Cerkev uničevala otroke staroselcev - papež pa se noče opravičiti

Na plano prihajajo novi cerkveni zločini. Po razkritju množice spolnih zlorab otrok in tudi odraslih so sedaj prišla na vrsto razkritja o cerkvenem uničevanju staroselskih otrok v Kanadi. V zadnjem času so namreč odkrili nekaj množičnih grobišč otrok pri šolah oz. internatih v Kanadi, v katerih so bivali otroci staroselcev. Nazadnje so v bližini stavbe (nedaleč od kanadskega mesta Cranbrook v provinci Britanska Kolumbija), ki je bila v letih 1912-1970 katoliški internat, odkrili 182 grobov otrok staroselcev. Nekaj dni prej so v provinci Saskatchewan odkrili kar 751 grobov, maja 2021 pa prav tako v Britanski Kolumbiji 215 grobov otrok. Tudi ti dve grobišči sta poleg dveh nekdanjih katoliških internatov. Več tisoč otrok naj bi umrlo zaradi nasilja v internatih, teh je bilo 139, ki so bili del kanadskega programa asimilacije staroselcev. V okviru tega programa so med letoma 1836 in 1996 več kot 150.000 otrocih staroselcev nasilno ločili od staršev in jih v šolah začeli asimilirati. Otroke so nasilno spreobrnili v katoliško, protestantsko ali drugo biblijsko vero, odvisno od tega, katera verska skupnost je vodila program asimilacije, odreči pa so se morali tudi svojemu jeziku in kulturi. Otroci so bili žrtve trpinčenja, stradanja, posilstev in drugih spolnih zlorab, nekatere otroke so celo ubili, zelo veliko otrok pa je umrlo zaradi tuberkuloze ali drugih bolezni. Program asimilacije je bil sicer državni projekt, vendar pa so ga vodile verske skupnosti, večinoma je bila to katoliška cerkev (skoraj tri četrtine). Državna komisija za iskanje resnice in spravo, ki je preiskovala omenjeni program, je dejala, da je Kanada nad staroselci izvajala kulturni genocid. Kanadska vlada se je staroselcem uradno upravičila in jih prosila odpuščanja, s preživelimi staroselci pa sklenila dogovor o plačilu skoraj dveh milijard dolarjev odškodnine. Devet strokovnjakov ZN za človekove pravice je od kanadske vlade zahtevalo, da opravi preiskave v vseh nekdanjih internatih v državi, ki so v preteklosti služili za prisilno asimilacijo otrok staroselcev.

Kot že navedeno, je skoraj tri četrtine šol oz. internatov v imenu države vodila katoliška cerkev. Ta se za dogajanje ni opravičila, papež Frančišek je ob najdbi enega izmed grobišč dejal, da je »užaloščen«. Čeprav je bil pozvan, da se v imenu cerkve opraviči, pa papež tega ni storil. Papež Frančišek je po neki molitvi na Trgu svetega Petra v Vatikanu v zvezi s tem dejal: »Z bolečino spremljam novice, ki prihajajo iz Kanade o šokantnem odkritju ostankov 215 otrok«. Dejal je še, da se pridružuje kanadskim škofom in celotni tamkajšnji katoliški cerkvi v izrazu solidarnosti s Kanadčani ter poziva kanadske politične in verske voditelje, naj skupaj »osvetlijo to žalostno zadevo« in začnejo proces »sprave in celjenja ran«. Opravičil se tudi ni papež Benedikt, ki je tudi poznal zadevo. Opravičilo v imenu katoliške cerkve je sicer ponudil vancouvrski nadškof J. Michael Miller, vendar tudi člani kanadske vlade pravijo, da to ni dovolj in da se mora opravičiti sam papež. Predsednik kanadske vlade pravi, da mora cerkev prevzeti svojo odgovornost pri smrti otrok staroselcev. »Še preden bomo morali začeti vlagati tožbe proti katoliški cerkvi, resnično upam, da bodo verski voditelji razumeli, da je to nekaj, pri čemer preprosto morajo sodelovati,« je dodal. Katoliška cerkev namreč sprva ni hotela predati raznih dokumentov v zvezi s svojo vlogo pri prisilni asimilacijo otrok staroselcev.

Ni čudno, da je katoliška cerkev sodelovala pri prisilni asimilaciji otrok staroselcev, saj je v tem videla priložnost za pokatoličevanje drugovercev in povečevanje števila vernikov ter seveda za širitev svojega vpliva v Kanadi. Za mnoge katolike, ki so sodelovali v nasilni asimilaciji je bila to priložnost, da so se nad nedolžnimi otroki izživljali, jih kaznovali, maltretirali, spolno ali drugače zlorabljali, celo ubijali. V čigavem imenu je cerkev vse to počela? V imenu Jezusa, Kristusa ali v imenu njegovega nasprotnika? Torej boga podzemlja, imenovanega tudi satan! V čigavem imenu so vse ta grozodejstva počenjali katoliki, ki so tako ali drugače zlorabljali otroke? V imenu Boga ali satana? Ali je Bog rekel, naj se zlorablja otroke ali se jih nasilno spreobrne v katolicizem? Jasno je, da tega ni rekel. Mogoče je to rekel bog podzemlja? Ali je Božja volja, da se otroke staroselcev asimilira?

