Nedemokratičen poseg v zakon

Ni še dolgo od tega, ko je državni zbor zavrnil predlog zakona o spremembah zakona o verski svobodi, po katerem naj bi med drugim ukinili državno plačevanje socialnih prispevkov duhovnikom. Na ta predlog so se odzvale nekatere verske skupnosti, predvsem je bila, kot ponavadi, glasna katoliška cerkev. Ta je v skupni izjavi s še tremi verskimi skupnostmi zavrnila omenjeni predlog, pri čemer pravi, da predlog občutno znižuje dosežene standarde varovanja človekovih pravic v Sloveniji, kar pomeni tudi nedemokratičen poseg v zakon o verski svobodi.

V kritiki domnevnega zniževanja standarda varovanja človekovih pravic oz. nedemokratičnosti predloga je kot ponavadi prednjačila katoliška cerkev, torej tista organizacija, ki temelji na strogi hierarhiji in totalitarnost (papež Pij XI. leta 1930: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek) in z demokracijo nima nobene zveze. Poleg tega ta cerkev že ves čas v principu zavrača človekove pravice, razen tistih, ki so njej v korist. Govori o verski svobodi in jo terja zase, sama pa te svobode drugim ne priznava, saj prisilno krsti dojenčke in staršem grozi z večnim peklom, če ne dajo svojega otroka krstiti, ne omogoča celovitega izstopa, temveč samo formalnega, pa še pri tem izstopnike tako ali drugače ovira. Čeprav izstopniki samo izkoristijo svojo svobodo vesti, ki jo jim priznava ustava, jih cerkev kaznuje z izobčenjem oz. prekletstvom – usta pa so jo polna človekovih pravic in svobode vesti. Za nameček izstopnikom ostanejo vse dolžnosti, ki so jih imeli kot člani, seveda pa izgubijo vse pravice. Čeprav so jo polna usta tudi življenja, ne priznava pravice do življenja, saj podpira smrtno kazen, poleg tega pa v svojih temeljnih verskih spisih še danes poziva k pobijanju tistih, ki storijo razne moralne prekrške (prešuštniki, homoseksualci, čarovnice ...) Kljub takšnemu očitnemu kršenju slovenske ustave država molči in ne zagotovi uresničevanje svobode vesti, kar je njena osnovna dolžnost.

Katoliška cerkev se kot pijanec plota oklepa državnega financiranja svojih dejavnosti in ljudi. Čeprav cerkvena sfera letno dobi od davkoplačevalcev vsaj 20 milijonov evrov in je cerkveno nepremično premoženje po uradnih podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije vredno kakšnih 800 milijonov evrov, v svetu pa je vrednost njenega premoženja tisoče in tisoče milijard evrov (kardinal Vagnozzi: »Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih služb KGB, CIA in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja.« Ronald Cooke, Vatican Jesuit Global Conspiracy), si ne pusti vzeti nobenega privilegija. Čeprav ob asistenci hlapčevske države na vsakem koraku diskriminira drugače misleče in verujoče, jo morajo ti kot davkoplačevalci še v 21. stoletju financirati. Nekateri si s tem celo kopljejo lasten grob, saj jim cerkev ne priznava pravice do življenja. Ni zastonj izjavil nemški zgodovinar Karlheinz Deschner: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del)

Kako dolgo še bo neka zasebna organizacija držala v šahu celotno Slovenijo? Kako dolgo še bo krvava biblija ideološka podlaga na tem svetu?

Varuhinja pokleknila pred cerkvijo?

V javnosti še vedno traja polemika glede obrezovanja dečkov. Varuhinja človekovih pravic je sprejela stališče, da obrezovanje iz nemedicinskih razlogov predstavlja protipraven poseg v otrokovo telo, kar pomeni tudi kršitev pravice do telesne nedotakljivosti. Pravi še, da pravica do verske svobode ne more upravičevati posega v pravico do telesne integritete drugega, zato je obrezovanje otrok dopustno le z otrokovim soglasjem, praviloma po 15. letu starosti. Omenjeno mnenje je po mojem pravilno in ščiti otroke pred nedopustnimi posegi v njihovo telo.

