Papeževa poslanica ob svetovnem dnevu miru

V novoletni poslanici ob svetovnem dnevu miru je papež v ospredje postavil versko svobodo, tudi v povezavi z zagotavljanjem miru v svetu. Dejal je, da so kristjani tista verska skupnost, ki doživlja največ preganjanj zaradi svoje vere, pri čemer omenja nasilje na kristjani v Iraku in drugod po svetu. Verska svoboda, pravi papež, ni obrobna pravica, pač pa sodi med temeljne pravice. Je kot lakmusov papir, kjer se preverja upoštevanje vseh drugih človekovih pravic, je po pisanju medijev med drugim dejal duhovnik Stres na predstavitvi papeževe poslanice.

Res je, da je verska svoboda temeljna človekova pravica, vendar to pravico katoliška cerkev priznava samo sebi, drugim pa ne. Zase zahteva to pravico v Iraku in drugod po svetu, kjer ni večinska, ne priznava pa je otrokom, saj jih ponavadi krsti še kot dojenčke, staršem, ki tega ne želijo dopustiti, pa grozi z večnim peklom. Stotinam milijonov je cerkev na ta način odvzela versko svobodo, saj ti ljudje niso dali svojega pristanka za krst in s tem vstop v cerkev. Ko takšen prisilni krščenec hoče izstopiti, pa še tega ne more storiti, saj cerkev ne priznava celovitih izstopov. Izstop je lahko samo formalen, pa še pri tem ponavadi tako ali drugače zavlačuje, obenem pa izstopnike izobči, torej pošlje v večni pekel. Lakmusov papir pokaže pravo cerkveno barvo glede verske svobode, zaradi česar so papeževe besede o verski svobodo dokaz o neverjetni cerkveni sprevrženosti. Kar zase zahtevaš, drugim ne priznavaš! Kaj ima to zveze z Jezusom ni jasno, saj je ta rekel, da je potrebno prvo učiti in šele nato krščevati – to pa je cerkvi zelo dobro znano, saj piše v bibliji.

Papež je v poslanici govoril tudi o miru. Ali ima papež sploh pravico govoriti o miru na svetu, če sam podpira vojne (prejšnji papež je npr. podprl napad na Irak), v svojem nauku ima predpisano smrtno kazen za mnoge moralne prekrške, prav tako pa v določenih primerih podpira smrtno kazen, ki jo imajo nekatere države, kar jasno izhaja iz katoliškega katekizma. Po dejanjih jih boste spoznali. Cerkev je podpirala in še podpira mnoge svetovne tirane, ki se nasilno vedejo do ljudi in jih ubijajo. Kje je tu mir? Zopet cerkvena sprevrženost!

Papež se pritožuje tudi nad preganjanjem kristjanov po svetu. Verjetno je mislil na katolike, kajti člani njegove cerkve so katoliki in ne kristjani, kar med drugim pove že samo ime. Kristjani so tisti, ki sledijo nauku Jezusa iz Nazareta ne samo v besedah, temveč tudi v dejanjih. To pa za cerkev sigurno ne velja, kar dokazljivo izhaja iz cerkvene zgodovine in še sedaj veljavnega nauka. Sicer pa, zakaj bi nekdo preganjal tiste, ki ne ubijajo, ne kradejo, se ne lažejo …, kot to delajo kristjani, ki živijo po najvišjih moralno-etičnih načelih. Ponavadi preganjajo tiste, ki misijonirajo v deželah, kjer večinsko živijo pripadniki drugih ver – ko mnogi od teh spoznajo bit cerkve, se uprejo in pride do preganjanja. Preganjani so torej lahko katoliki in to po zakonu, kar seješ, to žanješ, ne pa kristjani, saj ti ne misijonirajo – drugim namreč puščajo versko svobodo.