Katoliška cerkev v svojem nauku govori o zadoščevanju. Krivico je potrebno popraviti, pravi cerkev, saj to zahteva že preprosta pravičnost. Potrebno je povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime obrekovanega, dati odškodnino za poškodbe ... Ali bo cerkev dala odškodnino vsem žrtvam, ki še živijo in staršem umrlih otrok, ki jih je cerkev zlorabljala? Kot je to storila v primeru pedofilije. Ali bo to naredila prostovoljno? Ali bodo potrebne tožbe? In o teh je že govoril kanadski predsednik vlade.

Papež se noče opravičiti za cerkvene grozote nad otroki staroselcev, ki so jih storili katoliki v imenu delov katoliške cerkve, kot so to storile druge verske skupnosti, ki so v imenu kanadske države vodile šole oz. internate za asimilacijo otrok. S tem dokazuje, kdo je in koga zastopa!

Cerkveni zločin nad otroki staroselcev v Kanadi je eden izmed številnih zločinov, ki jih je storila katoliška cerkev v svoji zgodovini. Spomniti se je potrebno inkvizicije, križarskih vojn, pomora judov in poganov, osvajanja Amerike, trgovine s sužnji, preganjanja čarovnic, sodelovanja s fašisti, nacisti in raznimi diktatorskimi režimi, množično morjenje pravoslavcev na Hrvaškem, genocid v Ruandi, uničevanje živali in narave … Zato ni čudno, da je znani nemški zgodovinar, Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot katoliška cerkev. Zato bi se lahko vprašali, ali ni celotna zgodovina cerkve bolj ali manj en sam zločin in s tem cerkev kot zločinska organizacija. Kar seješ, to žanješ! Seveda velja to tudi za katoliško cerkev. Zato je njen konec vedno bližje.

Zakaj kot nadškof nadškofije München in Freising odstopa nemški kardinal Marx?

Nemški kardinal Marx je zaradi spolnih zlorab otrok v nemški cerkvi papežu ponudil svoj odstop kot ordinarij nadškofije München in Freising. Razlog za odstop naj bi bil, da je pomembno deliti odgovornost glede spolnih zlorab otrok v katoliški cerkvi. Po njegovem je cerkev v slepi ulici in upa, da bo njegov odstop pomenil zanjo nov začetek. Papež njegovega odstopa še ni sprejel in dokler ga ne sprejme, kardinal Marx ostaja na svojem položaju, torej kot nadškof omenjen škofije.

Kdo je sploh kardinal Marx? Gre za enega najpomembnejših klerikov v celotni katoliški cerkvi. Trenutno je ordinarij nemške nadškofje München in Freising, osem let je vodil nemško škofovsko konferenco, je pa tudi član sveta kardinalov, ki papežu mu pomaga pri reformi vatikanske kurije in vodenju cerkve ter koordinator sveta za gospodarstvo pri rimski kuriji. Plačo dobiva od nemške države in ta je okoli 14.000 evrov mesečno.

Čeprav kardinal Marx osebno ni bil obtožen spolnih zlorab otrok ali prikrivanje le-teh, pa nad njim »sije mogočna senca« pedofilije.

Kardinal Marx že od leta 2010 poseduje študijo o spolnih zlorabah v nadškofiji München in Freising, ki jo je naredila neka priznana nemška odvetniška pisarna. Toda te študije noče objaviti in ta leži v tajnem arhivu. Zakaj? Časopis Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung domneva, da študija govori o tem, kakšno vlogo je pri premestitvi dveh pedofilskih klerikov kot nadškof omenjene nadškofije odigral Joseph Ratzinger, kasnejši papež in sedanji papež emeritus! Ali kardinal Marx s tem ščiti upokojenega papeža Ratzingerja? In njegovo sodelovanje v prikrivanju cerkvene pedofilije?

Nemška škofovska konferenca je leta 2011 sklenila pogodbo o sodelovanju s kriminalističnim raziskovalnim inštitutom iz Hannovra, na podlagi katere bi raziskali problematiko spolnih zlorab v nemških škofijah. Vodja tega inštituta dr. Christian Pfeiffer je katoliški cerkvi v zvezi z raziskavo očital cenzuro, saj naj bi bil objavljen samo tisti del, ki bi bil njej všeč. Kriminolog je nekaj škofij obtožil, da so načrtno uničevale dokumente o spolnih zlorabah.  Raziskava ni bila izvedena do konca, saj jo je cerkev zablokirala. Vodja raziskave Pfeiffer je dejal, da je kardinal Marx uporabil ves svoj vpliv, da jim je preprečil delo. Sprva je škofovska konferenca inštitutu zagotovila svobodo raziskovanja, toda kasneje si je premislila in je zato bila pripravljena nova pogodba, ki bi pomenila cenzuro. Inštitut tega ni mogel sprejeti. Zato je Marxova nadškofija München in Freising prva opustila sodelovanje, tej je sledil Regensburg, nemška škofovska konferenca pa je potem raziskavo dokončno odpovedala. Po besedah dr. Pfeifferja je bil očitno glavni cilj kardinala Marxa zaščititi papeža Benedikta, samega sebe, in vse druge člane škofovske konference in njihove generalne vikarje od neodvisnega raziskovanja o tem, kdo je odgovoren za prikrivanje pedofilije in premeščanje pedofilov. Če bi dr. Pfeiffer lahko dokončal raziskavo, kot je bilo sprva dogovorjeno z nemško škofovsko konferenco, bi lahko on in njegovi sodelavci za vsako škofijo pokazali, koliko pedofilov je še vedno v cerkvenih vrstah in koliko žrtev je trpelo zaradi tega. Raziskovalci bi lahko tudi pokazali, kako je nekoč papež Benedikt kot nadškof v Münchnu in Freisingu ravnal s storilci in žrtvami. Vendar to očitno ni bilo želeno, poudarja dr. Pfeiffer in še pravi: »Odpor iz Münchna je povzročil neuspeh našega projekta. Kardinal Marx in škof Ackermann, ki mu je stal ob strani, sta več kot deset let sistematično preprečevala preglednost in kulturo odgovornosti.«