Na to mnenje so se odzvale tudi judovska in islamska skupnost ter katoliška cerkev. Prva poudarja, da je obrezovanje dečkov pomemben del izražanja judovske vere, islamska skupnost meni, da je varuhovo stališče kršenje verske pravice muslimanov. Po mnenju katoliške cerkve je stališče varuhinje v nasprotju z zakonodajo in pomeni kršitev človekovih pravic, predvsem verske svobode, zaradi česar izraža podporo judom in muslimanom.

Rezultat obrezovanja je, da otrok izgubi del svojega telesa. Njegovo telo ni več takšno, kot je bilo prej, saj mu manjka del. Ali ni telo zato iznakaženo? Ker k temu posegu v večini primerov otroci ne dajo soglasja, pomeni to hud poseg v njihovo telesno, lahko pa tudi v duševno nedotakljivost, odvisno od tega, kako bo otrok to doživljal kasneje.

Nerazumljivo je, da takšno krvavo prakso prakticirajo nekatere verske skupnosti. Te otroke očitno smatrajo za svojo „last“ in menijo, da lahko z njimi delajo, kar hočejo, tudi da jim odvzamejo del telesa. Otroci so tako objekt verske prakse svojih staršev oz. verske skupnosti, v kateri so starši. Nerazumljivo je tudi, da starši svojemu otroku, za katerega večinoma trdijo, da ga ljubijo, odvzamejo del telesa in ga s tem zaznamujejo! Kje je tu ljubezen, če poškoduješ oz. iznakaziš lastnega otroka? Kakšna vera je to, ki zahteva, da se otroku odvzame del telesa, ki ima svojo funkcijo, sicer ga sploh ne bi bilo? Kakšen bog je to, ki to zahteva oz. dopušča? Ali ima lahko takšen bog „domovinsko pravico“ v Sloveniji, če poziva k iznakaženju otrok in kršenju najelementarnejše otrokove pravice, pravice do telesne nedotakljivosti? Ali je obrezovanje del vere, ali pa nevera, ki ima lahko hude posledice za otroka?

Cerkev pravi, da je obrezovanje del verske svobode. Kakšna svoboda je to, če namerno iznakaziš lastnega otroka? Prakticirati lastno versko svobodo na telesu drugega človeka, ki se temu niti upreti ne more in ga pri tem celo iznakaziti, ne more imeti z Bogom nobene zveze. Lahko pa jo seveda ima s cerkvenim bogom podzemlja!

Varuhinja je na kritike odgovorila s predlogom, da bi se to zakonsko uredilo, s čimer bi postalo obrezovanje iz verskih razlogov zakonsko dopustno. Ali ni varuhinja pokleknila pred katoliško cerkvijo? Če bo obrezovanje zakonsko dovoljeno, ali otrok potem ne bo iznakažen in ne bo kršena njegova nedotakljivost?

Nekaj klerikov dvigne glas in državni organ se „skrije“. Kje pa živimo?

Farizejska zgroženost?

V javnosti še vedno odmevajo besede S. Makarovič, ki je na portalu Planet Siol.net dejala: "Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti." Na te besede se je odzvalo mnogo katolikov laikov, tudi Svet katoliških laikov Slovenije.

V svojih izjavah katoliki pravijo, da je S. Makarovič s temi besedami javno spodbujala sovraštvo do katoliške cerkve in katolikov. Poleg tega menijo, da gre za izražanje verske nestrpnosti, žalitev dostojanstva članov cerkve, spodbujanja nasilja, kršitev ustave ... Mnogi katoliki se zato čutijo prizadeti in zgroženi, večina pa sporne besede S. Makarovič obsoja.

Ob vsem tem se postavi vprašanje, ali ni zgroženost in prizadetost katolikov in drugih samo farizejska?

