Več strpnosti ali strpnost?

Eden izmed politikov je dejal, da bodo zahtevali več strpnosti do drugače mislečih in manj izključevanja in cinizma.

Izjava politika je zanimiva. Ne zahteva strpnost do drugače mislečih, temveč samo več strpnosti. Ne zahteva nič izključevanja, temveč samo manj izključevanja. Ne zahteva nič cinizma, temveč samo manj cinizma. Politik torej še vedno zahteva določeno mero nestrpnosti do drugače mislečih, še vedno zahteva določeno mero izključevanja in cinizma. Ali ne zahteva v osnovi enako kot tisti, proti katerim je bila uperjena njegova izjava: zahteva nestrpnost, izključevanje in cinizem, vendar manj kot drugi. Ali ni potem enak kot tisti, ki je za nestrpnost, izključevanje in cinizem? Ali nista oba za vse to, samo intenzivnost je različna, pri enem večja, pri drugem manjša?

Takšne ali podobne izjave so pogoste. Zahteva se samo manj zla, ne pa da bi se zlo odpravilo. Še vedno se pristaja na zlo, čeprav to sploh ni potrebno, kajti nasproti nestrpnosti je mogoče postaviti strpnost in ne samo manj nestrpnosti. Podobno je mogoče reči za izključevanje in cinizem, mogoče je vključenost in spoštovanje.

Kdaj se bo prenehala takšna politika? Politika, ki se razlikuje samo po količini zla, ki jo transferira v družbo? Ni čudno, da svet propada, če se na oblasti izmenjujejo politiki, ki se razlikujejo samo po večji ali manjši količini nasilja oz. zla, ki ga s svojim delovanjem in skozi predpise vnašajo v družbo.

Sprememba in ne razlaga

Med pravniki se je razvnela polemika, kako tolmačiti 3. odst. 12. člena Zakona o RTV Slovenija, ki se glasi: „Politične stranke in neodvisni kandidati, ki niso zastopani v državnem zboru oziroma v Evropskem parlamentu, morajo imeti skupaj na razpolago eno tretjino skupnega časa, ki ga RTV Slovenija določi za vse politične stranke in kandidate, ki sodelujejo na volitvah. RTV Slovenija tem strankam oziroma kandidatom omogoči predstavitev v okviru njim namenjenih posebnih predvolilnih predstavitev v od oddaj iz prejšnjega odstavka ločenih terminih, tako, da je vsaki od teh strank oziroma vsakemu od neodvisnih kandidatov omogočena medsebojno enakopravna predstavitev.“

Po mnenju doc. dr. Andraža Terška se postavi vprašanje, ali se ta odstavek tolmači golo formalno in dobesedno ali stvarno utemeljeno z (ustavno)pravno soljo. Meni, da je prvi način tolmačenja, torej dobesedno in golo formalno, pravno nevzdržen in nezdružljiv z načeli pristne demokratičnosti, političnega pluralizma, učinkovite volilne alternative in obveščenega odločanja volivcev, volilno pravico in svobodo izražanja kot pravno utemeljenimi imperativi volilnega procesa. Meni tudi, da bi se sporni odstavek tolmačil tako, da je RTVS dolžna zagotoviti neparlamentarnim strankam in neodvisnim kandidatom najmanj eno tretjino predvolilnega programa (ne pa točno ene tretjine), parlamentarnim pa največ dve tretjini. (Dnevnikov objektiv, 29.10.2011)

Razlaga dr. Terška je zanimiva. Meni, da bi se sporni odstavek moral tolmačiti tako, da bi morali neparlamentarci imeti na razpolago najmanj eno tretjino, torej lahko tudi več, čeprav zakon govori točno o eni tretjini. Če bi tolmačili ta odstavek tako, da imajo na razpolago točno eno tretjino, bi to po njegovem bilo pravno nevzdržno in dobesedno tolmačenje zakona.