Kardinal Marx je februarja 2019 na cerkvenem vrhu v Vatikanu, ki je bil posvečen zaščiti otrok pred spolnimi zlorabami klerikov, v zvezi s cerkveno pedofilijo dejal: »Dokumenti, ki bi dokumentirali ta grozljiva dejanja in imenovali odgovorne, so bili uničeni ali pa sploh niso bili pripravljeni.« Ali je mogoče tudi kardinal Marx sodeloval pri uničevanju omenjenih dokumentov? Ali pa jih ni pripravil, čeprav bi jih moral? Je v zvezi s tem sprožil kakšne postopke? Ali jih vsaj predlagal, če zanje ni bil pristojen? Sicer pa je bil kardinal Marx v času svojega službovanja kot škof v Trieru javno kritiziran, ker se je premalo in prepozno odzval na spolne zlorabe v svoji škofiji. 

Čeprav kardinal Marx, kot že navedeno, osebno ni obtožen spolnih zlorab otrok ali prikrivanje le-teh, pa je bil očitno, kot to izhaja iz zgornjih dejstev, pomemben igralec v cerkveni pedofiliji. Seveda v negativnem smislu. Ali bi se sedaj rad opral s svojim odstopom? Ali lahko nekdo izbriše svoje grehe tako, da odstopi? Jasno je, da ne! Jezus je namreč jasno povedal, kako poteka izbris grehov. 

Kaj stoji za ponujenim odstopom kardinala Marxa? Ali gre še za eno cerkveno igrico in poskus olepšanja cerkvene podobe v javnosti? Ali bo po odstopu, če ga bo papež seveda sprejel, še vedno član njegovega sveta, ki mu pomaga pri reformi vatikanske kurije in vodenju cerkve? Ali pa bo dobil kakšno še višje mesto v vatikanski kuriji? Ali se bo upokojil in prejemal visoko pokojnino, tako kot že dolgo prejema visoko plačo, ki jo morajo financirati nemški davkoplačevalci, tudi če niso katoliki.

Se vlada zopet prilizuje katoliški cerkvi?

Slovenska vlada je sprejela sklep o ustanovitvi in imenovanju vladnega sveta za odprta vprašanja s katoliško cerkvijo. Poleg štirih državnih uslužbencev so v njej tudi predstavniki cerkve: generalni tajnik Slovenske škofovske konference T. Strehovec in cerkveni pravniki, tudi duhovniki, A. Naglič, S. Valentan in M. Pavlič. Naloga sveta je zbiranje, evidentiranje in preučevanje odprtih vprašanj s katoliško cerkvijo na državni in mednarodni ravni, pripravil pa bo tudi predloge za rešitev glede ugotovljenih odprtih vprašanj s katoliško cerkvijo in si prizadeval za nadgrajevanje trajnega in odprtega dialoga z omenjeno cerkvijo.

Sestava vladnega sveta je zanimiva. V njem so kar štirje duhovniki in ti so predstavniki katoliške cerkve. Ali to pomeni, da je cerkev postala del vladnega sveta in s tem del države, saj je vladni svet del države? Če da, ali ni to v nasprotju z ustavnim načelom ločitve države in cerkve, kajti po tem načelu del katoliške cerkve ne more biti del države?! Zanimivo je tudi to, da ima cerkev v svetu večino, kajti večina članov je iz cerkve. Poleg vseh štirih duhovnikov je to vsaj še C. Uršič, nekdanji šef slovenskega karitasa, sedaj državni sekretar, pri čemer je še vprašanje, ali niso tudi ostali člani sveta podporniki ali vsaj ne nasprotniki cerkve. Ali ni v tem državnem »organu« prevlada cerkve nad državo zagotovljena? Ali bo v delu slovenske države vladala in odločala katoliška cerkev? In to z daljnosežnimi posledicami. Absurdno in žalostno.

Kakšna odprta vprašanja bi lahko sploh bila med državo in cerkvijo? Ali ni položaj katoliške cerkve že dolgo urejen? V mnogih primerih je ta položaj celo v nasprotju z ustavo, seveda v koristi cerkve, kar pomeni, da ima ta privilegije. Tako država sofinancira socialne prispevke klera, katoliške šole, vojaške in druge kurate, medije, karitas, obnovo cerkvenih nepremičnin ..., kar vse je v nasprotju z ustavo, saj (so)financiranje cerkve oz. njenih dejavnosti pomeni državno pomoč pri širjenju vere. Kajti vsa sredstva, ki jih cerkev s svojimi organizacijami dobi od države, uporabi za širjenje in obrambo svoje vere, saj je to njena osnovna naloga. Ali se ni država tako postavila na stran katoliške cerkve, čeprav mora biti po ustavi nevtralna? Poleg tega pa je cerkev po svetu in tudi v Sloveniji izjemno bogata; samo premoženje ljubljanske nadškofije je vredno več kot 100 milijonov evrov, celotne cerkve pa več 1000 milijard evrov.

