Dvolični papež?

Konec marca 2019 se je papež Frančišek mudil v Maroku. V okviru svojega obiska je govoril o različnih stvareh, med drugim je omenjal migrante, krivoverstvo, versko svobodo ter širjenje cerkve.

V zvezi z migranti je dejal, da so ti v središču srca cerkve. Če je to res, zakaj potem v Vatikanu, ki je v bistvu središče cerkvenega srca, ni nobenega migranta? Zakaj ni papež v prostore svetega sedeža naselil migrantov, saj je tam veliko praznega prostora, če so ti res v središču srca cerkve? Očitno so eno besede, drugo pa dejanja!

Svoboda vesti in verska svoboda – ki se ne omejuje samo na svobodo bogočastja, ampak mora vsakemu omogočati, da živi v skladu z lastnim verskim prepričanjem –, sta neločljivo povezani s človeškim dostojanstvom, je dejal papež. Kako je s tem v katoliški cerkvi? Kje je verska svoboda, če cerkev krsti dojenčke, ki tako brez svojega soglasja postanejo člani cerkve? Prisilno postanejo »last« cerkve, saj ta trdi, da krščenec ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl za ljudi – tega pa zastopa cerkev. Kje je verska svoboda, če prisilno včlanjena oseba sploh ne more izstopiti, saj cerkev celovitih izstopov ne pozna. Kje je tu verska svoboda, če cerkev katoliškim staršem grozi z izobčenjem, če ne bodo dali novorojenčka čim prej krstiti? Kaj ima takšen katoliški nauk skupnega z dostojanstvom človeka? Papeževe besede so eno, njegova dejanja pa drugo! Kaj pa je potem bistvo papeževih besed o verski svobodi? Papež priznava versko svobodo samo nekatolikom za prestop v katolištvo, ne priznava pa te svobode katolikom za izstop ali za prestop v drugo versko skupnost. Podpiranje verske svobode je torej samo cerkveno interesno sredstvo za povečanje njene moči in bogastva ter ne vrednota sama po sebi. Je pa tudi podlaga za prozelitizem, o njem je papež govoril, ko je rekel, da se cerkev ne širi s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo. Ali novorojenčki postanejo katoliki zaradi cerkvene privlačnosti ali zaradi prisile oz. cerkvenih groženj katoliškim staršem? Praktično celotno cerkveno članstvo je »nastalo« s krstom dojenčkov. Kje je tu cerkvena privlačnost? Dejstvo je, da papež priznava versko svobodo samo zaradi spreobračanja nekatolikov v katolike! Da je cerkev številčnejša! Ali ne gre za dvoličnost? Ali ni papež mojster zavajanja?

Če bi bila cerkev res privlačna, zakaj potem potrebuje krste dojenčkov? Ali ne bi potem odrasli “drli” vanjo in se svobodno pustili krstiti! Pa tega ni, saj so krsti odraslih v cerkev redki. Ali je lahko privlačna organizacija, za katero je papež Pij XI. leta 1930 dejal: Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način? Ali je lahko privlačna organizacija, za katero je papež Pij XII. rekel: Pripadamo militantni cerkvi … Ali je lahko privlačna organizacija, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev? Seveda je lahko, toda za koga? Predvsem za zločince?! Kajti zločine lahko delajo samo zločinci. In zločinov je katoliška cerkev zelo, zelo polna, kot to navaja zgodovinar Deschner.

Papež je tudi dejal, da je katoliška cerkev smrtno kazen za krivoverce iz katekizma umaknila že pred 300 leti. Papež uči biblijske besede: Kdor daruje bogovom, razen GOSPODU samemu, bodi iztrebljen! (2 Mz 22,19) Del cerkvenega nauka sta tudi naslednji trditvi: Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega in kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentski cerkveni zbor, ne sprejme za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen (Iz knjige Vera cerkve). Krivoverci so torej po besedah cerkvenega boga zapisani smrti, saj iztrebljenje oz. izobčenje pomeni smrt. V cerkvenem nauku torej še vedno obstaja smrtna kazen za krivoverce. Ali je mogoče verjeti osebi, ki je na čelu organizacije, ki že ves čas sistematično bolj ali manj podpira in prikriva pedofilijo? Še posebej, ker je tudi sama osebno vpletena v prikrivanje pedofilije? Ali je sploh mogoče v principu zaupati tistemu in tistim, za katere je nekdanji jezuit grof Hoensbroch dejal: Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa. Pa še  lord Acton, katoliški zgodovinar: Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev.

Ali se je duhovnik Strehovec na sodišču lagal?

Tožilstvo je odstopilo od obtožbe zoper duhovnika Strehovca zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Razlog odstopa je po navedbah tožilstvo to, da ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je avtor članka, ki je bil objavljen na spletni strani 24kul.si in je po mnenju tožilstva spodbujal sovraštvo. Sodišče tako do vsebinske presoje članka sploh ni prišlo, saj ni bilo jasno, kdo je članek napisal in koga tako preganjati. Pod sporni članek je bil podpisan Tine Belin, za katerega pa je duhovnik Strehovec dejal, da gre za psevdonim osebe, katere imena pa ni hotel razkriti.

