Višje sodišče v Mariboru je razveljavilo sodbo okrožnega sodišča, s katero je to prisodilo eni izmed žrtev pedofilskega katoliškega duhovnika Jošta, ki je sicer med kazenskim postopkom umrl, 50.000 evrov. Odškodnino bi po prvostopenjski sodbi morale plačati mariborska nadškofija, celjska škofija in župnija Artiče. Kakšni razlogi so vodili višje sodišče, da je sodbo razveljavilo in odredilo ponoven postopek, trenutno še niso znani. Vendar pa to niti ni pomembno, pomembno je namreč to, zakaj se je cerkev sploh pritožila, saj je bilo dejansko stanje nesporno. Kot izhaja iz medijev, naj bi cerkev trdila, da po avtonomnem cerkvenem pravu škofija in župnija ne odgovarjata za dejanja duhovnika, ker da med njim in škofom ne obstaja razmerje delodajalec – delojemalec.

Stališče cerkve o odgovornosti je zelo zanimivo. Ne samo zanimivo, temveč tudi zelo dvolično.

Cerkev namreč trdi, da krščenec pripada njej, saj v Katekizmu katoliške Cerkve, (št. 1213 in naslednje, str. 331-345) piše:

• Krst ne očisti človeka le vseh grehov, marveč tudi napravi iz novokrščenca novo stvar (...).
• Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi (...).
• Tisti, ki so s krstom prerojeni v božje otroke, so dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva.

Še nekaj nadaljnjih dolžnosti krščencev iz zakonika cerkvenega prava:

• S samim svojim načinom delovanja so dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor tudi do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo (kanon 209).
• Po svoji zmožnosti morajo sveto živeti in z vsemi močmi prispevati k rasti in nenehnemu posvečevanju Cerkve (kanon 210).
• Prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kanon 211).
• V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni izkazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo (kanon 212).

Omenjena cerkvena dokumenta torej določata status in dolžnosti vsakega krščenca. Iz tega je razvidno, da vsak krščenec pripada cerkvi. Zelo jasen je bil nezmotljivi papež Pij XI., ki je 18.9.1930 rekel: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« (Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek)

Krščenec torej pripada cerkvi na totalen način. Seveda to velja tudi za duhovnika, saj je tudi on krščenec. Krščenec, seveda tudi duhovnik, nima več svobodne volje, saj v celoti pripada cerkvi in mora širiti in braniti njen nauk. Je v neki vrsti sužnjelastniškega razmerja, še posebej, če se upošteva še dejstvo, da iz katoliške cerkve v bistvu ni mogoč izstop (samo formalen). Iz tega bi se lahko potegnil zaključek, da za krščenca odgovarja njegova cerkev, saj je njen »delavec«, ki sploh nima svobode ravnanja, temveč mora v celoti delovati po navodilih predstojnikov oz. po katoliški veri. To še v večji meri velja za duhovnika, ki je še v tesnejšem razmerju do svoje cerkve. Zato tudi za duhovnika odgovarja njegova cerkev. Odgovarja seveda tudi za njegova hudodelstva. Da katoliška cerkev odgovarja za zla dela svojih duhovnikov, je pred kratkim odločilo tudi pritožbeno sodišče v Portsmouthu. Navedlo je, da je odnos škofa in duhovnika podoben delovnem razmerju oz. razmerju šef – zaposleni, predmet sodnega postopka pa je bila spolna zloraba duhovnika.

Katoliška cerkev v svojem nauku govori o zadoščevanju. (Katekizem katoliške Cerkve, št. 1459, str. 386) Krivico je potrebno popraviti, pravi cerkev, saj to zahteva že preprosta pravičnost. Potrebno je povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime obrekovanega, dati odškodnino za poškodbe ... Zakaj torej sedaj cerkev noče popraviti krivice, ki jo je storil njen klerik in izplačati odškodnine? Ali so njene besede o zadoščevanju samo blef in zanjo kot takšno ne veljajo? Ali se boji, da bi izplačana odškodnina za seboj potegnila plaz podobnih odškodninskih zahtevkov? Tudi če bi jih, to ni pomembno, saj cerkev sama pravi, da je potrebno krivice popraviti, razen tega pa pravi, da je spolnih zlorab v cerkvi zelo malo. Če jih je malo, potem tudi denarja za odškodnine ne bo šlo veliko. Ali je razlog za izmikanje plačilu odškodnine zato kje drugje? Ali nima denarja za izplačilo odškodnin? Temu bi bilo težko verjeti, saj je izjemno bogata. V svetu se njeno premoženje ocenjuje na več 1000 milijard evrov, tudi v Sloveniji je zelo bogata, saj je vrednost njenega nepremičnega premoženje po uradnih državnih podatkih okoli 800 milijonov evrov, v zadnjem času pa cerkvena sfera letno dobi iz javnih sredstev več kot 20 milijonov evrov.