Jezus je rekel: "Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata." (Mt 7,5) In še: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." (Jn 8,7) Iz omenjenih besed jasno izhaja, kako mora ravnati katoliška cerkev in njeni člani. Če nekoga obsodiš zaradi spodbujanja sovraštva do cerkve, sam ne smeš delati enakega, torej spodbujati sovraštva do drugih. Kakšna so ravnanja cerkve v tem pogledu? Veljavni cerkveni nauk je prepreden s sovraštvom do drugače mislečih in verujočih, celih družbenih skupin (ženske, istospolno usmerjeni, judi …). Stara zaveza, ki v polnosti velja tudi danes, zahteva smrtno kazen za mnoge moralne prekrške. Po katoliškem nauku je potrebno odstraniti vse, kar ni katoliško. Cerkev je s svojim sovraštvom povzročila reke krvi, ki tečejo še danes, poleg tega podpira smrtno kazen in ne priznava svobode vesti in mnogih drugih človekovih pravic. Ali lahko nekdo, ki je sam prepreden s sovraštvom do drugih, obsodi drugega, da je "sovražen" do njega? Po Jezusovem nauku sigurno ne.

To, kar cerkev očita S. Makarovič, dela sama. Da bi cerkev lahko "obsodila" besede S. Makarovič, bi morala zato iz svojega nauka izbrisati vso sovraštvo - lastno bruno. Teža tega bruna je nepredstavljiva glede na težo iveri S. Makarovič, če so njene besede sovražne do cerkve. Dokler cerkev sovraštva, ki je del njenega nauka ne odstrani, nima moralne pravice, da bi kogarkoli obsojala zaradi sovraštva. Zato naj bo tiho, kar seveda velja tudi za katoliške laike, saj so ti del cerkve – to pa pomeni, da že samo s svojo prisotnostjo v njej podpirajo sovražni nauk in cerkvene pozive k ubijanju. Tisti, ki se s sovražnim cerkvenim naukom ne strinja, predlaga spremembe, če pa to ni uspešno, izstopi. Tako izstopi tudi iz uradnega cerkvenega sovraštva.

Ali gre torej za iskreno ali farizejsko katoliško prizadetost?

Katoliki so pozvali državne organe, naj ustrezno reagirajo ob spornih besedah. Bolje kot lovljenje "male ribe" S. Makarovič bi bilo, da bi se državni organi začeli ukvarjati s sovražnim in protiustavnim naukom katoliške cerkve - da se družba končno očisti cerkvenega sovraštva in terorja.

Papeževa poslanica ob svetovnem dnevu miru

V novoletni poslanici ob svetovnem dnevu miru je papež v ospredje postavil versko svobodo, tudi v povezavi z zagotavljanjem miru v svetu. Dejal je, da so kristjani tista verska skupnost, ki doživlja največ preganjanj zaradi svoje vere, pri čemer omenja nasilje na kristjani v Iraku in drugod po svetu. Verska svoboda, pravi papež, ni obrobna pravica, pač pa sodi med temeljne pravice. Je kot lakmusov papir, kjer se preverja upoštevanje vseh drugih človekovih pravic, je po pisanju medijev med drugim dejal duhovnik Stres na predstavitvi papeževe poslanice.

Res je, da je verska svoboda temeljna človekova pravica, vendar to pravico katoliška cerkev priznava samo sebi, drugim pa ne. Zase zahteva to pravico v Iraku in drugod po svetu, kjer ni večinska, ne priznava pa je otrokom, saj jih ponavadi krsti še kot dojenčke, staršem, ki tega ne želijo dopustiti, pa grozi z večnim peklom. Stotinam milijonov je cerkev na ta način odvzela versko svobodo, saj ti ljudje niso dali svojega pristanka za krst in s tem vstop v cerkev. Ko takšen prisilni krščenec hoče izstopiti, pa še tega ne more storiti, saj cerkev ne priznava celovitih izstopov. Izstop je lahko samo formalen, pa še pri tem ponavadi tako ali drugače zavlačuje, obenem pa izstopnike izobči, torej pošlje v večni pekel. Lakmusov papir pokaže pravo cerkveno barvo glede verske svobode, zaradi česar so papeževe besede o verski svobodo dokaz o neverjetni cerkveni sprevrženosti. Kar zase zahtevaš, drugim ne priznavaš! Kaj ima to zveze z Jezusom ni jasno, saj je ta rekel, da je potrebno prvo učiti in šele nato krščevati – to pa je cerkvi zelo dobro znano, saj piše v bibliji.