Po katoliškem nauku so katoliki dolžni govori resnico. »Resnica vas bo osvobodila«, piše v bibliji, ki jo Tadej Strehovec vsaj po uradni dolžnosti mora dobro poznati. Zato bi moral na sodišču govoriti resnico, ne glede na to, da mu državni pravni red omogoča, da lahko kot obdolženec molči ali se celo laže. Torej, glede na svojo vero bi moral povedati, še posebej, ker je duhovnik, kdo je Tine Belin. Torej: ali je to on sam ali kdo drug, pri čemer bi v tem primeru moral povedati pravo ime Tineta Belina. Seveda tudi za pravega avtorja, ki se skriva pod Tinetom Belinom velja enako: ker je po katoliškem nauku dolžan govoriti resnico, se ne sme skrivati za psevdonimom. Ni namreč dvomiti, da se pod psevdonimom skriva katolik, nekatolik namreč ne bi mogel objavljati na spletni strani duhovnika. Če bi oba torej delovala po katoliškem nauku, bi lahko sodišče vsebinsko odločilo, ali pomeni sporni tekst spodbujanje sovraštva ali ne. Zato je vprašanje, ali je »jamranje« duhovnika Strehovca, da obžaluje, da je tožilstvo umaknilo predlog in da je pričakoval vsebinsko razsodbo, iskreno ali pa navaden piar in nič drugega. Kajti on je bil tisti, ki je s svojim ravnanjem, in to proti katoliškemu nauku, onemogočil vsebinsko presojo spornega teksta. Mogoče pomeni njegov molk glede avtorstva tiho priznanje krivde, ki pa je noče priznati javno. »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega«, je dejal Jezus.(Mt 5,37) Molk je torej od hudega, je zlo. Kaj v tem kontekstu pomeni molk duhovnika Strehovca o tem, kdo je Tine Belin? In v kontekstu Božje zapovedi Ne pričaj po krivem oz. Ne laži! Je omenjeni duhovnik ravnal v smislu zapovedi Ne pričaj po krivem ali ne? Molk v tem pogledu ni resnica, temveč laž.

Duhovnika Strehovca je podprla poleg drugih tudi Slovenska škofovska konferenca, katere generalni tajnik je. Ali so škofje s tem podprli resnico ali laž? Ali so podprli sovražni govor ali ljubezenski govor? Podprli pa so ga tudi mnogi drugi katoliki, v njegovo podporo so celo spisali peticijo, ki jo je podpisalo več kot 10.000 ljudi. Marsikdo bo rekel, da je to visoka številka in da ima duhovnik Strehovec močno podporo katolikov. Ali je to res? V Sloveniji je preko milijon katolikov in samo nekaj preko 10.000 ljudi je podpisalo peticijo. Seveda je še nekaj deset tisoč ljudi, ki ga podpirajo, pa peticije iz raznih razlogov niso podpisali. Tudi če Tadeja Strehovca podpira npr. 100.000 katolikov, je to zelo malo glede na skupno število katolikov v Sloveniji.

Duhovnik Strehovec se bori, tako pravi, proti splavu in za pravice nerojenih otrok. Če se nekdo bori za življenja nerojenih otrok, potem se bori tudi za življenja rojenih otrok in seveda odraslih, ko ti otroci odrastejo. Je proti ubijanju ljudi in tako tudi proti vojnam. Ali se duhovnik Strehovec bori proti vojnam in drugim ubijanjem ljudi? Ni videti! Zato je vprašanje, ali je njegova borba proti splavu iskrena ali pa gre za dobro premišljeno potezo, ki je samo v korist katoliške cerkve. Ta pa si z mnogimi pred splavom rešenimi otroki s krstom dojenčkov, torej nekim »nasilnim« dejanjem, na lahek način veča članstvo in se nato hvali, koliko članov ima. In te pred splavom rešene otroke kasneje mirne duše žrtvuje v svojih »pravičnih vojnah«. Borba proti splavu ni torej borba za življenje otrok, temveč način za večanje cerkvenega vpliva in bogastva.

P. Strehovec je v svojem intervjuju, ki ga je dal Dnevniku takoj po zaključku sojenja, omenjal tudi molitev pred ginekološko kliniko. Tam pa se zbirajo, ne samo v Ljubljani, temveč tudi drugod po svetu, verniki in molijo za konec opravljanja splavov. Kaj o molitvi pravi Jezus: »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. (Mt 6, 5-7) Ali je javna molitev pred porodnišnico v skladu z Jezusovim učenjem glede molitve? Jasno je, da ne. Ali ne gre pri molitvi pred porodnišnico glede na Jezusove besede za hinavščino katoliških vernikov? Ali ni potem javna molitev proti splavu samo zato, da se cerkev pokaže ljudem, torej piar za izboljšanje javne podobe cerkve? »Z molitvijo pred kliniko po naši ljubezni prihaja Gospod na sam kraj žalosti in bolečine,« piše na spletni strani Pobude za 40 dni za življenje, ki promovira molitev proti splavu pred porodnišnicami. Jezus je jasno označil, kateri gospod prihaja na kraj žalosti in bolečine. To zagotovi ni Bog Stvarnik, temveč tisti bog, ki spodbuja javne molitve, torej molitve, da se molilci prikažejo ljudem.

Zgornja primera jasno kažeta, kako velik je razkorak med tem, kaj kler govori in kaj dela. Za sabo pa vleče naivne vernike. Če slepec vodi slepca, oba padeta v jamo.

Po koncu postopka je dr. Strehovec razglasil zmago svobode govora. Ali ima on svobodo govora, če je podrejen škofu in papežu ter mora zato plesati tako, kot igrata njegova nadrejena? Katoliki po cerkvenem nauku namreč nimajo svobode, saj so jo oddali cerkvi, saj v Katekizmu katoliške cerkve (št. 1269 in 1270) piše: »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo.« In še: »Tisti, ki so s krstom prerojeni v božje otroke, so dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva.«

Papež za nadaljevanje cerkvene pedofilije?