Tolmačiti sporni odstavek tako, da gre za najmanj eno tretjino časa, lahko torej tudi več, pa ni več razlaga, temveč sprememba. Iz jasne zakonske dikcije, ki govori o eni tretjini, se naredi najmanj ena tretjina. To pa je že sprememba zakona, saj zakon takšne dikcije nima. Tekst zakona je jasen in pride v upoštev samo dobesedno tolmačenje in ne tolmačenja v smislu pristne demokratičnosti, političnega pluralizma … kot to meni dr. Teršek. Ta načela je zakonodajalec verjetno že upošteval pri pisanju tega odstavka.

Kako se morajo tolmačiti zakoni in drugi predpisi? Samo dobesedno in nič drugače. Tolmačiti je potrebno tako, kot piše. Kajti samo tako lahko vsi razumemo enako. Če bi tolmačili zakone po smislu in drugih metodah, bi prišlo do kaosa, saj bi praktično vsak imel svoje tolmačenje. To bi pa bilo nevzdržno in bi bilo pravno nesprejemljivo. Kako bi izgledalo, da v zakonu piše A, tolmačenje pa je nekaj drugega npr. A–, torej nekaj, kar v zakonu ne piše? Tudi če je zakon napisan slabo oz. nerazumljivo, ga je potrebno tolmačiti tako kot piše. Mogoče bodo prišle ven „čudne“ stvari, vendar bo to znak za parlament, da bo zakon takoj spremenil in v bodoče pisal boljše in jasnejše zakone. Seveda je pri tem potrebno v primeru nejasnih zakonov, le-te vedno tolmačiti v korist šibkejše strani.

Logika tolmačenja spornega odstavka, ki jo dr. Teršek predlaga, ni nova, je pa lahko nevarna, saj lahko privede do „tihih“ sprememb zakonov, torej sprememba zakona skozi razlago in ne po predpisanem postopku. In do kaosa, kajti v zakonu bo pisalo eno, razlage pa bodo nekaj drugega. Čigava razlaga bo točna, če vemo, da ima praktično vsak pravnik svojo? In katero razlago bodo upoštevala sodišča? Po kakšni razlagi pa naj bi se ravnali „navadni“ državljani?

Veliki mojstri spreobračanja besed so tudi teologi. Ena največjih zlorab je cerkveno tolmačenje pete Božje zapovedi. Ta je jasna, saj je Bog rekel: Ne ubijaj! Cerkev pa to razlaga tako, da se nedolžnega in pravičnega ne ubije (Katekizem katoliške cerkve, točka 2261). To pa je nekaj povsem drugega, kajti razlaga zelo oži zapoved. In to ni več razlaga, temveč sprememba. Peta božja zapoved se v bistvu po cerkvi glasi: Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj! Ubijati je torej mogoče vse dolžne in nepravične. Nepravični pa so seveda vsi tisti, ki ne izpolnjujejo cerkvenih kriterijev pravičnosti. To so npr. drugače misleči in verujoči, ateisti, tisti, ki so izstopili iz cerkve … Ubijati je mogoče tudi v vojni in v okviru smrtne kazni. Ubiješ lahko tudi živali, saj so dolžne dati cerkvi meso za hrano … Ubiješ lahko živali v gozdovih, saj se pravičnost po cerkvenem pravu nanaša samo na ljudi in ne na živali, poleg tega pa so živali dolžne zadovoljevati človekovo oz. lovčevo slo po ubijanju, saj so dane človeku v uporabo – seveda po cerkvenem nauku. Zaradi takšne cerkvene spremembe ene najpomembnejših Božjih zapovedi so umirali ljudje in še umirajo. Desetine milijonov ljudi je zaradi takšne zlorabe pete zapovedi umrlo v srednjem veku, seveda pa tudi prej in pozneje. Tečejo potoki krvi, tako živali kot ljudi. Afganistan, Irak, Afrika … Umira narava, ki jo na veliko zastrupljajo, družba propada. Podnebne spremembe se spreobračajo v podnebno katastrofo. Ideološka podlaga vsega tega so cerkvene zlorabe desetih Božjih zapovedi in namerno potvarjanje oz. ponarejanje še drugih delov Božjega nauka. Cerkev je tako iz zapovedi Ne ubijaj naredila ukaz ubijaj, ga inkorporirala v svojo biblijo, predvsem staro zavezo, ki se mora, po cerkvenem nauku, izvrševati tudi v novi zavezi (krvavi srednji vek ...), in ga pripisala Bogu. Tako je Boga naredila za morilca. Ni čudno, da vedno več ljudi zapušča cerkev. Kdo bo pa še verjel v takšnega krutega in neusmiljenega Boga? Jasno pa je, da cerkev z Bogom nima nič skupnega, kajti Bog se ne spreminja: pri njemu je zapoved Ne ubijaj večna. Bog z ubijanjem nima ničesar skupnega, saj On ustvarja in ne uničuje. Uničuje njegov nasprotnik – satan.