Res pa je, da so tudi kristjani preganjani – glavni, ki to počne pa je ravno katoliška cerkev. To dela zaradi tega, ker življenje po nauku Jezusa iz Nazareta izključuje cerkev – po tem nauku je namreč povezava med Bogom in človekom neposredna v človekovi notranjosti. Če bi ljudje sledili Jezusu, Kristusu, bi izključili cerkev in ta bi zaradi tega propadla. Zato cerkev že vso zgodovino preganja kristjane, npr. bogomile, katare, prakristjane sedaj …, včasih jih je pobila, sedaj jih „samo“ obrekuje, zaničuje …, ker jih pobijati več ne more.

Mogoče smo se malo varali

Nadškof Stres je v intervjuju, objavljenem v časopisu Večer (v Soboto, 24.12.2011), izjavil, da je ustavno sodišče jasno zapisalo, da finančna pomoč cerkvam ni v nasprotju z ustavo. Vprašanje je, ali je temu res tako.

Iz odločbe ustavnega sodišča z dne 15.4.2011, ki jo je duhovnik Stres verjetno imel v mislih, izhaja (točka 130), da je omenjeno sodišče med drugim zapisalo, da financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države (...), vendar pa takšno financiranje, če ga država kljub temu omogoča, samo po sebi ni ustavno nedopustno, vendar ne sme nasprotovati načelu o ločenosti države in verskih skupnosti in iz tega načela izvirajoči zahtevi po verski oz. nazorski nevtralnosti države. Ustavno sodišče je torej finančno pomoč verskim skupnostim vezalo na določene pogoje in zato ne drži trditev duh. Stresa, da je državna finančna pomoč cerkvam v vsakem primeru v skladu z ustavo, kot to smiselno izhaja iz njegovih besed. Mogoče bi bila državna finančna pomoč kakšni verski skupnosti skladna s pogoji iz citirane odločbe, protiustavna pa je, ali pa vsaj zelo vprašljiva, državna finančna pomoč, ki jo dobi katoliška cerkev. Zakaj?

Vsi katoliški verniki imajo dolžnost prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje, izhaja iz kan. 211 Zakonika cerkvenega prava. Kar velja za vse katolike, velja seveda tudi za institucije katoliške cerkve (KC), v katerih verniki delujejo, npr. župnije, katoliške šole in vrtci, teološka fakulteta, karitas, društva, politične stranke ... Bit te cerkve (njenih vernikov in organizacij) je torej širjenje in obramba katoliške vere oz. evangelizacija, o kateri KC ves čas govori, vse njeno delovanje mora biti tako ali drugače prepredeno s širjenjem vere. Za ta namen cerkev uporablja vsa sredstva, tudi tista, ki jih dobi od države. Iz tega pa sledi, da država ni več versko nevtralna, saj se tudi z njenimi sredstvi širi katoliška vera. To pa je v nasprotju z ustavnim načelom ločenosti države in verskih skupnosti, kajti država se je tako postavila na stran katoliške cerkve, saj s svojimi sredstvi tako ali drugače sodeluje pri širjenju vere. Pogoji za državno finančno pomoč cerkvi, ki jih je navedlo ustavno sodišče, torej niso izpolnjeni. Država krši lastno ustavo! Zakaj? Mogoče tudi zato, ker politiki niso tako močni, da bi se uprli cerkvenemu diktatu in raje kršijo ustavo, da imajo „mir v hiši“.