Pred kratkim se je končalo zasedanje o zaščiti mladoletnih v cerkvi. Papež je v sklepnem nagovoru obsodil pedofilske zločine, še posebej v cerkvi, pri čemer meni, da se večina spolnih zlorab dogaja v domačem okolju. Zakaj papež omenja pedofilijo v domačem okolju, če je bilo bistvo zasedanja pedofilija v cerkvi? Ali je hotel preusmeriti pozornost iz kleriške pedofilije v necerkveno pedofilijo ter tako minimizirati in relativizirati pedofilijo v lastnih vrstah? Sicer pa: Koliko katolikov na Zahodu je med pedofili v družinah? Verjetno večina, saj je katoliška cerkev tam v večini. Na Zahodu tako prevladuje, vsaj statistično, katoliška pedofilija, torej pedofilija klerikov in laikov. Ali se ni papež ustrelil v koleno? Jezus: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? … Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. (Mt 7,3-5) Ali papež ne pozna teh Jezusovih besed?

Papež je še dejal, da postane duhovnik, ki je bil od Boga izbran, da vodi duše k zveličanju, satanovo orodje, če se pusti podjarmiti svoji krhkosti ali bolezni. Če bi bil duhovnik res od Boga izbran, bi to pomenilo, da je Bog izbral nekoga, za katerega ve, da bo spolno zlorabljal otroke. Kajti Bog že vnaprej ve, kako bo nekdo ravnal v prihodnje, torej ve tudi, ali bo spolno zlorabljal otroke. Bog bi bil tako soodgovoren za kleriško pedofilijo, saj bi se z njo strinjal z izborom ljudi za duhovnike. Seveda temu ni tako. Mogoče je duhovnik že ves čas satanovo orodje, še posebej ob upoštevanju njegovih drugih Bogu stalnih nasprotovanj (zagovarjanje mučenja in ubijanja ljudi in živali ter vojn, nasprotovanje človekovim pravicam …). »Ponižno in pogumno moramo priznati, da smo pred skrivnostjo zla, ki se je zneslo nad najslabotnejšimi …,« je dejal papež, ki je sebe označil za grešnika. Ali ni grešnik »sin« zla? Ali ni grešnik poleg pedofila tudi tisti, ki je njegovo pedofilijo tako ali drugače prikrival? In je tako »sin« satana, saj se Božja zapoved glasi Ne laži! Ali ni tudi papež vpleten v konkretne primere pedofilije (npr. bivši kardinal McCarrick in čilski škof Barroso)? Ali bi tudi Jezus ravnal tako, kot je ravnal papež?

Katoliška cerkev veliko govori o tem, kako bo zatrla pedofilijo v lastnih vrstah, kako ne bo več prikrivala pedofilskih zločinov, kako mora za te zločine veljati ničelna toleranca, kako morajo cerkveni pedofilski zločinci odgovarjati … V ta namen je sprejela razne smernice in ustanovila komisije za zaščito otrok, papež in škofje se opravičujejo žrtvam … Komisije zasedajo, papež piše pisma in pridiga proti pedofiliji ter govori o tem, da pedofilom ni mesta v cerkvi. Kakšen je rezultat vseh teh cerkvenih aktivnosti? Ali se je kaj spremenilo na bolje v smislu zaščite otrok pred pedofili? Ni videti! Če se je, pa se je to zgodilo samo zaradi pritiska javnosti in ne iskrenega spoznanja cerkve o zločinskosti pedofilije. Zato so tudi besede papeža, ko je na ob koncu zasedanja dejal, da se bo cerkev z namenom narediti konec nasilju nad otroki, osredotočila na naslednje razsežnosti: zaščita mladih, resnično očiščenje, formacija, okrepiti in preveriti smernice škofovskih konferenc … bolj ali manj samo piar za izboljšanje cerkvene podobe v javnosti. “Medtem ko verniki po svetu vpijejo po konkretnih spremembah, je papež znova podal zgolj mlačne obljube, ki smo jih že slišali,” je bila v izjavi ostra Anne Barrett-Doyle iz ameriškega združenja žrtev spolnih zlorab bishopaccountability.org. Papeže se ni hotel srečati z žrtvami spolnih zlorab. Zakaj ne? Ali jim ni dal s tem vedeti, da so kljub vsem cerkvenim besedam o pomoči žrtvam nepomembni?

Papež je absolutni vladar cerkve, saj ima vso oblast, zoper njegovo odločitev ni pritožbe. To pomeni, da bi lahko papež sam brez nekih smernic, komisij in podobnega že zdavnaj preprečil kleriško pedofilijo oz. storilce kaznoval in zadev ne prikrival. Še posebej zaradi tega, ker ima cerkev učinkovit pregled nad delom duhovnikov in dobro pozna stanje med duhovščino in zagotovo ve, kateri kleriki so pedofili. Pa tega ne stori. Zakaj ne? Raje ustanavlja neke komisije, sprejema smernice …. Očitno vse to dela z namenom, da stvari po starem tečejo dalje – torej, da se pedofilija nadaljuje. Če bi se papežu res šlo za odpravo pedofilije, bi odpravil krst otrok. Na ta način bi se bistveno zmanjšala možnost kleriških spolnih zlorab otrok, ker bi bilo zelo malo priložnosti za tesnejše stike duhovnikov z otroki! Odpadle bi razne komisije, smernice in druga cerkvena navlaka glede pedofilije. Pa seveda verouk, birma, obhajilo in drugi cerkveni dogodki v zvezi z otroki. Otroci bi bili v glavnem rešeni. Ali ni to cilj cerkve? Mogoče samo navidezni!

Papež Frančišek govori o miru, podpira pa vojsko in vojno

Papež Frančišek je decembra 2018 izdal poslanico v zvezi z 52. svetovnim dnevom miru. V njej na veliko razpreda o miru in poziva mednarodno skupnost, naj si prizadeva za svet brez vojn.