Slej ali prej bodo cerkveni pravni triki odpovedali. Škodo bo morala povrniti. Prej ko bo to storila, bolje bo zanjo in za žrtv.

Cerkveni blagoslovi državnih objektov se nadaljujejo

Pred kratkim je predstavnik katoliške cerkve nadškof Hočevar blagoslovil spomenik letalcu Rusjanu, ki ga je v Beogradu postavila naša država, celjski škof Lipovšek pa kapelico in kip sv. Barbare pri izvoznem jašku velenjskega premogovnika, ki je preko HSE v večinski lasti Republike Slovenije. To nista prva cerkvena blagoslova državnih objektov, blagoslovov je mnogo. Spomnimo se samo katoliškega blagoslova vojaške ladje Triglav, ki je v javnosti dvignil mnogo prahu, pa blagoslovov javnih objektov, kot so ceste, šole, bolnišnice … Cerkveni blagoslovi potekajo praktično že od osamosvojitve Slovenije dalje.

Ob teh blagoslovih se postavlja vprašanje, ali so blagoslovi v skladu z ustavo RS?

Ustava v 7. členu govori o enakopravnosti verskih skupnosti. Ali so spomenik letalcu Rusjanu, kapelico sv. Barbare, vojaško ladjo Triglav, ceste, šole ... blagoslovili tudi predstavniki drugih verskih skupnosti, registriranih v Sloveniji? Če ne, zakaj ne? Ali zato, ker niso hoteli ali zato, ker niso imeli možnosti? Skoraj gotovo je, to pa izhaja iz izkušenj ob podobnih dogodkih, da druge verske skupnosti, ali pa vsaj večina med njimi, te možnosti ni imela. In če je ni imela, potem so bile te verske skupnosti v neenakopravnem položaju s katoliško cerkev, ki je ta to možnost imela. Zato je bil pri teh blagoslovih kršen 7. člen ustave v delu, ki govori o enakopravnosti verskih skupnosti.

Glede na to, da so javne institucije, kot so šole, spomeniki, ceste … ustanove vseh državljanov in državljank, nevernih in vernih, pripadnikov različnih verskih skupnosti, se postavlja vprašanje, ali je v skladu s pravnim redom Republike Slovenije dejstvo, da je Republika Slovenija kot država dopušča zasebni organizaciji, kot je to katoliška cerkev, da opravi na oz. okviru javnega objekta verski obred blagoslavljanja. V ustavi je v 7. členu jasno napisano, da so država in verske skupnosti ločene. To pomeni, da mora biti država nevtralna do teh skupnosti oz. njihovih ver. Nobene ne sme podpirati, nobene ovirati, z nobeno se ne sme identificirati in podobno. In če so ločene, ali lahko država preko svojih organizacij dopusti blagoslov, katerega eden izmed najglobljih aspektov pomeni, da si cerkev blagoslovljeni predmet v versko duhovnem smislu pridrži oz. prilasti – v bistvu postane tako ali drugače last cerkve. In če si ga pridrži oz. prilasti, ali je še možnost za resnično enakopravno delovanje drugih verskih skupnosti, saj so po že citiranem določilu ustave enakopravne s katoliško cerkvijo? Država se je s tem postavila na cerkveno stran, jo podprla in s tem izgubila svojo versko nevtralnost. Ker so vsi verski obredi katoliške cerkve namenjeni obrambi in širjenju katoliške vere, je država s tem, ko je dopustila verski obred v okviru javne državne sfere, tako ali drugače sodelovala pri obrambi in širjenju te vere. Država je tako izgubila svojo versko nevtralnost, postavila se je na stran cerkve, kot že navedeno, kar pomeni kršitev ustavnega načela ločenosti države in katoliške cerkve.