Država v zadnjem času nameni za širjenje katoliške vere kakšnih 20 milijonov evrov letno, kar izhaja iz podatkov Supervizorja. Nekaj prejemnikov (2003-2011): Slovenska škofovska konferenca 1,2 milijona, Zavod sv. Stanislava 25 milijonov, Zavod Antona Martina Slomška 12,2, milijona, Zavod sv. Frančiška Šaleškega 9,4 milijona, Nadškofija Maribor 15 milijonov, Nadškofija Ljubljana 7,4 milijona, Konferenca redovnih ustanov Slovenije 4,2 milijona, Združenje slovenskih katoliških skavtov in skavtinj 1,2 milijona, Slovenska karitas 4 milijone, Zavod Pelikan (karitas) 3,7 milijona, Zavod Salesianum 3 milijone, Družina d.o.o. 1,8 milijona … (stanje 29.11.2011). Vsota sredstev, ki jo je država na kakršni koli pravni podlagi nakazala KC in njenim satelitom, se v času, ki ga pokriva Supervizor, vedno hitreje približuje 200 milijonom evrov. Mogoče se vsota, ki jo je KC dobila od davkoplačevalcev samostojne Slovenije, vključno z vračilom nepremičnin fevdalnega in drugega izvora, že približuje 500 milijonom evrov. Revna Slovenija financira super bogato cerkev, katere bogastvo po vsem svetu znaša več tisoč milijard evrov, samo v Italiji naj bi bile cerkvene nepremičnine vredne kakšnih 1.200 milijard evrov, kar je skoraj 10-krat več kot je vrednost vseh nepremičnin v Sloveniji. Zanimivo je, da je karitas leta 2002 od nemške države dobila 25 milijard evrov, sedaj je ta številka po vsej verjetnosti še večja.

Več strpnosti ali strpnost?

Eden izmed politikov je dejal, da bodo zahtevali več strpnosti do drugače mislečih in manj izključevanja in cinizma.

Izjava politika je zanimiva. Ne zahteva strpnost do drugače mislečih, temveč samo več strpnosti. Ne zahteva nič izključevanja, temveč samo manj izključevanja. Ne zahteva nič cinizma, temveč samo manj cinizma. Politik torej še vedno zahteva določeno mero nestrpnosti do drugače mislečih, še vedno zahteva določeno mero izključevanja in cinizma. Ali ne zahteva v osnovi enako kot tisti, proti katerim je bila uperjena njegova izjava: zahteva nestrpnost, izključevanje in cinizem, vendar manj kot drugi. Ali ni potem enak kot tisti, ki je za nestrpnost, izključevanje in cinizem? Ali nista oba za vse to, samo intenzivnost je različna, pri enem večja, pri drugem manjša?

Takšne ali podobne izjave so pogoste. Zahteva se samo manj zla, ne pa da bi se zlo odpravilo. Še vedno se pristaja na zlo, čeprav to sploh ni potrebno, kajti nasproti nestrpnosti je mogoče postaviti strpnost in ne samo manj nestrpnosti. Podobno je mogoče reči za izključevanje in cinizem, mogoče je vključenost in spoštovanje.

Kdaj se bo prenehala takšna politika? Politika, ki se razlikuje samo po količini zla, ki jo transferira v družbo? Ni čudno, da svet propada, če se na oblasti izmenjujejo politiki, ki se razlikujejo samo po večji ali manjši količini nasilja oz. zla, ki ga s svojim delovanjem in skozi predpise vnašajo v družbo.

Sprememba in ne razlaga

Med pravniki se je razvnela polemika, kako tolmačiti 3. odst. 12. člena Zakona o RTV Slovenija, ki se glasi: „Politične stranke in neodvisni kandidati, ki niso zastopani v državnem zboru oziroma v Evropskem parlamentu, morajo imeti skupaj na razpolago eno tretjino skupnega časa, ki ga RTV Slovenija določi za vse politične stranke in kandidate, ki sodelujejo na volitvah. RTV Slovenija tem strankam oziroma kandidatom omogoči predstavitev v okviru njim namenjenih posebnih predvolilnih predstavitev v od oddaj iz prejšnjega odstavka ločenih terminih, tako, da je vsaki od teh strank oziroma vsakemu od neodvisnih kandidatov omogočena medsebojno enakopravna predstavitev.“

Po mnenju doc. dr. Andraža Terška se postavi vprašanje, ali se ta odstavek tolmači golo formalno in dobesedno ali stvarno utemeljeno z (ustavno)pravno soljo. Meni, da je prvi način tolmačenja, torej dobesedno in golo formalno, pravno nevzdržen in nezdružljiv z načeli pristne demokratičnosti, političnega pluralizma, učinkovite volilne alternative in obveščenega odločanja volivcev, volilno pravico in svobodo izražanja kot pravno utemeljenimi imperativi volilnega procesa. Meni tudi, da bi se sporni odstavek tolmačil tako, da je RTVS dolžna zagotoviti neparlamentarnim strankam in neodvisnim kandidatom najmanj eno tretjino predvolilnega programa (ne pa točno ene tretjine), parlamentarnim pa največ dve tretjini. (Dnevnikov objektiv, 29.10.2011)