»Prinašanje miru je osrednja naloga Kristusovih učencev,« pravi papež. Torej tudi njegova, če se smatra za Kristusovega učenca, kar bi bilo glede na njegove siceršnje besede za pričakovati. Jezus je bil absolutni pacifist in takšen bi torej moral biti tudi papež. Zakaj potem papež podpira »pravične vojne«, kot to izhaja iz cerkvenega katekizma. Ali je vojna sploh lahko pravična? Ali je ubijanje in uničevanje v vojni del pravičnosti? Zakaj je papež podprl vojaški napad na islamsko državo, če je za mir? Ali je vojaški napad in v okviru njega ubijanje ljudi in uničevanje narave del miru? To bi bil absurd. Če nekdo podpre ubijanje, istočasno pa uči Božjo zapoved Ne ubijaj!, ali sledi Jezusu in je njegov učenec? To še posebej, ker papež v poslanici trdi, da je mir utemeljen na spoštovanju vsake osebe, kakršna koli je njegova zgodovina. Kakšno spoštovanje pa imajo osebe, ki so bile ubite od strani papeža podprtega napada na ljudi v islamski državi? In med njimi mnogi otroci in drugi civilisti. Papež se je strinjal z nasilno smrtjo tisoče in tisoče ljudi, za katere sicer pravi, da jim pripada spoštovanje! Absurdno! Mogoče pa je imel v mislih spoštovanje po smrti? In kakšno spoštovanje priznava papež gejem, prešuštnikom …, ki jim je namenil smrt, kot to izhaja iz cerkvene biblije. V njej je namreč na desetine smrtnih obsodb tistih, ki kršijo določena cerkvena moralna pravila. Ali je poboj teh ljudi del miru? Še posebej, ker je po papeževih besedah biblija božja beseda in v celoti velja še danes, kar pomeni, da jo je treba izvrševati.

Papež tudi pravi, da je mir »podoben upanju, o katerem govori pesnik Charles Péguy. Je kakor nežen cvet, ki si prizadeva, da bi se razcvetel sredi skalovja nasilja.« Ob tem se postavi vprašanje, ali ni mir utemeljen na izpolnjevanju 10 Božjih zapovedi? Ali ne vodijo v mir zapovedi, kot so Ne ubijaj!, Ne kradi!, Ne laži! …? Ali ne izhaja iz te papeževe primerjave mogoče celo želja, da miru sploh ne bi bilo? Na to kaže tudi to, da je cerkveni nauk že ves čas bolj ali manj usmerjen v nasilje do drugače verujočih in mislečih, kar seveda ni mir, temveč podlaga za nasilje in celo vojne. Zgodovina je polna s strani cerkve povzročenih potokov krvi nasilno pobitih ljudi. Mir ni upanje, kakor ga označuje papež, temveč konkretno delovanje na podlagi 10 Božjih zapovedi.

Papež še meni, da je mir sad »velikega političnega projekta, utemeljenega na medsebojni odgovornosti in na soodvisnosti človeških bitij.« Če je tako, potem miru ne morejo prinesti »navadni« ljudje, temveč samo politiki v okviru velikega političnega projekta. Čeprav bi vsi »navadni« ljudje z izpolnjevanjem 10 Božjih zapovedi živeli mir, le-tega ne bi bilo, ker ne bi bil posledica velikega političnega projekta! Absurdna papeževa logika!

V poslanici papež tudi pravi, da je »nenadzorovano oboroževanje v nasprotju z moralo in s prizadevanjem za resnično slogo«. Ali je potem nadzorovano oboroževanje v skladu z moralo in prizadevanjem za resnično slogo? Oboroževanje, ki v miru krade ljudem sredstva za življenje, v vojni pa jih ubija in uničuje, je očitno v skladu s cerkveno moralo. Seveda pa ni v skladu z visokimi moralno-etičnimi principi 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori, katerih izpolnjevanje vodi v mir oz. so del mir. Jasno je, da kakršno koli oboroževanje ni del miru. Ali je obstoj vojsk, kar je posledica oboroževanja in kar očitno zagovarja papež, del miru? Če bi bilo, bi bil to absurd!

Če bi se papežu res šlo za mir, ne bi samo govoril o miru, temveč bi mir živel. Torej bi izpolnjeval 10 Božjih zapovedi. Kot vrhovni vladar katoliške cerkve ne bi samo na splošno pozival k miru, temveč bi katolikom ukazal, da živijo mir in jim npr. prepovedal sodelovanje v vojnah in drugih nasilnih dejanjih. Še posebej bi vse to zahteval od katoliških politikov, ki jih je na svetu zelo veliko in imajo v rokah mogočno politično moč. Če katoliki, vključno s politiki, ne bi sledili njegovim ukazom, bi jih kaznoval (tudi s cerkvenim večnim peklom), saj to po cerkvenem pravu lahko stori. Seveda pa bi papež moral biti v vsem tem vzgled, saj uči zlato pravilo. To pa se glasi, da kar pričakuješ od drugih, stori ti prvi. Kaj je pravi obraz papeža, če tistega, na kar poziva druge, ne stori sam? Mir ali nemir oz. vojna? In kaj so potem papeževe poslanice za mir? Resnica ali laž?

Katoliška cerkev že od leta 1968 prvi dan v novem letu obhaja kot svetovni dan miru. Papeži pozivajo k miru in molitvam za mir. Vedno več je katolikov in vedno več je njihovih molitev za mir. Toda kakšno je stanje na svetu? Vedno več je nasilja in vojn. Vedno več je molitev za mir in vedno več nemira! Zakaj? Ali mogoče molitve za mir prinašajo nemir in celo vojne? Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldne pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj!, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden? Ali lahko takšen način vodi k miru?

