Pedofilski obroč okoli papeža Frančiška se zateguje

Ko je bil papež na začetku leta 2018 na obisku v Čilu, je bil deležen očitkov, da naj bi že vsaj leta 2015 vedel, da je čilski škof Juan Barros ščitil duhovnika Fernanda Karadima, ki je spolno zlorabljal otroke. To je povedala ena izmed žrtve tega duhovnika. Duhovnik Karadima je bil leta 2011 na vatikanskem sodišču spoznan za krivega zlorabe otrok. Takratni duhovnik Barros, sedaj škof, pa je bil osumljen, da je pomagal prikrivati zla dejanja duhovnika Karadima. Kljub temu je papež Frančišek klerika Barrosa leta 2015 povišal v škofa, pri čemer še meni, da ni nobenih dokazov glede pedofilije proti kleriku Barrosu.[1]

Ena izmed žrtve klerika Karadime, Juan Carlos Cruz, je za čilski radio Cooperativa povedal, da je papež Frančišek vedel, da je Barroso prikrival spolne zlorabe otrok, ki jih je storil klerik Karadima. O tem je Cruz, ki je dejal tudi, da je bil Barroso celo prisoten pri nekaterih spolnih zlorabah Karadime, s pismom obvestil papeža še pred imenovanjem Barrosa za škofa – pismo je papežu predal bostonski nadškof Sean O'Malley. »Žalostno je slišati od njega, da je vse skupaj laž, da mu nihče ni nič povedal in da ni nikoli prejel ničesar od žrtev, ko pa je imel podroben opis dejstev,« je dejal žrtev klerika Karadima Juan Carlos Cruz.[2] Da te besede niso iz trte izvite, kaže tudi to, da je več kot 40 duhovnikov nasprotovalo imenovanju Barrosa za škofa, proti pa so bili tudi mnogi verniki.[3]

Katoliška cerkev je »popustila« pod pritiski glede škofa Barrosa in imenovala posebnega preiskovalca, malteškega nadškofa Scicluna, sicer enega izmed vodilnih cerkvenih strokovnjakov za problematiko pedofilije, da razišče primer Barroso. Posebni preiskovalec se bo srečal tudi z Juanom Carlosom Cruzom, ki je, kot že navedeno, ena izmed žrtev klerika Karadime. Novinarka Marta Jerebič z Radia Ognjišče je v zvezi s tem zapisala, »da se je oglasila tudi nekdanja članica vatikanske komisije za zaščito mladoletnih, Marie Collins, ki je v pogovoru za bostonski radio WBUR dejala, da je Frančiškovo obravnavanje pisma čilske žrtve zlorabe zagotovo zmanjšalo verodostojnost, zaupanje in upanje v papeža. Papež je sicer vatikanskim uradom naročil, da morajo odgovoriti na pisma žrtev, neizpolnjevanje tega naročila pa je bil eden od razlogov, da je Collinsova zapustila komisijo. Po njenih besedah je nerazumljivo, da v čilskem primeru, ko je sam prejel pismo, nanj ni odgovoril.«[4]

Papež Frančišek je skušal zaščititi tudi pedofilskega duhovnika Grasssija in zavestno vplivati na sodišče, ko je bil nadškof Buenos Airesa. Gre za patra Julia Césarja Grassija, ki je bil leta 2010 obtožen pedofilije in mu je sodilo civilno sodišče v Argentini.[5] Obsojen je bil na dolgotrajno zaporno kazen. Bergoglio je kot papež javno zanikal, da bi želel ščititi Grassija in vplivati na sodišče, da ga oprosti, in to ko je bil na nekem obisku ter ga je novinar o tem spraševal iz množice.

Še nekaj zanimivosti v zvezi s cerkveno pedofilijo:

- Že leta 1984 je skupina ljudi prijavila spolne zlorabe otrok duhovnika Karadime nadškofu Juanu Franciscu Fresnu, ki pa naj bi pismo raztrgal. To je pač cerkev. Uničuje to, kar jo bremeni.

- Po zadnjih novicah se papež Frančišek praktično vsak teden srečuje z žrtvami spolnih zlorab otrok, ki so jih storili duhovniki.

- List Gazeta Wyborcza je objavil novico, sklicujoč se na podatke iniciative žrtev spolnih zlorab Ne bojte se!, da poljsko ministrstvo za pravosodje ni na začetku januarja 2018 na medmrežju objavilo podatkov o 56 duhovnikih, ki prestajajo kazen zaradi omenjenih zlih dejanj. Žrtve spolnih zlorab so zaradi tega poljski vladi očitale, da ščiti duhovnike.[6]

- V Avstraliji je bilo med letoma 1950-2010 spolnih zlorab otrok obtoženih kar 1800 katoliških duhovnikov, to je 7 % vseh tamkajšnjih duhovnikov. Teh obtožb niso nikoli raziskali, otroke pa so pogosto kaznovali ne samo ignorirali. Najhuje naj bi bilo v redu Božjih bratov svetega Janeza, kjer je bilo zlorab obtoženih kar 40 odstotkov članov. Predsednik avstralske škofovske konference in melbournski nadškof Denis Hart je po objavi teh podatkov dejal: "To je sramotna preteklost, v kateri je zaradi kulture skrivanja in samozaščite brez potrebe trpelo mnogo žrtev in njihovih družin." [7]

- V preiskavi se je znašel tudi kardinal Georg Pell, nekdanji nadškof Melbourna in Sydneyja, ki zdaj v Vatikanu vodi finančno ministrstvo in velja za tesnega sodelavca papeža Frančiška. Pell sam je tarča številnih obtožb o spolnih zlorabah, ki jih zavrača kot popolnoma neresnične. Ne glede na njegova zanikanja, pa se že mora zagovarjati na sodišču v Avstraliji.[8]

- Andrew Collins, ki so ga med 7. in 14. letom starosti v Avstraliji spolno zlorabljali dva učitelja, duhovnik in redovnik, je za britanski BBC povedal, da so mu v glavo vbili, da je on vsega kriv. »Poskušal sem povedati mami, a mi je rekla, da so to neumnosti, da človek, ki dela za boga, ne more početi takih stvari,« še pravi.[9]

- Papež Pavel VI. je bil leta 1963 s strani Gerlada M. C. Fitzgeralda, vodje katoliške cerkve v zvezni državi Novi Meksiko, seznanjen s pedofilijo. V pismu se je Fitzgerlad zahvalil papežu za sprejem, nato pa je nadaljeval z razčlenjevanjem problema duhovnikov, ki imajo »nenormalna in homoseksualna nagnjenja«. »Osebno ne podpiram vrnitev takšnih duhovnikov, ki so zakrivili grehe zoper mlade, na delo. Iskreno predlagam, da jih izobčimo in njihove zločine prepustimo civilni oblasti,« je še dodal Fitzgerlad. V pismu je Fitzgerald še poudaril, da je premeščanje takšnih duhovnikov pogubna praksa.[10]

- Znano je, kaj vse se je v zadnjih desetletjih dogajalo v ZDA, Nemčiji, Italiji, Avstriji, na Irskem …, kjer o duhovniki spolno in drugače zlorabljali otroke. Tisoče in tisoče duhovnikov je zlorabilo deset tisoče otrok. In kaj se je dogajalo pred tem? Kaj se je dogajalo v prejšnjih stoletjih in npr. v mračnem srednjem veku? Koliko otrok so takrat zlorabili kleriki?