Razlaga dr. Terška je zanimiva. Meni, da bi se sporni odstavek moral tolmačiti tako, da bi morali neparlamentarci imeti na razpolago najmanj eno tretjino, torej lahko tudi več, čeprav zakon govori točno o eni tretjini. Če bi tolmačili ta odstavek tako, da imajo na razpolago točno eno tretjino, bi to po njegovem bilo pravno nevzdržno in dobesedno tolmačenje zakona.

Tolmačiti sporni odstavek tako, da gre za najmanj eno tretjino časa, lahko torej tudi več, pa ni več razlaga, temveč sprememba. Iz jasne zakonske dikcije, ki govori o eni tretjini, se naredi najmanj ena tretjina. To pa je že sprememba zakona, saj zakon takšne dikcije nima. Tekst zakona je jasen in pride v upoštev samo dobesedno tolmačenje in ne tolmačenja v smislu pristne demokratičnosti, političnega pluralizma … kot to meni dr. Teršek. Ta načela je zakonodajalec verjetno že upošteval pri pisanju tega odstavka.

Kako se morajo tolmačiti zakoni in drugi predpisi? Samo dobesedno in nič drugače. Tolmačiti je potrebno tako, kot piše. Kajti samo tako lahko vsi razumemo enako. Če bi tolmačili zakone po smislu in drugih metodah, bi prišlo do kaosa, saj bi praktično vsak imel svoje tolmačenje. To bi pa bilo nevzdržno in bi bilo pravno nesprejemljivo. Kako bi izgledalo, da v zakonu piše A, tolmačenje pa je nekaj drugega npr. A–, torej nekaj, kar v zakonu ne piše? Tudi če je zakon napisan slabo oz. nerazumljivo, ga je potrebno tolmačiti tako kot piše. Mogoče bodo prišle ven „čudne“ stvari, vendar bo to znak za parlament, da bo zakon takoj spremenil in v bodoče pisal boljše in jasnejše zakone. Seveda je pri tem potrebno v primeru nejasnih zakonov, le-te vedno tolmačiti v korist šibkejše strani.

Logika tolmačenja spornega odstavka, ki jo dr. Teršek predlaga, ni nova, je pa lahko nevarna, saj lahko privede do „tihih“ sprememb zakonov, torej sprememba zakona skozi razlago in ne po predpisanem postopku. In do kaosa, kajti v zakonu bo pisalo eno, razlage pa bodo nekaj drugega. Čigava razlaga bo točna, če vemo, da ima praktično vsak pravnik svojo? In katero razlago bodo upoštevala sodišča? Po kakšni razlagi pa naj bi se ravnali „navadni“ državljani?