Ob papeževih poslanicah za mir in drugih splošnih besedah za mir in ob upoštevanju nasilnega cerkvenega nauka, ki izhaja njenega temeljnega verskega spisa, je jasno, da se papežu ne gre za mir. Papež, to seveda velja za vse papeže, ne samo za Frančiška, ne deluje za mir, temveč proti njemu. Zato so njegove poslanice in druge besede za mir samo predstava za javnost, s katero želi izboljšati podobo cerkve v javnosti. Mir je tako samo beseda v funkciji cerkvenih interesov in nič drugega. Papeža mir sploh ne zanima. Cerkev živi od takšnih ali drugačnih vojn in drugega nasilja. Mir bi pomenil njen konec. To pa ne bi bilo v interesu cerkvenega boga – boga podzemlja. Zato ta dela vse, kar je mogoče, da na zemlji ni miru – še celo besedo mir uporabi za ta namen.

Zaradi pedofilije obsojen bivši tretji človek Vatikana. Ga čaka dolgoletni zapor?

V Avstraliji je bil zaradi spolnih zlorab otrok obsojen bivši tretji človek katoliške cerkve, kardinal George Pell, včasih eden najuglednejših cerkvenih mož in do nedavnega še finančni minister papeža Frančiška. Obsojen je bil zaradi štirih kaznivih dejanj obscenega vedenja v javnosti in kaznivega dejanja nasilja nad mladoletno osebo. Med drugim naj bi leta 1996 dva 13-letna fanta v zakristiji prisilil v oralni spolni odnos. Grozi mu do 25 let zapora, višina kazni pa bo razglašena 4. februarja 2018. V Avstraliji o tem mediji ne smejo poročati, saj je sodišče prepovedalo poročati o obsodbi – da se ohrani nepristranskost porotnikov, ki bodo morali marca 2019 razsojati še glede spolnih zlorab Pella iz 70-let prejšnjega stoletja. Kardinal Pell je seveda vse obtožbe zanikal, obtožbe označil za lažne, preiskavo pa kot atentat na svojo podobo.

Že ob imenovanju G. Pella za vatikanskega finančnega ministra se je vedelo za spolne zlorabe klerika Pella, pa ga je Frančišek kljub temu imenoval za svojo desno roko za finance. Papež Frančišek naj bi spoštoval poštenost kardinala Pella pri njegovem delu pri finančni reformi cerkve. In kakšna naj bi bila ta poštenost? Kardinal Pell naj bi v pol leta porabil pol milijona evrov samo za svoje »kaprice«.. Visoka funkcija visoki stroški, mogoče razmišlja »pošteni« kardinal Pell. Pedofilski duhovnik pa pošten? Tisti, ki zlorablja otroke in jih uničuje pa pošten? Ali je že kakšen klerik priznal spolno zlorabo otrok? Še posebej tisti iz vrha cerkve, kamor je seveda spadal tudi Pell. Kdor visoko leta, nizko pade!

Spolne zlorabe s strani kardinala Pella pa seveda niso osamljen primer v Avstraliji. Leta 2017 objavljeno državno poročilo, kaže, da so kleriki katoliške cerkve zlorabili 4449 otrok, kar naj bi storilo 1880 klerikov. Vprašanje pa je, ali sta obe številki točni. Ni namreč pozabiti, da katoliška cerkev sistematično prikriva spolne zlorabe svojih klerikov, zaradi česar je dostop do podatkov otežen ali celo onemogočen. Verjetno so številke mnogo višje, saj mnoge žrtve še niso spregovorile ali pa so dosjeji uničeni ali skriti pred roko pravice.

Mnoge zgodbe zlorabljenih otrok so tragične kot npr. naslednja. Duhovnik O'Donel je v Avstraliji posilil Emmo in Kathy Foster, za kar je morala cerkev plačati 50.000 avstralskih dolarjev odškodnine. Kot je povedal njun oče, se je Emma v puberteti zavedla travme iz otroštva, postala anoreksična, začela uživati mamila, na koncu pa je pri 26 letih naredila samomor. Njena sestra Kathy pa je pri 15 letih začela piti, nato pa se je v avtomobilski nesreči tako poškodovala, da potrebuje neprekinjeno oskrbo. Po besedah očeta zlorabljenih otrok je bil prav kardinal Pell tisti, ki je dolga leta oviral razkritje tega zločina.
Mnogi duhovniki so zlorabili več otrok kot npr. duhovnik Denham, ki je bil julija 2010 obsojen na več kot 19 let zaporne kazni zaradi posilstev 31 šolarjev in zaradi sadističnega izživljanja nad žrtvami. Odškodninski zahtevek žrtev do škofije naj bi okoli 150 milijonov. Kaj je to proti vrednosti več kot 60 milijard dolarjev, kolikor naj bi bilo vredno cerkveno premoženje v Avstraliji.

Ni pa kardinal Pell edini visoki cerkveni klerik, ki je bil v Avstraliji obsojen v zvezi s pedofilijo. Avstralsko sodišče je namreč leta 2018 na leto dni zapora obsodilo nadškofa Adelajde Philipa Wilsona zaradi prikrivanja spolnih zlorab otrok v 70. letih prejšnjega stoletja. Obsojen je bil, ker je prikrival vedenje o zlorabah, ki jih je zagrešil pedofilski duhovnik James Fletcher v Novem Južnem Walesu. Njegove žrtve so bili ministranti. Wilsonu, ki je bil takrat kaplan, so nekatere žrtve takrat zaupale svojo zgodbo, on pa ni nikoli ukrepal. Ena izmed žrtev je Wilsonu zlorabe razkrila v spovednici, ta pa ji je dejal, da laže in ji za pokoro naložil deset zdravamarij.
Avstralska državna komisija, ki je objavila poročilo o spolnih zlorabah v katoliški cerkvi, v poročilu pa se ne nahajajo podatki samo za katoliško cerkev, temveč tudi za druge institucije v Avstraliji, je priporočila cerkvi, naj duhovniki, ki za spolne zlorabe mladoletnih zvedo pri spovedi, to prijavijo pristojnim državnim organom. Katoliška cerkev v Avstraliji je zavrnila to priporočilo, saj bi bilo to po njenem v nasprotju s katoliško vero. »Kadar spovednik izve za zločin – kot je tudi pedofilija –, pri tem ne gre za človeško vedenje. Kot duhovnik verjame, da ta podatek pripada Bogu in ne njemu. Zato ga nikoli ne sme nikomur prenesti. Če bi prekršil spovedno molčečnost, to dejanje ne bi bilo samo nepravično do skesanca, ampak bi bilo hkrati dejanje proti duhovnikovi veri,« je v zvezi s tem dejal profesor kanonskega prava Edoardo Baura. Pri spovedi gre za dejanje vere in zakramenta, skesanec se spoveduje neposredno Bogu, duhovnik je tu zgolj posrednik, še pravi Baura. Če se skesanec spoveduje neposredno Bogu, zakaj potem duhovnik kot posrednik? Saj ni potreben, ker gre za neposreden odnos med skesancem in Bogom. Ne samo da ni potreben, je tudi parazit, ki prisluškuje pogovoru z namenom, da slišano uporabi v korist cerkve.