Papež Frančišek na vsakem koraku poudarja zlo spolnih zlorab otrok s strani klerikov. V pogovoru z jezuiti v Čilu je dejal, da se ob petkih običajno sreča z žrtvami zlorab s strani duhovnikov. Srečanja po besedah tiskovnega predstavnika Svetega sedeža potekajo povsem zasebno.[11] In kaj je papež storil? Ali je že kakšnega klerika izobčil iz katoliške cerkve, kot je to predlagal zgoraj omenjeni Fitzgerlad? In kot je to obljubil papež Benedikt XVI., ko je bil leta 2008 na obisku v ZDA. Po poročanju medijev je papež takrat med obiskom dejal, da ga je sram in da ne bo več dovolil pedofilije v katoliških vrstah, ker je to nedopustno in v nasprotju s cerkvenimi nauki. V cerkvi ne more biti več prostora za pedofile in da bodo iz nje izključili vse pedofile, je še poudaril papež Ratzinger. Ali so bili pedofili iz cerkve že izključeni? Ali je papež Benedikt držal besedo, ki jo je dal javno? Ali so bili pedofili izključeni tudi v Sloveniji? Ali so slovenski škofi poskrbeli za izključitev katoliških pedofilskih duhovnikov in katoliških pedofilskih laikov? Cerkev ni javno sporočila, da bi izključila oziroma izobčila kakšnega pedofila. Če do izključitev iz cerkve ni prišlo, ali niso bile potem besede papeža Benedikta o izključitvi pedofilov iz cerkve samo prazne besede? Po dejanjih jih boste spoznali, uči tudi papež. Seveda te biblijske besede veljajo tudi zanj! Dokler javnosti ne bodo sporočena na primer imena iz cerkve izključenih pedofilskih duhovnikov in drugih, so omenjene papeževe besede samo prazna obljuba in seveda navaden piar oz. blef. Seveda pri vsem tem ne gre za izključitev iz duhovniškega klana, temveč za izključitev iz katoliške cerkve. Torej za izobčenje oz. prekletstvo, ki prekletega pošlje v večni pekel. Seveda cerkveni.

V bibliji piše: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja.« (Mt 18,6) Namesto da bi storilcem »obesili« mlinski kamen na vrat in jih potopili v morje, kot to ukazuje biblija, škofje storilce premeščajo iz župnije v župnijo, nekatere celo pošljejo v tujino. In kaj se dogaja tam? Zopet zlorabe otrok?

Iz Poljske sta nedavno v Slovenijo prišla dva duhovnika, ki bosta službovala v cerkvi na Slovenskem, eden bo delal v župniji Ljubljana – Kašelj/Zalog, drugi pa bo duhovni pomočnik v župniji Dolnji Logatec. Ali sta mogoče premeščena v Slovenijo, ker sta na Poljskem spolno zlorabljala otroke in je Slovenija zanju »skrivališče«? Znano namreč je, da katoliška cerkev duhovnike, ki spolno zlorabljajo otroke, mnogokrat premesti v druge države, da tako zakrije sledi in tako ali drugače »omogoči« tem duhovnikom še nadaljnje zlorabe otrok.

Komu služi tisti, ki zlorablja otroke? Jezusu ali demonu? Komu služi tisti, ki prikriva zlorabe otrok? Jezusu ali demonu? Komu potem služijo pedofilski kleriki s kardinali na čelu? In komu služijo kleriki s papežem na čelu, ki prikrivajo spolne in druge zlorabe otrok? Jezus ali demonu?

Očitno se pedofilska zanka okoli vratu papeža Frančiška oži. Samo vprašanje časa je, kdaj ga bo »zadušila«.

_______________________
[1] svet24.si (7.2.2018).
[2] svet24.si (7.2.2018).
[3] Dnevnik, 7.2.2018.
[4] http://radio.ognjisce.si/sl/199/aktualno/26324/ (15.2.2018).
[5] https://www.infobae.com/sociedad/2016/10/18/caso-grassi-la-causa-que-desvela-al-papa-francisco/ (13.22018).
[6] Družina, 28.1.2018.
[7] https://www.rtvslo.si/svet/pretresena-avstralija-spolne-zlorabe-otrok-v-vec-kot-4-000-ustanovah/440583 (15.2.2018).
[8] https://www.rtvslo.si/svet/pretresena-avstralija-spolne-zlorabe-otrok-v-vec-kot-4-000-ustanovah/440583 (15.2.2018).
[9] https://www.dnevnik.si/1042794803/svet/nacionalna-tragedija-v-avstraliji-v-razlicnih-ustanovah-je-bilo-spolno-zlorabljenih-na-tisoce-otrok (15.2.2018).
[10] https://www.dnevnik.si/1042349445/svet/1042349445 (15.2.2018).
[11] http://radio.ognjisce.si/sl/199/svet/26377/ (15.2.2018).

Jezus: vegetarijanec, ki je jedel meso!?

V javnosti se mnogokrat pojavlja vprašanje, ali je Jezus jedel meso ali je bil vegetarijanec. Eni govorijo, da je jedel meso, drugi, da je bil vegetarijanec. Kdo ima prav: tisti, ki govorijo, da je jedel meso ali tisti, ki pravijo, da je bil vegetarijanec? Mogoče pa imajo prav obojni. Mogoče je Jezus jedel meso in bil kljub temu »pravi« vegetarijanec. Kako je to mogoče, bo vprašal marsikdo. To je vsekakor mogoče in najbolje je, da to razloži kar Jezus, Kristus, sam. V knjigi To je Moja Beseda[1] je namreč zapisano naslednje:
»4. In Jezus je govoril: “Hrepenel sem po tem, da bi z vami zaužil to pashalno večerjo, preden bom trpel, v spomin na Mojo žrtev za služenje in odrešenje vseh ljudi. Kajti, glej, ura prihaja, ko bo Sin človekov predan v roke grešnikom.”