Veliki mojstri spreobračanja besed so tudi teologi. Ena največjih zlorab je cerkveno tolmačenje pete Božje zapovedi. Ta je jasna, saj je Bog rekel: Ne ubijaj! Cerkev pa to razlaga tako, da se nedolžnega in pravičnega ne ubije (Katekizem katoliške cerkve, točka 2261). To pa je nekaj povsem drugega, kajti razlaga zelo oži zapoved. In to ni več razlaga, temveč sprememba. Peta božja zapoved se v bistvu po cerkvi glasi: Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj! Ubijati je torej mogoče vse dolžne in nepravične. Nepravični pa so seveda vsi tisti, ki ne izpolnjujejo cerkvenih kriterijev pravičnosti. To so npr. drugače misleči in verujoči, ateisti, tisti, ki so izstopili iz cerkve … Ubijati je mogoče tudi v vojni in v okviru smrtne kazni. Ubiješ lahko tudi živali, saj so dolžne dati cerkvi meso za hrano … Ubiješ lahko živali v gozdovih, saj se pravičnost po cerkvenem pravu nanaša samo na ljudi in ne na živali, poleg tega pa so živali dolžne zadovoljevati človekovo oz. lovčevo slo po ubijanju, saj so dane človeku v uporabo – seveda po cerkvenem nauku. Zaradi takšne cerkvene spremembe ene najpomembnejših Božjih zapovedi so umirali ljudje in še umirajo. Desetine milijonov ljudi je zaradi takšne zlorabe pete zapovedi umrlo v srednjem veku, seveda pa tudi prej in pozneje. Tečejo potoki krvi, tako živali kot ljudi. Afganistan, Irak, Afrika … Umira narava, ki jo na veliko zastrupljajo, družba propada. Podnebne spremembe se spreobračajo v podnebno katastrofo. Ideološka podlaga vsega tega so cerkvene zlorabe desetih Božjih zapovedi in namerno potvarjanje oz. ponarejanje še drugih delov Božjega nauka. Cerkev je tako iz zapovedi Ne ubijaj naredila ukaz ubijaj, ga inkorporirala v svojo biblijo, predvsem staro zavezo, ki se mora, po cerkvenem nauku, izvrševati tudi v novi zavezi (krvavi srednji vek ...), in ga pripisala Bogu. Tako je Boga naredila za morilca. Ni čudno, da vedno več ljudi zapušča cerkev. Kdo bo pa še verjel v takšnega krutega in neusmiljenega Boga? Jasno pa je, da cerkev z Bogom nima nič skupnega, kajti Bog se ne spreminja: pri njemu je zapoved Ne ubijaj večna. Bog z ubijanjem nima ničesar skupnega, saj On ustvarja in ne uničuje. Uničuje njegov nasprotnik – satan.

Stolnica in ne borza je pravi kraj za proteste

V mnogih državah so potekali protesti proti nasilju finančnega kapitalizma. V New Yorku, Rimu, Torontu, Londonu, Berlinu, Haagu, Frankfurtu, Madridu, Zagrebu in še v več kot 1000 mestih se je zbralo tisoče, deset tisoče in celo sto tisoče ljudi, ki je protestiralo proti divjemu finančnemu kapitalizmu. Ta je namreč povzročil hudo gospodarsko krizo, ki je prizadela desetine milijonov ljudi po vsem svetu. Protesti so bili tudi v Sloveniji in sicer v Ljubljani, Kopru in Mariboru. V Ljubljani so protestniki preživeli več dni pred ljubljansko borzo. Ob tem se postavi vprašanje, ali je borza res pravi kraj za proteste. Ali je finančni kapitalizem kot takšen glavni krivec krize oz. ali je osnovni vzrok krize kaj drugega.

Nedaleč proč od borze je ljubljanska stolnica. Ta je del cerkve kot institucije. Cerkev že od vsega začetka podpira delitev ljudi na revne in bogate, delitev na vladajoče in podrejene. To je zanjo neizogibna delitev. Čim več naj bo revnih in podrejenih, čim manj bogatih, je moto katoliške cerkve. Neposlušne podrejene in revne je potrebno kaznovati, če bi zahtevali več kot meni cerkev, da jim gre. Kaznovanje izvede cerkveni hlapec, to je pravna država. Papeška okrožnica Rerum novarum poziva h kaznovanju prevratnikov in k varovanju temeljne družbene ureditve: to je na delitev na revne in bogate, vladajoče in podrejene, moderne sužnje in moderne sužnjelastnike. Kam spada Vatikan?