Stolnica in ne borza je pravi kraj za proteste

V mnogih državah so potekali protesti proti nasilju finančnega kapitalizma. V New Yorku, Rimu, Torontu, Londonu, Berlinu, Haagu, Frankfurtu, Madridu, Zagrebu in še v več kot 1000 mestih se je zbralo tisoče, deset tisoče in celo sto tisoče ljudi, ki je protestiralo proti divjemu finančnemu kapitalizmu. Ta je namreč povzročil hudo gospodarsko krizo, ki je prizadela desetine milijonov ljudi po vsem svetu. Protesti so bili tudi v Sloveniji in sicer v Ljubljani, Kopru in Mariboru. V Ljubljani so protestniki preživeli več dni pred ljubljansko borzo. Ob tem se postavi vprašanje, ali je borza res pravi kraj za proteste. Ali je finančni kapitalizem kot takšen glavni krivec krize oz. ali je osnovni vzrok krize kaj drugega.

Nedaleč proč od borze je ljubljanska stolnica. Ta je del cerkve kot institucije. Cerkev že od vsega začetka podpira delitev ljudi na revne in bogate, delitev na vladajoče in podrejene. To je zanjo neizogibna delitev. Čim več naj bo revnih in podrejenih, čim manj bogatih, je moto katoliške cerkve. Neposlušne podrejene in revne je potrebno kaznovati, če bi zahtevali več kot meni cerkev, da jim gre. Kaznovanje izvede cerkveni hlapec, to je pravna država. Papeška okrožnica Rerum novarum poziva h kaznovanju prevratnikov in k varovanju temeljne družbene ureditve: to je na delitev na revne in bogate, vladajoče in podrejene, moderne sužnje in moderne sužnjelastnike. Kam spada Vatikan?

Vatikan seveda spada med bogate, v samo špico bogatašev, saj je vrednost celotnega cerkvenega premoženja po svetu več 1000 milijard evrov, v Sloveniji pa stotine milijonov, če ne že več kot milijardo evrov. Cerkev je največji zemljiški posestnik zahodnega sveta, v Rimu je skoraj tretjina stavb v njeni lasti, podobno je tudi v mnogih drugih mestih. Katoliška cerkev je tudi največji verski gospodarski koncern na svetu in angažiran na področju nepremičnin, kemije, elektronike, vrednostnih papirjev ... poseduje pa tudi mnoge banke. Cerkev ima v lasti tudi večje število raznih medijev, preko katerih vpliva na javnost, predvsem pa jo zavaja. S tem premoženjem upravlja samo en človek, to je rimski papež, ena oseba upravlja z bogastvom, o katerem lahko večina držav samo sanja.

Kot že navedeno, cerkev od svojega nastanka podpira delitev na revne in bogate, podpira izkoriščanje revnih in prelivanje kapitala od revnih k bogatim. Ta ideologija je skozi stoletja in tisočletja postala del družbene zavesti in tako prežema vse pore družbe. Tudi gospodarsko-finančni sistem. Inštitucije pravne države temeljijo na načelu izkoriščanja ljudi, živali in narave. Zato ni čudno, da obstaja prepad med revnimi in bogatimi oz. se ta veča ter da število revnih narašča in da prihaja do vedno novih kriz, ki imajo za posledico vedno večjo siromašenje ljudstva. Ali kot pravijo protestniki: 99% je prizadetih. Tako ima tudi sedanja gospodarsko-finančna kriza svoje temelje v cerkveni ideologiji izkoriščanja ljudi, ki pa se na srečo vedno bolj razkriva. Banke, borze ... so samo izrastek na cerkveni ideologiji izkoriščanja, ki si izmišljuje vedno nove načine za podjarmljanje ljudi in uničevanje narave. Borze in banke so del te cerkvene igre, pa ne samo te.