Katoliški blagoslov vojaške ladje Triglav je zanimiv še po eni strani. Cerkev uči Božjo zapoved Ne ubijaj. To pomeni, da ni dovoljeno ubijanje ljudi in drugih živih bitij. Iz zapovedi ne izhaja nobena izjema. Njena kršitev je po nauku cerkve smrtni greh. Katoliški duhovnik je blagoslovil vojaško ladjo, torej ladjo, katere deli (orožje, npr. top, raketni sistemi, mitraljezi) so namenjeni za ubijanje ljudi in drugih živih bitij ter uničevanje materialnih dobrin. Ali ni s tem prekršil zapovedi Ne ubijaj? Kajti, če ni dovoljeno ubijanje, ali ni torej prepovedano tudi potrjevanje vsega tistega, kar pomaga in služi ubijanju, npr. ladje in orožja? Vojaški vikar, ki je blagoslovil ladjo Triglav, je duhovnik, ki po katoliškem nauku deluje kot nosilec Kristusove avtoritete, torej v imenu Jezusa Kristusa. To pomeni, da je blagoslovil vojaško ladjo v imenu Jezusa iz Nazareta. Ker pa je bil Jezus proti ubijanju in pacifist, rekel pa je tudi, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan, se postavi vprašanje, ali bi tudi Jezus blagoslovil slovensko vojaško ladjo, ki je namenjena za ubijanje in uničevanje živih bitij, bitij, ki jih je po cerkvenem nauku ustvaril Bog? Če Jezus tega ne bi storil, ali ni potem katoliški duhovnik deloval proti Jezusu iz Nazareta? Če je temu tako, ali ni potem Jezus žrtev katoliškega vikarja slovenske vojske? In njegovih nadrejenih, združenih v cerkvi? Torej same katoliške cerkve?

Maša za domovino

Pri maši za domovino, ki jo je v petek, 22.6.2012 v ljubljanski stolnici vodil duhovnik Stres, se je zbralo večje število predstavnikov slovenske države. Poleg vojaških oseb, je bilo v cerkvi pri maši videti predsednika vlade in ustavnega sodišča, slovenske in evropske poslance ter druge. Pri maši je bil tudi visoki predstavnik slovenske vojske.

Po ustavi je država ločena od cerkve. Zato je nerazumljivo, da so šli k verskemu obredu neke cerkve predstavniki ljudstva in predstavniki posvetne oblasti. V čigavem imenu so bili tam? V svojem ali v imenu vseh državljanov? Ali so bili tam tudi v imenu nekatolikov, ateistov … Na podlagi česa lahko predstavnik države predstavlja npr. vernika neke nekatoliške verske skupnosti pri verskem obredu katoliške cerkve, ki npr. trdi, da je ta verska skupnost sekta. Ali ni to poniževalno do te verske skupnosti in njenih vernikov?

Država mora biti glede na 7. člen ustave versko nevtralna. Ne sme podpirati nobene verske skupnosti, nobene vere, do vseh mora imeti enak odnos. Ali je država versko nevtralna, če se njeni predstavniki udeležujejo verskih obredov neke verske skupnosti? Ali so predstavniki države na katoliški maši tudi molili, peli, šli k obhajilu? Če so, v čigavem imenu? V imenu judov, muslimanov …? So se pri maši tudi klanjali cerkvi? Predsednik Ustavnega sodišča se klanja duhovniku? Enako tudi vojak!

Posebej zaskrbljujoče je, da je bil pri maši tudi predsednik ustavnega sodišča. Ali ni s svojo navzočnostjo pri maši priznal primat cerkve nad posvetno oblastjo? Ali ni s tem priznal primat kanonskega prava nad ustavnim pravom Republike Slovenije? Ali ni s tem priznal cerkveno pravilo, da so evangeliji nad ustavo, če je med njima nasprotje? Kako bo odločal, če bo obravnaval zadevo, ki se tiče cerkve? Se bo izločil, kajti ali je lahko nepristranski, če se udeležuje katoliških verskih obredov? Pa to ni bilo prvič: tudi lansko leto je bil predsednik ustavnega sodišča pri maši za domovino.