5. In eden od dvanajsterih Ga je vprašal: “Gospod, ali sem to jaz?” In On je odgovoril: “Ta, ki mu bom dal grižljaj, ta je tisti.”
6. In Juda Iškarijot Mu je rekel: “Poglej, nekvašen kruh, mešano vino, olje in zelišča, ampak kje je jagnje, ki ga je zapovedal Mojzes? (Kajti Juda je jagnje kupil; Jezus pa je prepovedal, da bi ga zaklali.) (Pog. 75, 3-6)[2]

Jaz, Kristus, pojasnjujem, popravljam in poglabljam besedo:Ljudje izdajajo ljudi, svoje bližnje. Bog pa ne izda Svojega otroka. Tudi človek, ki živi v Bogu, ne izda svojega bližnjega. Tako tudi Jaz, Jezus iz Nazareta, nisem izdal Juda. Na splošno sem govoril o izdajalcu, ki brez notranje molitve zaužije prvi grižljaj.
Niti apostoli niti učenci niso naročili, da naj se zakolje jagnje. Vendar so tako Meni kot apostolom in učencem kot dar ljubezni ponudili kose pripravljenega jagnjeta. Naši bližnji so nas hoteli s tem obdariti, ker bolje niso znali. Blagoslovil sem dar in pričel jesti meso. Moji apostoli in učenci so storili enako kot Jaz. Takoj nato so Mi postavili vprašanje v tem smislu: Mi naj bi vendar prenehali uživati meso. Tako si nam zapovedal. Zdaj si sam zaužil meso.
Moje sem poučil: Človek naj namerno ne ubije nobene žvali in tudi ne uživa mesa žvali, zaklane za pripravo jedi. Toda če so ljudje, ki so še nevedni, pripravili meso kot hrano in z njo obdarili gosta in mu jo ponudili na gostiji, potem gost naj ne bi odklonil daru. Kajti razlika je, če človek to je iz poželjivosti po mesu ali pa v zahvalo gostitelju za njegov trud. Vendar naj bi vedni človek, če ima možnost in če dopuščajo zunanje okoliščine in čas, dal gostitelju splošna navodila, vendar naj ga ne poskuša poučiti o nečem boljšem. Ko bo prišel čas, bo tudi gostitelj razumel ta splošna navodila.
K nesebični ljubezni spadata na tem svetu tudi razumevanje in strpnost. Pustite vsakemu človeku svobodno voljo, pa če želi razumeti in sprejeti vaša splošna navodila ali ne. Če ves čas nesebično mislite, govorite in ravnate, potem ostanete v ljubezni, in ljubezen vas bo blagoslovila. Kar vam bodo potem ponudili kot dar ljubezni, je blagoslovljeno.«

Jezus, Kristus, je izjemno in genialno pojasnil, zakaj je takrat jedel meso. To njegovo pojasnilo je seveda lahko kažipot tudi za naš čas, saj na briljanten način rešuje zagato nekaterih vegetarijancev, ki jim ponudijo meso in ne vedo, ali ga naj pojedo ali zavrnejo. Kajti nekateri meso odklonijo in na ta način mogoče užalijo gostitelja, ki se je trudil s pripravo hrane v dobri veri, da bo gost zadovoljen. Jezus je torej jedel meso, toda ni ga jedel iz sebičnih namenov, ni ga kupoval ali si ga naročal v »gostilni«, temveč ga je jedel iz čisto drugih razlogov. Ni sledil temu, kar piše v bibliji in naj bi izjavil sv. Pavel: »Vse, kar je v mesnici naprodaj, jejte in se nič ne sprašujte glede vesti, kajti Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje,« (1 Kor 10, 25-26) in kar seveda zagovarja katoliška cerkev. Mesa torej ni jedel zaradi lastnega užitka, temveč iz ljubezni do bližnjega. Vedel je, da uživanje mesa ni Božja volja, saj je Bog Stvarnik, torej njegov Oče, dejal: »'Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.' Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.«[3] Jezus je vedel, da je Božja volja uživanje rastlinske hrane, in to mu je bilo vodilo v učenju in dejanju. Zato je bil vegetarijanec oz. vegan, zakaj je jedel meso, pa je izjemno genialno obrazložil, kot že navedeno. Na vsakem koraku se je zavzemal za živali, o čemer so zapisi tako v bibliji kot v evangelijih in drugih tekstih, ki jih cerkev ni vključila v biblijo. Ali katoliška in druge biblijske cerkve sledijo Jezusu glede prehrane? Ali so člani cerkve vegetarijanci oz. vegani, kot je Božja volja? Še tisti, ki bi hotel to biti, ne smejo biti, kajti katoliška cerkev je vse tiste, ki nočejo uživati mesa preklela in jih poslala v večni pekel. Papež Janez III. (561-574) je namreč preklel vegetarijance, kar je razglasil na prvi sinodi v Bragi (Portugalska), saj je izjavil: »Če ima nekdo mesne jedi, ki jih je Bog dal ljudem za uživanje, za nečiste in … se jim (mesnim jedem) odpove ..., je obtožen z anatemo.«[4] To izobčenje cerkev ni preklicala in zato velja še danes. Desetine milijonov vegetarijancev in veganov po svetu je tako prekletih s strani katoliške cerkve. Katoliška cerkev s svojim odnosom do tistih, ki želijo uživati samo tisto hrano, ki jo je Bog Stvarnik dal ljudem, kaže, komu sledi in čigav hlapec je. Cerkev ne sledi zapovedi Ne ubijaj, ki velja tudi v odnosu do živali in drugih bitij na zemlji, temveč se ravna po demonski zapovedi Ubijaj in uničuj.