Zato bi morali protestniki iti pred stolnico in tam protestirati. Še prej pa bi bilo dobro, da bi iz izkoriščevalske cerkve izstopili. Kajti biti v takšni organizaciji pomeni nositi soodgovornost za vse, kar ta stori: torej tudi za njen izkoriščevalski nauk in dejanja v tej smeri, ki vodijo do velikega števila revnih in lačnih ljudi na eni strani in peščice izjemno bogatih oseb s cerkvijo na čelu. Absurdno je protestirati proti izkoriščanju, pa biti član organizacije, ki v samem temelju podpira izkoriščanje.

Čeprav se cerkev v besedah zoperstavlja revščini, pa praktično ne stori ničesar, da bi se ta odpravila. Samo mali delček njenega bogastva bi zadostoval, da bi odpravili lakoto na tem svetu. Pa je vedno več lačnih in revnih, cerkev pa poziva druge, naj pomagajo tem. Zakaj? Če bi se odpravila revščina, bi se odpravila delitev na revne in bogate, vladajoče oz. nadrejene in podrejene, kar je za cerkev zelo nevarno, saj ona živi ravno iz teh razlik. Če jih ni, cerkev propade. Zato v ozadju dela vse, da se razlike obdržijo oz. celo povečajo. Ali je bilo npr. zaslediti papeža, kakšnega kardinala ali drugega klerika na protestih?

Kaj je rekel Jezus: lažje pride kamela skozi šivankino uho kot bogataš v nebesa. Seveda to velja tudi za cerkev in druge bogataše.

Slovenija podpira smrtno kazen

Ministrstvo za zunanje zadeve RS (MZZ) je ob svetovnem in evropskem dnevu proti smrtni kazni, ki se obeležuje 10. oktobra izpostavilo dolgoletno nasprotovanje Slovenije smrtni kazni v vseh primerih in vseh okoliščinah. MZZ še pravi, da je Slovenija med najodločnejšimi nasprotnicami smrtne kazni, pri čemer obravnavamo smrtno kazen kot kruto in nečloveško, s katero se krši pravica posameznika do življenja.

Trditev MZZ, da Slovenija nasprotuje smrtni kazni, ne drži. Res po slovenski ustavi ni smrtne kazni in je človekovo življenje nedotakljivo, vendar se Slovenija za odpravo smrtne kazni zavzema samo verbalno. Dejanja, ki edina štejejo, pa so drugačna.

Slovenija sodeluje v vojni v Afganistanu, kjer dnevno umira mnogo Afganistancev, ki jih pobijajo enote Nata, v katerih sodeluje tudi Slovenija s svojimi vojaki. Afganistanci umirajo samo zato, ker so drugačnega mnenja kot pripadniki zavojevalske zahodne ideologije, ki se po svetu širi tudi z vojsko ter posledično z ubijanjem in uničevanjem. Ne glede na to, ali slovenski vojaki ubijajo domačine ali pa ne, že samo sodelovanje z morilci in podpora temu, pomeni, da so bolj ali manj enaki. Kajti ni tat samo tisti, ki krade, temveč tudi tisti, ki drži vrečo. Afganistanci so ubiti samo zato, ker ne mislijo oz. ne živijo tako kot hoče cerkveni zahod. Torej če nisi z nami, te odstranimo in ubijemo. To pa je po svoji vsebini smrtna kazen, seveda izvensodna, zavita v celofan obrambne vojne, vojne proti terorizmu ... V izvrševanju te kazni sodeluje tudi Slovenija, zato je jasno, da Slovenija ni proti smrtni kazni. Podobno je v Iraku, kamor je Slovenija celo podarila večjo količino orožja, s katerim se izvršuje izvensodna smrtna obsodba nad nezaželenimi. Po dejanjih jih boste spoznali in ne besedah.