Vprašanje je tudi, ali ni ustanovitev vladnega sveta v nasprotju tudi z ustavnim načelom enakopravnosti verskih skupnosti? Svet se bo namreč ukvarjal samo s katoliško cerkvijo, znano pa je, da je v Sloveniji več deset verskih skupnosti. In te je vlada očitno namenoma prezrla, kajti koristi si obeta samo od katoliške cerkve – tako kot si cerkev obeta koristi od vlade. Gre torej za povezavo iz koristoljubja in ne za dobro ljudi. Ti meni to, jaz tebi to. Država cerkvi denar, nov vatikanski sporazum ali kakšne druge privilegije, cerkev pa vladi oz. SDS ali njenim kopijam podporo na volitvah in ob drugih priložnostih.

Žalostno je, da vlada potiska Slovenijo še bolj v naročje katoliške cerkve, to je organizacije, ki je proti človekovim pravicam in demokraciji in katere nasilni nauk je bil in je še podlaga za potoke krvi. Žalostno je tudi, kako nizko je padla vlada, da se povezuje z organizacijo, ki ji ni sveto niti človekovo življenje, čeprav uči Ne ubijaj. Po drugi stani pa je zanimivo, kako nemočna je cerkev, ki za svoj obstoj vedno bolj potrebuje državo.

Vatikan poln korupcije

 Papež Frančišek je konec aprila 2021 v sklopu boja proti korupciji v Vatikanu izdal nov odlok, ki vsem uslužbencem prepoveduje sprejemanje daril, dražjih od 50 dolarjev. Papež hkrati uvaja večjo preglednost poslovanja visokih vatikanskih uradnikov in menedžerjev, kar velja tudi za kardinale. Ti morajo takoj javiti, če so se znašli v finančni preiskavi, redno pa bodo morali razkrivati svoje finančno stanje. Vodilni predstavniki Vatikana bodo morali podati izjavo, da proti njim ne poteka preiskava zaradi terorizma, pranja denarja ali davčne utaje oziroma da zaradi tega niso bili pravnomočno obsojeni in to vsaki dve leti po imenovanju. Papež vodilnemu osebju prepoveduje tudi uporabo davčnih oaz in posedovanje nepremičnin, kupljenih z nezakonito pridobljenimi sredstvi. Višji uradniki bodo morali v pisni izjavi objaviti, da nimajo deležev, niti prek tretje osebe, v podjetjih z »visokim tveganjem« za pranje denarja. Prav tako ne smejo imeti deležev v podjetjih, ki delujejo v nasprotju z družbeno doktrino katoliške cerkve.

Očitno je Vatikanu ogromno korupcije, sicer papež ne bi sprejel tako rigoroznega ukrepa. Del cerkvenega poslovanja so bile, verjetno pa so še, razne podkupnine v obliki daril, ki so jih posamezni cerkveni veljaki nosili uradnikom vatikanske kurije. Po takšnih darilih je bil znan mehiški duhovnik Marcial Maciel Degollado, ustanovitelj reda Kristusovih legionarjev, ki je bil sicer obsojen zaradi pedofilije in leta 2006 izključen iz duhovniškega stanu, saj je v Vatikan prinašal kuverte s po 5.000 in 10.000 dolarji. Te kuverte seveda ni podarjal revežem, temveč vplivnim in močnim vatikanskim uslužbencem. Ameriški škof Michael J. Bransfield je vplivnemu kleru podaril 140.000 ameriških dolarjev, še mnogo več pa je cerkvenim vplivnežem dal kardinal McCarrick in sicer kar 600.000 dolarjev. Med drugimi je papežu Janezu Pavlu II. podaril 90.000 ameriških dolarjev, papežu Benediktu pa kar 291.000 dolarjev, od tega se je samo ček iz maja 2005 glasil na znesek 250.000 dolarjev. Očitno so si vsi trije kleriki s podkupninami plačevali molk vatikanske kurije, kajti kot se je izkazalo kasneje, so bili vsi trije spolni plenilci, pri čemer so spolno zlorabljati tudi otroke. Podkupnine ne povedo vsega samo o tistih, ki jih dajejo, temveč tudi o tistih, ki jih sprejemajo. Nekaj časa lahko šelest bankovcev prikriva zločine, toda ne večno. Zla dela se prej ali slej razkrijejo in to se je zgodilo tudi v primeru omenjenih klerikov.

Koliko je v katoliški cerkvi še korupcije, ki javno še ni razkrita? Zakaj je papež ravno sedaj sprejel tako »drastične« ukrepe proti cerkveni korupciji? Mogoče zato, ker korupcijske afere prihajajo v javnost in želi na ta način prepričati vernike in drugo javnost, da se bori proti korupciji. Vprašanje pa je, ali ni to samo piar poteza papeža? Kajti, korupcija v Vatikanu ni od danes, temveč je prisotna že dalj časa. Ali ni mogoče korupcija eden izmed temeljev katoliške cerkve? Kot npr. cerkvena pedofilija, proti kateri se že nekaj časa »bori« papež!

Po nastopu svoje papeške funkcije je J. Ratzinger podaljšal mandat kardinala McCarricka v Washingtonu za dve leti. Ko so se leta 2005 pojavile konkretnejše obtožbe zlorab odraslih oseb, je Benedikt XVI. zahteval odstop kardinala McCarricka, z naročilom, naj se umakne in odpove javnim nastopom.[1] Papež Benedikt XVI. ni odobril kanonskega postopka zoper kardinala, ki se je leta 2006 upokojil, temveč se je obrnil na kardinalovo vest in cerkveni duh in mu nakazal, naj manj potuje in dela v dobro cerkve. Ni šlo za sankcije, zgolj za priporočila.