Ustavno sodišče je izdalo več odločb, ki so bile za katoliško cerkev zelo ugodne. Katoliško cerkev je v eni izmed njih proglasilo za splošno koristno organizacijo, kar je popolnoma nerazumljivo in po vsej verjetnosti kaže na nepoznavanje zgodovine in nauka te cerkve. Kako je lahko splošno koristna organizacija, ki ne priznava primata slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z njenim evangelijem, ki ljudem ne priznava pravice do življenja in še vedno ima smrtno kazen, ki ne priznava svobode vesti, saj še vedno krsti dojenčke in ne pozna celovitega izstopa, ki ženskam, judom … ne priznava dostojanstva, ki v svojem nauku poziva na ubijanje drugače spolno usmerjenih, prešuštnikov …, ki je izjemno obremenjena s krvjo in zločini vseh vrst … (Zgodovinar Karlheinz Deschner: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del))

Pri maši so bili tudi predstavniki vojske. Kaj so tam počeli, ni jasno. Ali je mogoče vrhovni poveljnik slovenske vojske katoliška cerkev? Ali so vojaki molili katoliške molitve? Ali so mogoče katoliškega boga kaj prosili? Da bi bog pomagal pobiti čim več talibanov, glede na to, da je slovenska vojska v Afganistanu? V slovenski ustavi pa je zapisano, da je človekovo življenje nedotakljivo. Torej tudi življenje vseh talibanov, proti katerim se bori slovenska politika, ki je v ta namen zlorabila tudi vojsko. Seveda pa tudi cerkev podpira pobijanje talibanov, saj so nekatoliki, ti pa po katoliškem nauku sploh nimajo pravice do življenja.

Katoliška cerkev je pripravila mašo za domovino in ne za državo Slovenijo. S pojmom domovina cerkev namreč ne misli slovenske države, temveč gre za katoliško domovino, kar pa ni enako državi. In temu so se poklonili slovenski državniki. Poklonili so se katoliški domovini, Vatikanu in ne slovenski državi. Ali ni to žalostno?

Verniki obrnili hrbet svoji cerkvi

Davčna uprava je objavila preliminarne podatke o prejetih donacijah verskih skupnostih oz. njihovih organizacij iz dohodnine za leto 2011 (Delo, 13.6.2012). Med prejemniki teh donacij so tudi razne organizacije katoliške cerkve. Na seznamu največjih dvajsetih prejemnikov donacij sta se znašli samo dve cerkveni organizaciji in sicer Slovenska Karitas in ljubljanska nadškofija. Prva naj bi dobila od slovenskih davkoplačevalcev okoli 160.000 evrov, druga pa približno 25.000 evrov. Bolj ali manj enako je bilo tudi za leto 2010, staj sta obe organizaciji prejeli podobno vsoto. Slovenska Karitas je od vseh upravičencev prejela največ donacij, sledijo jih z mnogo manjšo vsoto Rdeči noski (84.970,22 evrov). Slovensko karitas je podprlo 12.745 donatorjev, nadškofijo Ljubljana pa 2.157.

Veliko ali malo?

Po lastnih podatkih ima ljubljanska nadškofija okoli 760.000 prebivalcev in slabih 600.000 katoličanov oz. vernikov, 17 dekanij, 234 župnij in 270 škofijskih duhovnikov (1.1.2012). Razteza se na površini več kot 6.000 km^2, kar je okoli 1/3 Slovenije. Ta nadškofija je po vsej verjetnosti gospodarsko najmočnejša in je večina njenih za delo sposobnih vernikov zaposlena. Kljub takšnim številkam pa je samo 2.157 ljudi, po vsej verjetnosti njenih vernikov, finančno preko dohodninskih donacij podprlo (svojo) ljubljansko nadškofijo. To je po vsej verjetnosti samo kakšnih 10% njenih zaposlenih vernikov. Podobno je tudi s Slovenskim Karitasom. Dobrodelnost, ki jo izvaja omenjena organizacija je preko dohodninskih donacij podprlo samo 12.745 ljudi.