Iz omenjene knjige je zelo zanimiv tudi naslednji odlomek:
»9. Resnično, povem vam, na svet sem prišel zato, da odpravim vse krvave daritve in uživanje mesa živali in ptičev, ki jih ljudje koljejo. (Pog. 75, 7-9)
Jaz, Kristus, pojasnjujem, popravljam in poglabljam besedo:Kdor ljubi življenje v Bogu, ta ljubi Boga in je eno z življenjem iz Boga. Na ta svet sem prišel, da bi učil evangelij ljubezni, zakon nebes, in ga živel za zgled. Kdor uresničuje nebeški zakon ljubezni, ta bo našel v izpolnjeno življenje. Življenje v Bogu ne vključuje samo bližnjega, ampak tudi vse druge življenjske oblike, kot so živali, rastline, minerali in kamni, kajti v vsej biti je življenje, Bog. Kdor je v enosti z življenjem, ta ne ubije namerno ne živali, niti ne uniči namerno rastline. On spoštuje tudi življenje - moči zavesti - mineralov in kamnov. Kdor spoštuje življenje, ta spoštuje tudi svojega bližnjega, ker spoštuje sebe samega. Kajti v duši je življenje, Bog, kot substanca in moč. Kdor spoštuje svojega bližnjega, ta torej živi v miru z vso bitjo in s svojim bližnjim, kajti vsa bitja in ljudje so otroci Boga, ki je Oče- Mati. Spoznajte: Kdor uresničuje zakon ljubezni, ta spremeni svoje mišljenje in življenje. Tako prefinja svoje čute in postopno preneha zavestno ubijati živali, preneha klati živali, da bi jedel njihovo meso. Kdor da na meso, ta tudi jé meso. Kdor pa da na Duha, ta se prehranjuje s tem, kar mu podarja narava, tako kot je bilo nekoč. Spoznajte: Nobena sprememba, bodisi v človeku bodisi v svetu, se ne zgodi od danes na jutri. Gre za postopni proces spreminjanja. Kdor se obrne k Bogu, ta čisto počasi spremeni svoje mišljenje in življenje in tako plemeniti svoje čute, da, svojega celega človeka. Pri tem se bo vedno bolj odtegoval mesni hrani in bo ohranjal mir z ljudmi in s kraljestvi narave. V novih generacijah ne bo več krvavih daritev, kajti ljudje spoznavajo, da na ta način ne izkazujejo Bogu časti in da bogovi, ki so si jih sami izmislili, se ne odzovejo na njihovo mišljenje in ravnanje. Spoznajte: Kdor ni več nevoščljiv, kdor se ne prepira več, kdor drugih ne priklepa več nase in kdor ne želi več vladati in biti največji, ta je človek resničnega miru. Dokler v človeku samem še ni miru, bodo obstajale krvave žrtve - pa naj bo to v vojnah ali katastrofah. Ko so ljudje našli do notranjega miru, potem ni več ne vojn ne katastrof in tudi prelivanja krvi ni več. To vse bo prišlo, toda ne še takoj, kajti niso še vsi vzroki poravnani in izbrisani. Ti se kot učinki vračajo k tistim, ki so jih posejali. Toda dozoreva čas, ko se bo mir naselil v srca ljudi, to bo tedaj, ko bo Novi čas, čas Kristusa, vse bolj napredoval. Današnje človeštvo živi v velikem časovnem preobratu iz starega, grešnega sveta v Novi čas. Ko bo ta preobrat že skoraj dokončan, bodo ljudje vse bolj izpolnjevali Božje zakone in bo tako, kot sem Jaz napovedal kot Jezus:  E n  pastir bo in  e n a  čreda in narodi bodo  e n  narod. Takrat bo odpravljena vsakršna krvava žrtev, tudi uživanje živalskega mesa.

10. Na začetku je Bog vsem dal za hrano sadove dreves in semena ter zelišča; vendar pa so tisti, ki so sebe bolj ljubili kot Boga ali svoje bližnje, pokvarili svoje navade in prinesli v svoje telo bolezni in napolnili Zemljo s poželenji in grozoto. (Pog. 75, 10)«[5]

Ali je k temu potreben kakšen komentar?

__________________________
[1] To je Moja Beseda A in Ω, str. 746 in 747 (prva izdaja), izdajatelj Univerzalno življenje, Ljubljana.
[2] Besedilo v poševnem tisku je iz knjige Jezusov evangelij, ki je tudi del knjige To je Moja Beseda A in Ω, in katerega Kristus pojasnjuje, popravlja in poglablja.
[3] http://www.biblija.net/ (oba zadnja citata), (18.11.2017).
[4] Živalim sovražna Hieronimova biblija, str. 17.
[5] To je Moja Beseda A in Ω, str. 749 do 751 (prva izdaja), izdajatelj Univerzalno življenje, Ljubljana.

Cerkev vernikom »ukradla« volilno pravico

Končane so letošnje volitve za predsednika Republike Slovenije. Po delnih neuradnih rezultatih je novi predsednik postal Borut Pahor, ki je premagal protikandidata Marjana Šarca. Volilna udeležba je bila 41,74-odstotna, Borut Pahor je prejel 52,94 odstotka glasov, Marjan Šarec pa 47,06 odstotka glasov.

V Sloveniji ima vsak državljan Slovenije volilno pravico. To ustava priznava seveda tudi državljanom katoliške vere. Ali volilno pravico svojim vernikom priznava tudi katoliška cerkev? Ne, ne priznava je. Katoliška cerkev je namreč pravico spremenila v dolžnost. V svoji izjavi, imenovani Vabilo k udeležbi na predsedniških volitvah 2017, je Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci zapisala: »Udeležba na volitvah je državljanska in še posebej krščanska dolžnost, kajti gre za odgovornost za skupno dobro vseh prebivalcev naše domovine in države Slovenije.«[1] Podobno je cerkev izjavila pred državnozborskimi volitvami 2014. »Vsi smo poklicani, da izpolnimo svojo državljansko dolžnost in odgovorno oddamo svoj glas. In še: »Udeležba na volitvah in izvolitev najboljših kandidatov je državljanska in krščanska dolžnost za vsakega izmed nas.«[2] Krščanska ali katoliška dolžnost? Kaj si lahko mislimo o organizaciji, ki svojim vernikom in tudi drugim ne dopušča osnovne svobode? In ukazuje, koga je potrebno voliti! Seveda tistega, ki je po volji cerkve. Tudi kakšnega obsojenca! Če ukazu ne sledijo, lahko sledi celo večni pekel! Ali ni takšno cerkveno ravnanje zaničevanje slovenske ustave? In prezir do svobode, ki jo je ljudem dal Bog? Ali Jezus pravi, da ljudje morajo iti na volitve? Kolikor je znano, Jezus, Kristus priznava ljudem svobodno voljo!