To pa še ni vse. Slovenija podpira tudi smrtno kazen, ki jo ima v svojem nauku katoliška cerkev. Ta namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov, ki so navedeni v bibliji. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Smrtnih kazni je v bibliji na desetine in ker je biblija v celoti še danes veljavna, je jasno, da so veljavne tudi smrtne kazni. Cerkev jih seveda sedaj ne upa izvrševati, ker ji okoliščine niso naklonjene, če pa se te spremenijo, se bo hitro začelo cerkveno ubijanje v skladu z biblijo, kot se je to dogajalo v preteklosti, ne samo daljni. Da Slovenija podpira cerkvene smrtni kazni pa je razvidno iz tega, da dobro pozna cerkveni nauk in ničesar ne naredi, da bi v Sloveniji ne veljal protiustavni katoliški nauk. Ne samo to. Temu nauku, ki je globoko v nasprotju s slovensko ustavo in človekovimi pravicami, daje celo legitimiteto npr. s sprejemom vatikanskega sporazuma, ki ga je „blagoslovilo“ tudi ustavno sodišče. To sodišče očitno ne pozna nauka katoliške cerkve; če pa ga, pa je podpora cerkveni smrtni kazni celo namerna. Poleg tega pa država letno daje cerkvi in njenim satelitom kakšnih 20 milijonov evrov za širjenje njenega protiustavnega nauka, vključno z naukom o smrtni kazni.

Duhovnik kot odpadnik?

V enem izmed katoliških medijev je bil pred kratkim objavljen intervju s pomembnim slovenskim katoliškim klerikom. V njem je ta pojasnil, da je njegova osebnost predsednik neke akademije, vzornik med drugim eden izmed slovenskih alpinistov, glede hrane pa je rekel, da ima od vseh sladkarij najraje meso. Že prej pa je bil objavljen intervju s še višje rangiranim klerikom, ki je za svojega vzornika navedel nekega misijonarja, za osebnost pa enega izmed škofov.

Odgovora obeh klerikov, ki sta visoko v strukturi katoliške cerkve v Sloveniji, sta zanimiva. Od duhovnika bi človek pričakoval, da na vprašanje, kdo mu je vzornik, odgovoril, da je to Jezus iz Nazareta, saj ga po defoltu praktično zastopa na zemlji, seveda glede na katoliški nauk. Da so mu vzorniki oz. osebnosti namesto Jezusa neke druge osebe, je sicer njegova pravica, seveda pa se ob tem postavi vprašanje, ali ima takšen duhovnik z Jezusom sploh kaj skupnega? Če mu Jezus ni vzornik! Če nima, potem ima več skupnega s tem, kar je kardinal Rode izjavil v svojem nagovoru pri maši v Celju pri Sv. Jožefu na Slomškovo nedeljo. Tam je namreč med drugim rekel, da „je zahodna družba usodno sekularizirana, da Bog izginja iz zavesti, da Kristusov lik kot človekov vzor bledi v njegovem spominu ...“ Glede na dogajanja po svetu je očitno, da je mnogim klerikom Kristusov lik zbledel v spominu, očitno so pozabili tudi na Jezusove besede, da je On pot, resnica in življenje in da nihče ne pride k Očetu drugače kot po Njemu. Ali ni to eden izmed dokazov, da mnogi kleriki za vzor nimajo Jezusa iz Nazareta, temveč nekoga drugega? Ne sledijo Jezusu, temveč nekomu drugemu. Kdo je ta drugi? Ali niso potem takem tudi njihove molitve, v katerih omenjajo Jezusa, Kristusa navaden blef? Očitno je, da so ti duhovniki „sekulizirani“ in je zato mogoče pričakovati, da jih bo cerkev na novo evangelizirala, saj naj bi se sedaj začela nova evangelizacija, preko katere naj bi cerkev evangelizirala tudi lastne člane. Vprašanje pa je, kdo jih bo evangeliziral, kajti če verjamemo od katoliške cerkve uradno pooblaščenemu izganjalcu hudiča patru donu Gabriele Amorthu, je takšnih ljudi bolj malo. Kaj je dejal izganjalec hudiča? Da je v Vatikanu hudič in da obstajajo kardinali, ki ne verjamejo v Jezusa, in škofje, ki so povezani s hudičem.