Papež je v poslanici govoril tudi o miru. Ali ima papež sploh pravico govoriti o miru na svetu, če sam podpira vojne (prejšnji papež je npr. podprl napad na Irak), v svojem nauku ima predpisano smrtno kazen za mnoge moralne prekrške, prav tako pa v določenih primerih podpira smrtno kazen, ki jo imajo nekatere države, kar jasno izhaja iz katoliškega katekizma. Po dejanjih jih boste spoznali. Cerkev je podpirala in še podpira mnoge svetovne tirane, ki se nasilno vedejo do ljudi in jih ubijajo. Kje je tu mir? Zopet cerkvena sprevrženost!

Papež se pritožuje tudi nad preganjanjem kristjanov po svetu. Verjetno je mislil na katolike, kajti člani njegove cerkve so katoliki in ne kristjani, kar med drugim pove že samo ime. Kristjani so tisti, ki sledijo nauku Jezusa iz Nazareta ne samo v besedah, temveč tudi v dejanjih. To pa za cerkev sigurno ne velja, kar dokazljivo izhaja iz cerkvene zgodovine in še sedaj veljavnega nauka. Sicer pa, zakaj bi nekdo preganjal tiste, ki ne ubijajo, ne kradejo, se ne lažejo …, kot to delajo kristjani, ki živijo po najvišjih moralno-etičnih načelih. Ponavadi preganjajo tiste, ki misijonirajo v deželah, kjer večinsko živijo pripadniki drugih ver – ko mnogi od teh spoznajo bit cerkve, se uprejo in pride do preganjanja. Preganjani so torej lahko katoliki in to po zakonu, kar seješ, to žanješ, ne pa kristjani, saj ti ne misijonirajo – drugim namreč puščajo versko svobodo.

Res pa je, da so tudi kristjani preganjani – glavni, ki to počne pa je ravno katoliška cerkev. To dela zaradi tega, ker življenje po nauku Jezusa iz Nazareta izključuje cerkev – po tem nauku je namreč povezava med Bogom in človekom neposredna v človekovi notranjosti. Če bi ljudje sledili Jezusu, Kristusu, bi izključili cerkev in ta bi zaradi tega propadla. Zato cerkev že vso zgodovino preganja kristjane, npr. bogomile, katare, prakristjane sedaj …, včasih jih je pobila, sedaj jih „samo“ obrekuje, zaničuje …, ker jih pobijati več ne more.

Mogoče smo se malo varali

Nadškof Stres je v intervjuju, objavljenem v časopisu Večer (v Soboto, 24.12.2011), izjavil, da je ustavno sodišče jasno zapisalo, da finančna pomoč cerkvam ni v nasprotju z ustavo. Vprašanje je, ali je temu res tako.

Iz odločbe ustavnega sodišča z dne 15.4.2011, ki jo je duhovnik Stres verjetno imel v mislih, izhaja (točka 130), da je omenjeno sodišče med drugim zapisalo, da financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države (...), vendar pa takšno financiranje, če ga država kljub temu omogoča, samo po sebi ni ustavno nedopustno, vendar ne sme nasprotovati načelu o ločenosti države in verskih skupnosti in iz tega načela izvirajoči zahtevi po verski oz. nazorski nevtralnosti države. Ustavno sodišče je torej finančno pomoč verskim skupnostim vezalo na določene pogoje in zato ne drži trditev duh. Stresa, da je državna finančna pomoč cerkvam v vsakem primeru v skladu z ustavo, kot to smiselno izhaja iz njegovih besed. Mogoče bi bila državna finančna pomoč kakšni verski skupnosti skladna s pogoji iz citirane odločbe, protiustavna pa je, ali pa vsaj zelo vprašljiva, državna finančna pomoč, ki jo dobi katoliška cerkev. Zakaj?