Katoliški verniki torej morajo iti na volitve. Jasno je, da morajo voliti tistega, na katerega pokaže cerkev ali pa tisto ideologijo, ki jo zapove cerkev, če ne pokaže neposredno na osebo. Vernik, ki ne upošteva cerkvenih priporočil, ki so zanj seveda cerkveni ukaz, je lahko kaznovan. Pij XII. je leta 1947 in 1948 izrecno pozval francoske in italijanske volivce, naj glasujejo proti strankam, ki cerkvi niso všeč. Isti papež je leta 1949 zagrozil z izobčenjem vsem Italijanom, ki so imeli kakršnekoli zveze s komunisti. Italijanske volitve leta 1948 so potekale ob skrajnem vmešavanju cerkve in katoliških laikov po vsej deželi. Cerkev je smatrala volitve in borbo proti komunistom kot spopad med satanom in Kristusom. Čudno: ali ni komunistov poslal cerkveni bog? Saj je vsa oblast dana od cerkvenega boga? Avro Manhattan je v zvezi s tem zapisal: »V Italiji je 20. maja leta 1951 katoliška hierarhija izdala odredbo v svojih cerkvah, v kateri katolikom med drugim pojasnjuje, da vsak volivec, ki bo volil politično stranko, ki ni naklonjena cerkvi, zagrešil smrtni greh, v primeru, da bo volil komuniste, pa bo za večno preklet. Enako se je leta 1951 zgodilo v Franciji med splošnimi volitvami, ko so skoraj vsi francoski škofje izdali pastoralno pismo, v katerem so pozvali Francoze, naj volijo samo kandidate, ki favorizirajo Katoliško cerkev. Svarili so jih, da je to za njih 'neizogibna dolžnost', če pa bi se izognili tej dolžnosti, bi storili 'najtežji greh'. Papež Pij XII. je 10.3.1948 izjavil, da vsak, ki voli kandidate, ki so sovražni do cerkve, ali ne gre na volišče, zagreši smrtni greh... una colpa mortale.«[3]

Kakšen smisel imajo za cerkev volitve, če je vsaka oblast dana od boga? Po cerkvenem nauku je namreč vsaka oblast dana od boga, saj v bibliji piše: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo.« (Rim 13,1) Torej, za cerkev ni pomembno, kdo oz. katera politična opcija (leva, desna ali sredina) je na oblasti oz. na volitvah zmaga, saj je v vsakem primeru dana od boga. Zakaj potem volilna dolžnost? Zakaj potem cerkveni ukazi, da se voli »ta in ta« oseba oz. »ta in ta« politična opcija ali ideologija? In zakaj bi katolik sploh šel na volitve, če pa bo vsakem primeru oblast, ki bo izvoljena, od boga – seveda po cerkvenem nauku. In ta bo najboljša, saj jo je dal sam (cerkveni) bog. Na Madžarskem je katoliška cerkev v času volitev 2006 preko letakov, ki so jih delili v nekaterih cerkvenih župnijah na podeželju zagrozila volivcem, da bodo poklicani na odgovornost pred strogo božje sodišče, če ne bodo volili vodilne opozicijske desničarske stranke Fidesz­MPSz.[4] Ali ima Jezus iz Nazareta kakšno zvezo z vsem tem? Po mnenju mnogi vsekakor ne.

Cerkev uči o notranjem kraljestvu. Če obstaja notranje kraljestvo, ali gre potem katolik volit predsednika zunanjega kraljestva, kar je pravna država. Ali ni že izvolil svojega »predsednika« oz. »parlament«? Ali ni njegov »predsednik« Bog – »predsednik« notranjega kraljestva?

Veliko katolikov ni izpolnilo svoje cerkvene dolžnosti in ni šlo na volišče, mnogi pa so šli in niso volili tistega, ki ga 'priporočala' njihova mati cerkev. Zavrnili so torej ukaz klerikov. Kaj jim lahko sledi? Lahko so kaznovani, kot že navedeno. In kakšna je kazen? »Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega, bodi izobčen.«[5] Stvar je jasna. Pot v večni pekel jim je že trasirana. Človek izkoristi svojo ustavno pravico in se znajde v večnem peklu. To je pač katoliška cerkev – organizacija, ki je proti ustavi in ljudem.

_____________________
[1] http://katoliska-cerkev.si/vabilo-k-udelezbi-na-predsedniskih-volitvah-2017 (31.10.2017).
[2] http://katoliska­cerkev.si/izjava­slovenske­skofovske­konference­preddrzavnozborskimi­volitvami­2014 (11.8.2014).
[3] https://www.facebook.com/notes/damjan­likar/sodelovanje­duhovnikov­vkomunisti%C4%8Dnih­re%C5%BEimih/284775688240917 (11.9.2014). 153 http://katoliska­cerkev.si/izjava­slovenske­skofovske­konference­preddrzavnozborskimi­volitvami­2014 (11.8.2014).
[4] Delo, 18.4.2006.
[5] Vera cerkve, str. 56.

Nadškof Zore na Brezjah: cerkvene laži o spoštovanju življenja

Nadškof Zore je na Brezjah ob prazniku Marijinega vnebovzetja (15.8.2017) poudaril pomen odgovornosti do življenja vse od spočetja do naravne smrti. Po njegovem mnenju je tudi še nerojeni otrok nosilec človekovih pravic, pri čemer je najbolj temeljna med njimi pravica do življenja. Nadškof Zore ima prav, najbolj temeljna pravica je pravica do življenja. Vprašanje pa je, ali katoliška cerkev spoštuje to pravico. Čeprav cerkev stalno govori o tej pravici, pa v resnici pravice do življenja sploh ne varuje. Je proti življenju. Biblija namreč predvideva smrtno kazen za mnogo moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Primer: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) Kako je potrebno razložiti te pozive, je odgovoril sam katoliški bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Gre torej za dobesedno izvrševanje pozivov k ubijanju. Biblija v celoti velja še danes. Poleg tega pa cerkev podpira vojne in smrtno kazen posvetnih držav. Zaradi cerkve je umrlo milijone ljudi in ti zaradi nje umirajo še danes. Cerkev torej ne varuje življenja, kot bi to lahko izhajalo iz podtona nadškofovih besed.

Seveda je nadškof Zore imel v mislih, ko je govoril o odgovornosti do življenja, tudi splav. Cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in zato ženskam, ki splavijo grozi z večnim peklom. Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom torej reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države npr. proti islamu. Tega je namreč cerkev opredelila kot zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame!

V zvezi s splavom se postavlja tudi vprašanje, kdaj zarodek dobi dušo. Na začetku je cerkev trdila, da duša nastane ob rojstvu, prej je ni bilo. Kasneje je bilo to spremenjeno in zdaj cerkev pravi, da dušo ob spočetju ustvari Bog. To je nesmisel, saj bi to pomenilo, da Bog dela po “nareku” človeka. Torej če se moški in ženska odločita za otroka in ga spočneta, prisilita Boga, da ustvari dušo. Torej, Bog je suženj človeka, človek je nad Bogom. Če pride do spočetja pri posilstvu, mora Bog kljub nasilju ustvariti dušo. Ker pa seveda Bog ni suženj človeka in zato ne ustvarja duše ob spočetju, je morala ta obstajati že pred spočetjem. Če bi Bog ustvaril dušo ob spočetju, bi pomenilo, da bi bila v telesu matere dve duši: ona od matere in druga od otroka v njej. Kar bi bilo nesmiselno, saj je lahko po naravi stvari v enem telesu samo ena duša. Duša, ki je bila ustvarjena mnogo pred spočetjem, se v otroka »vseli« šele ob rojstvu, ko otrok prvič vdihne. Vse to zelo logično obrazlaga nauk o reinkarnaciji, ki ga je cerkev preklela in njegove pristaše poslala v večni pekel. Zakaj je to storila? Ker ji ni v korist in ker je nauk o reinkarnaciji njen pokop. Iz tega nauka namreč izhaja, da cerkev v odrešenju nima nobene vloge. Še več: cerkev je škodljiva, ker ljudi usmerja na napačno pot. Zanimivo pa je, da je bil nauk o reinkarnaciji del nauka Jezusa (cerkev ga je iz biblije bolj ali manj izbrisala) in da je bil ta nauk v njegovem času in prostoru splošno znan.

