičnih institucij – cerkveni laiki so namreč po nauku katoliške cerkve podrejeni klerikom ter jih morajo poslušati in ubogati, sicer so kaznovani, celo z »duhovno« smrtno kaznijo, to je s cerkvenim večnim peklom. Katoliški laiki so tako v bistvu podložniki klera. Zanimivo je to, kar je rekel papež Pij XI. leta 1930 in sicer: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«

Kar želiš, da drugi storijo, stori ti prvi, izhaja iz zlatega pravila, ki ga uči tudi papež. Če papež druge poziva k miru, bi moral biti on prvi, ki bi mir živel. Pa ga res živi? V zvezi s tem sta zanimivi naslednji izjavi. Nekdanji jezuit grof Hoensbroch je dejal: »Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.« In še lord Acton, katoliški zgodovinar: »Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev.« Ali je s sedanjim papežem in njegovimi bližnjimi predhodniki kaj drugače? Zanimiva pa je tudi izjava nemškega zgodovinarja Karlheinza Deschnerja, ki je dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini rimsko-katoliška cerkev.

Katoliška cerkev že od leta 1968 prvi dan v novem letu obhaja kot svetovni dan miru. Papeži pozivajo k miru in molitvam za mir. Vedno več je katolikov in vedno več je njihovih molitev za mir. Toda kakšno je stanje na svetu? Vedno več je nasilja in vojn. Vedno več je molitev za mir in vedno več nemira! Zakaj? Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldne pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden? Ali je sedanji papež kaj drugačen?