»V odsotnosti kanoničnih sankcij ali izrecnih navodil svetega očeta je McCarrick nadaljeval svoje dejavnosti,« je zapisano v povzetku.[2]

Zakaj se papež Benedikt XVI. ni odločil za izpeljavo ustreznega postopka po kanonskem pravu, saj so se množile prijave zoper kardinala, temveč se je obrnil samo na njegovo vest in duha cerkve? Kaj je bilo zadaj? Mogoče kakšni interesi? Npr. denar, kajti McCarrick je papežu Benediktu poslal 291.000 dolarjev, od tega se je samo ček iz maja 2005 glasil na znesek 250.000 dolarjev! Kaj pa žrtve kardinala McCarricka?

Obračun z nadškofom Viganòjem

V poročilu je nadškof Viganò omenjen več kot 300-krat, kar bi lahko pomenilo, da je nadškof stopil Vatikanu in papežu Frančišku na žulj. Poročilo McCarrick prikazuje nadškofa kot zlobneža, čigar informacije papežu v zvezi s Theodorjem McCarrickom so sporna, papeža Frančiška pa kot junaka, ki je takoj, ko je prejel verodostojne informacije, kaznoval spolnega plenilca McCarricka. Poročilo zavrača trditev nadškofa Viganòja, da je papežu Frančišku leta 2013 omenil, da je McCarrick zagrešil zločine in da je serijski plenilec.

Poročilo tudi obtožuje nadškofa, da leta 2012 kot apostolski nuncij v ZDA ni izvedel vseh preiskav proti McCarricku in ni sprejel potrebnih ukrepov za omejitev McCarrickove dejavnosti ali njegovih potovanj.[3] Takrat se je namreč pojavila nova obtožba na račun McCarricka. Nadškof odgovarja, da to ne drži in da je leta 2013 v zvezi s tem pisal kardinalu Ouelletu in mu poslal določene dokumente. Obvestil pa ga je tudi, da se je civilna zadeva glede te obtožbe končala in to brez možnosti pritožbe, škof Bootkoski pa je to obtožbo opredelil kot lažno in žaljivo.[4] Nadškof še pravi, da je o kardinalu McCarricku leta 2006 in 2008 pripravil dva memoranduma in v zadnjem je zaradi resnosti dejstev o zlorabah predlagal, da se McCarrick odstrani s položaja kardinala in da se ga laizira. Očitno njegov predlog ni bil sprejet.

Sicer pa nadškof Viganò še navaja, da je namen tistega, ki je sestavil poročilo, jasen: Odgovornost za napredovanja McCarricka prenesti na predhodnike papeža Frančiška, od katerih je eden pokojni (Janez Pavel II.), drugi pa star in šibek (Benedikt XVI.). Prvi se ne more braniti, ker je v grobu, drugi pa je preveč slaboten, da bi svojega naslednika označil za lažnivca in ga tako diskreditiral, kar velja enako za funkcijo, ki jo opravlja.[5]

Ali je Vatikan kaj prikril?

Poročilo temelji na izjavah več kot 90 prič, tako klerikov kot laikov, kot tudi na raznih dokumentih iz vatikanskih uradov in z vatikanske ambasade v ZDA. Kot priča pa ni bil povabljen nadškof Viganò, kar ga čudi, saj se je s to zadevo v preteklosti dosti ukvarjal.[6] V poročilu je po mnenju nadškofa tudi veliko protislovij, zaradi česar imajo mnogi deli poročila malo verodostojnosti.[7]

Zanimivo je, da je Vatikan preiskoval Vatikan, torej sam sebe. Ali je lahko takšna preiskava nepristranska? Težko! Po cerkveni ideologiji mora biti preiskava v korist najvišjega klera, ki je bil kakorkoli vpleten v neko sumljivo zadevo. V konkretnem primeru je to papež Frančišek, ki sedi na cerkvenem prestolu. Umakniti se mu je moral celo papež Benedikt XVI. Tudi opravičevanja papeža Janeza Pavla II. je mnogo.

Kaj bi pokazala zunanja in nepristranska preiskava, npr. nekega močnega tožilstva ali policije nevtralne države, torej nekatoliške države? Ali bi takšna preiskava odkrila mnogo dokumentov, ki v cerkveni preiskavi niso bili zajeti? Velika verjetnost!

Poročilo je dokaz, kako je cerkev spretno prikrivala kardinalove spolne zlorabe otrok in odraslih in kako je kardinala kljub mnogim obtožbam zaradi spolnih zlorab pustila pri miru dokler se je dalo. Bil ji je namreč koristen, saj ji je priskrbel mnogo denarja s strani bogatih mecenov, poleg tega pa ji je bil v pomoč v političnem smislu – nekoč je celo potoval v imenu State Departmenta, torej ameriške vlade. To zadnje kaže na zelo škodljivo sprego države in cerkve, ki je posebej v ZDA močna, čeprav tem obstaja formalna ločitev države in cerkve.

Kaj pa odgovornost? Ali bo kdo kaznovan zaradi prikrivanja spolnih zlorab? Ali pa bo spet vse v smislu »psi lajajo, karavana gre dalje«?