Vatikan seveda spada med bogate, v samo špico bogatašev, saj je vrednost celotnega cerkvenega premoženja po svetu več 1000 milijard evrov, v Sloveniji pa stotine milijonov, če ne že več kot milijardo evrov. Cerkev je največji zemljiški posestnik zahodnega sveta, v Rimu je skoraj tretjina stavb v njeni lasti, podobno je tudi v mnogih drugih mestih. Katoliška cerkev je tudi največji verski gospodarski koncern na svetu in angažiran na področju nepremičnin, kemije, elektronike, vrednostnih papirjev ... poseduje pa tudi mnoge banke. Cerkev ima v lasti tudi večje število raznih medijev, preko katerih vpliva na javnost, predvsem pa jo zavaja. S tem premoženjem upravlja samo en človek, to je rimski papež, ena oseba upravlja z bogastvom, o katerem lahko večina držav samo sanja.

Kot že navedeno, cerkev od svojega nastanka podpira delitev na revne in bogate, podpira izkoriščanje revnih in prelivanje kapitala od revnih k bogatim. Ta ideologija je skozi stoletja in tisočletja postala del družbene zavesti in tako prežema vse pore družbe. Tudi gospodarsko-finančni sistem. Inštitucije pravne države temeljijo na načelu izkoriščanja ljudi, živali in narave. Zato ni čudno, da obstaja prepad med revnimi in bogatimi oz. se ta veča ter da število revnih narašča in da prihaja do vedno novih kriz, ki imajo za posledico vedno večjo siromašenje ljudstva. Ali kot pravijo protestniki: 99% je prizadetih. Tako ima tudi sedanja gospodarsko-finančna kriza svoje temelje v cerkveni ideologiji izkoriščanja ljudi, ki pa se na srečo vedno bolj razkriva. Banke, borze ... so samo izrastek na cerkveni ideologiji izkoriščanja, ki si izmišljuje vedno nove načine za podjarmljanje ljudi in uničevanje narave. Borze in banke so del te cerkvene igre, pa ne samo te.

Zato bi morali protestniki iti pred stolnico in tam protestirati. Še prej pa bi bilo dobro, da bi iz izkoriščevalske cerkve izstopili. Kajti biti v takšni organizaciji pomeni nositi soodgovornost za vse, kar ta stori: torej tudi za njen izkoriščevalski nauk in dejanja v tej smeri, ki vodijo do velikega števila revnih in lačnih ljudi na eni strani in peščice izjemno bogatih oseb s cerkvijo na čelu. Absurdno je protestirati proti izkoriščanju, pa biti član organizacije, ki v samem temelju podpira izkoriščanje.

Čeprav se cerkev v besedah zoperstavlja revščini, pa praktično ne stori ničesar, da bi se ta odpravila. Samo mali delček njenega bogastva bi zadostoval, da bi odpravili lakoto na tem svetu. Pa je vedno več lačnih in revnih, cerkev pa poziva druge, naj pomagajo tem. Zakaj? Če bi se odpravila revščina, bi se odpravila delitev na revne in bogate, vladajoče oz. nadrejene in podrejene, kar je za cerkev zelo nevarno, saj ona živi ravno iz teh razlik. Če jih ni, cerkev propade. Zato v ozadju dela vse, da se razlike obdržijo oz. celo povečajo. Ali je bilo npr. zaslediti papeža, kakšnega kardinala ali drugega klerika na protestih?

Kaj je rekel Jezus: lažje pride kamela skozi šivankino uho kot bogataš v nebesa. Seveda to velja tudi za cerkev in druge bogataše.

Slovenija podpira smrtno kazen

Ministrstvo za zunanje zadeve RS (MZZ) je ob svetovnem in evropskem dnevu proti smrtni kazni, ki se obeležuje 10. oktobra izpostavilo dolgoletno nasprotovanje Slovenije smrtni kazni v vseh primerih in vseh okoliščinah. MZZ še pravi, da je Slovenija med najodločnejšimi nasprotnicami smrtne kazni, pri čemer obravnavamo smrtno kazen kot kruto in nečloveško, s katero se krši pravica posameznika do življenja.

Trditev MZZ, da Slovenija nasprotuje smrtni kazni, ne drži. Res po slovenski ustavi ni smrtne kazni in je človekovo življenje nedotakljivo, vendar se Slovenija za odpravo smrtne kazni zavzema samo verbalno. Dejanja, ki edina štejejo, pa so drugačna.