Duhovnik, ki mu Jezus ni vzornik in ima rad meso. Koliko je takšnih duhovnikov? Verjetno zelo veliko! Takšni duhovniki imajo rad bitja, ki jih je ustvaril Bog. Tako jih imajo radi, da jih kar pojedo. Seveda jih ne pojedo žive, temveč zaklane. Dvomiti je, da bi jih sami zaklali, temveč dajejo naročilo za klanje oz. umor drugim. Čeprav je Bog jasno rekel Ne ubijaj, mu ti duhovniki ne sledijo, temveč delujejo proti tej zapovedi, saj zapoved Ne ubijaj velja tudi do živali. Kajti iz zapovedi ne sledi, da se ljudi ne ubija, ubija pa se živali. Tako ti duhovniki povzročajo hudo trpljenje bitjem, ki jih je ustvaril Bog in na ta način delujejo proti Njemu. Zaradi njih in mnogih drugih tečejo potoki krvi nedolžnih živih bitij, ki jih, tako vsaj uči katoliška cerkev, očitno samo uči, ne pa tudi izvaja, Bog celo „obdaja s skrbnostjo svoje previdnosti.“ (Katekizem katoliške cerkve, str. 599) In to Božjo previdnost večina klerikov surovo potepta. Da se ne pozabi: Jezus je bil vegetarijanec.

V kanonu 751 Zakonika cerkvenega prava je zapisano: "Z besedo krivoverec označujemo po prejetem krstu trdovratno zanikanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero, ali trdovraten dvom o njej; odpadništvo je zavrnitev krščanske vere v celoti ... „

Če nekdo ne sledi Jezusu iz Nazareta, pomeni, da je zavrnil krščansko vero, ne glede na to ali je laik ali klerik. Zato se postavi vprašanje ali je zaradi tega odpadnik. Eno je zanesljivo: kristjan ni! Lahko je katolik, ne pa kristjan, saj ne sledi Jezusu, Kristusu. Kaj so kleriki, ki za vzornika nimajo Jezusa? Ali so odpadniki, katoliki, kristjani, če jim vzor ni Jezus, Kristus? In če so mnogi kleriki odpadniki, kaj je šele s cerkvenimi laiki?

"… imenujejo se kristjani, pod ovčjo kožo pa so divji volkovi," je rekel Goethe.

Papež kot osumljenec na kazenskem sodišču

Dve ameriški združenji žrtev pedofilskih duhovnikov sta na mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu vložili zahtevo za sojenje papežu in nekaterim kardinalom zaradi zločinov proti človečnosti. Zahteva je vložena zoper papeža Benedikta XVI. in kardinale Levado, Sodana in Bertoneja. Ti naj bi bili neposredno ali posredno odgovorni za posilstva in druge oblike spolnega nasilja duhovnikov nad otroki po vsem svetu. (Delo, 14.9.2011)

Omenjena zahteva na mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu ni edina. Že pred tem je bila v začetku 2011 vložena kazenska ovadba šestih državljanov EU zoper papeža tudi zaradi zločinov proti človeštvu. Ta ovadba je širša od zahteve ameriških združenj pedofilskih duhovnikov, saj zajema tri vrste zločinov proti človečnost.