Čeprav je preiskava o kardinalu McCarricku imela namen oprati ime papeža Frančiška, je kljub temu razkrila koruptivni sistem v cerkvi. Zato bi lahko Vatikan takšne preiskave izvedel tudi v drugih državah, npr. Nemčiji, Argentini, Braziliji, na Irskem … Verjetno bi se razkrilo marsikaj novega in zanimivega, ne glede na to, da so bile v nekaterih državah že državne ali interne preiskave s strani lokalne cerkve. Mogoče pa je bila kakšna takšna preiskava že izvedena, poročilo pa je ostalo tajno!

Podoba svetniškega papeža Janeza Pavla II. bledi

Papež Frančišek je leta 2014 papeža Janeza Pavla II. razglasil za svetnika. Svetnik je postal papež, ki je namerno ogrožal otroke in tudi odrasle osebe, saj iz poročila McCarrick izhaja, da je ignoriral poročila o spolnih zlorabah kardinala McCarricka. Namesto da bi sprožil kazenski postopek zoper njega, ga je postavil na prestižno škofovsko mesto v Washingtonu in kasneje povišal še v kardinala. Tako je kardinalu omogočil še nadaljnja leta brezskrbnega spolnega zlorabljanja otrok in odraslih.

Samo v ZDA je več kot 40 šol poimenovanih po papežu Janezu Pavlu II, poleg tega pa je v ZDA in po svetu še mnogo raznih cerkvenih organizacij poimenovanih po tem papežu. Ali bodo vse te organizacije spremenile imena in se preimenovale v nekaj drugega? Če tega ne bodo storile, ali ne bo to dokaz, da podpirajo prikrivanje spolnih zlorab s strani papeža Janeza Pavla II.? Torej podpirajo prikrivanje zla s strani svetnika? Kakšen pa je svetnik, ki prikriva zlo? In koga takšen svetnik zastopa: Boga Stvarnika ali boga podzemlja? Življenje svetnikov naj bi bilo vzor za življenje katolikov. Prikrivanje spolnih zlorab svetniškega papeža bo vzor za življenje katolikov? Torej naj tudi oni prikrivajo spolne zlorabe!

Vprašanje je, ali bo svoje ime spremenila katoliška univerza v Lublinu na Poljskem, ki se imenuje po papežu Janezu Pavlu II. Ta namreč meni, da ne more ostati ravnodušna do zavajajočih obtožb in obrekovanj, ki so usmerjena proti njihovemu zavetniku. Navaja še: »Ko gledamo nekatera medijska poročila, ki delijo [le] mnenja izbranih komentatorjev, je težko ne spregledati, da jih motivira predvsem sistemska ali projicirana nenaklonjenost katoliški cerkvi. Subjektivne teze, ki so jih izrazili nekateri krogi, nikakor niso podprte z dejstvi in ​​objektivnimi znanji, kakršna so v poročilu državnega sekretariata Svetega sedeža o Theodorju McCarricku. […]. Poskušati Janeza Pavla II napraviti odgovornega za tragedijo ljudi, ki so bili žrtve spolne zlorabe duhovščine, je namigovanje in manipulacija. Poljski papež je bil tisti, ki je začel boj proti storilcem dejanj zoper osnovno dostojanstvo najšibkejših in je uvedel načelo 'ničelne tolerance do pedofilije'«.[8] Ali bodo svojega papeža branili tudi z orožjem, če bo treba? Ali bodo izobčili tiste, ki »obrekujejo« njihovega papeža?

Odvetnik žrtev McCarricka toži Vatikan

Ameriški odvetnik Jeff Anderson je novembra 2020 na zvezno okrožno sodišče v New Jerseyju v imenu štirih žrtev, trije izmed njih so bili v času spolnih zlorab mladoletni, serijskega spolnega plenilca Theodorja McCarricka vložil odškodninsko tožbo zoper Sveti sedež. Na 85 straneh podrobneje utemeljuje svojo tožbo in krivdo za spolne zlorabe nekdanjega kardinala pripisuje papežem Janezu Pavlu II., Benediktu XVI. in Frančišku. Poleg navedenih papežev je v tožbi omenjenih še 33 kardinalov in večje število škofov. Vse ceste vodijo v Rim, pravi odvetnik, problemi in njihovi izvori prihajajo iz Rima. Obtoženi Sveti sedež je odgovoren za zgodovinsko preverjeno prakso hierarhije, vključno s škofi, ki so spolno nasilne duhovnike selili na območja, kjer očitki o zlorabi niso bili znani, pri čemer Sveti sedež nikoli ni sprejel ustreznih ali učinkovitih ukrepov za odstranitev spolno nasilnih duhovnikov iz duhovniške službe. V tožbi tudi obtožuje katoliško cerkev kršenja konvencije o otrokovih pravicah, ki jo je Vatikan ratificiral leta 1990.[9]

Vatikan kot tuja država v ZDA sicer uživa imuniteto, vendar ne v primeru, če v ZDA opravlja poslovno dejavnost preko uslužbencev ali agentov ter ti v tem svojstvu izvršijo delikte.[10] Ali ni nekdanji kardinal na veliko zbiral denar za Sveti sedež in jih pošiljal v Rim?

Snežna kepa se je začela valiti. Kako se bo cerkev, če se sploh bo, izkopala iz te kepe, ki bo verjetno kmalu veliki plaz, se bo še videlo. Dejstvo je, da se zločini cerkve vedno bolj razkrivajo in potiskajo cerkev vedno bližje smetišču zgodovine.