Vsi katoliški verniki imajo dolžnost prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje, izhaja iz kan. 211 Zakonika cerkvenega prava. Kar velja za vse katolike, velja seveda tudi za institucije katoliške cerkve (KC), v katerih verniki delujejo, npr. župnije, katoliške šole in vrtci, teološka fakulteta, karitas, društva, politične stranke ... Bit te cerkve (njenih vernikov in organizacij) je torej širjenje in obramba katoliške vere oz. evangelizacija, o kateri KC ves čas govori, vse njeno delovanje mora biti tako ali drugače prepredeno s širjenjem vere. Za ta namen cerkev uporablja vsa sredstva, tudi tista, ki jih dobi od države. Iz tega pa sledi, da država ni več versko nevtralna, saj se tudi z njenimi sredstvi širi katoliška vera. To pa je v nasprotju z ustavnim načelom ločenosti države in verskih skupnosti, kajti država se je tako postavila na stran katoliške cerkve, saj s svojimi sredstvi tako ali drugače sodeluje pri širjenju vere. Pogoji za državno finančno pomoč cerkvi, ki jih je navedlo ustavno sodišče, torej niso izpolnjeni. Država krši lastno ustavo! Zakaj? Mogoče tudi zato, ker politiki niso tako močni, da bi se uprli cerkvenemu diktatu in raje kršijo ustavo, da imajo „mir v hiši“.

Država v zadnjem času nameni za širjenje katoliške vere kakšnih 20 milijonov evrov letno, kar izhaja iz podatkov Supervizorja. Nekaj prejemnikov (2003-2011): Slovenska škofovska konferenca 1,2 milijona, Zavod sv. Stanislava 25 milijonov, Zavod Antona Martina Slomška 12,2, milijona, Zavod sv. Frančiška Šaleškega 9,4 milijona, Nadškofija Maribor 15 milijonov, Nadškofija Ljubljana 7,4 milijona, Konferenca redovnih ustanov Slovenije 4,2 milijona, Združenje slovenskih katoliških skavtov in skavtinj 1,2 milijona, Slovenska karitas 4 milijone, Zavod Pelikan (karitas) 3,7 milijona, Zavod Salesianum 3 milijone, Družina d.o.o. 1,8 milijona … (stanje 29.11.2011). Vsota sredstev, ki jo je država na kakršni koli pravni podlagi nakazala KC in njenim satelitom, se v času, ki ga pokriva Supervizor, vedno hitreje približuje 200 milijonom evrov. Mogoče se vsota, ki jo je KC dobila od davkoplačevalcev samostojne Slovenije, vključno z vračilom nepremičnin fevdalnega in drugega izvora, že približuje 500 milijonom evrov. Revna Slovenija financira super bogato cerkev, katere bogastvo po vsem svetu znaša več tisoč milijard evrov, samo v Italiji naj bi bile cerkvene nepremičnine vredne kakšnih 1.200 milijard evrov, kar je skoraj 10-krat več kot je vrednost vseh nepremičnin v Sloveniji. Zanimivo je, da je karitas leta 2002 od nemške države dobila 25 milijard evrov, sedaj je ta številka po vsej verjetnosti še večja.

Več strpnosti ali strpnost?

Eden izmed politikov je dejal, da bodo zahtevali več strpnosti do drugače mislečih in manj izključevanja in cinizma.

Izjava politika je zanimiva. Ne zahteva strpnost do drugače mislečih, temveč samo več strpnosti. Ne zahteva nič izključevanja, temveč samo manj izključevanja. Ne zahteva nič cinizma, temveč samo manj cinizma. Politik torej še vedno zahteva določeno mero nestrpnosti do drugače mislečih, še vedno zahteva določeno mero izključevanja in cinizma. Ali ne zahteva v osnovi enako kot tisti, proti katerim je bila uperjena njegova izjava: zahteva nestrpnost, izključevanje in cinizem, vendar manj kot drugi. Ali ni potem enak kot tisti, ki je za nestrpnost, izključevanje in cinizem? Ali nista oba za vse to, samo intenzivnost je različna, pri enem večja, pri drugem manjša?