Nadškof Zore je na Brezjah govoril tudi o Mariji, ki po cerkvenem nauku Božja mati. Zelo zanimivo je, da ima po katoliškem nauku Bog svojo mater! Če ima Bog svojo mater, potem ni večen, saj je bila pred njim njegova mati. Prvo je bila torej Božja mati in šele nato je nastal Bog. In če Bog ni večen, potem sploh ni Bog, kajti večnost je lastnost Boga. Kaj želi cerkev s tem sporočiti ljudem? Mogoče to, da ni več Boga in da je ona postala bog. Na to bi kazalo tudi to, da ima cerkev v Jeruzalemu celo božji grob. Bog je torej v grobu in ker so v grobu samo mrtvi, je Bog po cerkveno seveda mrtev. Da podkrepi to, je božji grob praktično v vsaki cerkvi. Pa še dejstvo, da je Jezus še vedno na cerkvenem križu, torej mrtev, kaže v tej smeri. Bistveno pri vsem tem pa je to, da se katoliška cerkev že ves čas bori proti Bogu in da ga hoče odstraniti. Zakaj bi sicer stalno delovala proti Božji zapovedi Ne ubijaj (in seveda drugim zapovedim) in na ta način uničevala to, kar je celo po njenem nauku ustvaril Bog. To pa so ljudje, živali in druga narava. Vse to cerkev tako ali drugače uničuje, kar jasno kaže na to, da je proti življenju, torej proti Bogu. Zato je govorjenje o pravici do življenja samo piar poteza katoliškega klera. In nič drugega.

Dvojna igra katoliške cerkve v zvezi z arbitražno razsodbo

Konec junija 2017 je arbitražno sodišče v Haagu razglasilo končno razsodbo v arbitraži med Slovenijo in Hrvaško glede določitve morske in kopenske meje med državama. Odzivi na razsodbo so bili različni: eni menijo, da je razsodba dobra za Slovenijo, drugi pravijo, da je bila Slovenija »poražena«, večina vladajoče elite pa je z razsodbo bolj ali manj zadovoljna. Razsodbo bo v roku 6 mesecev potrebno uresničiti, kar pa lahko Slovenija stori samo skupaj s Hrvaško. Toda Hrvaška ne priznava razsodbe, saj je, po lastnih besedah, že pred nekaj časa izstopila iz arbitražnega postopka pred sodiščem v Haagu. In to zaradi, kot pravi soseda, hudih kršitev arbitražnega postopka s slovenske strani.

Na razsodbo arbitražnega sodišča v Haagu se je odzvala tudi Slovenska škofovska konferenca, ki je preko svoje komisije Pravičnost in mir izjavila, »da vse odločitve arbitražnega sodišča ne ustrezajo našim pričakovanjem, ki jih imamo za upravičena, vendar smo zavezani dolžnosti, da jih sprejemamo in pričakujemo, da bo enako storila tudi druga stran.« In še: … pozivamo obe vladi, politike in civilnodružbene organizacije, da v duhu miru in sodelovanja sprejmejo in spoštujejo odločitev sodišča in jo na obeh straneh meje v medsebojnem dialogu in v doglednem času uresničijo ter poskrbijo za vse, ki jih bo omenjena odločitev prizadela.« Slovenska škofovska konferenca torej poziva tudi hrvaško vlado, politike in civilnodružbene organizacije, da arbitražno razsodbo sprejmejo in jo uresničijo. Ali je v tem pozivu zajeta tudi Hrvaška škofovska konferenca? Znano namreč je, da ta arbitražnega sodišča ne priznava[1], enako kot hrvaška politika z vlado oz. parlamentom na čelu.

Hrvaška škofovska konferenca ima drugačno mnenje glede arbitraže kot Slovenska škofovska konferenca. Ta podpira arbitražno sodišče in njegovo razsodbo v nasprotju s hrvaškimi škofi, ki so se pridružili hrvaški politiki ter zato bojkotirajo sodišče in seveda tudi razsodbo. To je zanimivo, saj sta obe konferenci del ene in iste organizacije. To je katoliške cerkve. Ta ima očitno o isti zadevi dve diametralno nasprotni stališči. Enkrat je za sodišče in razsodbo, to je v Sloveniji, na Hrvaškem pa ne. Ali ima tudi cerkveni bog o isti zadevi dve različni mnenji. Ali je cerkveni bog rekel hrvaškim škofom eno in slovenskim drugo? Ali se Bog spreminja? Kaj pravi papež na vse to? Na čigavi strani je on? Slovenski ali hrvaški? Ali pa ga zadeva sploh ne zanima in mu ni mar za arbitražo. Ali nima katoliška cerkev enotne politike? Zakaj papež ne poenoti stališča obeh škofovskih konferenc? Ali igra dvojno igro!? Ali je mogoče dvojna oz. razcepljena osebnost?

»Pričakujemo, da bosta tako Cerkev na Slovenskem kot tudi Cerkev na Hrvaškem lahko uskladili meje škofij in s tem prispevali pomemben delež k uresničitvi odločitve arbitražnega sodišča,«[2] je v svoji izjavi za javnost še zapisala Slovenska škofovska konferenca. Ali niso meje ločevanje? Zakaj jih potem ima katoliška cerkev? Loči, veži in vladaj, je satansko načelo. Ločiti ljudi na župnije, škofije, vernike, nevernike … Ali je to Božja volja? Ali so meje v neskončnosti in večnosti, kar je Bog? Ali bo Bog sodeloval pri uskladitvi meja med škofijami v Sloveniji in na Hrvaškem? Bog Stvarnik zagotovo ne, saj meja ni ustvaril. Bo pa sodeloval cerkveni bog, bog načela Divide et impera! Ta se že ves čas zavzema za meje. Za nekaj, kar je eden izmed vzrokov za vojne in milijone mrtvih. In zaradi česar tečejo potoki človeške in nečloveške krvi.