Konec.

_____________________

[1] https://radio.ognjisce.si/sl/232/novice/32346/bo-porocilu-o-mccarricku-sledilo-porocilo-o-kardinalu-dziwiszu.htm (13.11.2020).

[2] https://www.ncronline.org/news/accountability/vaticans-explosive-mccarrick-report-largely-places-blame-john-paul-ii (16.11.2020).

[3] https://www.churchmilitant.com/news/article/mccarrick-report-whitewashes-pope-francis (15.11.2020).

[4] https://onepeterfive.com/archbishop-vigano-responds-in-depth-to-the-mccarrick-report/ (15.11.2020).

[5] https://onepeterfive.com/archbishop-vigano-responds-in-depth-to-the-mccarrick-report/ (15.11.2020).

[6] https://www.churchmilitant.com/news/article/vigano-mccarrick-report (16.11.2020).

[7] https://www.churchmilitant.com/news/article/vigano-mccarrick-report (16.11.2020).

[8] http://kath.net/news/73475 (27.11.2020).

[9] https://www.churchmilitant.com/news/article/mccarrick-victims-suing-vatican (27.11.2020).

[10] https://cruxnow.com/news-analysis/2020/11/two-secular-lawsuits-raise-deeply-ecclesiastical-conundra/?utm_source=Crux+Daily+Newsletter&utm_campaign=4f80fa5ae5-Daily+Blast&utm_medium=email&utm_term=0_15d5f1aae4-4f80fa5ae5-47444137 (27.11.2020).

Kölnski kardinal Woelki noče odstopiti

 V drugi polovici marca 2021 je bilo objavljeno poročilo o spolnih zlorabah v Nadškofiji Köln. Osemsto strani dolgo poročilo, pripravila ga je nemška odvetniška pisarna Gercke Wollschläge, razkriva, da je več kot 200 spolnih plenilcev zlorabilo več kot 300 oseb, med katerimi je bilo največ fantov, mlajših od 14 let. Največ kršitev dolžnosti se v poročilu očita umrlemu kardinalu Meisnerju. Klerik Heße, nekdanji vodja nadškofijskega osebja, danes pa je hamburški nadškof, je papežu ponudil odstop, saj ga poročilo močno bremeni. To je storil tudi kölnski pomožni škof, 53-letni Dominikus Schwaderlapp, saj tudi njega poročilo močno bremeni. Odstopiti pa noče kardinal Woelki, ki vodi Nadškofijo Köln, čeprav mu očitajo, da je prikrival spolne zlorabe v svoji škofiji in čeprav, kot pravi sam, prevzema moralno odgovornost za dogodke iz preteklosti, saj je z vodenjem nadškofije prevzel tudi odgovoren položaj.

Nadškof Woelki je dejal, da bo poskrbel, da v kölnski nadškofiji ne bodo več uničevali dokumentacije. »Ne sme biti in ne bo več mogoče, da bi iz dokumentacije izginjale posamezne strani ali da bi celi kupi dokumentov padli za omaro.« Poleg tega pa pravi, da je treba povsem izključiti možnost, da bi z dokumentacijo na kakršenkoli način manipulirali.[1] Če se to dogaja v Nadškofiji Köln ali se potem dogaja tudi v drugih nemških škofijah? Pa tudi druge po svetu? Ali torej cerkev še vedno uničuje dokumentacijo o cerkveni pedofiliji oz. z njo manipulira? Zanimiva je njegova izjava glede prepovedi uničevanja dokumentacije, da je s to prepovedjo kršil cerkveno pravo. Ali torej cerkveno pravo omogoča oz. celo zahteva uničevanje dokumentacije o spolnih zlorabah? In to še sedaj!

Zanimiva je tudi kardinalova izjava, da so »potrebne spremembe v cerkvenem pravu, ki bodo še natančneje in jasneje urejale odziv na obtožbe spolnih zlorab«. Ali ni to kritika papeža, saj je ta izdal nekaj dokumentov, ki urejajo odziv na obtožbe glede spolnih zlorab? Ali pa gre za navaden piar, s katerim želi kardinal zmanjšati svojo odgovornost glede spolnih zlorab v Nadškofiji Köln?

Kölnski kardinal Woelki je bil deležen tudi mnogo kritik, ker ni hotel javno objaviti poročila o spolnih zlorabah v svoji škofiji, ki ga je pripravila nemška odvetniška pisarna Westpfahl - Spilker – Wastl še pred poročilom o spolnih zlorabah odvetniške pisarne Gercke Wollschläge. Trdil namreč je, da je prvo poročilo pomanjkljivo, kar pa je odvetniška pisarna Westpfahl - Spilker – Wastl zanikala in zavrnila. Kaj je v resnici zmotilo kardinala, da prvega poročila ni hotel objaviti? Ali je bil mogoče v tem poročilu spoznan za enega izmed odgovornih za prikrivanje spolnih zlorab? V drugem poročilu namreč njegova odgovornost formalno ni bila ugotovljena!

Kaj pravijo žrtve o poročilu? »Kako prikladno, da so odgovorni že mrtvi. Cerkvi se je zavlačevanje v zadnjih 11 letih obrestovalo,« je zadevo komentiral Matthias Katsch, predstavnik skupine Eeckiger Tisch.^[2]

Poročilo o spolnih zlorabah v Nadškofiji Köln, ki sicer zajema obdobje med letoma 1975 in 2018, kaže na to, da se v cerkvi ni nič bistvenega spremenilo in to kljub visoko donečim besedam papeža Frančiška in njegovih podložnikov. Volk dlako menja, nravi pa ne. Kako dolgo bo še cerkev vlekla za nos državo in ljudi?