Takšne ali podobne izjave so pogoste. Zahteva se samo manj zla, ne pa da bi se zlo odpravilo. Še vedno se pristaja na zlo, čeprav to sploh ni potrebno, kajti nasproti nestrpnosti je mogoče postaviti strpnost in ne samo manj nestrpnosti. Podobno je mogoče reči za izključevanje in cinizem, mogoče je vključenost in spoštovanje.

Kdaj se bo prenehala takšna politika? Politika, ki se razlikuje samo po količini zla, ki jo transferira v družbo? Ni čudno, da svet propada, če se na oblasti izmenjujejo politiki, ki se razlikujejo samo po večji ali manjši količini nasilja oz. zla, ki ga s svojim delovanjem in skozi predpise vnašajo v družbo.

Sprememba in ne razlaga

Med pravniki se je razvnela polemika, kako tolmačiti 3. odst. 12. člena Zakona o RTV Slovenija, ki se glasi: „Politične stranke in neodvisni kandidati, ki niso zastopani v državnem zboru oziroma v Evropskem parlamentu, morajo imeti skupaj na razpolago eno tretjino skupnega časa, ki ga RTV Slovenija določi za vse politične stranke in kandidate, ki sodelujejo na volitvah. RTV Slovenija tem strankam oziroma kandidatom omogoči predstavitev v okviru njim namenjenih posebnih predvolilnih predstavitev v od oddaj iz prejšnjega odstavka ločenih terminih, tako, da je vsaki od teh strank oziroma vsakemu od neodvisnih kandidatov omogočena medsebojno enakopravna predstavitev.“

Po mnenju doc. dr. Andraža Terška se postavi vprašanje, ali se ta odstavek tolmači golo formalno in dobesedno ali stvarno utemeljeno z (ustavno)pravno soljo. Meni, da je prvi način tolmačenja, torej dobesedno in golo formalno, pravno nevzdržen in nezdružljiv z načeli pristne demokratičnosti, političnega pluralizma, učinkovite volilne alternative in obveščenega odločanja volivcev, volilno pravico in svobodo izražanja kot pravno utemeljenimi imperativi volilnega procesa. Meni tudi, da bi se sporni odstavek tolmačil tako, da je RTVS dolžna zagotoviti neparlamentarnim strankam in neodvisnim kandidatom najmanj eno tretjino predvolilnega programa (ne pa točno ene tretjine), parlamentarnim pa največ dve tretjini. (Dnevnikov objektiv, 29.10.2011)

Razlaga dr. Terška je zanimiva. Meni, da bi se sporni odstavek moral tolmačiti tako, da bi morali neparlamentarci imeti na razpolago najmanj eno tretjino, torej lahko tudi več, čeprav zakon govori točno o eni tretjini. Če bi tolmačili ta odstavek tako, da imajo na razpolago točno eno tretjino, bi to po njegovem bilo pravno nevzdržno in dobesedno tolmačenje zakona.

Tolmačiti sporni odstavek tako, da gre za najmanj eno tretjino časa, lahko torej tudi več, pa ni več razlaga, temveč sprememba. Iz jasne zakonske dikcije, ki govori o eni tretjini, se naredi najmanj ena tretjina. To pa je že sprememba zakona, saj zakon takšne dikcije nima. Tekst zakona je jasen in pride v upoštev samo dobesedno tolmačenje in ne tolmačenja v smislu pristne demokratičnosti, političnega pluralizma … kot to meni dr. Teršek. Ta načela je zakonodajalec verjetno že upošteval pri pisanju tega odstavka.