Veliko ali malo?

Odgovor je jasen. Zelo malo ljubljanskih vernikov je doniralo ljubljanski nadškofiji, podobno velja za karitas. Očitno so verniki izrazili nezaupanje v svojo cerkev. Tako malo donacij, ki jih je cerkev dobila od svojih članov ni presenečenje. Cerkev vedno hitreje propada. Njena krvava zgodovina in njen krvavi nauk delujeta in jo vedno hitreje potapljata. Finančni in moralni bankrot mariborske nadškofije, pedofilija, finančni škandali po svetu, kraje dojenčkov, blagoslovi orožja, podpiranje vojn ... Kar seješ, to žanješ, velja za vse. Tudi za katoliško cerkev, pa ne samo zanjo, še za kakšno drugo cerkev tudi. Njeni verniki, večinoma prisilno krščeni, to vedno bolj in vedno hitreje spoznavajo. In se odvračajo od nje. Vedno več je izstopov iz nje. Kljub svobodi vesti oz. veroizpovedi, ki jo ima cerkev polna usta, izstope zelo ovira. Zaveda se, da se njena ladja potaplja. Zato se vedno bolj oprijemlje zadnje bilke – države. In vedno bolj pritiska nanjo.

Očitno je tudi, da cerkveni verniki slabo finančno podpirajo cerkveno dobrodelnost, ki jo izvaja Slovenska Karitas. Ni čudno, kajti mnogi so dojeli, da je cerkvena dobrodelnost drugotnega pomena in samo krinka za širjenje vere. Bistvo karitasa je torej širjenje vere s pomočjo dobrodelnosti in ne dobrodelnost sama po sebi. Poleg tega pa karitas širi dobrodelnost v glavnem s tujimi in ne cerkvenimi sredstvi – med prvimi je tudi mnogo državnih sredstev. Čeprav je cerkev izjemno bogata, saj se njeno premoženje ocenjuje na več tisoč milijard evrov, pa se gre dobrodelnost s tujim denarjem. Kakšna dvoličnost.

Nedemokratičen poseg v zakon

Ni še dolgo od tega, ko je državni zbor zavrnil predlog zakona o spremembah zakona o verski svobodi, po katerem naj bi med drugim ukinili državno plačevanje socialnih prispevkov duhovnikom. Na ta predlog so se odzvale nekatere verske skupnosti, predvsem je bila, kot ponavadi, glasna katoliška cerkev. Ta je v skupni izjavi s še tremi verskimi skupnostmi zavrnila omenjeni predlog, pri čemer pravi, da predlog občutno znižuje dosežene standarde varovanja človekovih pravic v Sloveniji, kar pomeni tudi nedemokratičen poseg v zakon o verski svobodi.

V kritiki domnevnega zniževanja standarda varovanja človekovih pravic oz. nedemokratičnosti predloga je kot ponavadi prednjačila katoliška cerkev, torej tista organizacija, ki temelji na strogi hierarhiji in totalitarnost (papež Pij XI. leta 1930: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek) in z demokracijo nima nobene zveze. Poleg tega ta cerkev že ves čas v principu zavrača človekove pravice, razen tistih, ki so njej v korist. Govori o verski svobodi in jo terja zase, sama pa te svobode drugim ne priznava, saj prisilno krsti dojenčke in staršem grozi z večnim peklom, če ne dajo svojega otroka krstiti, ne omogoča celovitega izstopa, temveč samo formalnega, pa še pri tem izstopnike tako ali drugače ovira. Čeprav izstopniki samo izkoristijo svojo svobodo vesti, ki jo jim priznava ustava, jih cerkev kaznuje z izobčenjem oz. prekletstvom – usta pa so jo polna človekovih pravic in svobode vesti. Za nameček izstopnikom ostanejo vse dolžnosti, ki so jih imeli kot člani, seveda pa izgubijo vse pravice. Čeprav so jo polna usta tudi življenja, ne priznava pravice do življenja, saj podpira smrtno kazen, poleg tega pa v svojih temeljnih verskih spisih še danes poziva k pobijanju tistih, ki storijo razne moralne prekrške (prešuštniki, homoseksualci, čarovnice ...) Kljub takšnemu očitnemu kršenju slovenske ustave država molči in ne zagotovi uresničevanje svobode vesti, kar je njena osnovna dolžnost.