_________________________________________
[1] Delo, 11.7.2017.
[2] http://katoliska-cerkev.si/za-spostovanje-odlocbe-stalnega-sodisca-za-arbitrazo-v-haagu (14.7.2017), vsi trije citati.

Cepljenje: zdraviti zdrave?!

Mediji so poročali, da je letos v Evropi po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi ošpic umrlo 35 ljudi. V Italiji so v zadnjih 12 mesecih ugotovili 3.300 primerov ošpic in dve smrti, v Romuniji je zaradi ošpic letos umrlo 31 ljudi, en primer smrti pa so zaznali tudi v Nemčiji in na Portugalskem.[1]
Cepljenje ljudi, predvsem obvezno, je aktualna tema, s katero se je ukvarjalo tudi ustavno sodišče, predvsem z vidika, ali je obvezno cepljenje otrok skladno z ustavo. V odločbi o tem vprašanju je zapisalo, da je cepljenje proti nalezljivim boleznim preventivni zdravstveni ukrep, ki pomeni zdravljenje v širšem smislu in prispeva k ohranjanju zdravja posameznika in članov širše skupnosti. Zanimivo stališče sodišča: cepljenje je zdravstveni ukrep in pomeni zdravljenje v širšem smislu. Ali obstaja zdravljenje v širšem in ožjem smislu? Ali ne obstaja samo (eno) zdravljenje, katerega bistvo je, po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, da se dela na tem, da kdo postane zdrav. In kdo naj bi postal zdrav? Tisti, ki je bolan. Ali se lahko ta zdravi v širšem smislu? Če je nekdo zdrav, ali ga je treba sploh zdraviti? Vsekakor ne. Toda ustavno sodišče pravi drugače: zdraviti je potrebno tudi zdrave. Kajti osebe, ki se cepijo, so zdrave glede na bolezen, proti kateri so cepljene. Čeprav so zdrave, se jih zdravi. Absurdno. In kako se jih zdravi? Tako, da se vanje s cepivom vbrizga povzročitelje bolezni. Absurdno: zdraviti z boleznijo! Kaj bo zdravljenje zdravih z boleznijo povzročilo? Zdravje ali bolezen? Zdravja ne more, ker je oseba že zdrava. Bolezen?!
V zadnjem času so ljudje zbolevali za ošpicami tudi drugje po Evropi. V Walesu je zbolelo za ošpicami več kot 1200 ljudi, v Nemčiji več kot 700 …. Nekaj deset ljudi od teh je bilo hospitaliziranih, nekaj pa jih je umrlo. Zbolelo je torej nekaj tisoč ljudi pa že »panika«. Populacija omenjenih držav namreč obsega več kot 100 milijonov ljudi oz. nekaj deset milijonov otrok, v njej pa je zbolelo par tisoč ljudi, nekaj tudi umrlo, in že se »prižiga alarm«. Ko umirajo množice zaradi kajenja ali uživanja živil živalskega izvora, pa ni kakšnega posebnega alarma in država ne uporabi enakih vatlov ter ne prepove kajenja in živil živalskega porekla, kar bi bilo primerljivo z obveznim cepljenjem. In s tem ne bi rešila samo mnogo človeških, temveč zelo veliko živalskih življenj, pa še za naravo bi bilo to mnogo bolje. Država od ljudi pod grožnjo kazni zahteva določeno cepljenje in kaznuje ravnanja, za katera ni dokazov o škodljivosti, tisto, kar pa je uničujoče pa tako ali drugače podpira, živila živalskega izvora celo s subvencijami. Ali je mogoče reči, da država v tem primeru kaznuje nedolžne, nagrajuje krive?
Država trdi, da z dovolj veliko precepljenostjo ljudi varuje tako tiste, ki se iz zdravstvenih razlogov ne morejo cepiti kot tudi tiste, ki so zaščito po opravljenem cepljenju izgubili zaradi zdravljenja. Zanimivo je, da po drugi strani ta ista država, ki pravi, da s cepljenjem ščiti ljudi, prodaja orožje in podpira ubijanje ljudi in seveda tudi otrok po svetu. Ene ščiti, druge ubija!? Ali ni to dvolično? Ali ji je potem glede cepljenja, posebej obveznega, mogoče verjeti?
Mnogokrat se navaja, da zaradi ošpic umirajo ljudje. Ali umirajo zaradi ošpic ali pa umirajo zaradi tega, ker se njihov imunski sistem ni zmogel zoperstaviti virusu ošpic? Če bi ubijal virus, ali ne bi to pomenilo, da bi morali umreti vsi, ki zbolijo zaradi virusa ošpic? Pa so smrti redke. Ali ni mogoče potem problem imunski sistem in ne virus sam kot takšen? Če da, kje je potem rešitev: v cepljenju ali v močnem imunskem sistemu? Če nekdo umre zaradi ošpic, se postavi še vprašanje, kdo je odgovoren za to: oboleli s slabim imunskim sistemom ali tisti, ki se niso hoteli cepiti? »Križarska vojna« pa se vodi proti tistim, ki se nočejo cepiti in ne proti tistim, ki so z napačnim življenjskim slogom tako oslabili imunski sistem, da se ne more več zoperstaviti mnogim virusom, tudi virusu ošpic ne.

___________________
[1] http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/v-juliju-za-ospicami-zbolel-otrok-ki-ni-bil-cepljen/428029#comments (23.7.2017).

Cerkveni škrlatni princ George kardinal Pell spolno zlorabljal otroke?