Dejstvo pa je, da je cerkvena spoved ena velika prevara. Spovedujoči pove svoje grehe duhovniku, ta mu da odvezo in kot pokoro naloži kakšno molitev in zadeva je končana. Greha ni več, saj ga je grešniku odvzel oz. odpustil Bog – seveda po katoliškem nauku. Prejšnji grešnik je čist in pripravljen za nove grehe. Ko stori te, gre zopet k spovedi, kjer mu po cerkvenem nauku Bog zopet odpusti grehe in tako dalje. Greh za grehom, Bog vedno odpušča in grešnika praktično spreminja v svetnika. Človek ubije sočloveka, pri spovedi pa mu Bog odpusti ta uboj. In tako celotno življenje. Pri spovedi človek, tako katoliška cerkev, ponovno doseže spravo z Bogom in tudi s cerkvijo. Če bi res bilo tako, kot prikazuje cerkev, potem bi bil Bog zelo nepravičen in krut. Kajti v cerkveni spovedi ni mesta za oškodovanca, torej tistega, proti kateremu je grešnik grešil. Nekdo okrade drugega ali ga namerno poškoduje, nato gre spovedi, kjer dobi odpust greha od Boga in je zopet čist. Kaj pa oškodovanec? Nanj pa je Bog pozabil? Ni! V Očenašu, ki je vernikom po spovedi pogosto naložen kot »molitev za pokoro«, se moli: »In odpusti nam naše dolge, kot tudi mi odpuščamo našim dolžnikom.« Bog torej odpušča ljudem njihovo krivdo, če so si tisti, ki so dolžni drug drugemu odpustili medsebojno. Za to duhovnik ni potreben. Bog odpusti greh grešniku, ko mu greh odpusti žrtev. Dokler ta grešniku ne odpusti, greh obstaja in ga tudi Bog ne odpusti, ne glede na to, ali se storilec spove duhovniku in dobi od njega odvezo. Glavno vlogo v spravi ima torej oškodovanec in ne duhovnik. V cerkveni spovedi pa oškodovanca sploh ni oz. nima nobene vloge. Zakaj ga ni? Ker bi sicer odpadla vloga cerkve in bi cerkev ostala brez pomembnega vzvoda nadzorovanja ljudi in manipuliranja z njimi. Če sprava poteka na relaciji oškodovanec - storilec – Bog, kot je to razvidno iz molitve Očenaš, je jasno, da cerkev v tem odnosu nima kaj iskati. Cerkvena spoved torej ni od Boga Stvarnika, temveč od boga podzemlja, od satana. Ta pa je zelo spreten in svoje »rabote« skriva pod plaščkom Kristus. Sprava storilec – žrtev je del pravičnosti, cerkvena spoved pa je do žrtve izjemno krivična, torej del nepravičnosti. Nepravičnost pa je eden izmed bistvenih temeljev demonskih struktur.

Še misel filozofa Friedricha Nietscheja o cerkvenem zakramentu spovedi: »Šepeta se z usteci, se poklekne in gre ven – ter se z novim grehcem izbriše starega.«

Nadškof Zore o darovanju – ali to tudi sam počne?

V medijih je bilo zaslediti naslednje besede nadškofa Zoreta: »Bogati redkokdaj dajejo, redkokdaj. Bogati ponavadi kupujejo … kupujejo moč, oblast, občudovanje … dajejo pa ne, čeprav se včasih tako lepo sliši o tej ali oni donaciji.« Nadškof Zore ima bolj ali manj prav, vsekakor pa njegove besede veljajo še posebej za njegovo organizacijo, torej katoliško cerkev v Sloveniji. Znano namreč je, da je katoliška cerkev v Sloveniji, predvsem pa Nadškofija Ljubljana, ki jo on vodi, zelo bogata. Cerkev je v Sloveniji lastnica 33.331 nepremičnin v skupni vrednosti okoli 700 mil. evrov. Ljubljanska nadškofija ima nepremičnine v vrednosti več kot 100 mil. evrov (v lasti ima okoli 30.000 ha gozdov), poleg tega pa ima letno več milijonov evrov dobička iz svoje direktne ali indirektne gospodarske dejavnosti. Poleg tega je iz javnih sredstev po letu 2003 dobila skupaj s svojimi tako ali drugače povezanimi subjekti (Zavod sv. Stanislava, Metropolitana, Družina, Škofijska karitas …) skoraj 100 mil. evrov. Seveda še mnogo milijonov pred tem letom. Davkoplačevalci so torej morali že itak bogato nadškofijo še dodatno financirati. In to financiranje teče dalje, saj npr. samo Zavod sv. Stanislava, ta pa je ustanovljen za širjenje katoliške ideologije, letno dobiva kar več milijonov evrov iz javne blagajne.