Katoliška cerkev se kot pijanec plota oklepa državnega financiranja svojih dejavnosti in ljudi. Čeprav cerkvena sfera letno dobi od davkoplačevalcev vsaj 20 milijonov evrov in je cerkveno nepremično premoženje po uradnih podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije vredno kakšnih 800 milijonov evrov, v svetu pa je vrednost njenega premoženja tisoče in tisoče milijard evrov (kardinal Vagnozzi: »Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih služb KGB, CIA in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja.« Ronald Cooke, Vatican Jesuit Global Conspiracy), si ne pusti vzeti nobenega privilegija. Čeprav ob asistenci hlapčevske države na vsakem koraku diskriminira drugače misleče in verujoče, jo morajo ti kot davkoplačevalci še v 21. stoletju financirati. Nekateri si s tem celo kopljejo lasten grob, saj jim cerkev ne priznava pravice do življenja. Ni zastonj izjavil nemški zgodovinar Karlheinz Deschner: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del)

Kako dolgo še bo neka zasebna organizacija držala v šahu celotno Slovenijo? Kako dolgo še bo krvava biblija ideološka podlaga na tem svetu?

Varuhinja pokleknila pred cerkvijo?

V javnosti še vedno traja polemika glede obrezovanja dečkov. Varuhinja človekovih pravic je sprejela stališče, da obrezovanje iz nemedicinskih razlogov predstavlja protipraven poseg v otrokovo telo, kar pomeni tudi kršitev pravice do telesne nedotakljivosti. Pravi še, da pravica do verske svobode ne more upravičevati posega v pravico do telesne integritete drugega, zato je obrezovanje otrok dopustno le z otrokovim soglasjem, praviloma po 15. letu starosti. Omenjeno mnenje je po mojem pravilno in ščiti otroke pred nedopustnimi posegi v njihovo telo.

Na to mnenje so se odzvale tudi judovska in islamska skupnost ter katoliška cerkev. Prva poudarja, da je obrezovanje dečkov pomemben del izražanja judovske vere, islamska skupnost meni, da je varuhovo stališče kršenje verske pravice muslimanov. Po mnenju katoliške cerkve je stališče varuhinje v nasprotju z zakonodajo in pomeni kršitev človekovih pravic, predvsem verske svobode, zaradi česar izraža podporo judom in muslimanom.

Rezultat obrezovanja je, da otrok izgubi del svojega telesa. Njegovo telo ni več takšno, kot je bilo prej, saj mu manjka del. Ali ni telo zato iznakaženo? Ker k temu posegu v večini primerov otroci ne dajo soglasja, pomeni to hud poseg v njihovo telesno, lahko pa tudi v duševno nedotakljivost, odvisno od tega, kako bo otrok to doživljal kasneje.

Nerazumljivo je, da takšno krvavo prakso prakticirajo nekatere verske skupnosti. Te otroke očitno smatrajo za svojo „last“ in menijo, da lahko z njimi delajo, kar hočejo, tudi da jim odvzamejo del telesa. Otroci so tako objekt verske prakse svojih staršev oz. verske skupnosti, v kateri so starši. Nerazumljivo je tudi, da starši svojemu otroku, za katerega večinoma trdijo, da ga ljubijo, odvzamejo del telesa in ga s tem zaznamujejo! Kje je tu ljubezen, če poškoduješ oz. iznakaziš lastnega otroka? Kakšna vera je to, ki zahteva, da se otroku odvzame del telesa, ki ima svojo funkcijo, sicer ga sploh ne bi bilo? Kakšen bog je to, ki to zahteva oz. dopušča? Ali ima lahko takšen bog „domovinsko pravico“ v Sloveniji, če poziva k iznakaženju otrok in kršenju najelementarnejše otrokove pravice, pravice do telesne nedotakljivosti? Ali je obrezovanje del vere, ali pa nevera, ki ima lahko hude posledice za otroka?