V uvodu kazenske ovadbe sta odvetnika Sailer in Hetzel zapisala:

"Kazenska ovadba se podaja zaradi treh svetovnih zločinov, ki do danes niso bili prijavljeni, ker izhajajo iz institucije, na vrhu katere so »najvišji dostojanstveniki«, ki nastopajo, kot da so visoko nad kaznivimi dejanji. Tradicionalno spoštovanje do »cerkvene oblasti« je zameglilo zavest prava.
Če bi neka nova verska skupina z grobim psihičnim pritiskom prisiljevala svoje člane, da svoje dojenčke včlanijo v skupino, da bi jo vse življenje financirali in se v vsem ravnali po njenih direktivah, potem bi to skupino označili za »sekto«. Če bi bilo mogoče, bi država organizacijo razpustila in kaznovala »vodje sekte« zaradi prisile in izsiljevanja, toliko bolj, če skupina ne bi dopuščala izstopov, ampak bi te preprečevala z grožnjo najtežjih kazni in s tem pri mnogih svojih članih povzročila težke duševne poškodbe in ovirala njihovo svobodo razvoja.
Ko gre za enake stvari, ali jih lahko drugače obravnavamo zgolj zato, ker gre za organizacijo, ki se ne obnaša tako samo do nekaterih, ampak po vsem svetu, in se imenuje »rimskokatoliška cerkev«, ki neprestano govori o verski svobodi, proti drugače mislečim pa ščuva »pooblaščence za sekte«. Ni drugače, samo navadili smo se na to. Od 1.7.2002 ta navada ni več dovoljena. Na ta dan je stopil v veljavo rimski statut o Mednarodnem kazenskem sodišču, ki za hudodelstva proti človečnosti zagroža kazen.
Če bi bila takšna nasilna sekta široko razširjena v današnji Afriki in bi svojim članom prepovedala uporabo kondomov pod grožnjo najtežjih kazni, bi s tem povzročeno prenašanje HIV/AIDS-a in smrtne primere pripisali voditeljem sekte in proti njim uvedli kazensko pravno preiskavo. Ali je lahko to drugače samo zato, ker se prisilno vzpostavljena sekta imenuje »cerkev« in si njen poglavar lasti pravico do nezmotljivosti?
Če bi v neki svetovni nasilni sekti spolno zlorabili na sto tisoče otrok in bi zločine prikrili na ukaz voditelja sekte in onemogočili kazensko pravno preganjanje, bi bila proti tej kriminalni organizaciji in njenemu voditelju vložena tožba. Ali je lahko to drugače zgolj zato, ker se ta organizacija imenuje »cerkev« in ukaz, da je treba o zločinih molčati, ne pride od šefa mafije, ampak ga je izrekel papež? Ni drugače, ampak je to samo stoletja dolga navajenost na pedofilsko duhovščino in moč njenih vrhovnih duhovnikov. Odkar obstaja kaznivo dejanje hudodelstva proti človečnosti, gledanje stran ni več dovoljeno.
V nadaljevanju podajamo ovadbo za tri hudodelstva proti človečnosti, za katere je kazensko pravno odgovoren dr. Joseph Ratzinger kot nekdanji kardinal in današnji papež:
1. ohranjevanje in vodenje svetovnega totalitarnega prisilnega režima, ki svoje člane podjarmlja z grožnjami, ki zastrašujejo in ogrožajo zdravje;
2. ohranjevanje smrtonosne prepovedi uporabe kondomov, tudi takrat, ko obstaja nevarnost infekcije z virusom HIV;
3. vzpostavljanje in ohranjevanje svetovnega sistema za prikrivanje in podpiranje seksualnih zločinov katoliških duhovnikov, kar omogoča vedno nove zločine."
Več o kazenski ovadbi je na http://www.zrtve-cerkve.org

Časi se spreminjajo. Včasih je cerkev pošiljala ljudi na sodišče, sedaj se je sama znašla na njem. To je verjetno šele začetek. Upajmo, da bodo sledile nove kazenske ovadbe zaradi cerkvenih zločinov in da bo mednarodno kazensko sodišče izpeljalo postopke in obsodilo zločince.

Imajo pa papež in kardinali srečo, da se to ne dogaja v srednjem veku in da mednarodno kazensko sodišče ne uporablja inkvizicijskih metod njihove cerkve. Mogoče pa ne bi bilo slabo, da bi jih, saj bi lahko obtoženi cerkveni kleriki na lastni koži občutili grozote, ki jih je cerkev povzročala nedolžnim ljudem. Papež pa bi lahko na lastni koži občutil, kakšen napredek je pomenila inkvizicija, kot je to pred nekaj leti izjavil.