Ob tako bogati organizaciji, kot je ljubljanska nadškofija, se postavi vprašanje, koliko ona daje drugim, kajti nadškof Zore pravi, da bogati redkokdaj dajejo. Ali je prodala svoje nepremičnine in denar razdelila revežem in s tem sledila Jezusu, ki je bogatemu mladeniču med drugim rekel: prodaj vse in mi sledi. Koliko je sam nadškof dal revnim, če je sploh kaj dal?

Pred kratkim je cerkev preko Slovenskega karitasa zbirala sredstva za pomoč ubogim. V Celju je namreč organizirala dobrodelni koncert Klic dobrote, za družine v stiski. Ob tej priliki je bilo zbranih okoli 170.000 evrov. Postavi se vprašanje, koliko je k tej vsoti prispevala ljubljanska nadškofija? Koliko nadškof Zore osebno, koliko ostali škofje iz te nadškofije in škofovske konference? Koliko so prispevali drugi kleriki? Če so vsi ti sploh kaj prispevali? Če so, so to verjetno drobtinice. Nadškof Zore je tudi dejal, naj bomo v darovanju velikodušni. Dobro bi bilo videti njegovo velikodušnost! Kajti nadškof uči zlato pravilo, ki pravi, kar želiš, da drugi storijo, stori ti prvi! Torej, prvo bi on moral darovati, šele potem bi lahko to pričakoval od drugih! Dobro bi bilo, da bi objavil, koliko in kdaj je daroval ob priliki omenjenega koncerta? Da javnost vidi njegovo velikodušnost! Seveda to velja tudi za druge škofe in klerike ter njihove organizacije.

Ob priliki koncerta je bilo zbranih okoli 170.000 evrov. V Sloveniji je mnogo več kot milijon katolikov, zbranih pa tako malo sredstev. Zanimivo! Mogoče vedno več ljudi spoznava, da bistvo karitasa ni pomoč ubogim, temveč širjenje katoliške ideologije. In to na tuj račun. In da so njihovi prispevki zato zlorabljeni. Vse katoliške dejavnosti, tudi dobrodelnost, so v funkciji širjenja cerkvenega vpliva in moči, seveda pod krinko vere. In tu jim beseda Jezus pride zelo prav.

Ljubljanska nadškofija je zelo povezana s papeževimi besedami revna cerkev za revne. Je zelo bogata, revnim daje malo ali pa nič, grabi pa na veliko: iz javnih sredstev, gozdov in drugih svojih nepremičnin … in povečuje svoje bogastvo. Torej bogata cerkev in revni, kar je v mislih imel papež, ko je govoril o revni cerkvi za revne. Revni naj ostanejo še naprej revni, cerkev pa bogata, revna pa samo v besedi »revna«, je smisel njegovih besed. Kajti katoliška cerkev dela marsikaj, da se revščina na svetu ohrani ali pa poveča.

Je pa ljubljanska nadškofija vsekakor revna v nekem drugem smislu – v življenju po nauku Jezusa! Tu pa gre za veliko revščino, kajti njeno življenje z Jezusom nima nič skupnega! Njeno življenje je katoliško in ne krščansko! Med njima pa je bistvena razlika: kristjani sledijo pacifistu Jezusu, katoliki pa papežu (podpira vojne in drugi nasilje), in drugim cerkvenim bogovom, kot so npr.: svetniki, devica Marija, denar …! Seveda to velja ne samo za ljubljansko nadškofijo in njene katolike, temveč za celotno katoliško cerkev. Ta z Jezusom nima nič skupnega. Njegovo ime uporablja samo za to, da pod njim skriva svojo pravo bit: to pa je zlo in nič drugega. To zlo torej prekrije z Jezusovim imenom zato, da ljudje ne bi prepoznali njenih pravih namenov. Bog podzemlja je zelo spreten. Toda tudi njemu so štete ure.

Res pa je nekaj. Nadškof Zore na veliko daruje. In to maše. Na veliko mašuje. Komu daruje maše, če Jezus ni maševal? Niti jih ni zapovedal! Maše niso Jezusova volja. Če bi bila, potem bi tudi on maševal. Če maše niso Jezusova volja, čigava volja so potem? Mogoče volja boga podzemlja? Potem je maša dar bogu podzemlja – bogu nasilja in krvi! Kaj ima potem s tem Bog Stvarnik? Nič!

Maše so ponavadi plačane s strani naročnikov. Cerkveno darovanje maše je torej bolj ali manj plačano. Plačano darovanje!? Ali je potem to res dar? Pa še nekaj: pri darovanju maše se pobirajo darovi vernikov. Maša je torej večkrat plačana. Seveda gredo darovi cerkvi. Ta se na ta način samo bogati. Kaj pa reveži?

Katoliška cerkev nasprotuje dodatnemu davku na svoje nepremičnine

V Sloveniji teče priprava novega zakona o obdavčevanju nepremičnin. V okviru tega se pojavljajo ideje, da bi država obdavčila še nepremičnine katoliške cerkve, in seveda tudi drugih verskih skupnostih, ki niso namenjene za pridobitno dejavnost. Torej bi se obdavčile tudi nepremičnine, v katerih se odvijajo cerkveni obredi, npr. maše. Tako bi se obdavčile tudi katoliške cerkve kot nepremičnine. Na vse to se odzvala katoliška cerkev, ki meni, da bi dodatni davek na njene nepremičnine pomenil poseg v kolektivni vidik svobode veroizpovedi. Ali je to res?