Cerkev pravi, da je obrezovanje del verske svobode. Kakšna svoboda je to, če namerno iznakaziš lastnega otroka? Prakticirati lastno versko svobodo na telesu drugega človeka, ki se temu niti upreti ne more in ga pri tem celo iznakaziti, ne more imeti z Bogom nobene zveze. Lahko pa jo seveda ima s cerkvenim bogom podzemlja!

Varuhinja je na kritike odgovorila s predlogom, da bi se to zakonsko uredilo, s čimer bi postalo obrezovanje iz verskih razlogov zakonsko dopustno. Ali ni varuhinja pokleknila pred katoliško cerkvijo? Če bo obrezovanje zakonsko dovoljeno, ali otrok potem ne bo iznakažen in ne bo kršena njegova nedotakljivost?

Nekaj klerikov dvigne glas in državni organ se „skrije“. Kje pa živimo?

Farizejska zgroženost?

V javnosti še vedno odmevajo besede S. Makarovič, ki je na portalu Planet Siol.net dejala: "Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti." Na te besede se je odzvalo mnogo katolikov laikov, tudi Svet katoliških laikov Slovenije.

V svojih izjavah katoliki pravijo, da je S. Makarovič s temi besedami javno spodbujala sovraštvo do katoliške cerkve in katolikov. Poleg tega menijo, da gre za izražanje verske nestrpnosti, žalitev dostojanstva članov cerkve, spodbujanja nasilja, kršitev ustave ... Mnogi katoliki se zato čutijo prizadeti in zgroženi, večina pa sporne besede S. Makarovič obsoja.

Ob vsem tem se postavi vprašanje, ali ni zgroženost in prizadetost katolikov in drugih samo farizejska?

Jezus je rekel: "Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata." (Mt 7,5) In še: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." (Jn 8,7) Iz omenjenih besed jasno izhaja, kako mora ravnati katoliška cerkev in njeni člani. Če nekoga obsodiš zaradi spodbujanja sovraštva do cerkve, sam ne smeš delati enakega, torej spodbujati sovraštva do drugih. Kakšna so ravnanja cerkve v tem pogledu? Veljavni cerkveni nauk je prepreden s sovraštvom do drugače mislečih in verujočih, celih družbenih skupin (ženske, istospolno usmerjeni, judi …). Stara zaveza, ki v polnosti velja tudi danes, zahteva smrtno kazen za mnoge moralne prekrške. Po katoliškem nauku je potrebno odstraniti vse, kar ni katoliško. Cerkev je s svojim sovraštvom povzročila reke krvi, ki tečejo še danes, poleg tega podpira smrtno kazen in ne priznava svobode vesti in mnogih drugih človekovih pravic. Ali lahko nekdo, ki je sam prepreden s sovraštvom do drugih, obsodi drugega, da je "sovražen" do njega? Po Jezusovem nauku sigurno ne.

To, kar cerkev očita S. Makarovič, dela sama. Da bi cerkev lahko "obsodila" besede S. Makarovič, bi morala zato iz svojega nauka izbrisati vso sovraštvo - lastno bruno. Teža tega bruna je nepredstavljiva glede na težo iveri S. Makarovič, če so njene besede sovražne do cerkve. Dokler cerkev sovraštva, ki je del njenega nauka ne odstrani, nima moralne pravice, da bi kogarkoli obsojala zaradi sovraštva. Zato naj bo tiho, kar seveda velja tudi za katoliške laike, saj so ti del cerkve – to pa pomeni, da že samo s svojo prisotnostjo v njej podpirajo sovražni nauk in cerkvene pozive k ubijanju. Tisti, ki se s sovražnim cerkvenim naukom ne strinja, predlaga spremembe, če pa to ni uspešno, izstopi. Tako izstopi tudi iz uradnega cerkvenega sovraštva.

Ali gre torej za iskreno ali farizejsko katoliško prizadetost?

Katoliki so pozvali državne organe, naj ustrezno reagirajo ob spornih besedah. Bolje kot lovljenje "male ribe" S. Makarovič bi bilo, da bi se državni organi začeli ukvarjati s sovražnim in protiustavnim naukom katoliške cerkve - da se družba končno očisti cerkvenega sovraštva in terorja.