Vse se vrača in vse se plača. Tudi cerkev ni izvzeta iz tega.

Papež v Nemčiji: verniki na zadnjem mestu

Na obisku v Nemčiji se je papež na začetku v Berlinu srečal z nemško kanclerko Angelo Merkel, zveznim predsednikom Wulfom, popoldne istega dne pa je kot prvi papež nagovoril nemški parlament. V njem je dejal, da govori kot član mednarodne skupnosti, govoril je o temeljnih pravicah in poudaril, da ne daje prednosti nobeni stranki. Njegov govor je bojkotiralo nekaj 10 nemških poslancev. Zvečer je imel papež mašo na olimpijskem stadionu, kjer se je zbralo okoli 60.000 ljudi.

Tudi tokrat se papež ni izneveril samemu sebi in katoliškemu nauku. Sprva se je srečal s politiki oz. državniki in tako jasno nakazal oz. potrdil, kaj je bistvo Vatikana in katoliške cerkve: oblast, oblast in še enkrat oblast. Vera je za papeža drugotnega pomena, s katoliškimi verniki se je na maši srečal šele ob koncu prvega dne obiska in to po tistem, ko je opravil pogovore s kanclerko, nemškim predsednikom in nagovoril nemške poslancev v parlamentu.

S kanclerko se je papež pogovarjal tudi o krizi na mednarodnih finančnih trgih. Ni čudno, saj lahko ta kriza negativno vpliva na nepredstavljivo bogastvo katoliške cerkve, ki šteje več 1000 milijard evrov in je potrebno krizo zato čimprej končati, da cerkev ne bi postala siromak. Da bi se papež s kanclerko pogovarjal o krizi, ker bi ga skrbela usoda ljudi, ni verjetno. Njega usoda ljudi ne zanima, kar je dobro razvidno med drugim iz pedofilskih škandalov, kjer je vedel, kaj se dogaja z otroki, pa je namesto njih ščitil storilce, torej lasten kler, ali pa iz zgodovine, ko je cerkev lastnoročno ali s pomočjo drugih pobila desetine milijonov ljudi. Mogoče sta se kanclerka in papež pogovarjala tudi o tem, kako še bolj ožemati ljudstvo, kajti tako cerkev kot pravna država sta organizaciji, ki sta ustvarjeni za to, da se jemlje večini in daje manjšini: jemlje se revnim in daje bogatim.

Mogoče je papež na obisku pri kanclerki in predsedniku prosil za pomoč za lačne na Afriškem rogu, kjer dnevno umirajo ljudje. Mogoče pa tega ni storil, temveč to pomoč pričakuje od nemškega ljudstva. Namesto da bi v imenu cerkve dal denar za izkoreninjenje lakote na tem področju, saj ima tisoče milijard, prosjači pri drugih, pri tem pa so ga polna usta ljubezni do drugih in kako cerkev pomaga revnim. Kolikor pomaga, pomaga v glavnem s tujim denarjem. Karitas živi na tujem in ne cerkvenem denarju oz. sredstvih. Nemška država je leta 2002 dala karitasu okoli 24 milijard evrov, verjetno so podobne številke tudi danes. Podobno je v Sloveniji, kjer je večina sredstev v karitasu necerkvenih, veliko je tudi javnih sredstev.

Papež je med svojim obiskom opozoril, da se povečuje ravnodušnost do vere. Ali ni mogoče ravno papež tisti, ki je najbolj ravnodušen do vere? Če bi se mu res šlo za vero, bi sprva imel mašo in šele na to bi se odpravil k politikom, če bi se sploh, saj krščanska vera s politiko nima kaj dosti skupnega. Še posebej ne, ker je tudi v Nemčiji država ločena od cerkve. Ali ni rekel Jezus, da dvema gospodarjema ni mogoče služiti? Bi tudi Jezus šel na obisk h kanclerki, kjer bi se pogovarjali o finančni krizi, in predsedniku, poleg tega pa bi solil pamet tistim nemškim poslancem, ki bi bojkotirali njegov govor, kar je naredila cerkev?