Svet zadnja leta pretresajo pedofilski škandali katoliških klerikov. ZDA, Irska, Nemčija, Avstrija, Švica, Francija, Italija, Poljska, Nizozemska, Belgija, Filipini, Hongkong, Mehika, Argentina, Salvador, Čile in druge države, kjer je prisotna katoliška cerkev, so leglo cerkvene pedofilije. Ne gre za občasne in posamezne primere, saj poročila iz mnogih držav pričajo o ustaljeni, dolgoletni in gnusni praksi zločinov. V mnogih od navedenih državah je roka pravice dosegla že marsikaterega cerkvenega zločinca.
Tokrat se roka pravice bliža kardinalu Pellu, avstralskemu kleriku, enemu najožjih sodelavcev papeža Frančiška, ki je bil pred selitvijo v Rim nadškof Melbourna in Sydneyja. Tega je avstralsko pravosodje obtožilo, da je v letih, ko je bil duhovnik in nato škof, tudi sam posiljeval mlade fante. Obtožbe na njegov račun je podalo več oseb, spolno naj bi zlorabljal otroke, ko je bil duhovnik v Ballaratu v letih 1976−1980 in nadškof v Melbournu v letih 1996−2001. Poleg tega ga bremeni obtožba, da naj bi prikrival pedofile. Kardinal je bil že večkrat zaslišan v zvezi s tem, 18. julija 2017 pa ga čaka zaslišanje na sodišču v Melbournu. Avstralec George Pell vse očitke zavrača in trdi, da je nedolžen. Govoril je celo o namernem klevetanju. Priznal pa je, da bi lahko naredil več, ko je v 70. letih izvedel za zlorabe, ki so jih izvajali duhovniki v državi Victoria. Sveti sedež je kardinala bolj ali manj podprl.
Kardinal Pell je najvišji predstavnik katoliške cerkve, ki ga preiskuje državno pravosodje. Do zdaj roka pravice še ni segla v kardinalske vrste, v škofovske vrste da, v kardinalske pa ne. Kdaj bo na vrsti sam papež? Kardinal Ratzinger naj bi vedel za konkretne spolne zlorabe klerikov pa je molčal. To je seveda potem vedel tudi, ko je postal papež. Kaj konkretnega ve papež Frančišek? Kot vrhovni »poglavar« katoliške cerkve ima možnost, da ve vse, kar se v njegovi cerkvi dogaja. In se je dogajalo. Kardinal Pell je v Vatikanu šef njegovih financ, kar je postal leta 2014. Že takrat se je vedelo, da je kardinal tako ali drugače vpleten v pedofilijo, pa ga je papež Frančišek kljub temu postavil na čelo nadzornega telesa za gospodarske zadeve Svetega sedeža, kar naj bi bilo finančno ministrstvo. Papež Frančišek naj bi spoštoval poštenost kardinala Pella njegovem delu pri finančni reformi Cerkve. In kakšna naj bi bila ta poštenost? Nekateri iz vrst cerkvenih mogočnikov so prišepnili novinarjem, da je kardinal Pell v pol leta porabil pol milijona evrov samo za svoje kaprice, v časniku Delo piše novinar Tone Hočevar.[1] Visoka funkcija visoki stroški, mogoče razmišlja kardinal Pell. Pa verjetno ni edini izmed škrlatnih princev, pa še kdo bi se našel zraven. Ali je tudi Jezus porabljal velike vsote denarja za »svoje kaprice«? Ali je Jezus sploh imel »kaprice«? Če ne, koga zastopa kardinal Pell? Jezusa ali njegovega nasprotnika? Čigav sin je kardinal: sin teme ali sin svetlobe? Še posebej, ker naj bi spolno zlorabljal otroke. Finančno razsipništvo, spolne zlorabe otrok in prikrivanje spolnih zlorab: čigave lastnosti so to? Božjega ali satanskega?
Katoliška cerkev pravi, da se bori proti spolnim zlorabam v svojih vrstah. Kakšen je ta boj, nazorno kaže naslednji dogodek. Iz komisije za preprečevanje spolnih zlorab v katoliški cerkvi, ki jo je leta 2014 ustanovil papež Frančišek, je izstopila Marie Collins. Kot razlog za izstop je navedla pomanjkanje komunikacije rimske kurije s komisijo. In kdo je Marie Collins? Irka, ki jo je pred desetletji spolno zlorabil katoliški duhovnik. Jasno je, da bo cerkev tako ali drugače ovirala vsa prizadevanja za razkritje satanskega početja svojih klerikov. Če ne gre drugače, pač Vatikan otežuje komunikacijo.
Sicer pa je katoliška cerkvena pedofilija močno razširjena tudi v Avstraliji. V tej državi je že bilo izrečenih vsaj 107 pravnomočnih obsodb zaradi spolnega nasilja v katoliški cerkvi, vseh žrtev pedofilije katoliških klerikov pa naj bi bilo več 1.000.[2] Seveda so to samo znane številke, resnične številke so po vsej verjetnosti mnogo višje, saj cerkev tudi tam skriva resnico. Zanimivo je, da je papeža Benedikta XVI., ko je leta 2008 prišel na obisk v Avstralijo, na letališču pozdravil prav kardinal George Pell, eden izmed takrat obtoženih za prikrivanje pedofilije med avstralskimi duhovniki. Zdaj pa je obtožen še za konkretne spolne zlorabe otrok, kot že navedeno. Ko je za kardinala v Avstraliji postalo prevroče, ga je papež Frančišek leta 2014 poklical v Vatikan in mu podelil odlično službo. Podobno je storil papež Janez Pavel II., ko je iz ZDA umaknil nadškofa Bernarda Lawa iz Bostona, povišanega v  kardinala – to je bilo v času, ko je tam izbruhnil škandal zaradi cerkvene pedofilije, v katerega je bil kardinal očitno močno vpleten. Avstralski duhovnik Denham je bil julija 2010 obsojen na več kot 19 let zaporne kazni zaradi posilstev 31 šolarjev in zaradi sadističnega izživljanja nad žrtvami. Odškodninski zahtevek žrtev do škofije naj bi okoli 150 milijonov.[3] Kaj je to proti vrednosti več kot 60 milijard dolarjev, kolikor naj bi bilo vredno cerkveno premoženje v Avstraliji. Zelo tragičen je primer sester Foster. Duhovnik O'Donel je v Avstraliji posilil Emmo in Kathy Foster, za kar je morala cerkev plačati 50.000 avstralskih dolarjev odškodnine. Kot je povedal njun oče, se je Emma v puberteti zavedla travme iz otroštva, postala anoreksična, začela uživati mamila, na koncu pa je pri 26 letih naredila samomor. Njena sestra Kathy pa je pri 15 letih začela piti, nato pa se je v avtomobilski nesreči tako poškodovala, da potrebuje neprekinjeno oskrbo. Po besedah očeta zlorabljenih otrok je bil prav kardinal Pell tisti, ki je dolga leta oviral razkritje tega zločina.[4]
Kje bo končal kardinal Pell s takšno popotnico? »Vsaka zloraba je svetoskrunstvo,« je izjavil nadškof Stres pri skupni maši avstrijskih in slovenskih škofov v Mariazellu v Avstriji.[5] Torej to velja tudi za spolne zlorabe otrok in mladostnikov. Vsaka spolna zloraba je svetoskrunstvo. Jezus iz Nazareta: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Ali je cerkveni škrlatni princ kardinal Pell poleg otrok torej zlorabljal tudi Jezusa? Po cerkvenem nauku Boga!

___________________________
[1] Delo, 1.7.2017.
[2] Indirekt, 22.7.2009.
[3] Slovenske novice, 6.7.2010.
[4] Dnevnik, 18.7.2008.
[5] Družina, 4.7.2010.