Kako se morajo tolmačiti zakoni in drugi predpisi? Samo dobesedno in nič drugače. Tolmačiti je potrebno tako, kot piše. Kajti samo tako lahko vsi razumemo enako. Če bi tolmačili zakone po smislu in drugih metodah, bi prišlo do kaosa, saj bi praktično vsak imel svoje tolmačenje. To bi pa bilo nevzdržno in bi bilo pravno nesprejemljivo. Kako bi izgledalo, da v zakonu piše A, tolmačenje pa je nekaj drugega npr. A–, torej nekaj, kar v zakonu ne piše? Tudi če je zakon napisan slabo oz. nerazumljivo, ga je potrebno tolmačiti tako kot piše. Mogoče bodo prišle ven „čudne“ stvari, vendar bo to znak za parlament, da bo zakon takoj spremenil in v bodoče pisal boljše in jasnejše zakone. Seveda je pri tem potrebno v primeru nejasnih zakonov, le-te vedno tolmačiti v korist šibkejše strani.

Logika tolmačenja spornega odstavka, ki jo dr. Teršek predlaga, ni nova, je pa lahko nevarna, saj lahko privede do „tihih“ sprememb zakonov, torej sprememba zakona skozi razlago in ne po predpisanem postopku. In do kaosa, kajti v zakonu bo pisalo eno, razlage pa bodo nekaj drugega. Čigava razlaga bo točna, če vemo, da ima praktično vsak pravnik svojo? In katero razlago bodo upoštevala sodišča? Po kakšni razlagi pa naj bi se ravnali „navadni“ državljani?

Veliki mojstri spreobračanja besed so tudi teologi. Ena največjih zlorab je cerkveno tolmačenje pete Božje zapovedi. Ta je jasna, saj je Bog rekel: Ne ubijaj! Cerkev pa to razlaga tako, da se nedolžnega in pravičnega ne ubije (Katekizem katoliške cerkve, točka 2261). To pa je nekaj povsem drugega, kajti razlaga zelo oži zapoved. In to ni več razlaga, temveč sprememba. Peta božja zapoved se v bistvu po cerkvi glasi: Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj! Ubijati je torej mogoče vse dolžne in nepravične. Nepravični pa so seveda vsi tisti, ki ne izpolnjujejo cerkvenih kriterijev pravičnosti. To so npr. drugače misleči in verujoči, ateisti, tisti, ki so izstopili iz cerkve … Ubijati je mogoče tudi v vojni in v okviru smrtne kazni. Ubiješ lahko tudi živali, saj so dolžne dati cerkvi meso za hrano … Ubiješ lahko živali v gozdovih, saj se pravičnost po cerkvenem pravu nanaša samo na ljudi in ne na živali, poleg tega pa so živali dolžne zadovoljevati človekovo oz. lovčevo slo po ubijanju, saj so dane človeku v uporabo – seveda po cerkvenem nauku. Zaradi takšne cerkvene spremembe ene najpomembnejših Božjih zapovedi so umirali ljudje in še umirajo. Desetine milijonov ljudi je zaradi takšne zlorabe pete zapovedi umrlo v srednjem veku, seveda pa tudi prej in pozneje. Tečejo potoki krvi, tako živali kot ljudi. Afganistan, Irak, Afrika … Umira narava, ki jo na veliko zastrupljajo, družba propada. Podnebne spremembe se spreobračajo v podnebno katastrofo. Ideološka podlaga vsega tega so cerkvene zlorabe desetih Božjih zapovedi in namerno potvarjanje oz. ponarejanje še drugih delov Božjega nauka. Cerkev je tako iz zapovedi Ne ubijaj naredila ukaz ubijaj, ga inkorporirala v svojo biblijo, predvsem staro zavezo, ki se mora, po cerkvenem nauku, izvrševati tudi v novi zavezi (krvavi srednji vek ...), in ga pripisala Bogu. Tako je Boga naredila za morilca. Ni čudno, da vedno več ljudi zapušča cerkev. Kdo bo pa še verjel v takšnega krutega in neusmiljenega Boga? Jasno pa je, da cerkev z Bogom nima nič skupnega, kajti Bog se ne spreminja: pri njemu je zapoved Ne ubijaj večna. Bog z ubijanjem nima ničesar skupnega, saj On ustvarja in ne uničuje. Uničuje njegov nasprotnik – satan.