---

[1] https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/k%C3%B6lnski-kardinal-woelki-ne-bo-odstopil?Open (4.4.2021).

[2] Dnevnik, TV Slovenija 1, 19.3.2021.

Papež je prišel na kraj zločina

 Papež Frančišek se mudi na obisku v Iraku, v državi, ki je bolj ali manj uničena s strani »krščanskega« zahoda. Kot je znano, je to državo leta 2003 napadla koalicija z ZDA na čelu in to pod pretvezo, da Irak razvija orožje za množično uničevanje, kar se je kasneje izkazalo za laž. Tega orožja namreč v Iraku nikoli niso našli. Napadalci so zrušili iraško vlado in postavili prehodno upravo, leta 2005 pa so izvedli volitve. Ameriška vojska se je iz Iraka umaknila decembra 2011. Po invaziji so se začeli vrstiti spopadi med koalicijskimi silami in uporniki, ki so prerasli v državljansko vojno, nemiri pa trajajo še zdaj.

Napad na Irak je podprl papež Janez Pavel II., vojaško posredovanje v Iraku pa je tudi papež Frančišek v določenih okoliščinah opredelil kot upravičeno. Iz tega je jasno razvidno, da je katoliška cerkev podprla vojaški napad ZDA in njenih vazalov na muslimansko državo. S tem je cerkev sokriva za vse žrtve, trpljenje in uničevanje, ki se je dogajalo in se še dogaja v Iraku. Čeprav cerkev uči Božje zapovedi Ne ubijaj, Ne kradi … pa jih sama na veliko krši, kar je razvidno tudi iz podpore vojaškemu napadu na Irak. Novodobni »krščanski« križarji pod ideološkim vodstvom cerkve so napadli muslimane, ki jih je papež Benedikt XVI. opredelil kot zlo. Ta je namreč leta 2006 napadel islam v svojem znanem govoru na predavanju na univerzi v Regensburgu, kjer je citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« Seveda pa to ni prvi napad katoliške cerkve na muslimane, spomniti se je treba samo križarskih vojn iz srednjega veka pa še kaj drugega.

Posledice napada na Irak so močno čutili tudi tam živeči pripadniki raznih biblijskih cerkva, med njimi tudi katoličani. Mnogo njih je bilo pobitih, ranjenih, pregnanih … Njihovo število v Iraku se je zelo zmanjšalo. Katoliška cerkev je torej s podporo napadu na Irak škodovala tudi lastnim vernikom in ne samo muslimanom. Očitno lastni verniki zanjo niso bistveni, važni so politični interesi. Cerkev za svoje satanske interese ne žrtvuje samo nekatolikov, temveč tudi lastne vernike.

Potovanje papeža Frančiška v Irak je torej papeževo potovanje na kraj cerkvenega zločina, kajti kot že navedeno, ima katoliška cerkev velik delež krivde v uničevanju Iraka. Na njeni vesti so tisoči in tisoči mrtvih ali ranjenih odraslih in otrok, uničena naselja ter seveda tudi narava. Zato je Irak še en primer z dolgega spiska cerkvenih zločinov. Znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20­tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimskokatoliška cerkev. Cerkveni zločini se očitno niso ustavili v prejšnjem stoletju, temveč se nadaljujejo tudi v 21. stoletju.

Papež Frančišek je ob prihodu v Irak v uvodnem govoru 5. marca 2021 dejal: »Prihajam kot spokornik, ki nebesa in brate prosi odpuščanje za mnoga uničenja in krutosti …« Ali je papež s temi besedami priznal cerkveni delež in krivdo v uničevanju Iraka? Kakšno pokoro nosi papež oz. cerkev, saj Frančišek sam sebe imenuje spokornik? Te ni videti! Predvsem ni videti spokornih dejanj. Jezus namreč pravi, tega pa po lastnih besedah zastopa papež, da se ljudje spoznajo po dejanjih in ne besedah. Zato so papeževe besede o spokorniku samo piar, predstava za javnost, s katero želi papež izboljšati cerkveno podobo v muslimanskem svetu. To velja tudi za njegove besede, da prihaja »kot romar miru v imenu Kristusa, vladarja miru«, kajti te papeževe besede so veliko zasmehovanje Jezusa, Kristusa in s tem bogokletje, saj je bil Jezus proti vsaki vojni – znane so namreč njegove besede, da ljubite svoje sovražnike in kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Cerkev pa podpre vsako nasilje in vojno, ki je v njeno korist in ta v Iraku je vsekakor bila, saj je oslabila muslimanski svet, ki bi se ga katoliška cerkev rada znebila. Muslimani namreč nimajo pravice do obstoja, meni cerkev. Koga zastopa katoliška cerkev: pacifista Jezusa ali vojaka satana?

Papež Frančišek se je že takoj ob prihodu srečal z iraškim predsednikom vlade, malo kasneje pa tudi s predsednikom Iraka, drugimi predstavniki oblasti in diplomatskim zborom. Verniki so prišli na vrsto kasneje, saj ti za cerkev predstavljajo samo kmete na šahovnici. To kaže na sprego cerkve in posvetne oblasti, ki ljudem in naravi ne prinese ničesar dobrega. Zgodovina je polna takšnih primerov.