Ali bi davek na stavbo, v kateri se odvija katoliška maša, cerkvi prepovedal ali onemogočil izpeljavo maše? Jasno je, da ne, saj obdavčitev cerkve kot stavbe maše ne bi odpravila! Ali v cerkvi zaradi obdavčitve objekta ne bo mogoče več izvesti krsta, obhajila, poroke …? Jasno je, da ne, saj obdavčitev objekta ne bi prepovedala oz. onemogočila teh obredov! Ali v obdavčeni cerkvi ne bo mogoča spoved? Ali bo obdavčitev cerkve kot gradbenega objekta spoved prepovedala ali ga onemogočila? Ali se v cerkvi, kjer se pobirajo neobdavčeni darovi vernikov, le-ti ne bodo mogli več pobirati, če bo cerkev kot objekt obdavčena? Odgovor je jasen! Ali bi obdavčitev cerkve kot stavbe kršila tudi individualno versko svobodo katolikov? Jasno je, da ne. Katolik bo še vedno lahko hodil k maši, spovedi …, saj nepremičninski davek na cerkev kot stavbo ne bi prepovedal ali onemogočil verskih obredov.

Zelo žalostno bi bilo, da bi morali nepremičninski davek za svoje hiše ali stanovanja plačati revni slovenski prebivalci med tem, ko ga za sakralne objekte ne bi bilo treba plačati super bogati katoliški cerkvi, organizaciji, katere premoženje v Sloveniji je vredno vsaj kakšno milijardo evrov (samo vrednost nepremičnin je okoli 800 milijonov evrov), po svetu pa več tisoč milijard evrov (samo v Italiji je vrednost cerkvenih nepremičnin več kot 1000 milijard evrov). Zanimivo je tudi, da bi nepremičninski davek morali plačati tisti, ki brez stanovanja ali hiše sploh ne morejo biti (pod »drevesi« namreč ni mogoče več živeti), medtem ko tega davka ne bo treba plačati organizaciji, katere nepremičnine (sakralni objekti) sploh niso nujne za njeno versko dejavnost. Katoliška cerkev lahko namreč svoje obrede in druge verske dejavnosti izvaja tudi na prostem – spomnimo se samo maš na nogometnih stadionih – ali pa v necerkvenih prostorih. Cerkve kot stavbe torej katoliški cerkvi niso nujno potrebne. Jasno je, da bi bilo dejstvo, da za nenujne objekte (cerkveni sakralni objekti) ne bi bilo treba plačevati nepremičninskega davka, za nujne (stanovanja in hiše prebivalcev) pa, nepravično in nemoralno ter zato tudi neustavno. Še bolj se to izkaže za nepravično, če vemo, da je katoliška cerkev, kot že navedeno, izjemno bogata in lahko ta davek z lahkoto plača. Samo ljubljanska nadškofija ima vsako leto kakšnih 2 milijona evrov prihodkov od oddajanja v najem svojih nepremičnin, njene nepremičnine pa so vredne več kot 100 milijonov evrov. Poleg tega pa ima ta nadškofija mnogo prihodkov s strani svojih podjetij. Ti gredo v milijone evrov. Zakaj neka super bogata organizacija ne bi plačala davka, ki bi ga moral plačati vsak »navaden« lastnik nepremičnine? Ob vsem tem je treba tudi omeniti, da so sakralni objekti tudi pridobitni, saj v njih poteka pridobivanje finančnih sredstev (darovi, nabirke, plačljive maše …). V sakralnih objektih cerkev letno pridobiva milijone evrov neobdavčene gotovine in zato je zato še bolj upravičeno, da se uvede nepremičninski davek na te nepremičnine.

Katoliška cerkev uči, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega. To je namreč rekel Jezus iz Nazareta v priliki o davkih. Če je po Jezusovih besedah treba dati cesarju, kar je njegovega in davek je njegov, ni jasno, zakaj potem katoliška cerkev nasprotuje davku na vse svoje nepremičnine. Saj Jezus pravi, da je cesarju treba dati to, kar zahteva in mu pripada – davek namreč. Če cesar reče, da bo cerkev morala plačevati davek na vse svoje nepremičnine, je jasno, da jih mora plačevati, ne pa da se temu upira in s tem povzroča v družbi razdor. Ne smemo tudi pozabiti: katoliška cerkev trdi, da je vsaka oblast dana od boga, torej je tudi cesar dan od cerkvenega boga. Cerkveni bog torej preko cesarja pravi, da mora cerkev plačati dodatni nepremičninski davek. Zakaj potem upor? Če se cerkev upira davku na vse svoje nepremičnine, ali se s tem ne upira tudi Jezusu in njegovemu nauku? In seveda tudi Bogu Stvarniku?

Katoliška cerkev pravi, da bi o dodatnem davku seznanila Sveti sedež. Zanimiva izjava. Kot da bi sveti sedež, sveti seveda po cerkvenem mnenju, čakal na obvestilo katoliške cerkve iz Slovenije in ne bi vedel, kaj se dogaja v Sloveniji. Ali Vatikan v Sloveniji nima nuncija, ki spremlja stanje in o tem poroča vatikanski kuriji? Če nuncij ne spi, bo lahko hitro ugotovil, da v Sloveniji poteka razprava o novem nepremičninskem davku. Ali cerkev nima tudi svoje obveščevalne službe? Očitno gre samo za prozorne cerkvene grožnje. Te pa imajo samo en namen: prepričati državo in javnost, da se premoženje katoliška cerkve dodatno ne sme obdavčiti.

In za konec: Ali bo super bogata cerkev sploh prišla v nebesa, če je Jezus rekel, da lažje pride kamela skozi šivankino uho kot bogataš v nebesa? Kar velja tudi za papeža, ki sedi na milijardah, pa kljub temu še grabi in grabi. Pa še nekaj: Ali ni Jezus bogatemu mladeniču rekel: prodaj vse in mi sledi? Ali cerkev ne pozna Jezusovih besed? Zakaj ne sledi Jezusu? Mogoče zato, ker zastopa boga podzemlja in se po nalogu tega boga bori proti Jezusu? In ga hoče uničiti?