Slovenija sodeluje v vojni v Afganistanu, kjer dnevno umira mnogo Afganistancev, ki jih pobijajo enote Nata, v katerih sodeluje tudi Slovenija s svojimi vojaki. Afganistanci umirajo samo zato, ker so drugačnega mnenja kot pripadniki zavojevalske zahodne ideologije, ki se po svetu širi tudi z vojsko ter posledično z ubijanjem in uničevanjem. Ne glede na to, ali slovenski vojaki ubijajo domačine ali pa ne, že samo sodelovanje z morilci in podpora temu, pomeni, da so bolj ali manj enaki. Kajti ni tat samo tisti, ki krade, temveč tudi tisti, ki drži vrečo. Afganistanci so ubiti samo zato, ker ne mislijo oz. ne živijo tako kot hoče cerkveni zahod. Torej če nisi z nami, te odstranimo in ubijemo. To pa je po svoji vsebini smrtna kazen, seveda izvensodna, zavita v celofan obrambne vojne, vojne proti terorizmu ... V izvrševanju te kazni sodeluje tudi Slovenija, zato je jasno, da Slovenija ni proti smrtni kazni. Podobno je v Iraku, kamor je Slovenija celo podarila večjo količino orožja, s katerim se izvršuje izvensodna smrtna obsodba nad nezaželenimi. Po dejanjih jih boste spoznali in ne besedah.

To pa še ni vse. Slovenija podpira tudi smrtno kazen, ki jo ima v svojem nauku katoliška cerkev. Ta namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov, ki so navedeni v bibliji. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Smrtnih kazni je v bibliji na desetine in ker je biblija v celoti še danes veljavna, je jasno, da so veljavne tudi smrtne kazni. Cerkev jih seveda sedaj ne upa izvrševati, ker ji okoliščine niso naklonjene, če pa se te spremenijo, se bo hitro začelo cerkveno ubijanje v skladu z biblijo, kot se je to dogajalo v preteklosti, ne samo daljni. Da Slovenija podpira cerkvene smrtni kazni pa je razvidno iz tega, da dobro pozna cerkveni nauk in ničesar ne naredi, da bi v Sloveniji ne veljal protiustavni katoliški nauk. Ne samo to. Temu nauku, ki je globoko v nasprotju s slovensko ustavo in človekovimi pravicami, daje celo legitimiteto npr. s sprejemom vatikanskega sporazuma, ki ga je „blagoslovilo“ tudi ustavno sodišče. To sodišče očitno ne pozna nauka katoliške cerkve; če pa ga, pa je podpora cerkveni smrtni kazni celo namerna. Poleg tega pa država letno daje cerkvi in njenim satelitom kakšnih 20 milijonov evrov za širjenje njenega protiustavnega nauka, vključno z naukom o smrtni kazni.

Duhovnik kot odpadnik?

V enem izmed katoliških medijev je bil pred kratkim objavljen intervju s pomembnim slovenskim katoliškim klerikom. V njem je ta pojasnil, da je njegova osebnost predsednik neke akademije, vzornik med drugim eden izmed slovenskih alpinistov, glede hrane pa je rekel, da ima od vseh sladkarij najraje meso. Že prej pa je bil objavljen intervju s še višje rangiranim klerikom, ki je za svojega vzornika navedel nekega misijonarja, za osebnost pa enega izmed škofov.

Odgovora obeh klerikov, ki sta visoko v strukturi katoliške cerkve v Sloveniji, sta zanimiva. Od duhovnika bi človek pričakoval, da na vprašanje, kdo mu je vzornik, odgovoril, da je to Jezus iz Nazareta, saj ga po defoltu praktično zastopa na zemlji, seveda glede na katoliški nauk. Da so mu vzorniki oz. osebnosti namesto Jezusa neke druge osebe, je sicer njegova pravica, seveda pa se ob tem postavi vprašanje, ali ima takšen duhovnik z Jezusom sploh kaj skupnega? Če mu Jezus ni vzornik! Če nima, potem ima več skupnega s tem, kar je kardinal Rode izjavil v svojem nagovoru pri maši v Celju pri Sv. Jožefu na Slomškovo nedeljo. Tam je namreč med drugim rekel, da „je zahodna družba usodno sekularizirana, da Bog izginja iz zavesti, da Kristusov lik kot človekov vzor bledi v njegovem spominu ...“ Glede na dogajanja po svetu je očitno, da je mnogim klerikom Kristusov lik zbledel v spominu, očitno so pozabili tudi na Jezusove besede, da je On pot, resnica in življenje in da nihče ne pride k Očetu drugače kot po Njemu. Ali ni to eden izmed dokazov, da mnogi kleriki za vzor nimajo Jezusa iz Nazareta, temveč nekoga drugega? Ne sledijo Jezusu, temveč nekomu drugemu. Kdo je ta drugi? Ali niso potem takem tudi njihove molitve, v katerih omenjajo Jezusa, Kristusa navaden blef? Očitno je, da so ti duhovniki „sekulizirani“ in je zato mogoče pričakovati, da jih bo cerkev na novo evangelizirala, saj naj bi se sedaj začela nova evangelizacija, preko katere naj bi cerkev evangelizirala tudi lastne člane. Vprašanje pa je, kdo jih bo evangeliziral, kajti če verjamemo od katoliške cerkve uradno pooblaščenemu izganjalcu hudiča patru donu Gabriele Amorthu, je takšnih ljudi bolj malo. Kaj je dejal izganjalec hudiča? Da je v Vatikanu hudič in da obstajajo kardinali, ki ne verjamejo v Jezusa, in škofje, ki so povezani s hudičem.

Duhovnik, ki mu Jezus ni vzornik in ima rad meso. Koliko je takšnih duhovnikov? Verjetno zelo veliko! Takšni duhovniki imajo rad bitja, ki jih je ustvaril Bog. Tako jih imajo radi, da jih kar pojedo. Seveda jih ne pojedo žive, temveč zaklane. Dvomiti je, da bi jih sami zaklali, temveč dajejo naročilo za klanje oz. umor drugim. Čeprav je Bog jasno rekel Ne ubijaj, mu ti duhovniki ne sledijo, temveč delujejo proti tej zapovedi, saj zapoved Ne ubijaj velja tudi do živali. Kajti iz zapovedi ne sledi, da se ljudi ne ubija, ubija pa se živali. Tako ti duhovniki povzročajo hudo trpljenje bitjem, ki jih je ustvaril Bog in na ta način delujejo proti Njemu. Zaradi njih in mnogih drugih tečejo potoki krvi nedolžnih živih bitij, ki jih, tako vsaj uči katoliška cerkev, očitno samo uči, ne pa tudi izvaja, Bog celo „obdaja s skrbnostjo svoje previdnosti.“ (Katekizem katoliške cerkve, str. 599) In to Božjo previdnost večina klerikov surovo potepta. Da se ne pozabi: Jezus je bil vegetarijanec.

V kanonu 751 Zakonika cerkvenega prava je zapisano: "Z besedo krivoverec označujemo po prejetem krstu trdovratno zanikanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero, ali trdovraten dvom o njej; odpadništvo je zavrnitev krščanske vere v celoti ... „

Če nekdo ne sledi Jezusu iz Nazareta, pomeni, da je zavrnil krščansko vero, ne glede na to ali je laik ali klerik. Zato se postavi vprašanje ali je zaradi tega odpadnik. Eno je zanesljivo: kristjan ni! Lahko je katolik, ne pa kristjan, saj ne sledi Jezusu, Kristusu. Kaj so kleriki, ki za vzornika nimajo Jezusa? Ali so odpadniki, katoliki, kristjani, če jim vzor ni Jezus, Kristus? In če so mnogi kleriki odpadniki, kaj je šele s cerkvenimi laiki?

"… imenujejo se kristjani, pod ovčjo kožo pa so divji volkovi," je rekel Goethe.